VSL odločba PRpv 65/2006

Jedro

Razlog, ki ga je obdolženi navedel v opravičilu ni opravičljiv razlog za preložitev naroka in ne izključuje njegove sposobnosti in zmožnosti, da bi se udeležil zaslišanja oziroma podal pisni zagovor. To pa tudi iz zdravniškega potrdila ne izhaja. S tem pa je podan prvi pogoj za izdajo odločbe o prekršku brez obdolženčevega zaslišanja, saj pravilno povabljeni obdolženi ni prišel k zaslišanju in izostanka ni opravičil. Ocena o tem, ali je razlog za izostanek utemeljen ali ne, je v domeni sodišča in v obravnavanem primeru sodišče ni preklicalo naroka ter določilo novega datuma.

 

Izrek

Pritožba obdolženega B. C. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 30.000,00 (trideset tisoč) tolarjev odmerjeno povprečnino.

 

Obrazložitev

V Republiki Sloveniji so na podlagi 1. odstavka 208. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/03 in 86/04, uporablja pa se od 1. 1. 2005, za odločanje o pritožbah zoper odločbe o prekrških pristojna višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V skladu z določbo 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1 še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih.

Z izpodbijano odločbo o prekršku je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrška po 7. odstavku 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, za katerega sta mu bili izrečeni denarna kazen v znesku 35.000,00 tolarjev in stranska kazen dve kazenski točki zaradi prekrška, storjenega z B kategorijo motornih vozil. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka - povprečnina v znesku 15.000,00 tolarjev.

Proti takšni odločbi se je pravočasno pritožil obdolženec. Kljub njegovemu opravičilu za zaslišanje je sodišče izdalo izpodbijano odločbo, ne da bi mu bila dana možnost, da poda svojo izjavo. Zapisnik policistov je bil sestavljen naknadno na zahtevo domnevnega oškodovanca S. Š., tako ni verodostojen dokaz o odgovornosti pritožnika. Za materialno škodo na motornem kolesu in poškodbe je odgovoren sam S. Š., ker je v križišču izsiljeval prednost in se zaletel v osebni avtomobil pritožnika. Po dveh dneh je s policisti skonstruiral nesrečo in jo hotel prevaliti na pritožnika, ki je vzoren voznik in je v obravnavanem primeru nesebično pomagal S. Š., čeprav je le-ta storil prekršek. Na izpodbijani odločbi tudi ni naveden veljavni procesni predpis, saj je navedeni Zakon o prekrških prenehal veljati 7. 2. 2003, nov Zakon o prekrških se je začel uporabljati 1. 1. 2005, tako v času storitve očitanega prekrška 1. 10. 2004 ni bilo veljavnega Zakona o prekrških, zakon, ki je prenehal veljati, pa se ne more in ne sme uporabljati.

Ob preizkusu izpodbijane odločbe o prekršku po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 190. člena Zakona o prekrških in v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti kršitve materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženca pa je neutemeljena.

Kot navaja obdolženi v pritožbi, je začel 7. 2. 2003 veljati Zakon o prekrških (ZP-1), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2005. Z dnem, ko je začel veljati ZP-1, je prenehal veljati do tedaj veljavni Zakon o prekrških. Vendar je v določbi 2. odstavka 224. člena ZP-1 izrecno določeno, da se do začetka uporabe tega zakona uporabljajo določbe zakonov, ki prenehajo veljati (tako tudi ZP). Pritožbene navedbe, da v času storitve obravnavanega prekrška ni bilo veljavnega Zakona o prekrških, ki bi se lahko uporabljal, so tako neupoštevne. Po določbi 1. odstavka 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, tudi dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dosedanjih predpisih. Glede na navedeno je okrajno sodišče izpodbijano odločbo pravilno izdalo na podlagi Zakona o prekrških.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških, ki jo v pritožbi uveljavlja obdolženi. V obravnavanem primeru je bila odločba o prekršku izdana na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o prekrških, ki določa, če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, lahko organ, ki je pristojen za postopek, izda odločbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil obdolženec pravilno povabljen, da se v roku osmih dni po prejemu vabila zglasi pri okrajnem sodišču na zaslišanje. V vabilu je bil poučen, da če se na vabilo ne odzove oziroma ne poda pisnega zagovora, bo odločba izdana brez njegovega zaslišanja na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o prekrških. Obdolženi je sodišču poslal opravičilo, da se ne more zglasiti na sodišču zaradi zdravstvenih razlogov, zdravstveno stanje pa mu tudi onemogoča, da poda pisni zagovor. Obdolženi je opravičilu priložil zdravniško potrdilo z dne 5.5.2005, iz katerega je razvidno, da je v bolniškem staležu zaradi poškodbe prsta na levici. Ker se je obdolženi opravičil že drugič, v obeh primerih pa je predložil isto zdravniško potrdilo, je po oceni višjega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne sprejme obdolženčevega ponovnega opravičila na zaslišanje, saj razlog, ki ga je obdolženi navedel v opravičilu ni opravičljiv razlog za preložitev naroka in ne izključuje njegove sposobnosti in zmožnosti, da bi se udeležil zaslišanja oziroma podal pisni zagovor. To pa tudi iz zdravniškega potrdila ne izhaja. S tem pa je podan prvi pogoj za izdajo odločbe o prekršku brez obdolženčevega zaslišanja, saj pravilno povabljeni obdolženi ni prišel k zaslišanju in izostanka ni opravičil. Ocena o tem, ali je razlog za izostanek utemeljen ali ne, je v domeni sodišča in v obravnavanem primeru sodišče ni preklicalo naroka ter določilo novega datuma.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno spoznalo, da zaslišanje obdolženca ni potrebno za pravilno odločitev in v dokaznem postopku zaslišalo oškodovanca pričo S. Š. ter svojo odločitev oprlo na njegovo izpoved in ne na zapisnik policistov oziroma predlog za uvedbo postopka o prekršku, kot navaja obdolženi v pritožbi. Oškodovanec je izpovedal, da je kritičnega dne vozil kolo z motorjem, v bližini prodajalne družbe L. d.o.o. je iz nasprotne smeri pripeljal obdolženi, ki je zavijal na levo na parkirišče. Priča je izpovedala, da mu je obdolženi zaprl pot, zadel ga je, tako da je padel najprej na pokrov njegovega vozila, nato pa na tla. Glede na takšno izpoved oškodovanca je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec, ki je v križišču zavijal levo, ni pustil mimo voznika kolesa z motorjem, ki je prihajal z nasprotne smeri in vozil naravnost. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je oškodovanec v križišču izsiljeval prednost in se zaletel v vozilo pritožnika, saj je bil obdolženec dolžan pravočasno ustaviti vozilo, da bi pustil mimo voznika kolesa z motorjem, ki je prihajal iz nasprotne smeri in vozil naravnost.

Glede na navedeno je bilo zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrditi kot pravilno in zakonito, saj nadalje višje sodišče tudi ugotavlja, da sta bili obdolžencu za obravnavano kršitev izrečeni sankciji v zakonitih mejah. Obdolžencu je bila denarna kazen izrečena le nekoliko nad najnižjim v zakonu predpisanim zneskom za obravnavani prekršek, na podlagi 1. točke 2. odstavka 25. člena Zakona o prekrških pa se lahko izreče posamezniku denarna kazen do 150.000,00 tolarjev, stranska kazen kazenskih točk pa mu je bila izrečena v najnižjem številu kazenskih točk za obravnavani prekršek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v zadostni meri upoštevalo tudi obdolženčevo nekaznovanost za prekrške.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi 179. člena v zvezi s 176. členom Zakona o prekrških povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni v obliki povprečnine, na podlagi enakih kriterijev kot s prvostopenjsko odločbo o prekršku.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep EPVDp 179/2021
• VSL Sodba I Cp 335/2022
• VSK sodba PRp 125/2009