<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL odločba PRpv 83/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:PRPV.83.2006
Evidenčna številka:VSL60000
Datum odločbe:09.02.2006
Področje:VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa

Jedro

Presoja o tem ali preizkus alkoholiziranosti z alkotestom preiskovanec lahko opravlja v skladu z navodili proizvajalca alkotesta ali pa tega zaradi zdravstvenih razlogov ne zmore, se namreč lahko opravi le ob samem postopku preizkusa alkoholiziranosti. Sam preiskovanec pa mora zdravstvene razloge za nezmožnost oprave preizkusa uveljavljati takoj ob preizkusu. V takem primeru lahko namreč policist odredi še strokovni pregled.

 

Izrek

Pritožba obdolženega J. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 30.000,00 (trideset tisoč) tolarjev.

 

Obrazložitev

V Republiki Sloveniji so na podlagi 1. odstavka 208. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/03 in 86/04, uporablja pa se od 1. 1. 2005, za odločanje o pritožbah zoper odločbe o prekrških pristojna višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V skladu z določbo 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1 še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih.

Z uvodoma navedeno odločbo o prekršku je bila obdolžencu izrečena denarna kazen v znesku 90.000,00 tolarjev ter sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, ker je bil spoznan za odgovornega prekrška iz 7. odstavka 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa.

V pritožbi zoper to odločbo obdolženec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Sodišče je namreč glede na izveden dokazni postopek zmotno ugotovilo dejansko stanje tako glede obstoja vseh zakonitih znakov prekrška kakor tudi glede ravnanja obdolženca v času, ko je opravljal preizkus alkoholiziranosti, zato so njegovi zaključki v izpodbijani odločbi nesprejemljivi. Nesprejemljivo je, da sodišče ni sledilo njegovemu zagovoru v katerem je pojasnil, da zaradi težav pri dihanju ni bil sposoben izvesti preizkusa tako, kot je glasila odredba policista. Dejstvo je, da ZVCP v 3. odstavku 120. člena določa, da se lahko v primeru, ko udeleženec odkloni preizkus iz zdravstvenih razlogov odredi strokovni pregled ta pregled pa v obravnavanem primeru ni bil odrejen. Zakon v tem delu zgolj abstraktno navaja zdravstvene razloge in jih ne pogojuje z obstojem kakšne bolezni. Vsled tega je sodišče kljub dejstvu, da je obdolženec predložil tudi zdravniško dokumentacijo povsem zmotno ugotovilo, da naj bi zdravstvene težave nastopile šele 11 in 12 dan po storitvi prekrška, ko je bil obdolženec pregledan v ustreznih zdravstvenih institucijah. Ker so kasnejši pregledi pokazali, da je imel poškodbo pljuč, je bil to tudi edini razlog zaradi katerega obdolženec preizkusa z alkotestom ni mogel opraviti po navodilih policistov. Glede na določbe 4. odstavka 117. člena ZVCP pa se prisotnost alkohola tudi v obravnavanem primeru ugotavlja v izdihanem zraku, pri čemer je Dräger le indikator in ne pa tudi pokazatelj, na podlagi katerega bi se ugotovila koncentracija alkohola v krvi. V obravnavanem primeru tudi, če bi bil preizkus opravljen po navodilih, ne bi mogel biti osnova za storitev prekrška bodisi po 117. ali 120. členu ZVCP. Edino strokovni pregled z odvzemom krvi bi lahko zadostil zahtevam zakonodajalca. Ker v obravnavanem primeru policisti strokovnega pregleda niso odredili, čeprav mu obdolženec ni nasprotoval, temveč je celo sam po tem, ko je doma prebral zapisnik in ugotovil, kaj je podpisal, odšel na policijsko postajo ter zahteval dežurnega policista, da ga odpelje na odvzem krvi na njegove stroške, mu tega niso omogočili. Ker je upokojenec star 73 let tudi ni mogoče pričakovati, da bo ob uradnem postopku sledil vsem navodilom in odredbam, predvsem pa na kraju samem v celoti prebral vsebino listin, ki jih je podpisoval. Ker tako ni dokazov v smeri za storitev prekrška iz 120. člena ZVCP predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča v postopku o prekršku zbrane dokaze pravilno ocenilo in dejansko stanje prekrška iz 7. odstavka 120. člena ZVCP v celoti in pravilno ugotovilo, prav tako pa tudi obdolženčevo odgovornost za prekršek. Ker se obdolžencu očita le kršitev določbe 3. odstavka 120. člena ZVCP so povsem brezpredmetni njegovi pritožbeni ugovori, da je elektronski alkotest le indikator ne pa pokazatelj na podlagi katerega bi se ugotovila koncentracija alkohola v krvi in da je zakonski pogoj za storitev prekrška po 117. členu ZVCP ugotovitev koncentracije alkohola v krvi ne pa v izdihanem zraku. Obdolžencu se namreč ne očita kršitev določbe 2. odstavka 117. člena ZVCP, temveč je s svojim ravnanjem onemogočil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom znamke Dräger. Tako ravnanje pa je, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje opredeliti kot kršitev 3. odstavka 120. člena ZVCP. Za svojo odločitev je tudi sodišče prve stopnje navedlo ustrezne razloge in se še posebej opredelilo tudi do predloženega izvida specialistične pulmološke ambulante in bolnišnice ter do obdolženčevih navedb o zdravstvenem stanju ter tudi v tem delu svojo odločitev razumno obrazložilo. Ker obdolženec v pritožbi zgolj podaja svoje razumevanje določb ZVCP glede postopka preizkusa alkoholiziranosti, ne oporeka pa temu, da je brez pripomb podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da preizkus ni bil pripravljen opraviti po navodilih proizvajalca ter da se ob tem ni skliceval na zdravstvene težave (to je izrecno povedal tudi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje), so obdolženčeve zgolj pavšalne trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju neupoštevne. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da se obdolženec v samem postopku preizkusa alkoholiziranosti ni skliceval na zdravstvene težave in da je zapisnik s tako vsebino podpisal brez pripomb, zato tudi ni bilo nikakršnih zakonitih pogojev za odreditev strokovnega pregleda v smislu 3. odstavka 120. člena ZVCP. Po tej določbi namreč policist odredi strokovni pregled le v primeru, kadar udeleženec v cestnem prometu odkloni preizkus iz zdravstvenih razlogov. Ker obdolženec ni ob samem postopku preizkusa uveljavljal takih zdravstvenih razlogov, kasnejše uveljavljanje zdravstvenih težav pa tudi po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more imeti nikakršnega vpliva. Presoja o tem ali preizkus alkoholiziranosti z alkotestom preiskovanec lahko opravlja v skladu z navodili proizvajalca alkotesta ali pa tega zaradi zdravstvenih razlogov ne zmore, se namreč lahko opravi le ob samem postopku preizkusa alkoholiziranosti. Sam preiskovanec pa mora zdravstvene razloge za nezmožnost oprave preizkusa uveljavljati takoj ob preizkusu. V takem primeru lahko namreč policist odredi še strokovni pregled. Tako so neupoštevne obdolženčeve kasnejše navedbe o tem, da preizkusa iz zdravstvenih razlogov ni mogel opraviti v skladu z navodili proizvajalca in končno tudi ni prezreti, da je sploh odklonil ponovitev preizkusa ter odšel do svojega vozila kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. S takim ravnanjem je obdolženec tudi po oceni pritožbenega sodišča uresničil vse zakonite znake inkriminiranega prekrška in ker sta bili obdolžencu za obravnavano kršitev izrečeni že itak najnižje v zakonu predpisana denarna kazen (po določbi 25. člena Zakona o prekrških se lahko izreče posamezniku denarna kazen do 150.000,00 tolarjev) ter v skladu z določbo 7. odstavka 120. člena ZVCP pravilno tudi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je za inkriminirani prekršek obvezna, je bilo odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrditi kot pravilno in zakonito, obdolženčevo pritožbo pa zavrniti kot neutemeljeno.

Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe 179. v zvezi s 176. členom Zakona o prekrških dolžan povrniti še stroške pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni v obliki povprečnine po enakih kriterijih kot s prvostopno odločbo o prekršku.

 


Zveza:

ZVCP člen 120, 120/3, 120/7, 120, 120/3, 120/7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zNjY4Mg==