VSL sodba IV Cp 3360/2005

Jedro

Ob ugotovljenih enakih osebnostnih, vzgojnih in materialnih

sposobnostih staršev je torej rezultat razgovora z otrokom pogojeval

odločitev, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi. Sodišče

prve stopnje je ocenilo, da je otrok že toliko osebnostno dozorel, da

je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve (zahtevana

otrokova razumnost se domneva), zato ga je obvestilo o postopku in o

njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje o tem, kateremu izmed staršev

naj sodišče zaupa njegovo vzgojo in varstvo, na razgovoru pridobilo

njegovo mnenje in ga tudi ustrezno upoštevalo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se

mladoletni sin pravdnih strank zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo

tožnici, tožencu pa se naloži za njegovo preživljanje

preživninska obveznost v znesku 30.000,00 SIT mesečno. Hkrati je

sodišče prve stopnje določilo stike med mladoletnim otrokom

pravdnih strank in tožencem in še odločilo, da vsaka stranka

sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi

zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane

sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice, ali pa da se jo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da naj bi

pravdni stranki seznanilo z neformalnim razgovorom z mladoletnim T.,

vendar pa ju sodnica na edini obravnavi, ki je bila v ponovljenem

postopku, z vsebino razgovora pravdnih strank ni seznanila in je na

vprašanje toženca o njegovi vsebini, celo odgovorila, da bo povedala

le to, da je bil razgovor zaupen in da o tem ne misli povedati nič

več. To potrjuje tudi vsebina zapisnika z naroka za glavno obravnavo,

iz katerega nedvomno izhaja, da sodišče ni seznanilo pravdnih strank

z vsebino zaupnega razgovora, kljub izrecnemu napotilu višjega

sodišča. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo enako kršitev določb

postopka kot jo je v postopku pred razveljavitvijo odločbe prve

stopnje. Prav tako sodišče ni izvedlo nobenega zaslišanja strank, ne

prvega, ne ponovnega, kar očitno pomeni, da je svojo odločitve oprlo

na dokaze, ki jih ni izvedlo. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče

preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, na kaj je sodišče prve stopnje

oprlo svojo odločitev. Vsi dokazi, ki so bili izvedeni v postopku, ki

je tekel pred izdajo sodbe, so potrjevali stališče otroka, da želi

živeti pri očetu, kar se je skladalo tudi z vsemi v tej zadevi

podanimi izvedenskimi mnenji in testiranji. Od dokaznega postopka, na

katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo razveljavljeno odločitev

je poteklo že več kot leto dni. Navaja okoliščine, ki po mnenju

pritožbe kažejo na to, da mld. T. živi s staršem, ki mu lahko nudi

vso skrb in vzgojo primerno njegovi starosti in čustvenim potrebam.

Sodišče prve stopnje pa se je odločilo drugače na podlagi nečesa, kar

naj bi bilo "mogoče razbrati".

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev kateremu od staršev gre zaupati

v varstvo in vzgojo mladoletnega otroka je določilo 78. člena Zakona

o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Navedeno določilo vzpostavlja načelo največje otrokove koristi kot

temeljni kriterij oziroma merilo za odločitev o navedenem vprašanju.

Tako lahko odločitev komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo

narekuje le skrbna preučitev vseh okoliščin in ugotovitev, pri

katerem od roditeljev so podani boljši pogoji za uveljavljanje

otrokovih koristi. Pri tem ne gre le za ugotavljanje kateri od

staršev ima boljše materialne pogoje za zadovoljevanje otrokovih

potreb in želja, temveč tudi osebnostne in vzgojne sposobnosti, ki

bodo garant za otrokovo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in

usposobitev za samostojno živeljenje. Po omenjenem določilu ZZZDR pa

sodišče pri tem upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je izrazil sam

ali po osebi, ki ji zaupa in jo sam izbral in če je sposoben razumeti

njegov pomen in posledice. Navedeno določilo predstavlja zakonsko

realizacijo pravila Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih

pravic, ki države članice zavezuje, da otroku med drugim priznajo

tudi pravico, da v postopkih izrazi svoje mnenje in hkrati obveznost,

da izreženo otrokovo mnenje ustrezno upoštevajo. Glede na navedeno

materialnopravno izhodišče se izpodbijana odločitev sodišča prve

stopnje izkaže za pravilno, saj so bile ustrezno upoštevane vse

navedene pravno relevantne okoliščine. Na podlagi ugotovitev mnenja

Centra za socialno delo D. (CSD), mnenj izvedenca kliničnega

psihologa in izvedenke psihiatrinje ter zaslišanja obeh strašev je

sodišče ugotovilo, da pri nobenem od staršev ni posebnih ovir, da

jima otrok ne bi mogel biti zaupan v vzgojo in varstvo, saj imata oba

starša otroka rada in sta sposobna poskrbeti zanj. Prav tako je

ugotovilo, da otrok do nobenega od staršev nima odklonilnega odnosa,

nasprotno, oba ima rad in v obeh ima dobro podporo. Sodišče je tudi

ugotovilo, da so bivalni pogoji za otroka ugodni tako pri očetu kot

tudi pri materi (ogled delavke Centra za socialno delo). Po

poizvedbah na šoli, kjer se otrok šola, pa je ugotovilo, da v šoli

dobro napreduje, da ni problematičen, da je med sošolci dobro sprejet

in da ima v obeh starših, ki redno spremljata sinov napredek ustrezno

čustveno podporo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sta

stranki skozi (dolgotrajen) postopek naredili napredek v osebnostnem

razvoju. Pri tem je pri tožnici opaziti napredek pri strpnosti v

zvezi z urejanjem skupnih zadev v zvezi z otrokom, saj je postala

kooperativnejša in prilagodljivejša, medtem kot je tožencu zamerilo,

da je potem, ko mu je bil otrok z začasno odredbo zaupan v varstvo in

vzgojo izkoristil ta položaj tako, da je odklonil sodelovanje s

sodiščem in izvedencem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je na

podlagi vseh ugotovljenih okoliščin, predvsem pa na podlagi

neformalnega razgovora z mladoletnim sinom pravdnih strank T.

izkazano, da je najprimerneje in v največjo otrokovo korist, da se

zaupa v vzgojo in varstvo materi (3. odstavek na 4 strani sodbe). Ob

ugotovljenih enakih osebnostnih, vzgojnih in materialnih sposobnostih

staršev je torej rezultat razgovora z otrokom pogojeval odločitev, da

se otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje je

ocenilo, da je otrok že toliko osebnostno dozorel, da je sposoben

razumeti pomen postopka in posledice odločitve (zahtevana otrokova

razumnost se domneva), zato ga je obvestilo o postopku in o njegovi

pravici, da izrazi svoje mnenje o tem, kateremu izmed staršev naj

sodišče zaupa njegovo vzgojo in varstvo, na razgovoru pridobilo

njegovo mnenje in ga tudi ustrezno upoštevalo. O neformalnem

razgovoru, ki ga je opravilo je napravilo tudi zapis. Določba, da gre

za neformalen pogovor, izključuje razumevanje tega zapisa kot

zapisnika o procesnem dejanju v smislu 122. do 126. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu z določilom 2.

odstavka 410. člena ZPP lahko sodišče zaradi varstva koristi otroka

odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapis pogovora. Glede na

to, da sodišče pri odločitvi ustrezno upošteva izraženo otrokovo

mnenje, pa mora tudi v takem primeru otrokova starša na glavni

obravnavi seznaniti z bistveno vsebino pogovora, to je z otrokovim

mnenjem oziroma željo, kateremu izmed njiju naj ga sodišče zaupa v

vzgojo in varstvo. Pravico staršev v navedeni vsebini pa je sodišče

prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo. Iz zapisa pojasnila

predsednice senata na naroku za glavno obravnavo je navedena otrokova

želja nedvomno izražena. Kot taka pa izhaja tudi iz razlogov sodbe.

Pritožbeno sodišče je v prejšnji (razveljavitveni) odločbi poudarilo,

da je treba procesno jamstvo staršev, da se seznanijo s procesnim

gradivom tudi v primeru konflikta z otrokovo zahtevo po ohranitvi

zaupnosti, upoštevati vsaj tako, da se starša seznani z bistveno

vsebino pogovora, to je z otrokovim mnenjem oziroma željo, ne pa

s celotno vsebino razgovora, kot to očitno razume toženec v svojih

pritožbenih navedbah. Omenjeno procesno jamstvo staršev je bilo zato

v obravnavani zadevi v zadostni meri upoštevano. Pritožbeni očitek

toženca o ponovni in enaki kršitvi določb pravdnega postopka je zato

neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neizvedbi dokazov v

ponovljenem postopku. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne

21.4.2005, izhaja, da sta se pravdni stranki strinjali, da se že

izvedeni dokazi ne izvedejo ponovno ampak da se vse izpovedbe

preberejo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrnilo

toženčeve druge dokazne predloge oziroma zaslišanje prič. Te namreč o

drugačni otrokovi želji ne bi mogle izpovedovati. Njihova izpoved bi

lahko bila relevantna le, če naj bi dokazovala obstoj drugih

okoliščin konkretnega primera, ki bi eventuelno lahko pretehtale nad

željo otroka, vendar pa toženec teh tudi ni zatrjeval. Glede na

navedeno in po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo materialno pravo je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti

kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP). Pri tem je treba še poudariti, da je preživnina, ki jo je

sodišče določilo v ravnovesju med ugotovljenimi potrebami

mladoletnega otroka in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh

pravdnih strank (129. člen ZZZDR), odločitev o stikih mladoletnega T.

z očetom pa zagotavlja intenzivno možnost očeta pri sodelovanju v

vzoji in oskrbi mladoletnega sina in je nedvomno v skladu z otrokovim

interesom in očetovo pravico do stika s svojim sinom.

Končno pritožbeno sodišče še dodaja, da bo ustrezen razvoj

mladoletnega T. zagotovljen le v primeru, če bosta oba roditelja

zmogla svoje interese podrediti interesom otroka, zato je treba

poudariti, da bo predvsem najdenje ustreznih sporazumnih rešitev obeh

roditeljev v zvezi z mld. sinom obetalo njegov optimalen razvoj.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep IV Cp 2569/2005
• VSL sklep IV Cp 3485/2005
• VSL sodba in sklep II Cp 1227/2000