VSL sodba in sklep IV Cp 3869/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.3869.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51350 |
Datum odločbe: | 05.10.2005 |
Področje: | DRUŽINSKO PRAVO |
Institut: | preživnina za razvezanega zakonca |
Jedro
Zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim zakonskim partnerjem in ni
materialno odvisen od njega, preživnina ne gre, ker se šteje, da je s
svojim načinom življenja dokazal sposobnost preživljanja.
Izrek
1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2., 3.
in 4. odstavku izreka (odločitev o preživnini in stroških postopka)
razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča
prve stopnje v 5. odstavku izreka (delna zavrnitev
preživninskega zahtevka) potrdi.
3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo
pravdnih strank ter tožniku naložilo plačilo mesečne preživnine
tožnici v višini 40.000,00 SIT od 1.2.2005 dalje s pripadajočimi
zakonskimi obrestmi v primeru zamude in plačilo njenih stroškov
postopka v višini 60.930,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Stranki se z razvezo zakonske zveze strinjata. S pritožbama,
vloženima po njunih pooblaščencih, izpodbijata le odločitev o
preživnini, tožnik pa tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega
je pritožbo vložil tudi tožnik sam.
Tožnik v pritožbi, podani po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene
razloge in v prvi vrsti vztraja, da bivši ženi iz naslova prežinivne
ne dolguje ničesar. Po eni strani zato, ker bi bilo zanj to krivično,
po drugi strani zato, ker je bil med pravdnima strankama ob sklenitvi
darilne pogodbe z otrokoma dosežen sporazum, da toženka od tožnika
ne bo ničesar več terjala, torej tudi morebitne preživnine ne, pa
tudi zato, ker je krivda za nezaposlenost v celoti na toženkini
strani. Pri tem navaja, da je v postopku navedel, zakaj se je
odselil, sodišče prve stopnje pa teh dejstev ni razčiščevalo in ni
obrazložilo, zakaj ni uporabilo določila 3. odstavka 81.a člena
ZZZDR, po katerem lahko sodišče preživninski zahtevek zavrne, če bi
bilo to glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske
zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred, med ali po
postopku za razvezo storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, njegovega
otroka ali starše. Toženka se je do tožnika in njegove mame ves čas
grdo vedla in ju žalila. Ko sta začela z gradnjo hiše, je službo
pustila, češ da že ne bo garala pri gradnji hiše, če bo morala hoditi
še v službo, nato ji je tožnik plačeval pokojninsko, socialno in
zdravstveno zavarovanje. Sam je veliko delal, porabil ves dohodek za
gradnjo hiše in za vzdrževanje družine. Vendar je bilo toženki
denarja še vedno premalo. Tožniku je prigovarjala, da bi šel delati v
tujino, kar je za eno leto res storil, vendar je sprevidel, da ga
nima več rada, zato je po večletnem enostranskem trudu izgubil upanje
v izboljšanje odnosov. Z ničemer ni torej sam prispeval k razpadu
njune zakonske zveze. Toženka je nato še brez razloga fizično napadla
partnerko tožnika J. F. in ji prizadejala telesne poškodbe.
Toženka obdeluje svoj vrt in pomaga na bratovi kmetiji, zato je
fizično sposobna delati praktično katerokoli delo. Lahko bi torej
proti plačilu pomagala otrokoma (kuhala, pospravljala), kot to počne
sam. Poleg tega pa bi se lahko izobraževala, da bi se lahko
zaposlila. Krivda za nezaposlenost je torej v celoti na njej. Nadalje
sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da toženka ni uveljavljala
vseh pravic, ki ji gredo. Lahko bi zaprosila za varstveni dodatek ali
denarno pomoč oziroma zahtevek na preživljanje naslovila tudi na
svoja otroka. Končno pa je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo
dejansko stanje tudi glede njegovih prihodkov in odhodkov. Odhodki
tožnika so višji, kot jih je upoštevalo sodišče, saj ni ocenilo
njegove pomoči hčerki pri prevozih v knjižnico in v šolo v Koper,
poleg tega ni upoštevalo, da bo njegova partnerka J. F. takoj, ko bo
izpolnjen pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, izgubila
pravico do denarne socialne pomoči v znesku 37.000,00 SIT mesečno in
bo tako v celoti odvisna od dohodkov tožnika.
Z dvema dopolnitvama pritožbe s strani pooblaščenca je tožnik sodišče
nato še obvestil, da je dne 24. 8. 2005 z J. F. sklenil zakonsko
zvezo in je tako sedaj dolžan preživljati tudi njo, kar naj sodišče
upošteva pri oceni njegove zmožnosti ter predložil različna dokazila,
med drugim fotografije stanovanjske hiše, v kateri toženka živi.
Tožnik v laični pritožbi navaja, da mu je bila s sodbo prizadejana
velika krivica. Prizadeto poudarja, da je že pred sprejeto
odločitvijo sodišča prve stopnje otrokoma in toženki prepustil vse,
vključno z vsemi nepremičninami, zase je zadržal le pokojnino, zato
meni, da tožnici sedaj ni dolžan plačevati še preživnine. Pri tem
podrobno opisuje razmere, ki so pripeljale do nevzdržnosti zakonske
zveze, oporeka ugotovitvi, da toženka ni sposobna za delo in trdi, da
je toženka preskrbljena oziroma da ji nič ne manjka.
Toženka se nasprotno ne strinja z višino prisojene preživnine in
sodišču prve stopnje očita, da je v tem pogledu zmotno in nepopolno
ugotovilo dejansko stanje. Trdi, da ji pokojnina in prisojena
preživnina ne zadoščata za preživetje. Sodišče prve stopnje je
prezrlo, da je toženka brez vsakega premoženja, da ima tako kot
tožnik tudi ona stroške s stanovanjem in da je za vsako pridobitno
delo nesposobna v nasprotju s tožnikom. Le-ta sedaj živi s svojo
partnerico, ki dela kot čistilka v vrtcu in zasluži okoli 70.000,00
SIT, tako da si oba lahko delita skupne stroške. Partnerica tožnika
je stara 55 let in je delovna sposobna, toženka pa 66 let in
obnemogla. Poleg tega ima tožnik še vedno možnost dodatnega zaslužka,
veliko pa porabi tudi za luksuz in vzdrževanje avtomobila. Nekaj mu
plačuje tudi sin pravdnih strank, zato ugotovitev sodišča prve
stopnje, da znašajo stroški za toženkino preživljanje zgolj 80.000,00
SIT ni utemeljena, temveč občutno presegajo 100.000,00 SIT. Hkrati
predlaga, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.
Tožnik je po svojem pooblaščencu podal tudi odgovor na toženkino
pritožbo in v njem s podobnimi razlogi kot v obeh pritožbah oporeka
njenim trditvam.
Pritožba tožnika in pritožba njegovega pooblaščenca sta utemeljeni.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru
pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti
(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.
26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).
Po stališču sodne prakse zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim
zakonskim partnerjem in ni materialno odvisen od njega, preživnina ne
gre, ker se šteje, da je s svojim načinom življenja dokazal
sposobnost preživljanja. Tožnik je v tožbi navedel, da s toženko že
štiri leta ne živi več skupaj in z njo od takrat nima praktično
nobenih stikov. To je potrdil tudi v svojem zaslišanju, enako pa
navaja sedaj v pritožbi. Hkrati je ves čas postopka zatrjeval, da je
tožnica preskrbljena. Enako to poudarja v svoji laični pritožbi. Taka
trditvena in dokazna podlaga, kateri toženka več ali manj niti ne
nasprotuje, pa kaže na to, da se njen premoženjski položaj z razvezo
ne bo v ničemer spremenil, saj sta pravdni stranki že dalj časa
živeli narazen in sta bili v tem času med seboj ekonomsko neodvisni
druga od druge, zaradi česar toženkin zahtevek po plačevanju
preživnine ne bi bil utemeljen. O tem bistvenem vprašanju sodišče
prve stopnje razlogov v sodbi nima, zato je bila razveljavitev
izpodbijane sodbe potrebna v prvi vrsti iz tega razloga.
Je pa sodba sodišča prve stopnje tudi sicer pomanjkljiva v dejanskih
ugotovitvah glede vprašanja o višini preživninskega zahtevka. Če
torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo ugotovilo, da
se z razvezo toženkino premoženjsko stanje ne bo spremenilo in da
zato ni upravičena do zahtevane preživnine, bo moralo v dokaznem
postopku odpraviti še nekatere pomanjkljivosti v zvezi z višino
preživninskega zahtevka ter tudi v tej smeri dopolniti dokazni
postopek.
S tem v zvezi tožnik in njegov pooblaščenec pravilno opozarjata, da
bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegovih
preživninskih zmožnostih upoštevati in raziskati navedbo, da bo moral
s trenutkom razveze po zakonu skrbeti za svojo (sedaj tudi že
zakonsko) partnerko, ki naj ne bi imela dovolj lastnih sredstev za
preživljanje. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da na
odločitev o preživnini ne more vplivati navedba, da je vrsto let
skrbel za hčerko L. Za odločitev o preživninskem zahtevku, ki se od
njega terja od 1. 2. 2005, je relevantno le, ali tožnik tudi še sedaj
skrbi za preživljanje hčerke, ki je že polnoletna, pa se še vedno
redno šola, česar pa ni dokazal. Za leto 2005 je namreč izkazal le
prispevek v višini 5.000,00 SIT, ki pa sam zase, brez drugih dokazov
(npr. zaslišanja njegove hčerke) ne izkazuje, da je tožnik še vedno
dolžan preživljati hčerko (starši so dolžni preživljati svoje
polnoletne otroke le do njihovega 26. leta, če se redno šolajo) in da
jo tudi dejansko preživlja.
Prav ima tožnik tudi v tem, da se je toženka, kot vsak preživninski
upravičenec, dolžna po svojih močeh potruditi, da svoje premoženjske
razmere izboljša. Nesprejemljivo je zato njeno stališče, da
varstvenega dodatka ne bo zahtevala, ker šteje, da jo je dolžan
preživljati mož. Ni pa pravilna tožnikova trditev, da bi morala za
svoje preživljanje terjati tudi svoja otroka. Preživljanje zakonca je
primarna dolžnost drugega zakonca oziroma bivšega zakonca, ne pa
drugih sorodnikov.
Prav tako tožnik ne more uspeti s trditvijo, da tožnici ne dolguje
ničesar, ker bi bilo to bodisi krivično do njega, bodisi v nasprotju
z dogovorom ob sklenitvi darilne pogodbe z otrokoma ali pa ne zato,
ker je krivda za nepreskrbljenost v celoti na njeni strani. Vse to so
namreč nova dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval že v postopku pred
sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Iz zapisnika o
naroku za glavno obravnavo z dne 28. 1. 2005 sicer izhaja, da je v
svojem zaslišanju navajal vrsto razlogov, zakaj se je odselil, vendar
sodišče prve stopnje tega v zapisniku ni konkretno povzelo in tega
tudi ni bilo dolžno storiti, saj za ugotavljanje teh dejstev ni imelo
ustrezne trditvene podlage.
Iz enakega razloga pa tudi ni utemeljena toženkina pritožba, ki
napada ugotovitve o višini njenih potreb in premoženjskih zmožnostih
obeh strank. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni
konkretizirala svojih potreb. Navedla je le, da mesečno prispeva
hčerki po 10.000,00 SIT. Tudi pritožba je v tem delu zgolj pavšalna,
nekonkretizirana. Nova pa je tudi trditev, da tožnikova partnerica
(sedaj že žena) zasluži 70.000,00 SIT mesečno. Njeni pritožbi zato ni
mogoče slediti.
Glede na vse zgoraj navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika in
pritožbi njegovega pooblaščenca ugodilo ter izpodbijano sodbo v 2. in
3. odstavku (odločitev o preživnini) ter v 4. odstavku (stroški
postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve
stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in tudi 355. člen
ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo in sodbo sodišča prve
stopnje v 5. odstavku izreka (zavrnilni del) potrdilo (353. člen
ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. in
4. odstavka 165. člena ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009