VSL sodba in sklep IV Cp 3841/2005

Jedro

Pravica do stikov po ZZZDR ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak primarno kot pravica otroka, s katero se zagotavljajo njegove koristi, ki so iz tega razloga odločilno merilo za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov. V obravnavani zadevi se je moralo sodišče prve stopnje soočiti s težavno situacijo, v kateri otrok, zaradi manipuliranja in indoktrinacije z očetove strani, odklanja stike z materjo. Tožeča stranka ima prav, da je treba v takem primeru pretehtati, ali so osebni stiki otroka s staršem, s katerim ne živi, v skladu z otrokovo koristjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da imata mladoletna N. S. in mati S. S. pravico do stikov, in sicer vsako sredo od 17.00 ure do 19.30 ure in vsak drugi vikend od petka od 17.00 ure do nedelje do 18.00 ure. Imata pa tudi pravico, da skupaj preživita polovico praznikov in počitnic, pri čemer pride mati po hčerko na naslov U. G. 6, L., po koncu stika pa hčerko tudi pripelje nazaj. S sklepom pa je ugodilo ugovoru tožene stranke proti sklepu z dne 6.12.2004, opr. št. P /2003-IV in razveljavilo sklepa z dne 6.12.2004 in 18.11.2004.

Proti sodbi in sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se materi odvzame pravica do stikov s hčerko, toženkin ugovor pa zavrne. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v katerem delu je mnenje sodne izvedenke pretehtalo nad jasno izraženo željo otroka. Izvedenca sta v postopku postavila popolnoma kontradiktorne teze. Sodišče prve stopnje je negiralo svojo lastno odločitev, ki jo je sprejelo s sklepom z dne 2.12.2003, in za sodno izvedenko določilo N. K. G. iz Svetovalnega centra G., čeprav je najprej postavilo B. M. N. K. G. ni zapisala niti 1/3 navedb mladoletne N., ki je pripovedovala o vseh zlorabah s strani matere. Hčerka mora imeti stike z materjo pod prisilo. Njena izrecna želja je, da se stiki prekinejo oziroma se ponovno vzpostavijo, ko si jih bo sama želela. Sodna izvedenka N.K.G. poleg tega ni bila postavljena s sklepom, zaradi česar tožeča stranka ni imela možnosti, da se proti takemu sklepu pritoži. Sodnica se je pri odločitvi oprla tudi na poročilo Centra za socialno delo M. Direktor Centra za socialno delo M. M. V. in I. V. sta zatrdila, da nikoli nista zapisala poročila o stikih. Tožeča stranka vztraja, naj sodnica opravi neformalni razgovor z N. Hčerka ima pravico, da svoje želje in hotenja v postopku sporoči preko svoje zaupne osebe. O tem do sedaj ni bila poučena. Za zaupnico si je izbrala B. P., predsednico Društva O. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče vsebine dopolnitve pritožbe z dne 5.7.2005 ne povzema, ker je prepozna.

Pritožba ni utemeljena.

Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (1. odst. 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, št. 69/04 - prečiščeno besedilo, ZZZDR). Pravica do stikov po ZZZDR torej ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak primarno kot pravica otroka, s katero se zagotavljajo njegove koristi, ki so iz tega razloga odločilno merilo za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bo z osebnimi stiki med tednom, ob koncu tedna, med počitnicami in prazniki v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v celoti dosežen namen stikov, kot ga pojmuje ZZZDR, to je občutek otrokove povezanosti s staršem, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, in njune medsebojne pripadnosti. Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi (5. odst. 106. člena ZZZDR). Pojem koristi otroka je opredeljen negativno; stiki otroku niso v korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj. V obravnavani zadevi se je moralo sodišče prve stopnje soočiti s težavno situacijo, v kateri otrok, zaradi manipuliranja in indoktrinacije z očetove strani, odklanja stike z materjo. Tožeča stranka ima prav, da je treba v takem primeru pretehtati, ali so osebni stiki otroka s staršem, s katerim ne živi, v skladu z otrokovo koristjo. Osebni odnos med staršem in otrokom se namreč ob stikih lahko ustvarja samo, kadar je za to tudi otrok. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodne izvedenke N. K. G. skrbno raziskalo razloge, zaradi katerih odklanja stike z materjo, ter naravo in intenzivnost njenega psihičnega oziroma čustvenega odzivanja. Ugotovilo je, da za njen odpor ni utemeljenih razlogov, ki bi izvirali iz materine sfere, pač pa k takemu stanju odločilno prispeva neustrezno očetovo ravnanje, ki skuša mater pred otrokom predstaviti kot neustrezno. Pritožbene navedbe teh dejanskih ugotovitev ne morejo omajati, tožnikovo vztrajanje, da je bila toženka tista, ki je zlorabljala hčerko, pa nima opore v podatkih spisa. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je mogoče vpliv abnormalnih psihosocialnih situacij, ki jim je bila in je izpostavljena N., uspešno nevtralizirati tako, da ima z mamo stike brez nadzora, v obsegu in na način, ki je običajen, vzporedno pa mora potekati psihoterapevtsko vodenje v ustrezni ustanovi. Izvedeni dokazi ne omogočajo sklepanja, da bi bilo otrokovo subjektivno doživljanje v odnosu do matere negativno do te mere, da bi se zanikanje njegovih želja sprevrglo v kazovanje otroka, kar bi bilo v nasprotju z namenom, ki se uresničuje s stiki med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi. Iz izvedenskega mnenja N. K. G. sicer izhaja, da N. na zavednem nivoju izraža jezo in odpor do matere in se v vseh obzirih identificira z očetom, na nezavednem področju pa čuti veliko potrebno po opori, zavetju in pomoči matere. Le z izvrševanjem stikov v obsegu in na način, kot jih je določilo sodišče prve stopnje, ob sočasni intervenciji socialnega varstva, je mogoče preprečiti, da tožnik mladoletnemu otroku ne bo vcepil nepremagljivega odpora proti drugemu roditelju. Ker tožnik, s tem ko otroku interpretira materino ravnanje kot neustrezno, od njega pričakuje, da bo postal njegov zaveznik zoper mater in priča, da ni bil nasilen ter od njega pričakuje popolno lojalnost, otroku povzroča škodo, je treba opozoriti na dolžnosti, ki jih ima tisti od staršev pri katerem je otrok, v zvezi s stiki med otrokom in starši, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo. Iz 2. odst. 106. člena ZZZDR izhaja, da mora tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, ne samo opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, ampak je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Zahteva se, da mora otroka "duševno pripraviti na stik". Miselnost o "izključnem imetništvu" roditeljske pravice, ki preveva pritožbo, je v nasprotju z otrokovimi koristmi. Očetovo vedenje, katerega cilj je onemogočanje stikov med otrokom in materjo, je končno lahko razlog za odvzem varstva in vzgoje in zaupanje otroka drugemu od staršev (6. odst. 106. člena ZZZDR). Očitki na račun izbire izvedenke N.K.G., povezani z namigi na procesne kršitve, niso utemeljeni. Sprva je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3.1.2005 za izvedenko določilo B.M., ki pa jo je nato s sklepom z dne 13.1.2005 razrešilo dolžnosti izvedenstva za izvedenko klinične psihologije pa s sklepom z dne 13.1.2005 postavilo N.K.G.. Tožeča stranka je vse tri sklepe prejela, kar dokazujeta vročilnici v spisu (vročilnici, pripeti k list. št. 375). Sklep o postavitvi izvedenca je sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper katerega ni pritožbe. Izločitev izvedenca pa bi morala tožeča stranka zahtevati takoj, ko je izvedela, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem (2. odst. 247. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), česar pa ni storila. Pritožbeno sodišče ne dvomi v kredibilnost, nepristranskost in neodvisnost sodne izvedenke N.K.G.. Dejstvo, da je dolgoletna uslužbenka Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ..., ki je bilo vključeno v terapevtske postopke s prizadetimi (v katerih sodna izvedenka ni sodelovala), ne vzbuja pomislekov, da mnenje ni izdelano nepristranko in v skladu s pravili stroke. Vsebinsko gledano izvedensko mnenje sodne izvedenke N. K. G. ni bilo takšno, da bi narekovalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožeče stranke v tej smeri utemeljeno zavrnilo. Takšnemu predlogu namreč sodišče ugodi le takrat, če je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. odst. 254. člena ZPP). Tožeča stranka izpostavlja le "da izvedenka v svojem mnenju ni zapisala niti 1/3 navedb mladoletne N.", kar vsekakor ne more biti razlog za njegovo nepopolnost ali nejasnost. Kadar v zadevi obstaja več izvedeniskih mnenj, je določitev novega izvedenca potrebna tudi, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo (2. odst. 254. člena ZPP) ali če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (3. odst. 254. člena ZPP). Pritožnikovi tezi, ki sicer ostaja zgolj na pavšalni ravni, o dveh popolnoma kontradiktornih mnenjih, ni mogoče pritrditi. Izvedenski mnenji sta različni zato, ker sta se izvedenca osredotočila na različen sklop vprašanj. Naloga dr. T.P. je bila oceniti, pri katerem od staršev bi imel otrok boljše pogoje za osebnostni razvoj oziroma na katerega od staršev je bolj čustveno navezan. Naloga izvedenke N. K.G., ki jo je opravila že po sklenjeni sodni poravnavi pravdnih strank, s katero sta se dogovorila, naj se hčerka N. zaupa v varstvo in vzgojo očetu, je bila popolnoma drugačna, saj je morala zavzeti stališče o tem, ali je določitev osebnih stikov med otrokom in materjo v skladu z otrokovo koristjo. Čeprav je dal dr. T. P. pri vprašanju vzgoje in varstva prednost tožeči stranki, je hkrati zagovarjal ustaljen in dosleden ritem stikov z drugim roditeljem (zadnji odst. 3. točke mnenja, list. št. 120). Ker tožeča stranka s svojimi pripombami tudi ni vzbudila nobenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično ter v njem nič ne manjka, vsebinsko uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. v zvezi z 254. členom ZPP ni podana.

Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. v zvezi s 410. členom ZPP, ker ni opravilo ponovnega neformalnega razgovora z mladoletno deklico. Ta dokaz je izvedla že predhodna predsednica senata, zato ne drži, da je bilo tožeči stranki onemogočeno sodelovanje v postopku. Načelo neposrednosti pri izvedbi tega dokaza ni v ospredju, saj se naloga lahko zaupa tudi centru za socialno delo ali šolskemu svetovalcu, ki ima posebno strokovno znanje. Nobenih razlogov ni, zaradi katerih bi se mladoletno N., ki je seznanjena s postopkom in ki ji je bilo omogočeno, da se izjasni, pri katerem od staršev bi želela živeti, še nadalje obremenjuje z novimi stresnimi situacijami. Okoliščina, da sodišče prve stopnje mladoletnega otroka ni poučilo o možnosti, da svoje želje in hotenja v postopku sporoči preko zaupne osebe (1. odst. 410. člena ZPP), kar smiselno predstavlja očitek, da je kršilo dolžnost pouka pravna neuke stranke (12. člen ZPP), pa ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Očitek, da ne obstajajo nobena poročila Centra za socialno delo L., je protispisen. V spisu je več poročil Centra za socialno delo M., in sicer z dne 10.6.2003, 23.6.2003, 21.10.1004, 18.11.2004, 29.11.2004 in 6.12.2004.

Končno je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sprejemljivo je sicer stališče tožeče stranke, da se dogovor, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške (10. odst. sodne poravnave z dne 16.12.2004, opr. št. P /2004-IV) nanaša samo na obdobje do 16.12.2004, vendar pa na enak zaključek, torej, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške, ki so nastali po 16.12.2004, napotuje 413. člen ZPP, po katerem se v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Tisti subjekt, ki je s svojo negativno držo in nelojalnim obnašanjem do toženke bistveno prispeval k zavlačevanju postopka, je tožnik, zato je prav, da krije vsaj svoje pravdne strške.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1270/2018
• VSL Sodba IV Cp 2497/2017
• VSL sklep IV Cp 1188/2014