VSL sklep IV Cp 3485/2005

Jedro

Skupno varstvo in vzgoja otroka je torej lahko le posledica

skupnega sporazuma staršev.

Prvenstvena obveznost sodišča je, da otroka obvesti o pravici, da

izrazi svoje mnenje, ne pa, da pridobi njegovo mnenje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se vzgoja in

varstvo mld. M. K. B., rojenega 13.9.1997 zaupa obema staršema.

Skupna vzgoja in varstvo naj bi potekalo tako, da mld. otrok

preživlja izmenično en teden pri mami, en teden pa pri očetu, pri

čemer prevzame prvi petek po prejemu sodbe mld. otroka mati ob 16.00

uri pri tožnikovi materi in ga naslednji petek pripelje zjutraj v

šolo, popoldne istega dne pa ga pri svoji materi prevzame tožnik.

Odločilo je še, da mld. otrok preživlja šolske počitnice polovico pri

enem, polovico pa pri drugem roditelju in da sta pravdni stranki

dolžni drug drugemu za preživljanje mld. otroka plačevati mesečno

preživnino po 40.000,00 SIT. Določilo je stalno prebivališče mld.

otroka, in sicer na očetovem naslovu, zavrnilo drugačne tožbene

zahtevke pravdnih strank in še odločilo, da vsaka stranka sama krije

svoje pravdne stroške. S sklepom je ugodilo tožnikovemu ugovoru zoper

sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je bil otrok zaupan v vzgojo

in varstvo materi in toženkin predlog za izdajo začasne odredbe

zavrnilo.

Proti sodbi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja

pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne

uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbenemu

sodišču očita, da je napačno uporabilo določilo 105. člena Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Sodišče je namreč odločilo o skupnem starševstvu, pa čeprav o tem ni

bilo sporazuma roditeljev oziroma enotne in skupne volje. Določilo 1.

odst. 105. člena ZZZDR predvideva skupno sostarševstvo otrok ob

predpogoju, da sta se starša predhodno sporazumela o vzgoji in

varstvu otroka v skladu z njegovimi koristmi. Če pa se starša niti ob

pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji

otroka lahko sodišče odloči le, da je otrok pri varstvu in vzgoji pri

enem staršu ali pa, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo drugi

osebi. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedeno določilo

ZZZDR, so tudi vsi nadaljnji zaključki sodišča dejansko in pravno

zmotni. Ne glede na navedeno pa meni, da sodišče z izpodbijano

odločitvijo tudi sicer ni sledilo pravnemu standardu največje

otrokove koristi. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo

bistvenih okoliščin, ki bi morale pripeljati do odločitve, da je

tožnik kot oče primernejši za vzgojo in varstvo otroka. V

nadaljevanju pritožbe podrobneje opredeljuje navedena dejstva, in

sicer kdo je skrbel za otroka, odnos med otrokom in vsemi

prizadetimi, osebnostni značaj otroka ter njegove čustvene potrebe,

sposobnost in voljo očeta zagotoviti otroku varstvo in vzgojo,

ugotovitev, pri katerem od pravdnih strank bi imel otrok največ

podpore pri graditvi svoje osebnosti, stabilnost očetove družine,

fizično in psihično zdravje otroka in očeta, pravico otroka, da pove

svoje mnenje in želje, vzgojiteljske sposobnosti staršev in finančne

zmožnosti za preživljanje otroka. Posebej opozarja na zakonodajo in

konvencijo o otrokovih pravicah, po katerih je izključeno, da bi o

otrokovih interesih sodišče odločilo povsem v nasprotju z njegovimi

željami in tako poseglo v njegovo osebnost. Čeprav je sodnica

opravila neformalni razgovor z mld. otrokom, pa iz sodbenih razlogov

izhaja, kot da ta razgovor ni dal rezultata v smislu otrokeve izbire,

pri kom bi raje bil, saj je bil otrok vidno v zadregi. Tak zaključek

pa se ne sklada s tistim, kar je razpravljajoča sodnica ustno

pojasnila na naroku za glavno obravnavo, ko je povedala, da otrok ni

sposoben izraziti svoje volje, pri kom od staršev bi rad bil, hkrati

pa je tudi v nasprotju s tistim, kar je otrok po koncu neformalnega

razgovora povedal očetu. Kakšne so otrokove želje in hotenje, je

potrdila tudi izvedena priča N. G. K. Meni tudi, da zakon

predvideva, da bi moral pri neformalnem razgovoru sodelovati

delavec centra za socialno delo ali pa šolski svetovalni delavec. V

obravnavani zadevi ni bilo tako, prav tako pa iz obrazložitve sodbe

tudi ne izhaja, da je bil o neformalnem razgovoru z otrokom izdelan

zapisnik, ki bi potrdil verodostojnost otrokovih besed. Sodišče tudi

ni izvedlo predlaganih dokazov glede tistih dejstev, ki kažejo na to,

da toženka kljub čustveni navezanosti na otroka temu ni sposobna

zagotoviti vsega tistega, kar otrok potrebuje in katere so njegove

želje in hotenja. Napačna je tudi odločitev o preživnini.

Pritožba je utemeljena.

Pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo

svoje otroke, so po ustavi enake (54. člen v zvezi z 2. odst. 14.

člena ustave). Iz tega izhaja, da so starši praviloma dolžni skrbeti

za otroka skupaj tudi v primeru, če živijo ločeno. Z vidika ustavnih

pravic staršev bi bilo torej najprimerneje, da starši za otroka

praviloma skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, vendar pa ta

rešitev predpostavlja soglasje staršev o nadaljnjem varstvu in vzgoji

otroka. Skupno varstvo in vzgoja otroka je torej lahko le posledica

skupnega sporazuma staršev. Ta oblika vzgoje in varstva otroka je v

korist otroku, kadar se starša zelo dobro razumeta in sta se sposobna

dobro usklajevati, ne le glede pomembnejših oziroma življenjskih

vprašanj, ampak tudi glede dnevnih vprašanj njegove vzgoje in

varstva. Če ni tako, potem skupno varstvo in vzgoja otroku ni v

korist. Nestabilnost v okolju in posledično slaba orientacija v njem

zaradi skupnega starševstva lahko negativno vpliva na otrokov

osebnostni razvoj. Skupno varstvo in vzgoja je torej možna samo v

primerih, ko ni konflikta med staršema oziroma sta ga sposobna zrelo

reševati, upoštevajoč koristi otroka. Prav zato je zakonodajalec z

novelo ZZZDR (ZZZDR-C, Ur.list RS št.16/2004) določil, da je skupno

varstvo in vzgoja otroka staršev, ki ne živita skupaj, lahko le

posledica sporazuma (1. odst. 105. člena ZZZDR). Pritrditi je torej

treba pritožniku, da mora sodišče v primeru, da soglasja oziroma

takega sporazuma ni, odločiti, da se otrok bodisi zaupa v varstvo in

vzgojo enemu od staršev ali pa da se zaupa v vzgojo in varstvo drugi

osebi (3. odst. 105. člena ZZZDR). Izpodbijana odločitev sodišča prve

stopnje je torej v nasprotju z navedenim določilom ZZZDR. Zaradi

napačne uporabe omenjenega določila ZZZDR je izpodbijana sodba tudi v

preostalem delu napačna, kot pravilno ugotavlja tožnik. Zaradi zmotne

uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno

ugotovljeno, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in

vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem bo moralo ponovno

presoditi, komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo, pri tem pa

skrbno proučiti vse okoliščine, ki so bile ugotavljane in presoditi,

pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za uveljavljanje

otrokovih koristi.

Ne glede na prejšnje razloge pa ni odveč poudariti, da je sodišče

prve stopnje pravilno uporabilo določbe 410. člena ZPP, zato so

neutemeljeni tožnikovi nasprotni pritožbeni očitki, ki so pogojevani

tudi z nepravilno pritožbeno razlago omenjenega zakonskega določila.

410. člen ZPP določa, da mora sodišče, kadar odloča o vzgoji in

varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka,

ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na

primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da

izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine

sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj

sodišča s posredovanjem centra za socialno dela ali šolskega

svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji

otrok zaupa in jo sam izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti

njegovo mnenje (1. odst. 410. člena ZPP). O razgovoru sestavi sodnik

zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor zvočno snema. Zaradi

varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli

vpogleda v zapisnik oziroma poslušanje posnetka (2. odst. 410. člena

ZPP). Navedena določila ZPP predstavljajo realizacijo otrokove

pravice, da sodišče pri odločitvi ustrezno upošteva izraženo otrokovo

mnenje (tako določa točka c 6. člena Evropske konvencije o

uresničevanju otrokovih pravic), in hkrati določa način, na katerega

lahko otrok zaradi realizacije takšne svoje pravice "vstopi v

pravdo". Pri tem je treba poudariti, da iz navedenega določila izhaja

prvenstvena obveznost sodišča, da otroka obvesti o pravici, da izrazi

svoje mnenje, ne pa, da pridobi njegovo mnenje. Otrokova pravica je,

da možnost "vstopa v pravdo" izkoristi, nikakor pa to ni njegova

dolžnost. Otrokov vstop v pravdo zato poteka po postopku, ki ima

štiri faze (gre za t.i. blejske sklepe, sprejete na Posvetovanju o

postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in

otroki, 3. in 4. april 2000 na Bledu, prim. D. Ogrizek, Postopek v

sporih iz razmerij med starši in otroki, PB.št. 3/2001). Tako se mora

najprej izkazati, ali je otrok sposoben razumeti pomen postopka in

posledice odločitve (t.j. odločitve sodišča o tem, komu bo zaupana

njegova vzgoja in varstvo); nato mora biti na primeren način obveščen

o uvedbi postopka in o pravici, da izrazi svoje mnenje o tem, komu

naj sodišče zaupa njegovo vzgojo in varstvo; nato sodišče izve

otrokovo odločitev, ali želi izraziti svoje mnenje; in šele tedaj

pride na vrsto "otrokov vstop v pravdo" z mnenjem. Pritožbeno

poudarjanje, da domača zakonodaja in konvencija o otrokovih pravicah

dajeta prednost prav mnenju in željam otroka samega, torej velja le v

primeru otrokove odločitve, da želi vstopiti v pravdo s svojim

mnenjem. Gre torej za otrokovo zavestno odločitev, ki je seveda

pogojevana s tem, ali je sposoben razumeti pomen postopka in

posledice svoje odločitve, torej tudi ali predvsem s starostjo

otroka. Pretirano hotenje po pridobitvi mnenja otroka je lahko v

nasprotju z njegovimi koristmi (prim. navedbo izvedenke Vere

Slodnjak, da je treba otroka zaščititi pred občutkom, da je s svojimi

izjavami direktno vplival na to, komu ga bo sodišče dodelilo) in s

tem hkrati v nasprotju z določilom 3. člena Konvencije OZN o

otrokovih pravicah, po katerem naj bodo otrokove koristi glavno

vodilo sodišču pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Pritožnik tudi

napačno razume omenjeno določilo ZPP glede vključitve centra za

socialno delo oziroma šolskega svetovalnega delavca. Določilo 410.

člena namreč ne določa obvezne prisotnosti strokovnega delavca, ampak

določa, da obvestitev otroka o njegovih pravicah in oprava razgovora

ni mogoča le pri sodišču, ampak tudi zunaj njega, prav tako lahko

sodišče zaprosi omenjeno strokovno institucijo, naj v okviru

svetovalnega razgovora seznani otroka z uvedbo postopka in s pravico,

da v njem izrazi svoje mnenje.

Glede sodnega zapisnika o razgovoru (2. odst. 410. člena), glede

katerega tožnik očita sodišču, da ni jasno, ali je bil tak zapisnik,

ki bi potrdil verodostojnost otrokovih besed, sploh izdelan, pa je

treba poudariti, da sodišče lahko odloči, da staršem ne dovoli

vpogleda v zapisnik zaradi varstva koristi otrok. Obveznost sodišča

je le, da starše seznani z bistveno vsebino pogovora. V obravnavani

zadevi je sodišče opravilo neformalni razgovor z otrokom in o

razgovoru tudi sestavilo zapisnik. Pritožbeno sodišče ga je

vpogledalo in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravdni stranki

korektno seznanilo z bistveno vsebino opravljenega razgovora.

Predvsem pa iz navedenega razgovora ni mogoče sklepati na otrokovo

sposobnost razumevanja pomena postopka in posledic odločitve in na

njegovo željo, da "vstopi v to pravdo" z mnenjem in kar bi bilo glede

na njegovo starost (7 let in pol v času oprave neformalnega

razgovora) precej nenavadno. Kakršenkoli zaključek o otrokovi želji

na podlagi njegovih navedb na omenjenem razgovoru bi tudi presegal

znanje sodišča, sicer pa so takšno sklepanje že izpeljali trije

strokovnjaki - izvedenci, klinični psihologi.

Razveljavitev izpodbijane sodbe je pogojevala tudi razveljavitev

stroškovne odločitve.

Sodišče prve stopnje je poleg izpodbijane sodbe izdalo še sklep, s

katerim je ugodilo tožnikovemu ugovoru zoper sklep o izdaji začasne

odredbe z dne 29.5.2003, zoper katerega pa ni bilo pritožbe, zato je

postala ta odločitev pravnomočna.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep IV Cp 2569/2005
• VSL sodba IV Cp 3360/2005
• VSL sodba in sklep II Cp 1227/2000