VSL sklep I Cp 179/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.179.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50533 |
Datum odločbe: | 02.03.2005 |
Področje: | stvarno pravo |
Institut: | solastnina - delitev solastnine - upravičen interes |
Jedro
Nepremičnine se v postopku za njihovo razdelitev (praviloma)
razdelijo fizično, in sicer tako, da vsak solastnik prejme del teh
nepremičnin v skladu z njegovim solastniškim deležem. Če nobena od
strank ne izkaže upravičenega interesa, da bi v naravi dobila delež,
ki bi (bistveno) presegal njen solastniški delež, ni pogojev za
uporabo kriterija fizične delitve z izplačilom razlike v vrednosti
nasprotni stranki.
Izrek
Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu
(tj. v točki 1.a) ter 1.b) in v 2. točki izreka) potrdi.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17.06.2003, opr.
št. N 20/99-50, nepremičnine, ki so bile predmet razdružitve,
razdelilo med oba solastnika tako, da je predlagatelj M. B. namesto
svojega solastninskega deleža prejel stanovanje št. 5 v I. nadstropju
stanovanjskega bloka na naslovu xx v Ljubljani ter nepremičnine,
parc. št. 2837, 2875/18 in 2875/19, vse vl. št. yy, k.o. S.,
nasprotni udeleženec S. K. pa namesto svojega solastniškega deleža
nepremičnine, parc. št. 234, 2873, 2870, 2799/2, 2865, 2866 in 2867,
vse vl. št. yy, k.o. S. (1. točka izreka). Zaradi razlike med
vrednostjo prejetih nepremičnin in vrednostjo solastninskih deležev
je dolžan predlagatelj nasprotnemu udeležencu plačati znesek v višini
132.137,75 SIT, v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, skupaj
z obrestmi, po katerih se obrestujejo bančni depoziti za dobo treh
mesecev pri Novi Ljubljanski banki d.d., Divizija D. (2. točka
izreka). Sodišče je skupne stroške postopka odmerilo na 263.900,00
SIT (3. točka izreka) in odločilo, da je dolžan nasprotni udeleženec
predlagatelju plačati del stroškov v višini 158.340,00 SIT (4. točka
izreka). Sodišče je predlog za razdružitev nepremičnin v delu, ki se
nanaša na nepremičnine, pripisane pri vl. št. xy, k.o. B., štelo za
umaknjenega in postopek v tem delu ustavilo (5. točka izreka),
predlog za razdružitev pa v delu, ki se nanaša na denarno terjatev v
znesku 10.000,00 DEM, zavrnilo (6. točka izreka).
Zoper 1.a), 1.b) in 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga
pritožbo nasprotni udeleženec, ki navaja, da je v postopku predlagal,
da se mu poleg domačije dodeli v last tudi garsonjera v Ljubljani,
kar je utemeljeval z obstojem večjega interesa na tej nepremičnini.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta oba udeleženca upravičila
svoj interes do stanovanja v Ljubljani v približno enaki meri, kljub
temu pa je stanovanje dodelilo predlagatelju. Sklep v tem delu nima
razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi sami s seboj v
nasprotju, saj sodišče ne pojasni, zakaj je stanovanje dodelilo
predlagatelju. Zaključek sodišča temelji tudi na zmotno in nepopolno
ugotovljenem dejanskem stanju, zato je tudi materialno pravo zmotno
uporabljeno. Poleg večjega solastniškega deleža je izkazano tudi, da
je imel nasprotni udeleženec stanovanje v posesti, da je zanj
plačeval vse stroške, skrbel za tekoče in investicijsko vzdrževanje
ter opravljal vlaganja, stanovanje pa še vedno potrebuje zaradi
zaposlitve v Ljubljani, v njem pa je živel v času svojega šolanja v
Mariboru. Stanovanje je kupil njegov oče, da bi predlagatelju
priskrbel varno prihodnost in je bilo že ob nakupu namenjeno njemu.
Navedbe predlagatelja, da v Ljubljani študirata njegovi hčerki, ki
bivata v študentskem domu oziroma v najemniškem stanovanju, zaradi
česar garsonjero nujno potrebuje, so v nasprotju z izpovedbo
nasprotnega udeleženca, ki je povedal, da je predlagatelju ponudil,
naj njegova hčerka K. biva pri njem, vendar je predlagatelj tak
predlog odklonil. Nasprotji v obeh izpovedbah sodišče pri ocenjevanju
upravičenega interesa ni pojasnilo, zgolj študij obeh hčera
predlagatelja pa ne more biti razlog za dodelitev stanovanja. Glede
na velikost idealnih deležev, dosedanjo posest stanovanja, način
njegove rabe, dosedanja vlaganja ter potrebe solastnikov, je nedvomno
izkazano, da nasprotni udeleženec izkazuje upravičeno večji interes,
da prevzame stanovanje v izključno last. Nasprotni udeleženec je
pripravljen izplačati predlagatelju vrednost njegovega deleža na tem
stanovanju v denarju ali pa mu v last prepustiti kmetijska in gozdna
zemljišča, pri čemer njegove navedbe, da ni kmet, ne morejo vplivati,
saj jih lahko proda, ker ne gre za zaščiteno kmetijo. Predlaga, da
Višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu
razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.
Pritožba ni utemeljena.
Za odločanje v tej zadevi je treba uporabiti določbe Stvarnopravnega
zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), saj se na
podlagi prehodne določbe 2. odstavka 273. člena SPZ v nepravdnih
postopkih namesto razveljavljenih določb Zakona o nepravdnem postopku
(Ur. list. SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami in
dopolnitvami, v nadaljevanju ZNP) uporabljajo določbe tega zakonika.
V obravnavani zadevi so predmet razdružitve nepremičnine, ki sta jih
solastnika (polbrata po mamini strani) pridobila z dedovanjem, in
sicer stanovanje št. 5 v I. nadstropju stanovanjskega bloka na
naslovu xx v Ljubljani (v nadaljevanju garsonjera) ter nepremičnine,
parc. št. 2837, 2875/18, 2875/19, 234, 2873, 2870, 2799/2, 2865, 2866
in 2867, vse vl. št. yy, k.o. S.. Solastnika sta v postopku pred
sodiščem prve stopnje podala vsak svoj predlog za razdružitev
solastnin, pri čemer sta se njuna predloga prekrivala v toliko, da
sta oba želela pridobiti garsonjero v Ljubljani.
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo
pravilno, ko je najprej (seveda upoštevaje predloge predlagatelja in
nasprotnega udeleženca) razdelilo tiste nepremičnine, za katere se je
potegovala bodisi ena bodisi druga stranka (torej "nesporne"), in
predlagatelju tako dodelilo vinograd z gospodarskim poslopjem
(nepremičnina, parc. št. 2837), nasprotnemu udeležencu pa enoten
stanovanjsko-gospodarski kompleks domačije (nepremičnini, parc. št.
234 in 2873). Pri odločanju, komu naj dodeli garsonjero, pa je
sodišče izhajalo iz pravnega standarda "upravičen interes" (2.
odstavek 70. člena SPZ), in sicer je ugotovilo, da je ta pri obeh
strankah enak. To dokazno oceno sedaj v pritožbi graja nasprotni
udeleženec, ki trdi, da ima nedvomno večji interes za dodelitev
garsonjere od predlagatelja, saj dejstvo, da predlagatelj potrebuje
garsonjero zaradi svojih dveh hčera, ki študirata v Ljubljani, ne
more biti zadosten razlog za dodelitev garsonjere njemu.
V zvezi z ugotavljanjem upravičenega interesa so pomembna naslednja,
pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva:
- nihče od udeležencev ni dalj časa bival v stanovanju;
- nasprotni udeleženec ima višji solastniški delež (3/4), plačeval je
tekoče stroške, povezane s stanovanjem, opravil je manjša
investicijska dela ter imel od 20.10.2000 do 20.10.2001 prijavljeno
začasno prebivališče na naslovu, na katerem se nahaja garsonjera;
- predlagatelj ima dve hčerki, ki študirata v Ljubljani in za kateri
plačuje stroške bivanja.
Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene
prvostopenjskega sodišča, saj na podlagi navedenih dejstev izhaja, da
je upravičen interes strank za dodelitev sporne garsonjere najmanj
enak (če ne celo nekoliko večji v korist predlagatelja). Sodišče prve
stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo in garsonjero,
glede na velikost solastniškega deleža, dodelilo predlagatelju. Ob
tem pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: solastniški delež
nasprotnega udeleženca znaša, izraženo v denarju, 11.577.752,75 SIT
(ali 58% vrednosti celotne nepremičnine), po predlogu za razdelitev,
ki ga je postavil nasprotni predlagatelj, pa naj bi dobil tako
domačijo kot garsonjero, kar je, izraženo v denarju 15.902.362,00 SIT
ali 80% vrednosti celotne solastnine. Iz teh razlogov je mogoče
pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da bi nasprotni
udeleženec, če bi mu bili dodeljeni obe predlagani nepremičnini,
pridobil (v naravi) bistveno večji delež, kar pa bi bilo v nasprotju
z določbami SPZ o delitvi solastnine. Za uporabo kriterija fizične
razdelitve solastnine z izplačilom razlike v vrednosti, ob
ugotovljenem enakem interesu strank, namreč ni bilo razlogov.
Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču tudi absolutno bistveno
kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o
pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno
besedilo, v nadaljevanju ZPP), ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni
podana: prvostopenjsko sodišče je namreč izčrpno obrazložilo svojo
odločitev, razlogi pa so jasni in prepričljivi. Posameznih stavkov ni
mogoče iztrgati iz konteksta celotne obrazložitve, ki je
prepričljiva.
Pritožbeno sodišče je pritožbo nasprotnega udeleženca zato na podlagi
2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ob dejstvu, da niso
podane pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni
dolžnosti, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu
potrdilo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009