VSL sklep I Cp 1938/2004

Jedro

Hitrost postopka zaradi motenja posesti je odvisna od narave

(okoliščin) obravnavanega primera. Relevantne okoliščine so število v

soglasju s strankama preloženih narokov, nepopolne vloge pravdnih

strank, število izvedenih dokazov in drugo.

Stranka, ki v postopku nosi dokazno breme glede določenega dejstva,

mora to dejstvo dokazati ne glede na to, da ga nasprotna stranka ne

prereka, razen če gre za zakonsko določene izjeme iz 214. člena ZPP.

Če tožena stranka ni ne prerekala ne priznala datuma motenja posesti,

ga mora tožeča stranka dokazati.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 07.05.2004, opr.

št. III P 646/2003-35, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim

sta od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je toženec motil njuno

posest s tem, da je dne 22.02.2003 in 24.02.2003 parkiral osebni

avtomobil znamke Marcedes na zemljišču s parc. št. 56/7, k.o.

Z. (v naravi S. cesta), zaradi česar tožnika nista mogla zapeljati na

in z dvorišča s parc. št. 51/5 in 51/10 ter 52/3, vse k.o. Z., s

čimer sta bila ovirana v posesti odvoza in dovoza z navedenih parcel,

kjer se nahajata stanovanjska hiša prvega tožnika in parceli drugega

tožnika; tožencu prepove bodoča motilna dejanja in mu naloži v

plačilo pravdne stroške tožnikov (1. točka izreka). Sodišče je

zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, tožnikoma pa

naložilo, da morata tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v

višini 358.420,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.05.2004

do plačila.

Zoper izdani sklep sta tožnika vložila pritožbo, v kateri navajata,

da je treba najprej poudariti, da je sodišče ravnalo v nasprotju z

določilom 425. člena ZPP, kjer je določeno, da mora sodišče v pravdah

zaradi motenja posesti pri določanju rokov in narokov vselej posebno

paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega

primera hitro rešiti. Tožba je bila vložena že v februarju 2003

vendar je sodišče tožnika zaslišalo šele 07.11.2003 (več kot 8

mesecev po motenjih), prve priče pa šele 17.03.2004, tj. več kot leto

dni po dogodkih. Zato tudi ni nič nenavadnega, da priče niso mogle z

gotovostjo povedati, kdaj naj bi se motenje zgodilo (januar ali

februar 2003). Takšnega spomina ni mogoče pričakovati od ljudi, ki v

dogajanje niso bili neposredno vpleteni. Glede na to, da je sodišče

sprejelo popravo pomote glede datumov, je nepravilno, da še nadalje

dvomi o tem, kdaj naj bi se odvijalo sporno dogajanje. Izpovedi prič

so skladne o tem, kdaj je bilo motenje in da je prav toženec tisti,

ki je motil njuno posest. Sodišče pripisuje najmanjši pomen prav

izpovedbi priče V. J., sorodstveno razmerje pa nima pomena, ker

prevladuje bolj pomembna okoliščina. V postopku je bilo zatrjevano in

nikoli prerekano, da je V. J. celotno motilno dejanje toženca posnela

z video kamero in da je na teh posnetkih tudi viden datum motenja.

Posnetek je prinesla celo na narok, vendar ga sodišče ni pogledalo,

čeprav sta tožnika to predlagala. V dokazne namene sta tožnika

vložila tudi fotografijo z dne 22.02.2003, na kateri je dovolj jasno

viden toženec, ki se nahaja pri odprtih vratih avtomobila. Dokazna

ocena sodišča prve stopnje, da ta fotografija tega ne dokazuje, je

očitno napačna in neživljenjska. Sodišče tudi napačno ocenjuje

izpoved priče R. P.. Tožnika še opozarjata, da je pred popravo očitne

pisne pomote sodišče pri zasliševanju prič le-te spraševalo o 22. in

24. januarja, ob takem zasliševanju pa bi priče potrdile tudi datum

22. in 24. februar, saj se nobena priča, razen V. J., zaradi velike

časovne oddaljenosti ni mogla spomniti točnih datumov. Nadalje še

navajata, da iz zapisnika res ne izhaja, da bi predlagala svoje

dodatno zaslišanje glede poprave pomote, vendar je treba poudariti,

da toženec tem navedbam ni nikoli ugovarjal. V obrazložitvi sklepa na

strani 7 je sicer navedeno, da se toženec ni strinjal in je predlagal

zavrženje tožbe zaradi prekluzije, s čemer pa tožnika nista bila

seznanjena. Če je bilo takšno stališče izraženo v kakšni vlogi, je

tožnika nista prejela in s tem tudi nista seznanjena in je podana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj jima sodišče vloge ni

vročilo. Iz policijskih zapisnikov izhaja, da je ravno toženec tisti,

ki je motilec. Sodišče je napačno ugotovilo odločilna dejstva, zato

je izpodbijani sklep nepravilen. Nepravilen pa je tudi sklep o

zavrnitvi začasne odredbe, saj se utemeljenost predloga ne more

presojati po razmerah v času več kot leto dni po vložitvi predloga,

temveč v času, ko je bil vložen. Predlagata, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Področje stvarnega prava ureja Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS,

št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). V skladu s 1. odstavkom 33. člena

SPZ daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo

motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in

dobrovernost posestnika. Tožeča stranka mora v pravdi zaradi motenja

posesti torej dokazati, da je imela zatrjevano posest stvari oziroma

pravice ter da je za nastalo motenje odgovorna tožena stranka.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi obširne

dokazne ocene prišlo do ugotovitve, da sta tožnika sicer dokazala, da

sta imela v posesti parc. št. 56/7, k.o. Z., nista pa dokazala, kdaj

naj bi do motenja prišlo in da je ravno toženec motil njuno posest s

tem, da je na navedeno parcelo parkiral osebni avto znamke Mercedes

Benz. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kot ga je

ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je dokazna ocena natančna in

prepričljiva.

Tožnika v pritožbi trdita, da je sodišče prve stopnje pri postopanju

kršilo določbo 425. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS,

št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), saj

zadeve ni obravnavano hitro, zato priče, katerih zaslišanje sta

predlagala, po več kot letu dni od domnevnega motenja niso več vedele

izpovedati o točnem dnevu motenja, kar je vplivalo na odločitev

sodišča. Smiselno zatrjujeta relativno bistveno kršitvijo postopka

(1. odstavek 339. člena ZPP). Očitek ni utemeljen. ZPP v 425. členu

res določa, da mora sodišče pri določanju rokov in narokov v pravdah

zaradi motenja posesti vselej posebno paziti na to, da je treba

zadevo hitro rešiti, vendar pa poudarja, da je hitrost odvisna od

narave posameznega primera. V obravnavani zadevi je bila tožba

vložena 03.03.2003, predlog za začasno odredbo pa 13.03.2003, obe

vlogi tožnikov pa sta bili nepopolni (neplačana sodna taksa) in ju je

moralo sodišče pozivati k dopolnitvi, kar je povzročilo kasnejše

vročanje vlog toženi stranki in zastoj že v začetku postopka. Sodišče

je prvi narok kljub navedenim okoliščinam razpisalo že za 23.04.2003,

vendar je bil narok v soglasju s strankama prestavljen na 30.05.2003,

ta pa preložen zaradi izkazanega zdravniškega potrdila za toženca.

Tudi narok, razpisan za 09.07.2003 je bil preložen v soglasju s

strankama, tako da se je zadeva pričela obravnavati 26.09.2003,

zaključila pa se je z narokom dne 07.05.2004. Pritožbeno sodišče

ocenjuje, da sodišče prve stopnje glede na navedene okoliščine

(naravo) obravnavane zadeve (tudi zaradi izvedbe številnih dokazov po

dokaznih predlogih pravdnih strank - zlasti zaslišanja številnih

prič) ni prekršilo določbe 425. člena ZPP.

Neutemeljeno pa tožnika v pritožbi uveljavljata tudi absolutno

bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko

trdita, da jima z nevročitvijo vloge toženca ni bila dana možnost

obravnavanja v postopku. Toženec je v vlogi na list. št. 63, za

katero v spisu vročitev tožnikoma res ni izkazana, navedel, da se ne

strinja s popravo tožbenega zahtevka in ugovarja prekluzijo. Iz

obrazložitve sklepa prvostopenjskega sodišča pa je razbrati, da

sodišče prve stopnje tem toženčevim navedbam ni sledilo, torej

tožnika niti nimata interesa za izpodbijanje tega dela. Vendar pa

pritožbeno sodišče glede na navedbe tožnikov iz pritožbe še dodaja:

če nasprotna stranka določenega dejstva ne prereka, to še ne pomeni,

da ga stranki, ki nosi dokazno breme glede tega dejstva, ni potrebno

dokazovati, kolikor ne gre za izjeme iz 214. člena ZPP. Datum

(domnevnega) motenja posesti po oceni pritožbenega take izjeme ne

more predstavljati, ker tožena stranka tega dejstva ni priznala.

Tožnika v pritožbi tudi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da

ni izvedlo pravočasno predlaganega dokaza z gledanjem videoposnetka

domnevnega motilnega dejanja, saj je bil dokazni predlog podan

prepozno (list. št. 91).

Na podlagi obrazloženega izhaja, da je pritožba tožnikov v celoti

neutemeljena, zato jo je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 365.

člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP zavrniti in izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 38/2000
• VSK sklep I Cp 1016/2004
• VDS sklep Pdp 1752/2002