VSL sodba I Cp 1152/2004

Jedro

Solastnik, ki nima soglasja ostalih solastnikov za vlaganja v

nepremičnino, ne more zahtevati večjega deleža na nepremičnini.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je solastnik

nepremičnine vl. št. xx k.o. S. s parcelo 808/2, ki v naravi

predstavlja stanovanjsko hišo v izmeri mý, in vrt mý, še do

nadaljnjih 25/100, torej skupaj 75/100, toženec pa je solastnik pri

isti nepremičnini do 25/100. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na

izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Hkrati je odločilo, da

mora tožnik tožencu povrniti 239.430,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2004 do plačila.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga razveljavitev sodbe oziroma predlaga, da pritožbeno sodišče

razpiše obravnavo in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi. Navaja, da je sodišče v tej pravdni zadevi razpisalo prvi

narok za 26.1.2004 in brez izvedbe pretežnega dela predloženih

dokazov tudi razsodilo, medtem ko je tožnik po svojih zastopnikih

sodbo prejel šele tri mesece pozneje. Ker so bili dokazi zavrnjeni je

zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče kljub tako

pomembni pravdni zadevi ni zaslišalo niti pravdnih strank. Gre za

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbe namreč ni mogoče

preizkusiti. Sodišče se je posvetilo vprašanju zapuščinskega postopka

po pokojni ženi oz. materi, izpustilo pa je obrazložitev glede

tistega dela zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi

izvedenskega mnenja. Sodišče je izvedensko mnenje vključilo v dokazni

sklep, ni pa ga z ničemer obrazložilo. Tudi če je res, da tožnik ne

more v pravdi uveljavljati napake v zapuščinskem postopku, ni res, da

se tožnik v tej pravdi ne more več sklicevati na vlaganja v sporno

nepremičnino, ki so bila izvršena pred smrtjo zapustnice. Hiša je

bila v gradnji, zato tožeči stranki pripada ves tisti del, ki ga je s

svojimi vlaganji tožnik dosegel. Sodišče je zmotno in nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo vse s strani tožnika

predlagane dokaze. Brez zaslišanja predlaganih prič sodišče ne more

dobiti prave slike dejanskega stanja. Gre tudi za zmotno uporabo

materialnega prava, saj ga sodišče v konkretnem primeru sploh ni

uporabilo, razen deloma v zvezi z uveljavljanjem dela zahtevka v

zvezi z dogajanjem v zapuščinskem postopku leta 1975. Glede ostalega

zahtevka se sodišče v izpodbijani sodbi ni pravno opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov in v

okviru preizkusa po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP), pritožbeno

sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene

bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je

popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne in popolne razloge

izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem

razlogom še dodaja:

V smislu določbe 287. čl. ZPP sodišče ni dolžno izvesti vseh

predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so pomembni za odločbo. Zato

samo dejstvo, da sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič oziroma,

da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ne more predstavljati

bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko bi šlo za zmotno

ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če bi sodišče prve

stopnje kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo ali če ga ne bi

ugotovilo (čl. 340 ZPP), vendar v obravnavani zadevi ni tako. Tisti

dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so zadostovali za odločitev o

tožbenem zahtevku. Zato ni mogoče sprejeti nobene od pritožbenih

trditev, ki se nanašajo na pomanjkljiv dokazni postopek. Dejstvo, da

se sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni držalo 30-dnevnega roka

(čl. 321/3 ZPP), ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega

postopka ne po čl. 339/1 ZPP in tudi ne po čl. 339/2 ZPP. To namreč

ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodba je jasna in razumljiva, vsebuje pa tudi vsa odločilna dejstva.

Pritožbeno sodišče, kot je že spredaj zapisano, v celoti sprejema

ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnik v tej pravdi ne more

več sklicevati na vlaganja v sporno nepremičnino, ki so bila izvršena

pred smrtjo zapustnice. V zapuščinskem postopku po pokojni ženi je

izrecno izjavil, da svojega solastninskega deleža ne izloča in je

soglašal, da celotna nepremičnina spada v zapuščino. Poleg tega je

sklenil tudi dedni dogovor. V obsegu iz razlogov, ki jih je ugotovilo

sodišče prve stopnje, sklep o dedovanju tožnika veže (čl. 220 Zakona

o dedovanju - ZD).

Kolikor gre za vprašanje vlaganj po smrti zapustnice, so razlogi

izpodbijane sodbe tudi jasni: ker ni imel soglasja za vlaganja, jih

ne more uveljavljati proti tožencu kot solastniku. V času, v katerem

tožnik zatrjuje, da je vlagal v nepremičnino, je že veljal Zakon o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki je med drugim v 4.

odst. 15. čl. določal, da je za posle, ki presegajo okvir rednega

upravljanja, ko gre za solastnike, potrebno soglasje vseh

solastnikov. Vlaganje v solastno nepremičnino je posel, ki presega

okvir rednega upravljanja. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da je

imel soglasje in že iz tega razloga njegov zahtevek po ugotovitvi

večjega solastninskega deleže ne more biti utemeljen. Pritožba je v

2. odst. (stran tri pritožbe, list. št. 53 spisa) delno nejasna. Trdi

namreč, da ni točno stališče prvega sodišča, da se tožnik ne more

sklicevati na vlaganja v sporno nepremičnino, ki so bila izvršena

pred smrtjo zapustnice. Sklicuje pa se na izvedensko mnenje, ki pa se

nanaša na dela, ki so bila opravljena po smrti zapustnice. Kakorkoli

že, sama višina zatrjevanih vlaganj po smrti zapustnice ni odločilna

v zvezi z vprašanjem večjega solastninskega deleža, ker tožnik ni

imel soglasja toženca kot solastnika. Sodišče prve stopnje tako ni

napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če se do

izvedenskega mnenja ni posebej opredelilo.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve. Neutemeljeno

pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 1299/94
• VSL sklep I Cpg 1349/99
• VSK sklep II Cpg 99/2006