<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 161/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.161.2004
Evidenčna številka:VSL50529
Datum odločbe:26.01.2005
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:pogodba o posredovanju - obličnost - samostojni podjetnik - pooblastilo

Jedro

Če ima samostojni podjetnik prokurista, lahko ta zanj veljavno sklepa

pravne posle. Če je običajno in pričakovano, da ima oseba upravičenje

za sklepanje poslov določene vrste, potem se šteje, da ima ista

upravičenja tudi konkretni delavec. T.O. je bil zaposlen pri toženi

stranki in je zanjo opravljal posle nepremičninskega posredovanja,

zato je kot pooblaščenec po zaposlitvi lahko veljavno sklenil

posredniško pogodbo s tožnikom.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2.

točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu

(tj. v 1. in 3. točki izreka) v odnosu do četrte tožene stranke

izpodbijana sodba potrdi.

3. Četrta tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 08.09.2003, opr.

št. P 1670/2003-I-65, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in četrti

toženi stranki naložilo v plačilo (nerazdelno s prvo in tretjo toženo

stranko) 7.320.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.03.1997 dalje do plačila, tožnikove stroške pravdnega postopka

(nerazdelno s prvo in tretjo toženo stranko) v znesku 365.629,80 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.01.2000 dalje do plačila, in

tožnikove pravdne stroške v znesku 137.940,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne izdaje te sodbe do plačila, vse v roku 15

dni, pod izvršbo.

Zoper izdano sodbo je četrta tožena stranka vložila pritožbo, v

kateri navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče

prve stopnje je že drugič enako odločilo, vendar kljub jasnemu

navodilu sodišča druge stopnje in navajanju četrte tožene stranke na

naroku za glavno obravnavo dne 08.09.2003 njenih navedb ni

upoštevalo, kaj šele obravnavalo. Po stališču sodišča prve stopnje

naj bi bili sporni samo pasivna legitimacija četrte tožene stranke

ter temelj in višina zahtevka, ne pa tudi vrsta drugih odločilnih

okoliščin. Sodišče tako še vedno vztraja pri tem, da je tožnik prvemu

tožencu izročil 80.000,00 DEM, ki mu jih ta ni nikoli vrnil. Kako je

prišlo do tega zaključka, ne pove natančno, temveč zgolj sklepa na

podlagi tega, ker prvi toženec na tožbo ni odgovoril in ker naj bi to

izhajalo iz predpogodbe. Glede na to, da je četrta tožena stranka

temu izrecno ugovarjala in predlagala dokaze, tega sodišče ne bi

smelo, temveč bi moralo prvega toženca zaslišati, šele nato pa o tem

dejstvu odločiti, kar velja še bolj glede okoliščine, da prvi toženec

tožniku nikoli ni nič vrnil, o čemer sodišče sploh ni izvajalo

dokazov. Iz sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da

naj bi tožnik in četrta tožena stranka sklenila posredniško pogodbo,

kljub temu da tega ne potrjuje noben dokaz ali sicer v postopku

ugotovljeno dejstvo. Med tožnikom in četrto toženo stranko ne obstaja

nobena pisna pogodba o posredovanju, kar dokazuje, da četrta tožena

stranka nikoli ni bila posrednik, saj posredovanja nepremičnin brez

pisne pogodbe v praksi ni. Sodišče tudi ni ugotovilo vsebine

domnevnega poslovnega razmerja med tožnikom in četrto toženo stranko

in jo obravnava enako kot tretjo toženo stranko, kljub temu da je

imel tožnik s slednjo sklenjeno pisno pogodbo, z njo pa ne. Če bi

O. eventualno res nastopal kot predstavnik četrte tožene stranke, bi

sodišče moralo ugotoviti vlogo posamezne nepremičninske agencije,

česar pa ni storilo, saj se do dela tožnikovih navedb sploh ni

opredelilo. Sodišče ni upoštevalo, da so se dogodki, s katerimi

sodišče utemeljuje pasivno legitimacijo četrte tožene stranke,

zgodili v prostorih tretje tožene stranke. Prav tako sodišče ni

obravnavalo vzročne zveze med domnevno kršitvijo četrte tožene

stranke in domnevno nastalo škodo, temveč je le pavšalno navedlo, da

je četrta tožena stranka ni opozorila tožnika, da prvi toženec ni

izkazal, da je lastnik predmetnega stanovanja, v nasprotnem primeru

pa denarja ne bi izročil. Vzročna zveza je podana kvečjemu zaradi

ravnanja prve in tretje tožene stranke. Če je O. posredoval med

tožnikom in tretjo toženo stranko, pa tudi ni bil dolžan opozarjati

tožnika, da prvi toženec ni izkazal, da je lastnik predmetnega

stanovanja. Sodišče ponovno ni zaslišalo M. Š., saj naj četrta tožena

stranka ne bi podala dokaznega predloga, kar pa ni res, ker je to

storila. Drugih relevantnih dokazov, zakaj je ni zaslišalo, pa

sodišče ni navedlo. Ker gre za s.p., ki predstavlja fizično osebo,

posli brez soglasja nosilca niso možni, zato bi bilo zaslišanje

nujno, ne pa da sodišče eventualno zaslišanje priče ocenjuje vnaprej.

Nadalje navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo

obstoj pravnega razmerja med tožnikom in četrto toženo stranko, svojo

obrazložitev pa utemeljilo s tem, da naj bi bil v tem času T. O.

zaposlen pri četrti toženi stranki, kar pa ni res in bi četrta tožena

stranka to, če bi bila zaslišana, lahko potrdila. Ostala dejstva pa

obstoja tega pravnega razmerja gotovo ne dokazujejo. Pri proviziji je

šlo za plačilo O., ker je v svojem imenu pomagal tožniku, da je

prišel v stik s tretjo toženo stranko. Zgolj dejstvo, da je četrta

tožena stranka vrnila provizijo, še ne pomeni, da jo je tudi prejela,

temveč jo je vrnila, da bi pomagala svojemu partnerju O., vendar

četrta tožena stranka teh okoliščin ni mogla dokazovati, ker je

sodišče ni zaslišalo. Zaradi navedenega sodišče tudi ni pravilno

ugotovilo dejstev v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. V zvezi z

zmotno uporabo materialnega prava pa četrta tožena stranka navaja, da

ni odškodninsko odgovorna, ker s tožnikom ni bila v poslovnem

razmerju, pogodba o posredovanju pa ni bila nikoli sklenjena. Tožniku

je domnevna škoda nastala zaradi neizpolnitve pogodbe s strani prvega

toženca, sodelovala je samo še tretja tožena stranka, O. pa pri tem

ni imel nič. Sodišče bi moralo tudi upoštevati določbe o zastopniku

(32. člen ZGD), ki pa za samostojnega podjetnika ne veljajo, zato

lahko pravno veljavna dejanja opravlja le sam, torej le M. Š.. V

zvezi s stroški pa pritožnica navaja, da je tožnik tožbo vložil zoper

prvo toženo stranko po eni pravni in dejanski podlagi, zoper njo pa

po drugi, zato ni bilo pogojev za sosporništvo. Zaradi več narokov je

nastalo več stroškov in te pritožnica izrecno izpodbija. Prvi narok

je bil preložen izključno na račun prvega toženca, zato teh stroškov

ne more nositi četrta tožena stranka, enako pa velja glede drugega

naroka in odgovornosti tretje tožene stranke. Poleg tega je za četrto

toženo stranko obveznost dolžnosti plačila nastala z dnevom izdaje

sodbe zanjo, tj. 08.09.2003, zato jih ni dolžna nerazdelno kriti že z

obrestmi do 24.01.2000 dalje. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred

drugega sodnika.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmetna zadeva v

razmerju do prve, druge in tretje tožene stranke že pravnomočno

končana, in sicer je tožeča stranka zoper drugo toženo stranko tožbo

umaknila, prva in tretja tožena stranka pa sta pravnomočno

(nerazdelno) obsojeni na plačilo vtoževanega zneska. Predmet postopka

pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem je tako le (še) spor med

tožnikom in četrto toženo (v nadaljevanju toženo) stranko.

S pogodbo o posredovanju se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval

najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim

pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da

mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (813. člen

Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR, ki se na podlagi prehodne določbe 1060. člena

Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ,

uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakonika). Za

veljavnost pogodbe o posredovanju zakon ne predpisuje nikakršne

obličnosti (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

v zadevi II Ips 2/2000), Zakon o nepremičninskem poslovanju (Ur. list

RS, št. 42/2003), ki prepisuje pisno obliko pogodbe o posredovanju,

pa na podlagi končne določbe (41. člen) velja šele od 24.05.2003

dalje. V času, ko je bila po zatrjevanju tožnika sklenjena pogodba o

posredovanju med njim in četrto toženo stranko torej zakon ni

predpisoval pisne oblike, zato so pritožbene navedbe tožene stranke,

ki prvostopenjskemu sodišču očita, da je spregledalo, da med

strankama pogodba o posredovanju nikoli ni bila sklenjena v pisni

obliki, niso relevantne.

Za odločitev o tem, ali je bila med pravdnima strankama v obravnavani

zadevi sklenjena pogodba o posredovanju, so bistvene naslednje

dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- T. O. je bil v kritičnem času zaposlen pri toženi stranki;

- T. O. se je s posredniškimi posli ukvarjal v okviru tožene stranke;

- T. O. je kot priča podpisal pogodbo o ari med tožnikom in B.

B.;

- T. O. je bil prisoten na sestanku, kjer je bila podpisana pogodba o

posredovanju (priloga A2) med tožnikom in T. T. d.o.o.;

- T. O. je za opravljeno delo prejel provizijo v (enem) odstotku od

vrednosti stanovanja;

- tožena stranka je tožniku vrnila prejeto provizijo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskega stanja, kot ga je

ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je dokazna ocena izčrpna in

prepričljiva. Ključno vprašanje pa je, ali je T. O. lahko veljavno

sklenil pogodbo o posredovanju v imenu tožene stranke.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi

spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) v 1. odstavku 72.

člena določa, da se za samostojnega podjetnika smiselno uporabljajo

(med drugim tudi) določbe o prokuri iz 33. do. 37 člena ZGD (4.

alineja). V skladu s 35. členom ZGD pa prokura prokurista opravičuje

za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost samostojnega

podjetnika, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin, za kar

mora biti posebej pooblaščen, omejitev prokure proti tretjim osebam

pa nima pravnega učinka. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da so

neutemeljene navedbe tožene stranke iz pritožbe, da lahko samostojni

podjetnik le sam sklepa pravno veljavne posle. Njene navedbe pa so

neutemeljene tudi glede na obravnavani primer, saj iz podatkov v

spisu izhaja (list. št. 96 in 97), da je T. O. prokurist tožene

stranke, pritožbeno sodišče pa je na podlagi vpogleda v register

samostojnih podjetnikov, ki ga vodi Davčna uprava Republike

Slovenije, ta podatek preverilo in ugotovilo, da je T. O. v kritičnem

času res bil (in je še vedno) prokurist tožene stranke.

Tudi, če T. O. ne bi bil prokurist tožene stranke, pa bi za toženo

stranko (zgolj) kot njen zaposleni lahko sklenil veljavno pogodbo o

posredovanju. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da T. O. v

času, ko naj bi sklepala sporna pogodba o posredovanju, ni bil

zaposlen pri njen, vendar gre za nedopustno pritožbeno novoto (1.

odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št.

36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), navedba pa

je tudi v nasprotju z dosedanjimi trditvami tožene stranke, saj je v

odgovoru na tožbo zapisala (list. št. 11), da je bil T. O. res

zaposlen pri njej. Na podlagi določbe 1. odstavka 98. člena ZOR imajo

delavci, ki opravljajo delo, s katerim je zvezano sklepanje in

izpolnjevanje določenih pogodb, pravico skleniti in izpolniti take

pogodbe. Navedeno velja tudi za delavce, zaposlene pri ljudeh, ki z

osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost (2. odstavek 98. člena

ZOR). Pri presoji obsega pooblastil zaposlenega delavca, se upošteva,

katera upravičenja so običajna pri izvrševanju določenih opravil. Če

je običajno in pričakovano, da ima oseba upravičenje za sklepanje

poslov določene vrste, potem se šteje, da ima ista upravičenja tudi

konkretni delavec. Na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega

sodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da je T. O. kot pooblaščenec po

zaposlitvi lahko sklenil veljavno pogodbo o posredovanju v imenu

tožene stranke.

V zvezi s temeljem in višino odškodnine, ki je tožniku nastala, ker

B. B. ni mogel izpolniti obveznosti iz pogodbe, pritožbeno sodišče v

celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki so popolne in

pravno pomembne za presojo odškodninske obveznosti pritožnice na

pravni podlagi 820. člena ZOR v zvezi s členom 262 ZOR. Sodišče je na

straneh 6 do 8 sodbe pod naslovom Glede temelja pravilno in skrbno

obrazložilo obstoj tudi vzročne zveze kot enega izmed elementov

odškodninske obveznosti pritožnice in nasprotna pritožbena trditev v

razlogih sodbe nima opore. Povedano velja tudi glede škode in njene

višine (stran 8-10 sodbe), saj je svoje dejanske ugotovitve o njenem

obstoju in višini prvo sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo tožnika

in vsebino predpogodbe. Kar bo povedano v naslednjem odstavku te

odločbe glede zaslišanja pritožnice kot stranke v zvezi s popolnostjo

dokaznega predloga, velja tudi za zaslišanje prvega toženca. Le

zaradi popolnosti je potrebno dodati, da je bil prvi toženec na

zaslišanje kot stranke celo vabljen, a se glavne obravnave 24.1.2000

ni udeležil (primerjaj člen 262 ZPP). V pritožbi pritožnice proti

sodbi I P 209/98 z dne 10.5.2001 izražena zgolj možnost, da je prvi

toženec tožniku vrnil vse, kar je dobil, predstavlja že v tej

pritožbi glede na trditve pritožnice v prvem postopku nedovoljeno

pritožbeno novoto, ki tudi sicer z ustreznim dokazom (zaslišanje

prvega toženca kot priče), ni bila podprta (337. člen ZPP).

Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita

tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, ko trdi, da sodišče ni izvedlo, sicer pravočasno

predlaganega dokaza, z zaslišanjem M. Š., drugih razlogov za

zavrnitev pa naj ne bi navedlo. Pritožbeno sodišče toženi stranki

pojasnjuje, da mora biti dokazni predlog podan konkretno (tožena

stranka je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno predlagala "zaslišanje

strank"), obenem pa mora stranka dokazni predlog substancirati (tj.

določno navesti, katera dejstva z njim dokazuje). Ker tožena stranka

ni navedla v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom predlaga

zaslišanje M. Š., je zavrnitev dokaznega predloga utemeljena.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba zoper sodbo (1. točka

izreka izpodbijane odločbe) v celoti neutemeljena, zato jo je bilo

treba v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve

stopnje v potrditi.

Ob reševanju pritožbe zoper odločitev o stroških postopka (2. in 3.

točka) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe v 2.

točki izreka (glede odločitve o stroških, nastalih do izdaje delne

sodbe zoper prvo in tretje toženo stranko) ni mogoče preizkusiti, saj

obrazložitev v tem delu ne vsebuje razlogov, zato je v delu podana

absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti 2. točko

izreka odločitve sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem

obsegu vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, ki naj odpravi

navedene pomanjkljivosti, nato pa (upoštevaje 161. člen ZPP) ponovno

odloči o teh stroških. Ob tem naj upošteva tudi navedbe tožene

stranke, da so določeni stroški nastali po krivdi enega sospornika

(smiselno sklicevanje na 4. odstavek 161. člena ZPP). V tej zvezi

velja opozoriti še, da tožena stranka utemeljeno opozarja na tek

obresti, saj stroškov tožnika (kljub nerazdelni obveznosti) ni dolžna

kriti, dokler obveznost ni prisojena.

V zvezi s stroški, ki so nastali od izdaje delne sodbe dalje (3.

točka izreka), pa tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih

razlogov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano odločbo

preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP). Ker pri tem ni odkrilo nikakršnih

pomanjkljivosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo

(tudi) v 3. točki izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP in je posledica odločitve o glavni stvari. Ker je tožena

stranka v pritožbi uspela le s sorazmerno majhnim delom, je

pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške

pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZOR člen 98, 98/1, 98/2, 813, 98, 98/1, 98/2, 813. ZGD člen 33, 34, 35, 36, 37, 72, 72/1, 33, 34, 35, 36, 37, 72, 72/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjEzNw==