VSL sodba in sklep I Cp 161/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.161.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50529 |
Datum odločbe: | 26.01.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB |
Institut: | pogodba o posredovanju - obličnost - samostojni podjetnik - pooblastilo |
Jedro
Če ima samostojni podjetnik prokurista, lahko ta zanj veljavno sklepa
pravne posle. Če je običajno in pričakovano, da ima oseba upravičenje
za sklepanje poslov določene vrste, potem se šteje, da ima ista
upravičenja tudi konkretni delavec. T.O. je bil zaposlen pri toženi
stranki in je zanjo opravljal posle nepremičninskega posredovanja,
zato je kot pooblaščenec po zaposlitvi lahko veljavno sklenil
posredniško pogodbo s tožnikom.
Izrek
1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2.
točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve
stopnje v nov postopek.
2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu
(tj. v 1. in 3. točki izreka) v odnosu do četrte tožene stranke
izpodbijana sodba potrdi.
3. Četrta tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega
postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 08.09.2003, opr.
št. P 1670/2003-I-65, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in četrti
toženi stranki naložilo v plačilo (nerazdelno s prvo in tretjo toženo
stranko) 7.320.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
17.03.1997 dalje do plačila, tožnikove stroške pravdnega postopka
(nerazdelno s prvo in tretjo toženo stranko) v znesku 365.629,80 SIT
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.01.2000 dalje do plačila, in
tožnikove pravdne stroške v znesku 137.940,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dne izdaje te sodbe do plačila, vse v roku 15
dni, pod izvršbo.
Zoper izdano sodbo je četrta tožena stranka vložila pritožbo, v
kateri navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče
prve stopnje je že drugič enako odločilo, vendar kljub jasnemu
navodilu sodišča druge stopnje in navajanju četrte tožene stranke na
naroku za glavno obravnavo dne 08.09.2003 njenih navedb ni
upoštevalo, kaj šele obravnavalo. Po stališču sodišča prve stopnje
naj bi bili sporni samo pasivna legitimacija četrte tožene stranke
ter temelj in višina zahtevka, ne pa tudi vrsta drugih odločilnih
okoliščin. Sodišče tako še vedno vztraja pri tem, da je tožnik prvemu
tožencu izročil 80.000,00 DEM, ki mu jih ta ni nikoli vrnil. Kako je
prišlo do tega zaključka, ne pove natančno, temveč zgolj sklepa na
podlagi tega, ker prvi toženec na tožbo ni odgovoril in ker naj bi to
izhajalo iz predpogodbe. Glede na to, da je četrta tožena stranka
temu izrecno ugovarjala in predlagala dokaze, tega sodišče ne bi
smelo, temveč bi moralo prvega toženca zaslišati, šele nato pa o tem
dejstvu odločiti, kar velja še bolj glede okoliščine, da prvi toženec
tožniku nikoli ni nič vrnil, o čemer sodišče sploh ni izvajalo
dokazov. Iz sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da
naj bi tožnik in četrta tožena stranka sklenila posredniško pogodbo,
kljub temu da tega ne potrjuje noben dokaz ali sicer v postopku
ugotovljeno dejstvo. Med tožnikom in četrto toženo stranko ne obstaja
nobena pisna pogodba o posredovanju, kar dokazuje, da četrta tožena
stranka nikoli ni bila posrednik, saj posredovanja nepremičnin brez
pisne pogodbe v praksi ni. Sodišče tudi ni ugotovilo vsebine
domnevnega poslovnega razmerja med tožnikom in četrto toženo stranko
in jo obravnava enako kot tretjo toženo stranko, kljub temu da je
imel tožnik s slednjo sklenjeno pisno pogodbo, z njo pa ne. Če bi
O. eventualno res nastopal kot predstavnik četrte tožene stranke, bi
sodišče moralo ugotoviti vlogo posamezne nepremičninske agencije,
česar pa ni storilo, saj se do dela tožnikovih navedb sploh ni
opredelilo. Sodišče ni upoštevalo, da so se dogodki, s katerimi
sodišče utemeljuje pasivno legitimacijo četrte tožene stranke,
zgodili v prostorih tretje tožene stranke. Prav tako sodišče ni
obravnavalo vzročne zveze med domnevno kršitvijo četrte tožene
stranke in domnevno nastalo škodo, temveč je le pavšalno navedlo, da
je četrta tožena stranka ni opozorila tožnika, da prvi toženec ni
izkazal, da je lastnik predmetnega stanovanja, v nasprotnem primeru
pa denarja ne bi izročil. Vzročna zveza je podana kvečjemu zaradi
ravnanja prve in tretje tožene stranke. Če je O. posredoval med
tožnikom in tretjo toženo stranko, pa tudi ni bil dolžan opozarjati
tožnika, da prvi toženec ni izkazal, da je lastnik predmetnega
stanovanja. Sodišče ponovno ni zaslišalo M. Š., saj naj četrta tožena
stranka ne bi podala dokaznega predloga, kar pa ni res, ker je to
storila. Drugih relevantnih dokazov, zakaj je ni zaslišalo, pa
sodišče ni navedlo. Ker gre za s.p., ki predstavlja fizično osebo,
posli brez soglasja nosilca niso možni, zato bi bilo zaslišanje
nujno, ne pa da sodišče eventualno zaslišanje priče ocenjuje vnaprej.
Nadalje navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo
obstoj pravnega razmerja med tožnikom in četrto toženo stranko, svojo
obrazložitev pa utemeljilo s tem, da naj bi bil v tem času T. O.
zaposlen pri četrti toženi stranki, kar pa ni res in bi četrta tožena
stranka to, če bi bila zaslišana, lahko potrdila. Ostala dejstva pa
obstoja tega pravnega razmerja gotovo ne dokazujejo. Pri proviziji je
šlo za plačilo O., ker je v svojem imenu pomagal tožniku, da je
prišel v stik s tretjo toženo stranko. Zgolj dejstvo, da je četrta
tožena stranka vrnila provizijo, še ne pomeni, da jo je tudi prejela,
temveč jo je vrnila, da bi pomagala svojemu partnerju O., vendar
četrta tožena stranka teh okoliščin ni mogla dokazovati, ker je
sodišče ni zaslišalo. Zaradi navedenega sodišče tudi ni pravilno
ugotovilo dejstev v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. V zvezi z
zmotno uporabo materialnega prava pa četrta tožena stranka navaja, da
ni odškodninsko odgovorna, ker s tožnikom ni bila v poslovnem
razmerju, pogodba o posredovanju pa ni bila nikoli sklenjena. Tožniku
je domnevna škoda nastala zaradi neizpolnitve pogodbe s strani prvega
toženca, sodelovala je samo še tretja tožena stranka, O. pa pri tem
ni imel nič. Sodišče bi moralo tudi upoštevati določbe o zastopniku
(32. člen ZGD), ki pa za samostojnega podjetnika ne veljajo, zato
lahko pravno veljavna dejanja opravlja le sam, torej le M. Š.. V
zvezi s stroški pa pritožnica navaja, da je tožnik tožbo vložil zoper
prvo toženo stranko po eni pravni in dejanski podlagi, zoper njo pa
po drugi, zato ni bilo pogojev za sosporništvo. Zaradi več narokov je
nastalo več stroškov in te pritožnica izrecno izpodbija. Prvi narok
je bil preložen izključno na račun prvega toženca, zato teh stroškov
ne more nositi četrta tožena stranka, enako pa velja glede drugega
naroka in odgovornosti tretje tožene stranke. Poleg tega je za četrto
toženo stranko obveznost dolžnosti plačila nastala z dnevom izdaje
sodbe zanjo, tj. 08.09.2003, zato jih ni dolžna nerazdelno kriti že z
obrestmi do 24.01.2000 dalje. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi
ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,
podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred
drugega sodnika.
Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmetna zadeva v
razmerju do prve, druge in tretje tožene stranke že pravnomočno
končana, in sicer je tožeča stranka zoper drugo toženo stranko tožbo
umaknila, prva in tretja tožena stranka pa sta pravnomočno
(nerazdelno) obsojeni na plačilo vtoževanega zneska. Predmet postopka
pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem je tako le (še) spor med
tožnikom in četrto toženo (v nadaljevanju toženo) stranko.
S pogodbo o posredovanju se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval
najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim
pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da
mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (813. člen
Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v
nadaljevanju ZOR, ki se na podlagi prehodne določbe 1060. člena
Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ,
uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakonika). Za
veljavnost pogodbe o posredovanju zakon ne predpisuje nikakršne
obličnosti (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
v zadevi II Ips 2/2000), Zakon o nepremičninskem poslovanju (Ur. list
RS, št. 42/2003), ki prepisuje pisno obliko pogodbe o posredovanju,
pa na podlagi končne določbe (41. člen) velja šele od 24.05.2003
dalje. V času, ko je bila po zatrjevanju tožnika sklenjena pogodba o
posredovanju med njim in četrto toženo stranko torej zakon ni
predpisoval pisne oblike, zato so pritožbene navedbe tožene stranke,
ki prvostopenjskemu sodišču očita, da je spregledalo, da med
strankama pogodba o posredovanju nikoli ni bila sklenjena v pisni
obliki, niso relevantne.
Za odločitev o tem, ali je bila med pravdnima strankama v obravnavani
zadevi sklenjena pogodba o posredovanju, so bistvene naslednje
dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:
- T. O. je bil v kritičnem času zaposlen pri toženi stranki;
- T. O. se je s posredniškimi posli ukvarjal v okviru tožene stranke;
- T. O. je kot priča podpisal pogodbo o ari med tožnikom in B.
B.;
- T. O. je bil prisoten na sestanku, kjer je bila podpisana pogodba o
posredovanju (priloga A2) med tožnikom in T. T. d.o.o.;
- T. O. je za opravljeno delo prejel provizijo v (enem) odstotku od
vrednosti stanovanja;
- tožena stranka je tožniku vrnila prejeto provizijo.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskega stanja, kot ga je
ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je dokazna ocena izčrpna in
prepričljiva. Ključno vprašanje pa je, ali je T. O. lahko veljavno
sklenil pogodbo o posredovanju v imenu tožene stranke.
Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi
spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) v 1. odstavku 72.
člena določa, da se za samostojnega podjetnika smiselno uporabljajo
(med drugim tudi) določbe o prokuri iz 33. do. 37 člena ZGD (4.
alineja). V skladu s 35. členom ZGD pa prokura prokurista opravičuje
za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost samostojnega
podjetnika, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin, za kar
mora biti posebej pooblaščen, omejitev prokure proti tretjim osebam
pa nima pravnega učinka. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da so
neutemeljene navedbe tožene stranke iz pritožbe, da lahko samostojni
podjetnik le sam sklepa pravno veljavne posle. Njene navedbe pa so
neutemeljene tudi glede na obravnavani primer, saj iz podatkov v
spisu izhaja (list. št. 96 in 97), da je T. O. prokurist tožene
stranke, pritožbeno sodišče pa je na podlagi vpogleda v register
samostojnih podjetnikov, ki ga vodi Davčna uprava Republike
Slovenije, ta podatek preverilo in ugotovilo, da je T. O. v kritičnem
času res bil (in je še vedno) prokurist tožene stranke.
Tudi, če T. O. ne bi bil prokurist tožene stranke, pa bi za toženo
stranko (zgolj) kot njen zaposleni lahko sklenil veljavno pogodbo o
posredovanju. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da T. O. v
času, ko naj bi sklepala sporna pogodba o posredovanju, ni bil
zaposlen pri njen, vendar gre za nedopustno pritožbeno novoto (1.
odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št.
36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), navedba pa
je tudi v nasprotju z dosedanjimi trditvami tožene stranke, saj je v
odgovoru na tožbo zapisala (list. št. 11), da je bil T. O. res
zaposlen pri njej. Na podlagi določbe 1. odstavka 98. člena ZOR imajo
delavci, ki opravljajo delo, s katerim je zvezano sklepanje in
izpolnjevanje določenih pogodb, pravico skleniti in izpolniti take
pogodbe. Navedeno velja tudi za delavce, zaposlene pri ljudeh, ki z
osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost (2. odstavek 98. člena
ZOR). Pri presoji obsega pooblastil zaposlenega delavca, se upošteva,
katera upravičenja so običajna pri izvrševanju določenih opravil. Če
je običajno in pričakovano, da ima oseba upravičenje za sklepanje
poslov določene vrste, potem se šteje, da ima ista upravičenja tudi
konkretni delavec. Na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega
sodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da je T. O. kot pooblaščenec po
zaposlitvi lahko sklenil veljavno pogodbo o posredovanju v imenu
tožene stranke.
V zvezi s temeljem in višino odškodnine, ki je tožniku nastala, ker
B. B. ni mogel izpolniti obveznosti iz pogodbe, pritožbeno sodišče v
celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki so popolne in
pravno pomembne za presojo odškodninske obveznosti pritožnice na
pravni podlagi 820. člena ZOR v zvezi s členom 262 ZOR. Sodišče je na
straneh 6 do 8 sodbe pod naslovom Glede temelja pravilno in skrbno
obrazložilo obstoj tudi vzročne zveze kot enega izmed elementov
odškodninske obveznosti pritožnice in nasprotna pritožbena trditev v
razlogih sodbe nima opore. Povedano velja tudi glede škode in njene
višine (stran 8-10 sodbe), saj je svoje dejanske ugotovitve o njenem
obstoju in višini prvo sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo tožnika
in vsebino predpogodbe. Kar bo povedano v naslednjem odstavku te
odločbe glede zaslišanja pritožnice kot stranke v zvezi s popolnostjo
dokaznega predloga, velja tudi za zaslišanje prvega toženca. Le
zaradi popolnosti je potrebno dodati, da je bil prvi toženec na
zaslišanje kot stranke celo vabljen, a se glavne obravnave 24.1.2000
ni udeležil (primerjaj člen 262 ZPP). V pritožbi pritožnice proti
sodbi I P 209/98 z dne 10.5.2001 izražena zgolj možnost, da je prvi
toženec tožniku vrnil vse, kar je dobil, predstavlja že v tej
pritožbi glede na trditve pritožnice v prvem postopku nedovoljeno
pritožbeno novoto, ki tudi sicer z ustreznim dokazom (zaslišanje
prvega toženca kot priče), ni bila podprta (337. člen ZPP).
Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita
tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339.
člena ZPP, ko trdi, da sodišče ni izvedlo, sicer pravočasno
predlaganega dokaza, z zaslišanjem M. Š., drugih razlogov za
zavrnitev pa naj ne bi navedlo. Pritožbeno sodišče toženi stranki
pojasnjuje, da mora biti dokazni predlog podan konkretno (tožena
stranka je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno predlagala "zaslišanje
strank"), obenem pa mora stranka dokazni predlog substancirati (tj.
določno navesti, katera dejstva z njim dokazuje). Ker tožena stranka
ni navedla v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom predlaga
zaslišanje M. Š., je zavrnitev dokaznega predloga utemeljena.
Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba zoper sodbo (1. točka
izreka izpodbijane odločbe) v celoti neutemeljena, zato jo je bilo
treba v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve
stopnje v potrditi.
Ob reševanju pritožbe zoper odločitev o stroških postopka (2. in 3.
točka) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe v 2.
točki izreka (glede odločitve o stroških, nastalih do izdaje delne
sodbe zoper prvo in tretje toženo stranko) ni mogoče preizkusiti, saj
obrazložitev v tem delu ne vsebuje razlogov, zato je v delu podana
absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.
člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti 2. točko
izreka odločitve sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem
obsegu vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, ki naj odpravi
navedene pomanjkljivosti, nato pa (upoštevaje 161. člen ZPP) ponovno
odloči o teh stroških. Ob tem naj upošteva tudi navedbe tožene
stranke, da so določeni stroški nastali po krivdi enega sospornika
(smiselno sklicevanje na 4. odstavek 161. člena ZPP). V tej zvezi
velja opozoriti še, da tožena stranka utemeljeno opozarja na tek
obresti, saj stroškov tožnika (kljub nerazdelni obveznosti) ni dolžna
kriti, dokler obveznost ni prisojena.
V zvezi s stroški, ki so nastali od izdaje delne sodbe dalje (3.
točka izreka), pa tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih
razlogov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano odločbo
preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.
odstavek 350. člena ZPP). Ker pri tem ni odkrilo nikakršnih
pomanjkljivosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo
(tudi) v 3. točki izreka.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.
člena ZPP in je posledica odločitve o glavni stvari. Ker je tožena
stranka v pritožbi uspela le s sorazmerno majhnim delom, je
pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške
pritožbenega postopka.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009