VSL sklep I Cp 1884/2004

Jedro

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno

zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago.

Če ga ni, mora plačati odškodnino.

Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je

primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira

prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri

alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka

pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v

dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega

zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej

razlastitveni upravičenec - predlagateljica.

2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom

Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred

sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist

za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno

zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da

ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu

odvzelo lastninsko pravico za parc. št. xx v izmeri ... m2, xy v

izmeri ... m2 in yy v izmeri .. m2, vse k.o. ..., kot je opredeljeno

z obodno parcelacijo kot sestavnim delom lokacijskega načrta po

Odloku o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno

obvoznico in Linhartovo cesto - BT 3/1 (Ur. l., št. 72/98) v korist

predlagateljice. Predlagateljici je naložilo, da mora nasprotnemu

udeležencu za razlaščeno zemljišče plačati 3,809.796,64 SIT denarne

odškodnine v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004

do plačila. Ugodilo je predlogu za izročitev razlaščenih nepremičnin

v posest predlagateljice pred pravnomočnostjo, in sicer pod pogojem,

da predlagateljica nasprotnemu udeležencu plača akontacijo

odškodnine, ki znaša najmanj 75 % vrednosti nepremičnine

3,809.796,654 SIT. Odločilo je še, da stroške postopka 145.000,00 SIT

krije predlagateljica, ki ji bo vrnjeno tudi preplačilo iz naslova

založenega predujma 5.000,00 SIT.

Proti sklepu se je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil

nasprotni udeleženec, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek. Navaja, da bi morala predlagateljica

razlastitvenemu upravičencu zagotoviti drugo enakovredno

nepremičnino, saj Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/97,

ZSZ) določa, da mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti

drugo enakovredno nepremičnino. Sporno zemljišče je pridobilo status

nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi Odloka o lokacijskem

načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo

cesto - BT 3/1 (v nadaljevanju Odlok), ki ga je mestni svet Mestne

občine Ljubljana sprejel 17.9.1998. Sklep o uvedbi razlastitvenega

postopka je bil izdan 29.5.2000, to je po sprejemu Odloka, s katerim

je bila namembnost zemljišča, ki je predmet razlastitve, že

spremenjena. Za določitev odškodnine je pomembno, kakšna je bila

opredelitev zemljišč na dan uvedbe razlastitvenega postopka v

prostorskem planu. Nasprotni udeleženec nasprotuje tudi odločitvi

sodišča o predhodni izročitvi v posest predlagateljici, saj ta v

primerih iz 25. člena ZSZ ni dovoljena. Opozarja, da predlagateljica

lahko začne z gradnjo ceste šele na podlagi gradbenega dovoljenja, ki

pa ga še ni pridobila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja

predstavljajo določbe 18. - 37. člena ZSZ v zvezi z drugim odstavkm

177. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/02).

Stališče nasprotnega udeleženca, da ima pri povračilu škode

restitucija z izročitvijo nadomestnega zemljišča v vsakem primeru

prednost pred plačilom denarne odškodnine, ni pravilno. O dolžnosti

upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je

mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora

plačati odškodnino. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da bi

bilo drugo zemljišče na razpolago: predlagateljica je med postopkom

podala izjavo, da drugega zemljišča ne more pridobiti, zato pride v

poštev le denarna odškodnina (enako npr. sklep Vrhovnega sodišča opr.

št. II Ips 239/98).

Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je

primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira

prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri

alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka

pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v

dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega

zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej

razlastitveni upravičenec - predlagateljica. Zaključek, da ZSZ od

tega načela ne odstopa, potrjuje določilo drugega odstavka 25. člena

ZSZ, ki predstavlja izjemo v razmerju do prvega odstavka 24. člena

ZSZ in razlastitvenemu upravičencu, kadar se odvzame stanovanje, ki

ga je razlaščenec uporabljal za zadovoljevanje svojih stanovanjskih

potreb, nalaga povrnitev škode z restitucijo, ne pa v obliki denarne

odškodnine.

V skladu u ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega

sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred

sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist

za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno

zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da

ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Povsem nepomembno je, kakšen je bil status zemljišča v trenutku

uvedbe razlastitvenega postopka.

Subsumpcija med postopkom na prvi stopnji neprerekanega dejstva o

zamudi z gradnjo pod pravni standard večje materialne škode iz prvega

odstavka 37. člena ZSZ je materialnopravno pravilna. Kot je poudarilo

že samo sodišče prve stopnje, je bila v tem postopku določena denarna

odškodnina, zato niso podane okoliščine iz prvega odstavka 25. člena

ZSZ, ki bi izključevale predhodno izročitev v posest razlastitvenemu

upravičencu (četrti odstavek 37. člena ZSZ). Pritožbena trditev o

neizdaji gradbenega dovoljenja, s katero nasprotni udeleženec

izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o nevarnosti nastanka večje

škode, pa v tem predlagalnem nepravdnem postopku predstavlja

nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni smelo

upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP,

v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

Potem ko je pritožbeno sodišče preverilo še, ali je sodišče prve

stopnje zagrešilo kakšno po uradni dolžnosti upoštevno absolutno

bistveno kršitev določb postopka in ugotovilo, da je ni bilo, je

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve

stopnje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 911/2000
• VSK sklep Cp 694/2007
• VSK sklep I Cp 1285/2005