VSL sodba I Cp 751/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.751.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50521 |
Datum odločbe: | 09.03.2005 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | višina odškodnine - duševne bolečine ob smrti bližnjega |
Jedro
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri določanju pravične
denarne odškodnine po 201. členu ZOR premalo upoštevalo, da je bila
oškodovanka stara 82 let in da s tožnikom ni več živela v skupnem
gospodinjstvu. Pravična denarna odškodnina po oceni pritožbenega
sodišča tako znaša 1.300.000,00 SIT (po upoštevanju njene sokrivde pa
780.000,00 SIT).
Izrek
Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem
delu, in sicer v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se
prisojena odškodnina zniža za 420.000,00 SIT in se za ta del tožbeni
zahtevek zavrne (tako da je tožena stranka sedaj dolžna plačati
tožniku 780.000,00 SIT odškodnine) in v obrestnem delu znižajo
zakonske zamudne obresti za temeljno obrestno mero za obdobje od
1.1.2002 do 27.6.2003 in se obrestni zahtevek za znižani del zavrne
(tako da je tožena stranka sedaj dolžna plačati od glavnice
780.000,00 SIT zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini
predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od
28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti), in v II.
točki izreka (pravdni stroški) tako, da se pravdni stroški znižajo za
38.681,00 SIT (tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti
skupno 234.362,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila,
vse v 15 dneh). V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a
nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena
stranka B. M. dolžan tožniku M. C. plačati 1.200.000,00 SIT z
zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje v višini, kot jih določa OZ in
Zakon o obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh (prvi
odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi
odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je še naložilo tožniku
plačati skupno 273.043,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (II. točka
izreka).
Zoper obsodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila
iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku
(v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi
in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v
celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni izpolnil
svojega dokaznega bremena in pravila o povezanosti trditvene podlage
z dokazno ponudbo, saj do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo
ni podal predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke.
Nadalje očita sodišču prve stopnje, da izvedenca B. ni v imeniku
sodnih izvedencev Ministrstva za pravosodje za področje raziskav v
prometnih nezgodah, pač pa le za cestni promet. Prvostopenjsko
sodišče izvedenca tudi ni zaslišalo, čeprav iz določbe 253/I. člena
ZPP jasno izhaja, da izvedenec poda svoje mnenje ustno na glavni
obravnavi. Toženec izvedenca tako ni mogel zaslišati, izvedenec pa
tudi na njegova vprašanja in pripombe iz pripravljalne vloge ni
odgovoril, sodišče prve stopnje pa tudi ni odredilo dopolnitve
njegovega mnenja, kar predstavlja kršitev načela enakopravnosti
strank. To dejstvo predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega
postopka iz 339/I. člena ZPP, saj je tako ravnanje prvostopenjskega
sodišča vodilo do nepravilne in nezakonite sodbe. Izvedensko mnenje
izvedenca B. je tudi v direktnem nasprotju z večimi izvedenskimi
mnenji izvedenca K., s katerimi je tožena stranka reagirala na
nestrokovno izvedensko mnenje izvedenca B., do njihove vsebine pa
prvostopenjsko sodišče ne zavzame nobenega stališča. Sodišče prve
stopnje je nadalje po mnenju tožene stranke nepravilno uporabilo 174.
člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V
konkretnem primeru gre po mnenju pritožbe za konkurenco dveh nevarnih
stvari, tako da je dokazno breme na tožniku. Kolo in oseba, ki ga je
upravljala, sta v konkretnem primeru predstavljala nevarno stvar,
vožnja z njim pa nevarno dejavnost. Toženec ni kršil 27. člena ZVCP,
mati tožnika za toženca ni predstavljala pričakovane ovire, kot je to
razvidno iz mnenja preiskovalne sodnice in razveljavitvenega sklepa
sodišča druge stopnje v kazenski zadevi. Tudi če se postavimo na
stališče, da je odgovornost toženca objektivna, ga pravni red
odgovornosti oprošča zaradi ravnanja same oškodovanke. Ta je grobo
kršila prometne predpise, najmanj pa grobeje kot toženec. Tudi zato
je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je
pripisalo le 40 % soodgovornosti za nastalo škodo. Vse, kar
prvostopenjsko sodišče očita tožencu, bi bilo enako moč očitati
materi tožnika. Naključje je tisto, da je v škodnem dogodku tragično
preminula mati tožnika, in ne toženec. Izpodbijana sodba nadalje nima
razlogov o resničnem temelju tožbenega zahtevka tožnikovemu
upravičenju (ki ga ima lahko le kot ožji družinski član) do zahtevka
za povrnitev zatrjevane škode. Nesporno je dejstvo, da tožnik ni
živel s svojo pokojno materjo. Pravna praksa ni naklonjena širjenju
kroga upravičencev na otroke, ki s starši ne živijo več, saj v
konkretnem in podobnih primerih ni dejanske podlage za uporabo
pravnega standarda "ožjega družinskega člana". Razen svojega
zaslišanja tožnik sodišču ne ponudi nobenih dokazov glede tesne
povezanosti s svojo materjo. Splošno znano dejstvo je, da je imel
tožnik po neuspeli kandidaturi psihične težave, zato bi bilo v
konkretnem primeru treba uporabiti pravilo o rezervni vzročnosti. Ker
torej ni povprečna oseba, bi bilo treba dokazovanje vzroka in obsega
zatrjevanih duševnih bolečin izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične
stroke (ki pa ga tožeča stranka ni predlagala). Zamudne obresti za
nepremoženjsko škodo tečejo od dneva njihove odmere. Plačila pravdnih
stroškov pa prvostopenjsko sodišče ni odmerilo v skladu s pravilom
uspeha v pravdi.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče
pritožbo tožene stranke zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu potrdi s stroškovno posledico.
Pritožba je delno utemeljena.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni izpolnil svojega
dokaznega bremena, ker do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo
ni podal predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke.
Tožnik je sicer predlagal zaslišanje izvedenca cestno-prometne stroke
J. K., vendar pa, ker se je tožena stranka temu uprla, je sodišče
prve stopnje v skladu z določbo 285. člena ZPP (materialno-proceno
vodstvo) s tem, ko je zahtevalo založitev predujma za postavitev
drugega izvedenca cestno-prometne stroke, poskrbelo, da je tožnik
ponudil ta dokazni predlog, in sicer je tožnik to storil s tem, ko se
temu ni uprl in predujem za novega izvedenca tudi plačal.
Neutemeljeno zato pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da je
kršilo razpravno načelo, saj je sodišče prve stopnje ravnalo zgolj v
skladu z zahtevo 285. člena ZPP. Izvedenec B. je izvedenec
cestno-prometne stroke (kot pritožba sama ugotavlja, je izvedenec za
cestni promet), ki ima strokovna znanja, da je v konkretni zadevi
izdelal izvedensko mnenje. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da,
ker navedeni izvedenec ni izvedenec za področje raziskav prometnih
nezgod, je njegovo izvedensko mnenje brez dokazne vrednosti.
ZPP v 253. členu res določa, da sodišče odloči, ali naj da izvedenec
svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi
pisno pred obravnavo. Iz citirane določbe tako izhaja, da je
obravnavanje pisnega izvida in mnenja na naroku pravilo, in ne
izjema. Vendar pa ta kršitev lahko pomeni bistveno kršitev določb
postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP le v primeru, če je
vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Protispisna
je pritožbena navedba, da izvedenec na vprašanja in pripombe
pritožnika ni odgovoril. Izvedenec je po oceni pritožbenega sodišča
odgovoril na vse pripombe pritožnika z vlogo z dne 8.9.2003 (l. št.
81), pritožnik sam pa ne konkretizira, na katera vprašanja izvedenec
ni odgovoril. Pritožnik tudi očita sodišču prve stopnje, da izvedenca
ni mogel zaslišati. O čem bi toženec izvedenca sicer zaslišal,
pritožba ne pojasni. Pritožbeno sodišče zato glede na navedeno
zaključuje, da v konkretnem primeru ni podana bistvena kršitev
določbe 253/I. člena ZPP, saj ta kršitev ni vplivala na zakonitost in
pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnik se tudi ne more sklicevati na
izvedensko mnenje izvedenca K., saj je sam na I. naroku nasprotoval
kakršnemu koli zaslišanju izvedenca, ki je bil postavljen v
drugi-kazenski zadevi. Pritožnik bi moral v tem primeru predlagati
novega izvedenca, vendar tega ni storil.
Nepravilno je materialnopravno stališče pritožbe, da gre v konkretnem
primeru za konkurenco dveh nevarnih stvari. Kolo ne predstavlja
nevarne stvari, kadar se ga uporablja za vožnjo, vožnja s kolesom pa
v konkretnem primeru tudi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. V
obravnavanem primeru gre zato za konkurenco dveh odgovornosti, in
sicer objektivne odgovornosti voznika motornega vozila (tj. toženca)
in krivdne odgovornosti kolesarke, kot je pravilno ugotovilo sodišče
prve stopnje. V tem primeru pa je treba tehtati tudi krivdno ravnanje
tako voznika motornega vozila kot tudi krivdno ravnanje oškodovanke,
pri tem pa seveda upoštevati tudi njegovo strožjo objektivno
odgovornost. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec
pred reagiranjem vozil s hitrostjo 96,4 km/h (omejena hitrost 50
km/h), oškodovanka pa ni peljala po kolesarski stezi, temveč je
peljala po voznem pasu, ki je namenjen motornim vozilom, ter s
stranske ceste zapeljala na glavno cesto, je sodišče prve stopnje ob
tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev in ob upoštevanju
teže stroge objektivne odgovornosti pravilno porazdelilo deleže
odgovornosti v razmerju 40 % za oškodovanko in 60 % za toženca. V
konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 177. člena ZOR,
na katero se pritožba sklicuje, saj bi toženec kot imetnik nevarne
stvari škodo lahko preprečil, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, kot
je ugotovil izvedenec cestno-prometne stroke. Po citirani določbi pa
se imetnik lahko razbremeni svoje odgovornosti le v primeru, če
dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki
ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih
odstraniti.
V skladu z določbo prvega odstavka 201. člena ZOR lahko sodišče v
primeru, če nekdo umre, prisodi njegovim družinskim članom (zakonec,
otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne
bolečine. Ne glede na dejstvo, da tožnik ni živel s svojo materjo, je
upravičenec po 1. odstavku 201. člena ZOR. Trajnejšo življenjsko
skupnost zakon zahteva le za brate in sestre (2. odstavek 201. člena
ZOR). Tožnik je za ugotovitev tesne povezanosti s svojo materjo
predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje njegove sestre. Ker je
sodišče njunima izpovedbama sledilo, njuno zaslišanje zadostuje za
ugotovitev navedenega dejstva. V našem pravu namreč ne velja načelo
formalne presoje dokazov, ki bi bilo vezano na formalna dokazna
pravila (da se neko dejstvo šteje za dokazano le v primeru, če so ga
potrdile npr. tri priče), temveč načelo proste presoje dokazov.
Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno
dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti,
razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). Vzročna
zveza se torej v konkretnem primeru domneva, na strani tožene stranke
pa je trditveno in dokazno breme, da nastala škoda ni v vzročni zvezi
z nevarno stvarjo. Če je tožena stranka menila, da vzrok tožnikovih
duševnih bolečin ni iskati v samem škodnem dogodku, potem bi morala
sama predlagati izvedenca psihiatrične stroke. Le-tega je tožena
stranka sicer predlagala, vendar šele po I. naroku za glavno
obravnavo s pripravljalno vlogo z dne 24.2.2003 (l. št. 44), torej
prepozno (286. člen ZPP). Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v
dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik trpi duševne bolečine
zaradi izgube matere in da te trajajo vsak dan. Tožnik je bil na
mater zelo navezan. Tožnik je stike z materjo ohranjal vsak dan, tudi
po tistem, ko je osnoval svojo družino. Vendar pa je glede na
ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel običajne duševne
bolečine ob smrti roditelja, upoštevaje starost oškodovanke (82 let)
in dejstvo, da mati s tožnikom ni živela v skupnem gospodinjstvu, po
oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 2.000.000,00
SIT previsoka. Glede na prisojene odškodnine v primerih, ko starše
izgubijo še mladoletni otroci, katerih povezanost s starši je
bistveno večja kot pri odraslih otrocih, ki s starši ne živijo več
skupaj, znaša po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru
pravična denarna oškodnina, upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR,
1.300.000,00 SIT. Upoštevajoč soodgovornost oškodovanke (40%), je
pritožbeno sodišče zato prisojeno odškodnino znižalo na 780.000,00
SIT.
Nepravilne so pritožbene navedbe, da tečejo zamudne obresti za
nepremoženjsko škodo od dneva njihove odmere. V skladu z načelnim
pravnim mnenjem (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje z dne
26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, stran 11) pripadajo zamudne obresti
od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje
(1.1.2002), če zamuda ni nastala kasneje, in sicer v višini
predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.
Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa po oceni pritožbenega
sodišča tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon
o predpisani obrestni meri (Ur.l. RS, št. 56/03; ZPOMZO-1), ki je
opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in
valorizacijskimi obrestmi. Ne vsebuje prikrite temeljne obrestne
mere, zato tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v
višini, kot jih predpisuje ZPOMZO-1.
Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in
sicer 200. člen ZOR, saj ni pravilno določilo odškodnine glede na
razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter
odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za
primerljivo škodo, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pooblastila iz
2. odstavka 350. člena ZPP, delno ugodilo pritožbi in izpodbijano
sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 420.000,00 SIT ter
tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Ker
pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo
tudi v obrestnem delu, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi
delno ugodilo, in glede obresti odločilo tako, kot je razvidno iz
izreka sodbe (za obdobje od 1.1.2002 do 27.6.2003 je zakonsko
obrestno mero zmanjšalo za temeljno obrestno mero in v tem delu
tožbeni zahtevek zavrnilo).
Glede na znižanje odškodnine je bilo treba na novo določiti uspeh
tožeče stranke v postopku. Tožeča stranka je po temelju uspela 60 %,
po višini pa 43 % (1.300.000,00 SIT od 3.000.000,00 SIT), skupaj
torej znaša njen uspeh 51,5 %. Odmerjeni in neprerekani stroški
tožeče stranke znašajo 455.071,00 SIT. Upoštevajoč novi uspeh tožeče
stranke, je tožena stranka le-tej dolžna povrniti 234.362,00 SIT
pravdnih stroškov. Posledično je zato pritožbeno sodišče sodbo
sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tudi glede odločitve o
stroških postopka.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165.
člena ZPP. Pritožbene stroške sta priglasili tako tožeča kot tudi
tožena stranka. Upoštevajoč določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, je
pritožbeno sodišče glede na uspeh strank v pritožbenem postopku
(tožena stranka je glede na prerekani del uspela s 35%) odločilo, da
vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009