<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 751/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.751.2004
Evidenčna številka:VSL50521
Datum odločbe:09.03.2005
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:višina odškodnine - duševne bolečine ob smrti bližnjega

Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri določanju pravične

denarne odškodnine po 201. členu ZOR premalo upoštevalo, da je bila

oškodovanka stara 82 let in da s tožnikom ni več živela v skupnem

gospodinjstvu. Pravična denarna odškodnina po oceni pritožbenega

sodišča tako znaša 1.300.000,00 SIT (po upoštevanju njene sokrivde pa

780.000,00 SIT).

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem

delu, in sicer v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se

prisojena odškodnina zniža za 420.000,00 SIT in se za ta del tožbeni

zahtevek zavrne (tako da je tožena stranka sedaj dolžna plačati

tožniku 780.000,00 SIT odškodnine) in v obrestnem delu znižajo

zakonske zamudne obresti za temeljno obrestno mero za obdobje od

1.1.2002 do 27.6.2003 in se obrestni zahtevek za znižani del zavrne

(tako da je tožena stranka sedaj dolžna plačati od glavnice

780.000,00 SIT zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti), in v II.

točki izreka (pravdni stroški) tako, da se pravdni stroški znižajo za

38.681,00 SIT (tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti

skupno 234.362,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila,

vse v 15 dneh). V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka B. M. dolžan tožniku M. C. plačati 1.200.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje v višini, kot jih določa OZ in

Zakon o obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh (prvi

odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi

odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je še naložilo tožniku

plačati skupno 273.043,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (II. točka

izreka).

Zoper obsodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila

iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku

(v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v

celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni izpolnil

svojega dokaznega bremena in pravila o povezanosti trditvene podlage

z dokazno ponudbo, saj do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo

ni podal predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke.

Nadalje očita sodišču prve stopnje, da izvedenca B. ni v imeniku

sodnih izvedencev Ministrstva za pravosodje za področje raziskav v

prometnih nezgodah, pač pa le za cestni promet. Prvostopenjsko

sodišče izvedenca tudi ni zaslišalo, čeprav iz določbe 253/I. člena

ZPP jasno izhaja, da izvedenec poda svoje mnenje ustno na glavni

obravnavi. Toženec izvedenca tako ni mogel zaslišati, izvedenec pa

tudi na njegova vprašanja in pripombe iz pripravljalne vloge ni

odgovoril, sodišče prve stopnje pa tudi ni odredilo dopolnitve

njegovega mnenja, kar predstavlja kršitev načela enakopravnosti

strank. To dejstvo predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega

postopka iz 339/I. člena ZPP, saj je tako ravnanje prvostopenjskega

sodišča vodilo do nepravilne in nezakonite sodbe. Izvedensko mnenje

izvedenca B. je tudi v direktnem nasprotju z večimi izvedenskimi

mnenji izvedenca K., s katerimi je tožena stranka reagirala na

nestrokovno izvedensko mnenje izvedenca B., do njihove vsebine pa

prvostopenjsko sodišče ne zavzame nobenega stališča. Sodišče prve

stopnje je nadalje po mnenju tožene stranke nepravilno uporabilo 174.

člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V

konkretnem primeru gre po mnenju pritožbe za konkurenco dveh nevarnih

stvari, tako da je dokazno breme na tožniku. Kolo in oseba, ki ga je

upravljala, sta v konkretnem primeru predstavljala nevarno stvar,

vožnja z njim pa nevarno dejavnost. Toženec ni kršil 27. člena ZVCP,

mati tožnika za toženca ni predstavljala pričakovane ovire, kot je to

razvidno iz mnenja preiskovalne sodnice in razveljavitvenega sklepa

sodišča druge stopnje v kazenski zadevi. Tudi če se postavimo na

stališče, da je odgovornost toženca objektivna, ga pravni red

odgovornosti oprošča zaradi ravnanja same oškodovanke. Ta je grobo

kršila prometne predpise, najmanj pa grobeje kot toženec. Tudi zato

je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je

pripisalo le 40 % soodgovornosti za nastalo škodo. Vse, kar

prvostopenjsko sodišče očita tožencu, bi bilo enako moč očitati

materi tožnika. Naključje je tisto, da je v škodnem dogodku tragično

preminula mati tožnika, in ne toženec. Izpodbijana sodba nadalje nima

razlogov o resničnem temelju tožbenega zahtevka tožnikovemu

upravičenju (ki ga ima lahko le kot ožji družinski član) do zahtevka

za povrnitev zatrjevane škode. Nesporno je dejstvo, da tožnik ni

živel s svojo pokojno materjo. Pravna praksa ni naklonjena širjenju

kroga upravičencev na otroke, ki s starši ne živijo več, saj v

konkretnem in podobnih primerih ni dejanske podlage za uporabo

pravnega standarda "ožjega družinskega člana". Razen svojega

zaslišanja tožnik sodišču ne ponudi nobenih dokazov glede tesne

povezanosti s svojo materjo. Splošno znano dejstvo je, da je imel

tožnik po neuspeli kandidaturi psihične težave, zato bi bilo v

konkretnem primeru treba uporabiti pravilo o rezervni vzročnosti. Ker

torej ni povprečna oseba, bi bilo treba dokazovanje vzroka in obsega

zatrjevanih duševnih bolečin izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične

stroke (ki pa ga tožeča stranka ni predlagala). Zamudne obresti za

nepremoženjsko škodo tečejo od dneva njihove odmere. Plačila pravdnih

stroškov pa prvostopenjsko sodišče ni odmerilo v skladu s pravilom

uspeha v pravdi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu potrdi s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni izpolnil svojega

dokaznega bremena, ker do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo

ni podal predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke.

Tožnik je sicer predlagal zaslišanje izvedenca cestno-prometne stroke

J. K., vendar pa, ker se je tožena stranka temu uprla, je sodišče

prve stopnje v skladu z določbo 285. člena ZPP (materialno-proceno

vodstvo) s tem, ko je zahtevalo založitev predujma za postavitev

drugega izvedenca cestno-prometne stroke, poskrbelo, da je tožnik

ponudil ta dokazni predlog, in sicer je tožnik to storil s tem, ko se

temu ni uprl in predujem za novega izvedenca tudi plačal.

Neutemeljeno zato pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da je

kršilo razpravno načelo, saj je sodišče prve stopnje ravnalo zgolj v

skladu z zahtevo 285. člena ZPP. Izvedenec B. je izvedenec

cestno-prometne stroke (kot pritožba sama ugotavlja, je izvedenec za

cestni promet), ki ima strokovna znanja, da je v konkretni zadevi

izdelal izvedensko mnenje. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da,

ker navedeni izvedenec ni izvedenec za področje raziskav prometnih

nezgod, je njegovo izvedensko mnenje brez dokazne vrednosti.

ZPP v 253. členu res določa, da sodišče odloči, ali naj da izvedenec

svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi

pisno pred obravnavo. Iz citirane določbe tako izhaja, da je

obravnavanje pisnega izvida in mnenja na naroku pravilo, in ne

izjema. Vendar pa ta kršitev lahko pomeni bistveno kršitev določb

postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP le v primeru, če je

vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Protispisna

je pritožbena navedba, da izvedenec na vprašanja in pripombe

pritožnika ni odgovoril. Izvedenec je po oceni pritožbenega sodišča

odgovoril na vse pripombe pritožnika z vlogo z dne 8.9.2003 (l. št.

81), pritožnik sam pa ne konkretizira, na katera vprašanja izvedenec

ni odgovoril. Pritožnik tudi očita sodišču prve stopnje, da izvedenca

ni mogel zaslišati. O čem bi toženec izvedenca sicer zaslišal,

pritožba ne pojasni. Pritožbeno sodišče zato glede na navedeno

zaključuje, da v konkretnem primeru ni podana bistvena kršitev

določbe 253/I. člena ZPP, saj ta kršitev ni vplivala na zakonitost in

pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnik se tudi ne more sklicevati na

izvedensko mnenje izvedenca K., saj je sam na I. naroku nasprotoval

kakršnemu koli zaslišanju izvedenca, ki je bil postavljen v

drugi-kazenski zadevi. Pritožnik bi moral v tem primeru predlagati

novega izvedenca, vendar tega ni storil.

Nepravilno je materialnopravno stališče pritožbe, da gre v konkretnem

primeru za konkurenco dveh nevarnih stvari. Kolo ne predstavlja

nevarne stvari, kadar se ga uporablja za vožnjo, vožnja s kolesom pa

v konkretnem primeru tudi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. V

obravnavanem primeru gre zato za konkurenco dveh odgovornosti, in

sicer objektivne odgovornosti voznika motornega vozila (tj. toženca)

in krivdne odgovornosti kolesarke, kot je pravilno ugotovilo sodišče

prve stopnje. V tem primeru pa je treba tehtati tudi krivdno ravnanje

tako voznika motornega vozila kot tudi krivdno ravnanje oškodovanke,

pri tem pa seveda upoštevati tudi njegovo strožjo objektivno

odgovornost. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec

pred reagiranjem vozil s hitrostjo 96,4 km/h (omejena hitrost 50

km/h), oškodovanka pa ni peljala po kolesarski stezi, temveč je

peljala po voznem pasu, ki je namenjen motornim vozilom, ter s

stranske ceste zapeljala na glavno cesto, je sodišče prve stopnje ob

tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev in ob upoštevanju

teže stroge objektivne odgovornosti pravilno porazdelilo deleže

odgovornosti v razmerju 40 % za oškodovanko in 60 % za toženca. V

konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 177. člena ZOR,

na katero se pritožba sklicuje, saj bi toženec kot imetnik nevarne

stvari škodo lahko preprečil, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, kot

je ugotovil izvedenec cestno-prometne stroke. Po citirani določbi pa

se imetnik lahko razbremeni svoje odgovornosti le v primeru, če

dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki

ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih

odstraniti.

V skladu z določbo prvega odstavka 201. člena ZOR lahko sodišče v

primeru, če nekdo umre, prisodi njegovim družinskim članom (zakonec,

otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne

bolečine. Ne glede na dejstvo, da tožnik ni živel s svojo materjo, je

upravičenec po 1. odstavku 201. člena ZOR. Trajnejšo življenjsko

skupnost zakon zahteva le za brate in sestre (2. odstavek 201. člena

ZOR). Tožnik je za ugotovitev tesne povezanosti s svojo materjo

predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje njegove sestre. Ker je

sodišče njunima izpovedbama sledilo, njuno zaslišanje zadostuje za

ugotovitev navedenega dejstva. V našem pravu namreč ne velja načelo

formalne presoje dokazov, ki bi bilo vezano na formalna dokazna

pravila (da se neko dejstvo šteje za dokazano le v primeru, če so ga

potrdile npr. tri priče), temveč načelo proste presoje dokazov.

Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno

dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti,

razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). Vzročna

zveza se torej v konkretnem primeru domneva, na strani tožene stranke

pa je trditveno in dokazno breme, da nastala škoda ni v vzročni zvezi

z nevarno stvarjo. Če je tožena stranka menila, da vzrok tožnikovih

duševnih bolečin ni iskati v samem škodnem dogodku, potem bi morala

sama predlagati izvedenca psihiatrične stroke. Le-tega je tožena

stranka sicer predlagala, vendar šele po I. naroku za glavno

obravnavo s pripravljalno vlogo z dne 24.2.2003 (l. št. 44), torej

prepozno (286. člen ZPP). Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v

dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik trpi duševne bolečine

zaradi izgube matere in da te trajajo vsak dan. Tožnik je bil na

mater zelo navezan. Tožnik je stike z materjo ohranjal vsak dan, tudi

po tistem, ko je osnoval svojo družino. Vendar pa je glede na

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel običajne duševne

bolečine ob smrti roditelja, upoštevaje starost oškodovanke (82 let)

in dejstvo, da mati s tožnikom ni živela v skupnem gospodinjstvu, po

oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 2.000.000,00

SIT previsoka. Glede na prisojene odškodnine v primerih, ko starše

izgubijo še mladoletni otroci, katerih povezanost s starši je

bistveno večja kot pri odraslih otrocih, ki s starši ne živijo več

skupaj, znaša po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru

pravična denarna oškodnina, upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR,

1.300.000,00 SIT. Upoštevajoč soodgovornost oškodovanke (40%), je

pritožbeno sodišče zato prisojeno odškodnino znižalo na 780.000,00

SIT.

Nepravilne so pritožbene navedbe, da tečejo zamudne obresti za

nepremoženjsko škodo od dneva njihove odmere. V skladu z načelnim

pravnim mnenjem (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje z dne

26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, stran 11) pripadajo zamudne obresti

od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje

(1.1.2002), če zamuda ni nastala kasneje, in sicer v višini

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa po oceni pritožbenega

sodišča tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon

o predpisani obrestni meri (Ur.l. RS, št. 56/03; ZPOMZO-1), ki je

opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in

valorizacijskimi obrestmi. Ne vsebuje prikrite temeljne obrestne

mere, zato tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v

višini, kot jih predpisuje ZPOMZO-1.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in

sicer 200. člen ZOR, saj ni pravilno določilo odškodnine glede na

razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter

odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za

primerljivo škodo, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pooblastila iz

2. odstavka 350. člena ZPP, delno ugodilo pritožbi in izpodbijano

sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 420.000,00 SIT ter

tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Ker

pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo

tudi v obrestnem delu, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi

delno ugodilo, in glede obresti odločilo tako, kot je razvidno iz

izreka sodbe (za obdobje od 1.1.2002 do 27.6.2003 je zakonsko

obrestno mero zmanjšalo za temeljno obrestno mero in v tem delu

tožbeni zahtevek zavrnilo).

Glede na znižanje odškodnine je bilo treba na novo določiti uspeh

tožeče stranke v postopku. Tožeča stranka je po temelju uspela 60 %,

po višini pa 43 % (1.300.000,00 SIT od 3.000.000,00 SIT), skupaj

torej znaša njen uspeh 51,5 %. Odmerjeni in neprerekani stroški

tožeče stranke znašajo 455.071,00 SIT. Upoštevajoč novi uspeh tožeče

stranke, je tožena stranka le-tej dolžna povrniti 234.362,00 SIT

pravdnih stroškov. Posledično je zato pritožbeno sodišče sodbo

sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tudi glede odločitve o

stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165.

člena ZPP. Pritožbene stroške sta priglasili tako tožeča kot tudi

tožena stranka. Upoštevajoč določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, je

pritožbeno sodišče glede na uspeh strank v pritožbenem postopku

(tožena stranka je glede na prerekani del uspela s 35%) odločilo, da

vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 201, 201/1, 200, 201, 201/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjEyOQ==