VSL sodba in sklep I Cp 1928/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1928.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50520 |
Datum odločbe: | 02.03.2005 |
Področje: | stanovanjsko pravo |
Institut: | najemnina |
Jedro
Lastnik stanovanja v 2. odstavku 150. člena Stanovanjskega zakona
nima pravne podlage, da bi od zavezanca iz 2. odstavka 155. člena
Stanovanjskega zakona neposredno terjal plačilo razlike med profitno
in neprofitno najemnino.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v točki II./3. izreka
razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem
delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek
tožnika, da sta ji toženi stranki dolžni zagotoviti pravico do
vselitve in razpolaganja v njegovo stanovanja na x v Ljubljani, da
sta dolžni najemniku stanovanja D. A. zagotoviti drugo primerno
stanovanje, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati
razliko med neprofitno in profitno najemnino s pripadajočimi obrestmi
in da se je tretjetoženi D. A. dolžan izseliti iz stanovanja in ga
izročiti tožeči stranki. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna
toženima strankama povrniti pravdne stroške.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh
pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o
pravdnem postopku, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe
tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se izpodbijana
sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Bistvo pritožbenih navedb je:
- tretjetožencu D. A. je bil razširjen tožbeni zahtevek
poslan, nanj ni odgovoril in bi sodišče zato zoper njega moralo
izdati zamudno sodbo. Sodišče je razširjen tožbeni zahtevek
izločilo in se s tem opredelilo, da ga lahko obravnava posebej, v
zadevi P 3483/2003-II;
- izjavo tretjetožene stranke z dne 21.7.2003, da ne vstopa v pravdo,
se ne more šteti za odgovor na tožbo;
- na naroku 27.8.2004 je sodišče zadevo P 3483/2003-II pridružilo in
jo obravnavalo v tej zadevi kot samostojen zahtevek na izselitev
proti tretjetoženi stranki. S tem je zagrešena bistvena kršitev
določb pravdnega postopka;
- ne gre za nujno sosporništvo, saj ne gre za primer, ko bi bilo
mogoče zoper vse stranke izdati enako sodbo v vseh delih zahtevka.
Prvo in drugotožena stranka sta pasivno legitimirani za izvršitev
tožbenega zahtevka pod 1., 2. in 4. točko tožbenega zahtevka, še
posebej pa za plačilo razlike med neprofitno in profitno najemnino;
- dokler se sodišče ne spusti v vsebinsko obravnavanje zadeve ne more
ugotavljati nujnega sosporništva. Enotni sosporniki so tisti, ki so
v pasivni skupnosti.
Pritožba je delno utemeljena.
Tožbeni zahtevek tožnika temelji na določilu 155. in 150. člena
Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 z nadaljnjimi spremembami)
v zvezi s 193. členom Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 69/2003),
iz katerih izhaja:
- da ima lastnik stanovanja, na katerem ima kdo pravico do uporabe
stanovanja, pravico do proste razpolage s stanovanjem, po v zakonu
določenem roku;
- da lahko od tistega, ki ima pravico uporabe na stanovanju, zahteva,
da se iz stanovanja izseli v drugo primerno stanovanje;
- da je imetniku pravice do uporabe stanovanja stanovanje dolžan
priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov
pravni naslednik;
- da je lastnik stanovanja upravičen do profitne najemnine, najemniku
pa je zavezanec iz 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona
dolžan kriti razliko med profitno najemnino določeno v najemni
pogodbi in najemnino, ki se oblikuje skladno z metodologijo,
predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih.
Za pravilno odločitev pa je upoštevati tudi sodno prakso, ki se je
izrekla:
- lastnik stanovanja mora, če naj doseže pravico proste razpolage s
stanovanjem, na podlagi določila 155. člena Stanovanjskega zakona,
poleg najemnika stanovanja s tožbo zajeti tudi zavezanca za
zagotovitev drugega primernega stanovanja (sodba in sklep Vrhovnega
sodišča RS, št. II Ips 526/95, enako sodba Vrhovnega sodišča RS,
št. II Ips 39/94);
- razliko med profitno najemnino določeno v najemni pogodbi in
neprofitno najemnino najemniku krije zavezanec iz 2. odstavka 155.
člena Stanovanjskega zakona (Pravno mnenje Vrhnovnega sodišča RS z
dne 19.6.1997, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/97, str. 11);
- lastnik stanovanja svoje pravice iz 1. odstavka 155. člena
Stanovanjskega zakona ne more uspešno uveljavljati le z
izpraznitvenim tožbenim zahtevkom zoper imetnika pravice do uporabe
(najemnika). Če toži le imetnika pravice do uporabe, ni pogojev za
izdajo sodbe zaradi izostanka, ker utemeljenost tožbenega zahtevka
ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (4. točka 1. odstavka
332. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), sklep Višjega
sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 1578/96.
Tožeča stranka je v tej zadevi kot lastnik stanovanja vložila tožbo
30.1.1998 zoper zavezance iz 2. odstavka 155. člena ZPP Občino
L. oziroma R. S.. Že po vročitvi tožbe toženima strankama je
razširila tožbeni zahtevek na najemnika stanovanja, ki je 21.7.2003
podal izjavo, da ne vstopa v pravdo. Sodišče prve stopnje je zato
pravilno zaključilo, da se D. A. ni pridružil toženima strankama v
tej pravdi (2. odstavek 191. člena ZPP). Dejstvo, da se je D. A.
udeležil naroka 30.6.2003, na katerem pa ni dajal nobenih izjav, ni
mogoče šteti kot njegovo privolitev za vstop v to pravdo.
Na podlagi tega dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo,
da tožbeni zahtevek pod točko 1. in 2. sodbenega izreka ni utemeljen.
Iz razloga, ker tožeča stranka ni tožila obeh strank, ki bi jih
morala, to je zavezanca iz 2. odstavka 155. člena ZPP in najemnika
stanovanja. Obe toženi stranki bi morala tožiti iz razloga, ker je
potrebno tehtat primernost stanovanja, ki ga je dolžan zagotoviti
zavezanec iz 2. odstavka 155. člena ZPP s stanovanjem, ki ga najemnik
zaseda, njuna interesa pa sta lahko različna. Neutemeljene so zato
vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija stališče, da bi
moral tožiti zavezanca iz 2. odstavka 155. člena ZPP in najemnika
stanovanja hkrati.
Tožnik je kot lastnik stanovanja upravičen do profitne najemnine, ki
je določena v najemni pogodbi, sklenjeni z najemnikom. Celotno
najemnino je dolžan plačevati najemnik, ki pa ima pravico zahtevati
povrnitev razlike med profitno in neprofitno najemnino od zavezanca
iz 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona. Lastnik stanovanja v
2. odstavku 150. člena Stanovanjskega zakona nima pravne podlage, da
bi od zavezanca iz 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona
neposredno terjal plačilo razlike med profitno in neprofitno
najemnino (tako tudi citirano Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS).
Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo
tožbeni zahtevek na plačilo razlike med najemninama (točka II./4.
izreka sodbe) uperjen proti zavezancama iz 2. odstavka 155. člena
Stanovanjskega zakona.
Na naroku 16.10.2003 je sodišče prve stopnje zahtevek na izselitev
uperjen proti najemniku D. A. izločilo, zadevo vpisalo kot novo tožbo
pod opr. št. P 3483/2003-II in odločilo, da bo zadevo posebej
obravnavalo. Čeprav je bilo tako postopanje nepravilno (sodišče bi
moralo s sklepom zoper katerega je posebna pritožba, zavrniti
spremembo tožbe na D. A., ker ta ni privolil, da se tej pravdi
pridruži) imamo sedaj situacijo, ko obstaja posebna tožba zoper
D. A. na izselitev iz stanovanja. Obstoja takšne samostojne tožbe
opr. št. P 3483/2003-II, v kateri sta stranki V. S. kot tožnik in
D. A. kot toženec in katerega predmet je izselitev toženca iz
najemnega stanovanja, sodišče prve stopnje ni moglo izničiti s
sklepom o združitvi pravd in sklepom o dovolitvi objektivne spremembe
tožbe. Tudi, če je zadevi združilo v skupno obravnavanje, sta to dve
različni zadevi. Tožbeni zahtevek pod točko 3. izreka sodbe, ki
dejansko predstavlja tožbeni zahtevek po tožbi, opr. št. P
3483/2003-II, zato ni moglo zavrniti iz razloga, ker D. A. ni stranka
v tej pravdni zadevi. Ker pa je sodišče prve stopnje združilo zadevi
P 3483/2003-II in P 793/2003-II v skupno obravnavanje, ne da bi
D. A. o tem obvestilo, ne da bi ga vabilo na narok 27.8.2004 in mu s
tem omogočilo obravnavanje pred sodiščem, je zagrešilo bistveno
kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je
bilo zato v tem delu ugoditi, odločitev v točki II./3. izreka
razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v
novo sojenje.
Delna razveljavitev ni vplivala na stroškovno odločitev (točka III.
izreka), ki se nanaša zgolj na toženi stranki Občino L. in R.
S..
Tožnik s pritožbo v bistvenem delu ni uspel, zaradi neuspelega dela
pa niso nastali posebni stroški, zato mora sam kriti svoje pritožbene
stroške.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009