<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 1928/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1928.2004
Evidenčna številka:VSL50520
Datum odločbe:02.03.2005
Področje:stanovanjsko pravo
Institut:najemnina

Jedro

Lastnik stanovanja v 2. odstavku 150. člena Stanovanjskega zakona

nima pravne podlage, da bi od zavezanca iz 2. odstavka 155. člena

Stanovanjskega zakona neposredno terjal plačilo razlike med profitno

in neprofitno najemnino.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v točki II./3. izreka

razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, da sta ji toženi stranki dolžni zagotoviti pravico do

vselitve in razpolaganja v njegovo stanovanja na x v Ljubljani, da

sta dolžni najemniku stanovanja D. A. zagotoviti drugo primerno

stanovanje, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati

razliko med neprofitno in profitno najemnino s pripadajočimi obrestmi

in da se je tretjetoženi D. A. dolžan izseliti iz stanovanja in ga

izročiti tožeči stranki. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna

toženima strankama povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh

pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe

tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se izpodbijana

sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvo pritožbenih navedb je:

- tretjetožencu D. A. je bil razširjen tožbeni zahtevek

poslan, nanj ni odgovoril in bi sodišče zato zoper njega moralo

izdati zamudno sodbo. Sodišče je razširjen tožbeni zahtevek

izločilo in se s tem opredelilo, da ga lahko obravnava posebej, v

zadevi P 3483/2003-II;

- izjavo tretjetožene stranke z dne 21.7.2003, da ne vstopa v pravdo,

se ne more šteti za odgovor na tožbo;

- na naroku 27.8.2004 je sodišče zadevo P 3483/2003-II pridružilo in

jo obravnavalo v tej zadevi kot samostojen zahtevek na izselitev

proti tretjetoženi stranki. S tem je zagrešena bistvena kršitev

določb pravdnega postopka;

- ne gre za nujno sosporništvo, saj ne gre za primer, ko bi bilo

mogoče zoper vse stranke izdati enako sodbo v vseh delih zahtevka.

Prvo in drugotožena stranka sta pasivno legitimirani za izvršitev

tožbenega zahtevka pod 1., 2. in 4. točko tožbenega zahtevka, še

posebej pa za plačilo razlike med neprofitno in profitno najemnino;

- dokler se sodišče ne spusti v vsebinsko obravnavanje zadeve ne more

ugotavljati nujnega sosporništva. Enotni sosporniki so tisti, ki so

v pasivni skupnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožbeni zahtevek tožnika temelji na določilu 155. in 150. člena

Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 z nadaljnjimi spremembami)

v zvezi s 193. členom Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 69/2003),

iz katerih izhaja:

- da ima lastnik stanovanja, na katerem ima kdo pravico do uporabe

stanovanja, pravico do proste razpolage s stanovanjem, po v zakonu

določenem roku;

- da lahko od tistega, ki ima pravico uporabe na stanovanju, zahteva,

da se iz stanovanja izseli v drugo primerno stanovanje;

- da je imetniku pravice do uporabe stanovanja stanovanje dolžan

priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov

pravni naslednik;

- da je lastnik stanovanja upravičen do profitne najemnine, najemniku

pa je zavezanec iz 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona

dolžan kriti razliko med profitno najemnino določeno v najemni

pogodbi in najemnino, ki se oblikuje skladno z metodologijo,

predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih.

Za pravilno odločitev pa je upoštevati tudi sodno prakso, ki se je

izrekla:

- lastnik stanovanja mora, če naj doseže pravico proste razpolage s

stanovanjem, na podlagi določila 155. člena Stanovanjskega zakona,

poleg najemnika stanovanja s tožbo zajeti tudi zavezanca za

zagotovitev drugega primernega stanovanja (sodba in sklep Vrhovnega

sodišča RS, št. II Ips 526/95, enako sodba Vrhovnega sodišča RS,

št. II Ips 39/94);

- razliko med profitno najemnino določeno v najemni pogodbi in

neprofitno najemnino najemniku krije zavezanec iz 2. odstavka 155.

člena Stanovanjskega zakona (Pravno mnenje Vrhnovnega sodišča RS z

dne 19.6.1997, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/97, str. 11);

- lastnik stanovanja svoje pravice iz 1. odstavka 155. člena

Stanovanjskega zakona ne more uspešno uveljavljati le z

izpraznitvenim tožbenim zahtevkom zoper imetnika pravice do uporabe

(najemnika). Če toži le imetnika pravice do uporabe, ni pogojev za

izdajo sodbe zaradi izostanka, ker utemeljenost tožbenega zahtevka

ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (4. točka 1. odstavka

332. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), sklep Višjega

sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 1578/96.

Tožeča stranka je v tej zadevi kot lastnik stanovanja vložila tožbo

30.1.1998 zoper zavezance iz 2. odstavka 155. člena ZPP Občino

L. oziroma R. S.. Že po vročitvi tožbe toženima strankama je

razširila tožbeni zahtevek na najemnika stanovanja, ki je 21.7.2003

podal izjavo, da ne vstopa v pravdo. Sodišče prve stopnje je zato

pravilno zaključilo, da se D. A. ni pridružil toženima strankama v

tej pravdi (2. odstavek 191. člena ZPP). Dejstvo, da se je D. A.

udeležil naroka 30.6.2003, na katerem pa ni dajal nobenih izjav, ni

mogoče šteti kot njegovo privolitev za vstop v to pravdo.

Na podlagi tega dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo,

da tožbeni zahtevek pod točko 1. in 2. sodbenega izreka ni utemeljen.

Iz razloga, ker tožeča stranka ni tožila obeh strank, ki bi jih

morala, to je zavezanca iz 2. odstavka 155. člena ZPP in najemnika

stanovanja. Obe toženi stranki bi morala tožiti iz razloga, ker je

potrebno tehtat primernost stanovanja, ki ga je dolžan zagotoviti

zavezanec iz 2. odstavka 155. člena ZPP s stanovanjem, ki ga najemnik

zaseda, njuna interesa pa sta lahko različna. Neutemeljene so zato

vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija stališče, da bi

moral tožiti zavezanca iz 2. odstavka 155. člena ZPP in najemnika

stanovanja hkrati.

Tožnik je kot lastnik stanovanja upravičen do profitne najemnine, ki

je določena v najemni pogodbi, sklenjeni z najemnikom. Celotno

najemnino je dolžan plačevati najemnik, ki pa ima pravico zahtevati

povrnitev razlike med profitno in neprofitno najemnino od zavezanca

iz 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona. Lastnik stanovanja v

2. odstavku 150. člena Stanovanjskega zakona nima pravne podlage, da

bi od zavezanca iz 2. odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona

neposredno terjal plačilo razlike med profitno in neprofitno

najemnino (tako tudi citirano Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo

tožbeni zahtevek na plačilo razlike med najemninama (točka II./4.

izreka sodbe) uperjen proti zavezancama iz 2. odstavka 155. člena

Stanovanjskega zakona.

Na naroku 16.10.2003 je sodišče prve stopnje zahtevek na izselitev

uperjen proti najemniku D. A. izločilo, zadevo vpisalo kot novo tožbo

pod opr. št. P 3483/2003-II in odločilo, da bo zadevo posebej

obravnavalo. Čeprav je bilo tako postopanje nepravilno (sodišče bi

moralo s sklepom zoper katerega je posebna pritožba, zavrniti

spremembo tožbe na D. A., ker ta ni privolil, da se tej pravdi

pridruži) imamo sedaj situacijo, ko obstaja posebna tožba zoper

D. A. na izselitev iz stanovanja. Obstoja takšne samostojne tožbe

opr. št. P 3483/2003-II, v kateri sta stranki V. S. kot tožnik in

D. A. kot toženec in katerega predmet je izselitev toženca iz

najemnega stanovanja, sodišče prve stopnje ni moglo izničiti s

sklepom o združitvi pravd in sklepom o dovolitvi objektivne spremembe

tožbe. Tudi, če je zadevi združilo v skupno obravnavanje, sta to dve

različni zadevi. Tožbeni zahtevek pod točko 3. izreka sodbe, ki

dejansko predstavlja tožbeni zahtevek po tožbi, opr. št. P

3483/2003-II, zato ni moglo zavrniti iz razloga, ker D. A. ni stranka

v tej pravdni zadevi. Ker pa je sodišče prve stopnje združilo zadevi

P 3483/2003-II in P 793/2003-II v skupno obravnavanje, ne da bi

D. A. o tem obvestilo, ne da bi ga vabilo na narok 27.8.2004 in mu s

tem omogočilo obravnavanje pred sodiščem, je zagrešilo bistveno

kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je

bilo zato v tem delu ugoditi, odločitev v točki II./3. izreka

razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Delna razveljavitev ni vplivala na stroškovno odločitev (točka III.

izreka), ki se nanaša zgolj na toženi stranki Občino L. in R.

S..

Tožnik s pritožbo v bistvenem delu ni uspel, zaradi neuspelega dela

pa niso nastali posebni stroški, zato mora sam kriti svoje pritožbene

stroške.

 


Zveza:

SZ člen 150, 155, 150, 155.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjEyOA==