VSL sklep I Cp 1507/2004

Jedro

Lokacijska informacija je potrdilo iz uradnih evidenc, ki vsebuje

podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, ki jih

določajo izvedbeni prostorski akti. Lokacijska informacija zato ni

upravna odločba, na podlagi katere bi se lahko spreminjalo posestno

stanje in zato ne izključuje protipravnosti motilnega ravnanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je

tožena stranka motila tožečo stranko v mirni posesti pravice

služnosti vožnje s traktorjem in hoje po poti na parc. št. 14/7, k.o.

R., s tem, ko je dne 12.11.2003 (po popravnem sklepu pravilno

popravljeno na dan 21.11.2003) brez dovoljenja tožeče stranke z

zabetoniranjem železnega stebra na sredini poti in s pripetjem

žičnate ograje na steber (v nadaljevanju: postavitev ograje) tožeči

stranki zaprl dostop do njenega zemljišča. Sodišče je toženi stranki

naložilo, da se v bodoče vzdrži takih in podobnih motitvenih ravnanj

ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Del

tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odstranitev betonskega

temelja železnega stebra na sredini poti, je sodišče prve stopnje

zavrnilo.

Zoper takšen sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da

se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbeni

zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred

drugim sodnikom posameznikom. V pritožbi je tožena stranka navajala,

da:

- je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek,

- je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z razlogi iz

obrazložitve, saj je v obrazložitvi navedeno, da naj bi tožeča

stranka že dne 30.5.2003 izvedela za motenje, ki naj bi se

zgodilo šele 21.11.2003,

- tožena stranka ni pasivno legitimirana,

- sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka tekom

postopka nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka,

- tožeča stranka nima več pravnega interesa za izdajo

izpodbijanega sklepa, saj zatrjevana ograja na poti ne stoji

več,

- je sodišče prve stopnje le pavšalno obrazložilo svojo

ugotovitev, da je tožeča stranka izkazala, da je od leta 1970

dalje stalno uporabljala sporno pot, pri tem pa sodišče ni

natančno navedlo, katerim izpovedbam strank in prič je sledilo

ter katerim ne, niti ni upoštevalo dejstva, da so zaslišane

priče sorodniki tožeče stranke. Pri tem je sodišče prve stopnje

spregledalo izpovedbo priče V. K., ko je ta povedal, da je

tožeča stranka sporno pot uporabljala v preteklosti, torej

takrat, ko je bila še sama lastnica zemljišča, po katerem teče

sporna pot. Sodišče je iz izjav tožene stranke tudi napačno

zaključilo, da tožena stranka ni zanikala uporabe poti s strani

tožeče stranke,

- ni obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave

M. P. (B3),

- zatrjevano motenje ni bilo ugotovljeno, ker nobena od prič ni

vedela povedati ničesar o motitvenem dejanju,

- ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi do motenja prišlo, oziroma da

je bila tožba vložena prepozno,

- sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb iz lokacijskega

dovoljenja, da sporna parcela, po kateri teče pot, ni bila

obremenjena z nobeno služnostjo, iz česar izhaja, da tožeča

stranka ni imela nikakršne posesti služnosti,

- iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da tožeča stranka ni imela

pravice služnosti hoje ali vožnje, niti ni mogla imeti mirne

posesti služnosti sporne poti, saj ji tožena stranka ni

dovoljevala uporabo te poti,

- se sodišče prve stopnje ni izreklo o navedbah tožene stranke in

predloženih dokazih, po katerih je bila sporna ograja

postavljena na podlagi veljavne lokacijske informacije in je

torej motenje posesti temeljilo na zakonu. Sodišče teh navedb in

dokazov, navedenih v 3. točki pripravljalne vloge z dne

22.3.2004, namreč ni upoštevalo, ker je štelo, da je bila tožena

stranka pri navedbi teh novih dejstev in dokazov po 286. členu

ZPP prekludirana. Po mnenju tožene stranke je takšno stališče

napačno.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je prerekala

vse pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot

neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa.

Na poziv višjega sodišča je sodišče prve stopnje dne 30.6.2004 izdalo

popravni sklep (328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP), s katerim

je popravilo očitne pisne pomote v izpodbijanem sklepu, in sicer je

bil datum motenja 12.11.2003, ki je bil naveden v izreku in v

obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pravilno popravljen na datum

21.11.2003, prav tako je bil tudi datum 30.5.2003, ki je bil naveden

v obrazložitvi, pravilno popravljen na datum 30.11.2003. Po podatkih

iz spisa zoper takšen popravni sklep pritožba ni bila vložena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni

zahtevek, ker je v izreku izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je do

motitvenega dejanja prišlo dne 12.11.2003, čeprav je tožeča stranka

zatrjevala motenje na dan 21.11.2003, je neutemeljena, saj iz

popravnega sklepa z dne 30.6.2004 izhaja, da je v danem primeru

prišlo do očitne pisne pomote (zamenjave dveh številk) in je bil dan

12.11.2003 pomotoma naveden namesto pravilnega dneva 21.11.2003, ki

ustreza v tožbenem zahtevku postavljenemu datumu motenja posesti. Po

izdaji popravnega sklepa se je izkazala za neutemeljeno tudi

pritožbena navedba, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z

razlogi iz obrazložitve, saj po naravnem teku dogodkov tožeča stranka

ni mogla zvedeti za motenje posesti pred datumom, ko je do motenja

posesti dejansko prišlo. Po popravljenem izpodbijanem sklepu tega

nasprotja ni več, saj iz izreka in obrazložitve izhaja, da je do

motenja prišlo dne 21.11.2003, tožeča stranka pa je zanj izvedela

dne 30.11.2003.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka v sporni

zadevi ni pasivno legitimirana, ker ograje, ki po izpodbijanem sklepu

predstavlja motitveno ravnanje, ni postavila tožena stranka sama,

ampak njeni prijatelji. Tožena stranka je namreč na zaslišanju na

naroku glavne obravnave z dne 25.2.2004 (list. št. 15) izpovedala, da

je sama naročila svojim prijateljem postavitev ograje, kar pomeni, da

so prijatelji postavili ograjo v njenem imenu, zato je pasivno

legitimirana.

V zvezi z zatrjevanim toženčevim nasprotovanjem spremembi tožbenega

zahtevka je tožena stranka že na naroku glavne obravnave z dne

1.4.2004 s strani sodišča prve stopnje obveščena, da v danem primeru

ne gre za spremembo tožbenega zahtevka, zato privolitev tožene

stranke ni potrebna. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno

ugotovitvijo, saj v danem primeru ni šlo za spremembo tožbenega

zahtevka, ampak le za njegovo modifikacijo. Tožeča stranka je na

naroku glavne obravnave z dne 25.2.2004 tožbeni zahtevek le vsebinsko

bolj specificiral, in sicer z natančnejšim opisom motitvenega

dejanja, ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja prilagodila

novemu dejanskemu stanju, zato pritožbena navedba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka nima pravnega

interesa za izdajo izpodbijanega sklepa, ker motenja - sporne ograje

ni več. Tožeča stranka ima namreč še vedno pravni interes, da z

izpodbijanim sklepom doseže prepoved nadaljnjega motenja posesti, kar

po 34. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) spada v obseg sodnega

varstva v postopku zaradi motenja posesti.

Po 1. odstavku 33. člena SPZ daje sodišče v okviru postopka zaradi

motenja posesti pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in

nastalo motenje. Za potrebe tega postopka zato ni pravno pomembno,

ali je tožeča stranka izvrševala posest vožnje in hoje po zemljišču

tožene stranke vse do leta 1970. Pravno relevantna je ugotovitev, ali

je tožeča stranka izvajala takšno posest pred nastalim motenjem -

postavitvijo ograje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanjem sklepu

ugotovilo, da je tožeča stranka uporabljala pot za hojo in vožnjo s

traktorjem, vse za potrebe sečnje v gozdu, ki je last tožeče stranke.

Navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo iz

izvedenih dokazov, in sicer zaslišanja tožeče stranke in zaslišanih

prič, ki so potrdile takšno uporabo poti. Obsežnejša in podrobnejša

obrazložitev ugotovitve obstoja tožnikove posesti hoje in vožnje s

traktorjem kot je navedena v izpodbijanem sklepu tudi ni potrebna,

saj uporabe poti s strani tožeče stranke ni zanikala niti tožena

stranka, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem

sklepu. V odgovoru na tožbo je tožena stranka celo priznala, da je

tožeča stranka imela posest poti, saj je izrecno navedla, da je

tožeča stranka takšno uporabo poti izvajala, vendar brez dovoljenja

tožene stranke. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena

navedba, da je sodišče prve stopnje iz izjav tožene stranke napačno

zaključilo, da tožena stranka uporabe poti s strani tožeče stranke ni

zanikala. Prav tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je

sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo priče V. K., ki je

povedal, da je tožeča stranka uporabljala sporno pot v preteklosti,

torej v času, ko je bila sama še lastnik zemljišča, po katerem teče

sporna pot. Poleg navedbe o uporabi poti v preteklosti je namreč

priča K. v svoji izpovedbi tudi izrecno navedla, da je tožečo stranko

še v jeseni 2003 ob spravilu lesa videla voziti po sporni poti, zato

tudi njena izpovedba potrjuje ugotovitev, da je tožeča stranka pred

motenjem imela posest hoje in vožnje s traktorjem po poti.

Iz dokaznega sklepa izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve

stopnje pri odločanju vpogledalo tudi v listino z izjavo M.

P. (B3), v kateri je navedeno, da M. P. kot predhodni lastnik

zemljišča, po katerem teče sporna pot, ni dovoljeval prehoda preko

omenjenega zemljišča. Navedena izjava ne dokazuje nobenega pravno

pomembnega dejstva v zvezi z vprašanjem, ali je imela tožeča stranka

posest hoje in vožnje s traktorjem, saj se pri vprašanju sodnega

varstva posesti ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost

posestnika (1. odstavek 33. člena SPZ). Zato ni utemeljena pritožbena

navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej obrazložiti, zakaj

ni upoštevalo izjave M. P..

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da zatrjevano motenje ni

bilo ugotovljeno, oziroma da ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi do

motenja prišlo, saj izhaja točen datum motenja iz samega izreka

izpodbijanega sklepa, vse to pa je v sklepu tudi dovolj popolno

obrazloženo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do motenja

prišlo dne 21.11.2003 in da je tožeča stranka za motenje in

povzročitelja izvedela dne 30.11.2003, iz spisovne dokumentacije pa

izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi motenja posesti dne

2.12.2003. Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena pravočasno

(32. člen SPZ).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka

navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da zemljišče,

po katerem teče sporna pot, ni bilo obremenjeno z nobeno služnostjo,

oziroma da tožeča stranka ni imela pravice služnosti hoje ali vožnje.

Po že citiranem 1. odstavku 33. člena SPZ daje namreč sodišče varstvo

glede na zadnje stanje posesti na nastalo motenje, pri čemer se ne

upošteva pravica do posesti in dobrovernosti posestnika. Iz

navedenega tudi izhaja, da v postopku zaradi motenja posesti ni

pravno relevantno, ali je stranka izvajala t.i. mirno posest.

Tožena stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da bi moralo sodišče

prve stopnje navedbe in dokaze v zvezi z lokacijsko informacijo za

postavitev sporne ograje upoštevati pri izdaji izpodbijanega sklepa

in jih ne zavrniti kot nove navedbe in dokaze po 286. členu ZPP.

Pravilna je namreč pritožbena navedba, da tožena stranka teh navedb

in dokazov ni navajala šele v pripravljalni vlogi z dne 22.3.2004,

ampak jih je navedla in kot dokaz predložila lokacijsko informacijo

že v odgovoru na tožbo. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve

stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna, saj je napačno stališče

tožene stranke, da je mogoče postavitev ograje, ki je dovoljena z

veljavno lokacijsko informacijo, šteti za motenje ali odvzem posesti,

ki temelji na zakonu, in se posestniku ne nudi pravnega varstva (3.

odstavek 33. člena SPZ). Lokacijska informacija nima značaja odločbe

ampak le značaj potrdila iz uradnih evidenc, ki vsebuje podatke o

namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo

občinski izvedbeni prostorski akti ter podatke o prostorskih ukrepih,

ki veljajo na določenem območju (80. člen Zakona o urejanju prostora

- ZUP-1). Izdana lokacijska informacija ne izključuje protipravnosti

motitvenega ravnanja oziroma ne izključuje pravnega varstva glede na

3. odstavek 33. člena SPZ, saj izda občinski upravni organ lokacijsko

informacijo vsakomur na njegovo zahtevo (1. odstavek 80. člena ZUP-1

in 179. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), v postopku

izdaje pa osebe, katerih koristi oziroma interesi bi lahko bili

prizadeti, niso udeležene, saj gre le za potrdilo o dejstvih, o

katerih se vodi uradna evidenca.

Glede na navedeno je pritožba v celoti neutemeljena, saj niso podani

razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na

katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo pritožbo

za zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP).

Po določbi 366. člena ZPP odgovor na pritožbo zoper sklep ni

predviden, poleg tega pa navedbe v odgovoru na pritožbo niso

prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški, ki so

tožeči stranki nastali z odgovorom na pritožbo, niso bili potrebni.

Tako krije tožeča stranka sama svoje pritožbene stroške, svoje

pritožbene stroške pa krije sama tudi tožena stranka, ker s pritožbo

ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003