VSL sodba I Cp 1490/2004

Jedro

Če so s škodnim dejanjem oškodovancu povzročene fizične poškodbe, se

škoda, ki oškodovancu pri tem nastane na njegovi časti in ugledu,

obravnava v okviru nevšečnosti v času zdravljenja, ne pa kot

samostojna oblika škode zaradi razžalitve časti ali dobrega imena.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi drugotožene stranke Osnovne šole se delno ugodi in se

odškodnina, ki jo je dolžna solidarno plačati s prvotoženo stranko

zniža za 100.000,00 SIT in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,

tako da je drugotožena stranka Osnovna šola dolžna solidarno s

prvotoženo stranko plačati tožniku mladoletnemu M. K. 300.000,00 SIT

z zamudnimi obrestmi določenimi v izreku izpodbijane sodbe. V ostalem

delu se pritožba drugotožene stranke zavrne in v nespremenjenem a

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka straka krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je s sodbo opr. št. P 232/2003 z dne 14.5.2004

razsodilo, da sta prvotožena stranka mladoletni B. H. in drugotožena

stranka Osnovna šola dolžna solidarno plačati tožniku M. K.

400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002

do plačila, pri čemer je tožeča stranka v času od 1.1.2002 do izdaje

prvostopenjske sodbe upravičena do zamudnih obresti v višini

predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM, od prvega dne po dnevu

sodbe prve stopnje dalje pa do obresti po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. V presežku

za znesek 1.900.000,00 SIT s pripadki sodišče tožbeni zahtevek

zavrnilo, pri čemer je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne

stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo drugotožena

Osnovna šola in tožeča stranka. Drugotožena stranka se je pritožila

zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne

uporabe materialnega prava, pri čemer je v pritožbi navedla, da

fizično ni mogoče imeti v šoli take kontrole, kot si jo zamišlja

sodišče prve stopnje. Poleg tega ni predpisa, ki bi narekoval šoli,

da mora tudi na mestu, namenjenem izključno prehodu, v avli, imeti

dodatno nadzorstvo. Izpadov in konfliktov, kakršen je bil konkretni,

v šoli do tedaj ni bilo. Ravnateljica šole je zaslišana na glavni

obravnavi izrecno izpovedala, da v tej šoli še ni doživela resnejšega

pretepa ali fizičnega izgreda. Do škodnega dogodka je prišlo izven

sfere nadzorstva šole. Iz previdnosti drugotožena stranka izpodbija

tudi odškodnino po višini, pri čemer meni, da je prisojena odškodnina

za fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v višini

200.000,00 SIT previsoka. Tožnik je sodeloval v prepiru in ga celo

izzval, zato ni upravičen do nikakršne odškodnine za strah.

Neupravičeno je tudi dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi

razžalitve dobrega imena in časti, saj ni dokazano, da bi tožnika

sošolci obrekovali, se mu posmehovali in ga spravljali v sramoto in

ponižanje. Tožnik naj bi bil po mnenju drugotožene stranke tudi sam

kriv za škodni dogodek, saj je bil tisti, ki je pričel z izzivanjem.

Iz omenjenih razlogov drugotožena stranka predlaga, da se pritožbi

ugodi in se izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek

tožnika proti drugotoženi stranki stroškovno zavrne.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopnjske sodbe,

zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopa, zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava,

pri čemer predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Prvostopenjsko sodišče je namreč v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek

iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, pri čemer je prezrlo, da je izvedenec priporočil tožniku

pregled pri okulistu. Izvedenec ni upošteval dopisa Zavarovalnice

Slovenica d.d., ki je tožniku glede trajnih posledic priznala 2%

invalidnost. prvostopno sodišče je napravilo napačen zaključek, da v

konkretnem primeru pri tožniku ni šlo za zlom leve ličnice, temveč le

za sum na zlom leve ličnice, čeprav je v obvestilu o telesni poškodbi

dr. J. navedeno, da gre za zlom leve ličnice. Prisojena odškodnina iz

naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je izrazito

prenizka. Ljudje imajo namreč zelo različen bolečinski prag, pri

čemer bi bilo potrebno upoštevati, da je pri tožniku zelo nizek.

Prenizka je tudi odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega

strahu, napačna pa je tudi odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi

svoje stroške postopka, pri čemer je tudi napačno navedena vrednost

točke v času odločanja, ki je 110,00 SIT in ne 100,00 SIT.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke

pa je delno utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev v omenjenem sporu je 1.

odstavek 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki

določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik med tem, ko

je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja

skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so

opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni, ali da bi

škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Glede temelja odgovornosti drugotožene stranke se postavlja

vprašanje, kdaj je šola dolžna nadzorovari svoje učence. Dolžna jih

je nadzorovati med poukom, med odmori ter neposredno pred prihodom in

po odhodu iz šole. V danem primeru je bila šola dožna nadzirati

celotni odmor, torej tako pri malici, kot tudi v avli. Dejstvo je, da

se je v avli zadržalo večje število učencev, nadzorstvo nad njimi pa

je šola opustila, zato je odgovorna za nastalo škodo. Šola bi namreč

lahko in tudi morala pričakovati, da v avli, zaradi večjega števila

učencev in prostega gibanja teh učencev, lahko pride do prerivanj in

izgredov ter posledično do škodnih dogodkov, kot je obravnavani.

Nadzorstvo mora biti predvideno v hišnem redu šole. V kolikor

dolžnega nadzorstva šola v hišnem redu ne določi, ali ga ne določi v

zadostnem obsegu, kot je to v tem primeru, se s tem ne reši

odgovornosti za morebitne posledice. Dejstvo, da do sedaj v šoli še

ni bilo resnejših izgredov, ne pomeni, da šola ustreznega nadzorstva

nad učenci ni dolžna izvajati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno

ugotovilo, da šola ni dokazala, da bi do škodnega dogodka prišlo

kljub ustreznemu nadzorstvu šole (1. odstavek 167. člena ZOR).

Neutemeljena je zato pritožbena navedba drugotožene stranke, da ni

podana njena odškodninska odgovornost.

Tožnikovo nagajanje sošolki ni oceniti kot dejanje, s katerim bi

tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka. V ugotovljenem

dejanskem stanju zato ni podlage za uporabo določila 192. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih o sorazmernem zmanjšanju odškodnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku

utrpel udarnino leve strani obraza in nosu, prsnega koša in sredinca

leve roke. V pravilnost ugotovljenega obsega utrpljenih telesnih

poškodb tožnika ni dvomiti. V obrazložitvi sodbe je jasno in

prepričljivo pojasnjeno, zakaj ni ugotovljeno, da je tožnik ob

poškodbi utrpel tudi zlom leve ličnice (ob pregledu je bil postavljen

zgolj sum, ki pa se kasneje ni potrdil). Da tožnik ni utrpel zloma

leve ličnice jasno izhaja iz mnenja izvedenca I. K., ki je na podlagi

pregleda zdravstvene dokumentacije pojasnil, da je bil takoj po

poškodbi 21.5.2001 v kirurški ambulanti postavljen sum zloma leve

ličnice in je bil tožnik zato še istega dne pri pregledu pri otologu,

ki zloma leve ličnice ni potrdil. Neutemeljena je zato pritožbena

navedba, da obseg poškodb tožnika ni pravilno ugotovljen.

Kot pravilno je sprejeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je

tožnikovo zdravljenje trajalo tri tedne, da je imel tožnik v času

zdravljenja dva do tri dni stalne hude telesne bolečine, nato pa še

kakšen teden dni občasne, v nadaljevanju dveh tednov pa zmerne

bolečine, ko je imel neprijeten občutek na poškodovanih mestih;

bodočih telesnih bolečin pa ni pričakovati. Razumljivo in

prepričljivo je pojasnjeno, zakaj se ne verjame tožniku, ki je

zatrjeval daljše in intenzivnejše telesne bolečine. Pri odmeri

odškodnine iz tega naslova je upoštevati tudi tožnikove nevšečnosti v

času zdravljenja: petkratno rentgensko slikanje, preglede pri

specialistih in osebnem zdravniku, jemanje zdravil proti bolečinam,

hlajenje udarjenih mest z ledom, predpisano počivanje, tožnikovo

prizadeto zunanjost, ki ga je motila v trajanju nekaj dni do enega

tedna. K nevšečnostim v času zdravljenja je šteti tudi tožnikovo

škodo v zvezi s tem, da je moral trpeti posmehovanje in obrekovanje s

strani sošolcev, zaradi navedenega dogodka. Tožnik je to škodo

opredelil kot samostojno škodo iz naslova razžalitve dobrega imena in

časi, sodišče prve stopnje pa je takšno opredelitev sprejelo in mu iz

tega naslova prisodilo 100.000,00 SIT odškodnine. Pravno stališče

pritožbenega sodišča je, da se v običajnih primerih, ko je dejanje

storjeno s fizičnim napadom in so posledice izražene v fizičnih

poškodbah oškodovanca, škodo, ki oškodovancu pri tem nastane na

njegovi časti in ugledu, obravnavati kot nevšečnost v času

zdravljenja in mu zato prisoditi odškodnino v okviru prisoje

odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Ali in pod katerimi pogoji

lahko takšna nevšečnost preide v samostojno obliko škode iz naslova

duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, je treba

presojati glede na vse okoliščine primera. V danem primeru se je

škodni dogodek zgodil 21.5.2001, med odmorom, ko je tožnik ob čakanju

na naslednjo šolsko uro nagajal sošolki B. K., tako da jo je s

košarkarsko žogo v polivinilasti vrečki udarjal po telesu, potem, ko

ga je toženec opozoril, da naj tega ne počne, je toženec tožnika s

pestjo večkrat udaril in mu pri tem povzročil udarnino leve strani

obraza, nosu, prsnega koša in sredinca leve roke. Tožnik je

zatrjeval, da je dogodek manj negativno vplival in je zaradi tega

doživel hudo sramoto in ponižanje, ker so se mu sošolci posmehovali

in ga obrekovali.

Tako v načinu (povzročitev poškodbe s pestjo) kot v posledicah

dejanja (udarnine po telesu) ni nobenih posebnih okoliščin, ki bi

narekovale, da je dejanje toženca posebej opredeliti tudi kot poseg v

tožnikovo čast in dobro ime. Nevšečnosti, ki jih je imel tožnik pri

stikih s sošolci, je zato upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova

telesnih bolečin. Primerna odškodnina glede na ugotovljen obseg in

intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v času

zdravljenja, je po oceni pritožbenega sodišča 300.000,00 SIT. Na

odmero odškodnine je vplivalo, da je zdravljenje tožnika potekalo

brez komplikacij, brez večjih medicinskih posegov, da je bilo

relativno kratkotrajno, da pa je imel tožnik v tem času poleg

ugotovljenih telesnih bolečin tudi nevšečnosti, ki so navedene zgoraj

in da je tožnik imel nevšečnosti pri navezovanju stikov s sošolci, ki

so se mu zaradi dogodka posmehovali in ga obrekovali. Ni pa sprejeti

pritožbene navedbe tožnika, da je prisojena odškodnina iz tega

naslova prenizka, ker je tožnik pretrpel več telesnih bolečin, ker

ima nižji bolečinski prag.

Za strah se prisoja odškodnina, če je bil strah intenziven in je dalj

časa trajal, če pa je bil kratkotrajen pa v primeru, če je bilo

oškodovančevo duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju porušeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel primaren

kratkotrajen strah lahke intenzitete in kratkotrajen sekundaren strah

(zaradi mesta poškodbe se je zbal, kako bo z njegovim vidom, se je pa

že v dveh dneh ugotovilo, da je njegov vid v mejah normale).

Ugotovljena intenziteta in trajanje pretrpljenega strahu torej ne

upravičujeta prisoje denarne odškodnine iz tega naslova, ne pa, da je

prisojena prenizko, kot to navaja tožnik v pritožbi. Pritožbi

drugotožene stranke je bilo zato ugoditi in izpodbijano sodbo

spremeniti tako, da se tožnikov zahtevek iz naslova strahu v celoti

zavrne, torej tudi za prisojenih 100.000,00 SIT, v posledici tega pa

je bilo prisojeno odškodnino znižati za 100.000,00 SIT, vendar le za

drugotoženo stranko, ki se je pritožila.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je zmotno ugotovljeno,

da nima trajno zmanjšane življenjske aktivnosti. Pritožba sodišču

prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega

stanja, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem okulistom in

nevropsihiatrom, ki naj bi pojasnila vzrok nastanka tožnikovega tika.

Iz izvida izvedenca I. K. izhaja, da je bil tožnik pri okulistu na

pregledu 24.5.2001 in se je pri tem pregledu ugotovilo, da ima

normalen vid, ostali del očesa pa je bil normalen. Tožnik je bil

naročen na pregled čez tri tedne, vendar na pregled ni prišel. Na

kontroli vida je bil 31.5.2003, zaradi vnetja oči, ki pa ni posledica

poškodbe, ki se obravnava v tem primeru. Tudi pri tem pregledu je

bilo ugotovljeno, da ima tožnik normalen vid. Iz opisa zdravljenja

tožnika torej sledi, da tožnikovo oko ob škodnem dogodku ni bilo

poškodovano, da je temu tako je moč zaključiti tudi na podlagi

dejstva, da tožnik ni prišel na naročeni obisk k okulistu po treh

tednih po poškodbi. Tožnik je na obravnavi 12.11.2003 tudi izjavil,

da težav z očesom nima več. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve

stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca okulista

in nevropsihiatra, ker je iz izvedeniškega mnenja I. K. lahko

zaključilo, da v obravnavanem škodnem dogodku ni prišlo do poškodbe

tožnikovega očesa. Da tožnik v škodnem dogodku tudi ni utrpel zloma

ličnice, je bilo podrobno pojasnjeno že zgoraj. Pravilna je tudi

ocena sodišča prve stopnje, ki ni sledila izpovedi tožnika in njegove

mame, da je imel tožnik težave še eno leto po poškodbi, da je tri do

štiri mesece užival samo pasirano hrano in da je dolgo videl le

megleno. Dopis Zavarovalnice Slovenica d.d. (A6) na katerega se

sklicuje pritožba, ne more vplivati na ugotovitev sodišča prve

stopnje, da tožnikova življenjska aktivnost zaradi utrpljenih poškodb

v obravnavanem škodnem dogodku ni trajno zmanjšana. Iz dopisa namreč

ni razvidno, za kakšno trajno zmanjšano življenjsko aktivnost je

bila tožniku priznana 2% trajna posledica (lahko da je tožnik uspel v

postopku pred Zavarovalnico dokazat, da je utrpel zlom leve ličnice,

ki ga v tem postopku ni uspel dokazat, lahko pa da pogodbena določila

zavarovalne pogodbe, ki je sklenjena med tožnikom in Slovenico d.d.,

drugače opredeljuje pojem trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti,

kot se ta obravnava po določilu 200. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožnika, da je

sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem njegove trajne

življenjske aktivnosti zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni

izvedlo dokazov z izvedencem okulistom in nevropsihiatrom, in v

posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik je v pravdi uspel v celoti po temelju, po višini pa le v

manjšem obsegu. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da

vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odstavek 154. člena

ZPP). Višina Odvetniške točke na takšno odločitev ne vpliva.

Tožnik s pritožbo ni uspel. Drugotožena stranka je s pritožbo le

delno uspela, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški

postopka (bistvo pritožbe tožene stranke je, da ni odškodninsko

odgovorna, s tem delom pa ni uspela). Pritožbeno sodišče je zato

odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (165. člen

ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 28/2002
• VSL sodba in sklep II Cp 1152/2004
• VSL sodba II Cp 597/2005