VSL sodba I Cp 5570/2005

Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da bi s tem, ko bi naročniku naložili, da v

primeru zatrjevanja zlorabe njegove naročniške številke, to v

konkretnem primeru tudi izkaže, naložili absolutno pretežko dokazno

breme. Po oceni pritožbenega sodišča naročnik sam namreč ne more

dokazati, kje v celotnem telekomunikacijskem sistemu naj bi prišlo do

zlorabe. Dejansko močnejši položaj tožnice je torej tisti, ki ji v

postopku pred sodiščem narekuje dokazno breme zatrjevanega dejstva.

Tako po oceni pritožbenega sodišča v zgoraj opisani situaciji tožnica

ne more zgolj trditi in dokazovati, da so bili klici opravljeni s

toženčeve naročniške številke, ampak bi bila tožnica dolžna trditi in

izkazati, da je bila toženčeva naročniška številka obremenjena s

klicanjem prav s toženčevega telefonskega aparata. Tožnica bi torej

morala trditi in izkazati, da večje število impulzov ni bilo

posledica zlorabe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 2. odstavku izreka)

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji z dne 8.11.2002, opr. št. I obdrži

v veljavi za neplačano naročnino za mesec julij 2001 v znesku

1.258,68 SIT, ki skupaj z 19 % davkom znaša 1.497,83 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 17.7.2001 dalje do plačila in naročnino za

mesec julij 2001 v znesku 1.258,68 SIT, ki skupaj z 19 % davkom znaša

1.497,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.8.2001

dalje do plačila, ter plačilo izvršilnih stroškov upnika v znesku

11.822,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti

sklepa o izvršbi dalje do plačila, v preostalem delu 1. točke izreka

pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek

zavrnilo.

Proti tistemu delu sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o

izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo,

je tožnica vložila pritožbo. Navedla je, da je na podlagi postopkov,

opravljenih v okviru reklamacije toženca dokazala, da so bili klici v

vtoževanem obdobju opravljeni s telefonom toženca. Preverjanje je

pokazalo, da telefonske naprave delujejo v okviru tehničnih

normativov, da števec toženca pravilno beleži telefonske impulze

prometa z njegovega telefona, da v obdobju, na katerega se

reklamacija nanaša, v centrali in na omrežju ni bilo napak, ki bi

vplivale na povečanje števila impulzov. Do večjega števila impulzov

je torej lahko prišlo izključno zaradi večje uporabe telefona.

Preverjen je bil tudi obračun in ugotovljeno je bilo, da pri njegovi

izdelavi ni bila storjena nobena računska napaka. Protispisna je

ugotovitev sodišča, da naj bi toženec dokazal možnost vdora v

telekomunikacijski sistem in s tem možnost zlorabe njegove telefonske

linije. Prav tako je protispisna ugotovitev sodišča, da tožnica ni

zadosti prepričljivo dokazala, da je toženec opravil vse vtoževane

klice. Sodišče bi lahko le tožencu naložilo dokazno breme, da teh

klicev ni opravil. Dejstva, ki jih sodišče navaja kot odločilna v tej

pravdi, to je starost, status kmeta ter zdravstveno stanje toženca, v

ničemer ne dokazujejo, da toženec ni opravil teh klicev. Sodba torej

nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato tudi ni mogoče

preizkusiti. Prav tako je v postopku toženec priznal klice na

določene telefonske številke. Zato je odločitev sodišča, da se

tožbeni zahtevek zavrne, v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da v obravnavanem primeru

tožnica uveljavlja plačilo telekomunikacijskih storitev za mesec

junij 2001 v znesku 93.493,00 SIT in za mesec julij 2001 v znesku

83.822,00 SIT, vse s pripadki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da

je toženec že takoj po prejemu omenjenih računov, te reklamiral. Na

podlagi izpisa pogovorov, ki ju je zahteval za sporna meseca, je

ugotovil, da sta bila računa tako visoka zaradi številnih klicev na

komercialne številke 090. Trdil je, da teh klicev ni opravil. Vendar

v reklamacijskem postopku pri tožnici ni uspel. Po trditvah tožnice

so namreč v spornem obdobju tako v centrali, kot tudi v omrežju,

naprave delovale brezhibno.

V postopku pred sodiščem prve stopnje se je tožnica, v potrditev

dejstva, da so bili vsi zaračunani klici opravljeni s toženčeve

telefonske številke, sklicevala na izpis izhodih klicev zanjo.

Toženec pa je enako kot že prej v reklamacijskem postopku pri

tožnici, zahtevku ugovarjal in trdil, da klicev, ki so mu bili

zaračunani, ni opravil ne on, ne kdo drug, ki ima dostop do njegovega

telefona. Tako je izpovedal tudi, ko je bil zaslišan, njegove trditve

pa je potrdila tudi njegova sestra, ki živi z njim. Sodišče prve

stopnje je obema verjelo. Toženec je nadalje trdil, da se mu je nekdo

"obesil na linijo", smiselno torej, da je bilo večje število impulzov

posledica zlorabe. Delavec tožnice S.B. pa je zaslišan kot priča

izpovedal, da je takšna zloraba možna. Pojasnil je, da se lahko nekdo

priključi na telefonsko omrežje pod tujo naročniško številko v

telefonski centrali ali telefonski omarici na hiši toženca ali glavni

omarici, ki je običajo nameščena na eni od hiš v zaselku ali na

stebru.

V opisani situaciji pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča, da

tožnica zgolj trdi, da so bili klici opravljeni s toženčeve

naročniške številke in da v potrditev tega dejstva predloži izpis

izhodnih klicev zanjo. Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem

primeru treba upoštevati tudi, da je v dejanskem pogledu tožnica v

neprimerno močnejšem položaju. Tožnica je namreč tista, ki obvladuje

in nadzira telekomunikacijski sistem. Ona je tudi tista, ki ga sploh

lahko zaščiti pred zlorabo in je to skladno z 2. odstavkom 23. člena

Zakona o telekomunikacijah tudi dolžna storiti. Uporabnik

telekomunikacijskih storitev zlorab v sistemu ne more preprečiti. On

lahko prepreči le zlorabo svojega telefonskega aparata. Iz navedenih

razlogov pritožbeno sodišče meni, da bi s tem, ko bi naročniku

naložili, da v primeru zatrjevanja zlorabe njegove naročniške

številke, to v konkretnem primeru tudi izkaže, naložili absolutno

pretežko dokazno breme. Po oceni pritožbenega sodišča naročnik sam

namreč ne more dokazati, kje v celotnem telekomunikacijskem sistemu

naj bi prišlo do zlorabe. Dejansko močnejši položaj tožnice je torej

tisti, ki ji v postopku pred sodiščem narekuje dokazno breme

zatrjevanega dejstva. Tako po oceni pritožbenega sodišča v zgoraj

opisani situaciji tožnica ne more zgolj trditi in dokazovati, da so

bili klici opravljeni s toženčeve naročniške številke, ampak bi bila

tožnica dolžna trditi in izkazati, da je bila toženčeva naročniška

številka obremenjena s klicanjem prav s toženčevega telefonskega

aparata. Tožnica bi torej morala trditi in izkazati, da večje število

impulzov ni bilo posledica zlorabe. Tega pa tožnica v obravnavanem

primeru ni storila. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč

trdila le, da večje število impulzov ni bilo posledica nobenih

tehničnih napak.

Glede na navedno je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko

je njen zahtevek, razen za naročnino za sporna meseca, v preostalem

delu zavrnilo. Tožnica v pritožbi trdi, da bi ji moralo sodišče prve

stopnje priznati tudi stroške tistih klicev, za katere je toženec

priznal, da jih je opravil (klici zdravniku). Tudi tej njeni

pritožbeni trditvi ni mogoče pritrditi. Da bi lahko sodišče prve

stopnje tožnici priznalo tudi stroške omenjenih klicev, bi morala

tožnica svoj tožbeni zahtevek temu ustrezno specificirati. Tega pa

tožnica ni storila. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno samo

ugotavljati, koliko naj bi znašali stroški omenjenih klicev, saj je

bilo trditveno in dokazno breme glede tega dejstva na tožnici (212.

člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Po povedanem se tako pokaže, da niso podani uveljavljani pritožbeni

razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče

odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 376/2004
• VSK sodba I Cpg 321/2004
• VSK sodba I Cp 687/2004