VSL sklep I Cp 2223/2004

Jedro

Sodišče prve stopnje prezre, da je tožeča stranka ves čas postopka

zatrjevala, da ji je tožena stranka zagotovila, da je z motorjem vse

v redu, kar pa bi predstavljalo lastnost oziroma odliko, ki je bila

med strankama izrecno dogovorjena (3. točka 479. člena ZOR). O tem,

da je bilo o lastnostih motorja govora, navaja tudi tožena stranka

(vendar le z razliko, da je bila cena zaradi tega med pravdnima

strankama znižana). Navedena okoliščina bi bila lahko pomembna tako

pri presojanju dejstva, ali je tožena stranka, ker je zagotavljala

izrecno lastnost avtomobila, glede na vse ostale okoliščine primera

za napako motorja vedela, kot pomembna pa se izkaže tudi v primeru,

če za napako sicer ni vedela. V slednjem primeru je namreč ta

okoliščina pomembna tudi iz razloga, ker bi bila izključitev

prodajalčeve odgovornosti v tem primeru nedopustna zaradi

nemoralnosti. Le-ta bi bila namreč v nasprotju z vsebino

konkretnega posla, in sicer v nasprotju z izrecno dogovorjeno

lastnostjo vozila, tj. brezhibnim delovanjem motorja kljub njegovi

glasnosti. Že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno

klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno

lastnost.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (II. točka izreka

odločbe) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo objektivno

spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa zavrnilo tožbeni zahtevek,

da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške popravila

osebnega avtomobila Fiat Marea 2.0 HLX, reg. št. LJ, v višini

421.570,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od

20.2.1999 dalje do plačila, in na povrnitev nastalih stroškov

pravdnega postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

tekočimi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse v roku

15 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek II. točke izreka); tožeči

stranki pa je naložilo povrniti toženi stranki pravdne stroške v

višini 197.268,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe, v 15 dneh (drugi odstavek II. točke izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz.

podredno, da sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje povsem

napačno tolmači določila drugega odstavka 486. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko navaja, da trg

rabljenih avtomobilov znamke Fiat ni monopolen, tako da ni mogoče

trditi, da bi bilo pogodbeno določilo nično, ker bi ga tožena stranka

vsilila z izkoriščanjem svojega monopolnega položaja. Pravna praksa

in teorija je namreč mnenja, da velja ničnost takih določil tudi v

primeru, če je takšno določilo prodajalec kako drugače vsilil oz.

izsilil in je torej treba v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali

je izključitev odgovornosti prodajalca za stvarne napake sploh

dopustna. V danem primeru pa izključitev ni dopustna, ker je določilo

v prodajni pogodbi, da se vozilo kupuje po sistemu videno-kupljeno,

tožena stranka tožeči stranki več kot očitno vslilila. Jasno pa je

tudi, da ima tožena stranka močnejši položaj na trgu, kar terja, da

se kupca nasproti njej varuje, zlasti ko ravna, kot je ravnala tožena

stranka v tem primeru. Pri tem tožnica ponovno poudarja, da je

kupnino dejansko plačala, preden ji je tožena stranka dala v podpis

prodajno pogodbo; šele ko ji je bila pogodba dana v podpis, po tem,

ko je denar že plačala, pa je videla, da vsebuje pogodba navedeno

klavzulo. Prej dogovora po sistemu videno-kupljeno ni bilo. Če bi

tožeča stranka že prej vedela, da bo pogodba vsebovala tako klavzulo,

take pogodbe ne bi podpisala, še manj, če bi bila seznanjena z

napakami, ki jih je imelo kupljeno vozilo. Iz navedenega je vidno več

kot nepošteno ravnanje tožene stranke. Takšno ravnanje tožene stranke

pa je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v nasprotju z

dobrimi poslovnimi običaji in nemoralno. Ker je tožeča stranka denar

že položila na račun tožene stranke in kupnino že plačala, ji torej

ni preostalo drugega, kot da pogodbo podpiše (je pogodbeno šibkejša

stranka). Gre očitno za izsiljeno pogodbeno določilo, ki je glede na

navedeno nično, zato tožeča stranka ni izgubila pravice do

uveljavljanja napak na stvari in je torej odločitev sodišča prve

stopnje napačna. Tožeča stranka je bila s strani tožene stranke

prevarana in ogoljufana. Tožeča stranka se nadalje tudi ne strinja z

razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ni šlo za skrito napako na

vozilu. Napaka ni v povečanem zvoku motorja, ki bi ga moral zaznati

pooblaščenec tožnice, temveč okvara motorja, ki je posledica

nepravilne uporabe vozila, ki je pri še tako skrbnem pregledu s

strani kupca oz. pooblaščenca tožeče stranke ne bi mogel opaziti,

zato je dejansko šlo za skrito napako. Ni torej relevantno, kako je

tožničin pooblaščenec pregledal avtomobil, relevantno je, ali bi tudi

skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega

poklica in stroke kot tožničin pooblaščenec, ob običajnem pregledu

stvari opazil ugotovljeno napako. Pa tudi če bi bila napaka očitna,

sodišče prve stopnje tudi napačno sklepa, da napaka prodajalcu ni

bila znana. Tožeča stranka meni, da kljub temu, da je šlo za

leasingodajalca, je ta točno vedel, kakšne napake ima vozilo. Splošno

znano in običajno je, da leasingodajalec rabljeno vozilo, ki ga da

naprej v prodajo, pred tem da servisirati in pregledati, da se

ugotovi, ali je z vozilom kaj narobe. Navedeno je tožena stranka

zagotovo storila in ob prodaji zavestno zamolčala stanje vozila.

Tožeči stranki je bilo s strani posrednika celo izrecno zagotovljeno,

da vozilo nima nobenih napak. Tudi samo ravnanje tožene stranke kaže

na to, da je bila ta očitno seznanjena s tem, da je z vozilom nekaj

narobe. Olju je bilo dodano sredstvo za blaženje udarcev, kljub

opozorilu tožnici ni bila izročena servisna knjižica, niso ji hoteli

povedati, kdo je bil dejanski uporabnik vozila. Sodišče nenazadnje

tudi napačno tolmači materialno pravo, ko navaja, da je s to klavzulo

izključeno jamčevanje za očitne napake, za skrite napake pa le, če je

zanje vedel. Klavzula videno-kupljeno izključuje jamčevanje

prodajalca za očitne napake, ne pa tudi za skrite napake, ne glede na

to, ali je za te skrite napake vedel ali ne. Na to kaže že sama

dikcija videno-kupljeno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožeče stranke zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da

sta pravdni stranki s klavzulo videno-kupljeno izključili odgovornost

tako za očitne kot tudi za skrite stvarne napake. V prvem členu

kupoprodajne pogodbe št. 3901 (priloga A2) sta se stranki namreč

dogovorili, da prodajalec za rabljeno vozilo ne daje nikakršne

garancije, prav tako pa ne bo upošteval nikakršnih morebitnih

kasnejših zahtevkov kupca (torej tako za očitne kot tudi za skrite

stvarne napake). V konkretnem primeru zato vprašanje, ali je bila

napaka očitna ali skrita, ni bistvenega pomena. Po določbi 486. člena

ZOR lahko pogodbenika namreč omejita ali popolnoma izključita

prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari (torej tako za

očitne kot tudi za skrite napake), enako velja za vse napake tudi

določba drugega odstavka 486. člena ZOR, po kateri je pogodbeno

določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti za napake stvari

nično, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil

kupca, kot tudi tedaj, ko mu je prodajalec to določilo vsilil, ker je

izkoristil svoj poseben monopolni položaj. Pritožbeno sodišče se

nadalje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da prodajalec sporne

določbe kupcu ni vsilil, ker naj bi izkoristil svoj poseben monopolen

položaj. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, trg

rabljenih avtomobilov FIAT ni monopolen, iz okoliščin primera pa tudi

ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka tožnico kakorkoli

prisilila v podpis navedene klavzule. Tožnica namreč ne zatrjuje, da

je tožena stranka pogojevala plačilo kupnine, preden se le-ta seznani

s pisno pogodbo, tožeča stranka pa je imela tudi možnost, da v podpis

klavzule ne pristane. Tožeča stranka namreč niti ne zatrjuje, da

tožena stranka v primeru nepodpisa klavzule tožnici ne bi hotela

vrniti kupnine oz. podpisati pisne pogodbe brez navedene klavzule.

Kot je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, strah, da bo tožnica

ostala brez denarja in brez avtomobila, tudi ne predstavlja

utemeljenega strahu v smislu 60. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče se nadalje tudi strinja z zaključki sodišča prve

stopnje, da samo dejstvo, da je bila olju dodana tekočina za blaženje

udarcev in neizročitev servisne knjižice, še ne pomeni, da je tožena

stranka za napako motorja vedela. Vendar pa sodišče prve stopnje

prezre, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da ji je

tožena stranka zagotovila, da je z motorjem vse v redu, kar pa bi

predstavljalo lastnost oziroma odliko, ki je bila med strankama

izrecno dogovorjena (3. točka 479. člena ZOR), česar pa sodišče prve

stopnje ni ugotavljalo. O tem, da je bilo med pravdnima strankama

govora o lastnostih motorja, navaja tudi tožena stranka (vendar le z

razliko, da je bila cena zaradi tega med pravdnima strankama

znižana). Navedena okoliščina bi bila lahko pomembna tako pri

presojanju dejstva, ali je tožena stranka, ker je zagotavljala

izrecno lastnost avtomobila, glede na vse ostale okoliščine primera

za napako motorja vedela, kot pomembna pa se izkaže tudi v primeru,

če za napako sicer ni vedela. V slednjem primeru je namreč ta

okoliščina pomembna tudi iz razloga, ker bi bila izključitev

prodajalčeve odgovornosti v tem primeru nedopustna zaradi

nemoralnosti. Le-ta bi bila namreč v nasprotju z vsebino konkretnega

posla, in sicer v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo vozila,

tj. brezhibnim delovanjem motorja kljub njegovi glasnosti. Že po

naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti

prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost (primerjaj

II Ips 220/2000). Pogodbene določbe o dogovorjeni lastnosti kupljene

stvari zaradi take klavzule sploh ne bi bilo mogoče uresničiti. Tako

ravnanje bi bilo nemoralno, in bi bila klavzula videno-kupljeno glede

dogovorjene lastnosti stvari nična, saj bi bili izpolnjeni splošni

pogoji za ničnost pogodbe oz. posameznega pogodbenega določila (prvi

odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 103. člena ZOR). Zaradi

zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče

pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju

naj sodišče prve stopnje izvede še predlagane dokaze v zvezi z

zatrjevanim dejstvom, da je tožena stranka izrecno zagotovila, da je

z motorjem vse v redu, predvsem tudi, kdaj je bilo to zagotovilo

dano, ali pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe ali po sklenitvi

kupoprodajne pogodbe in prevzemu avtomobila, ter ob upoštevanju

zgoraj navedenega o zadevi ponovno odloči.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 83/2005
• VSL sodba I Cpg 84/99
• VSL sklep II Cp 1044/93