VSL sklep I Cp 2655/2005

Jedro

Pogoj za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka ni zahteva po

izročitvi ključev in plačlu najemnine.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo

4.823.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take

odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v

znesku 170.500,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica,

ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi

ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tobženemu

zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je pravna

podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja člen 219 ZOR, ki določa kdaj

gre za neopravičeno pridobitev in je specialni predpis napram členu

210 ZOR. Tožnica zahteva nadomestitev dosežene koristi od toženke,

ker ni mogla uporabljati svojega solastninskega deleža na

stanovanjski hiši v Ljubljani, ki jo je v celoti uporabljala toženka,

kar izhaja iz sodbe II P, vendar se o tej okoliščini sodišče ni

izjasnilo in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb

postopka iz točke 14 drugega odstavka člena 339 ZPP. Da je toženka

imela korist, izhaja tudi iz izpovedi R.M., ki je izpovedal, da je do

leta 1998 materi plačeval najemnino. Tožnica nadalje navaja, da je

sodišče napačno izhajalo iz člena 14 ZTLR in zahtevka po uporabi

solastne nepremičnine. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je

člen 219 ZOR in zadostuje le uporaba nepremičnine ne pa tudi zahtevek

po uporabi nepremičnine. Sodišče je tudi zmotno ocenilo dokaze, saj

je tožnica vikende v Ljubljani preživljala le do 1985, kasneje pa ne.

Pritožba je utemeljena.

Podlaga tožničinega zahtevka je njeno prikrajšanje zaradi toženkinega

posega v njeno pravico solastnice nepremičnine imeti stvar v posesti

in jo skupaj z drugo solastnico - toženko uporabljati sorazmerno

svojemu deležu (prvi odstavek člen 14 Zakona o temeljnih

lastninsko-pravnih razmerjih Ur. list SFRJ 6/80 in 36/90 - ZTLR in

219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Člen 219 ZOR res

govori, da je mogoče od uporabnika zahtevati naj "nadomesti korist,

ki jo je imel od uporabe", vendar je treba to zakonsko določbo

razlagati po njenem namenu to pa je kot skupen zahtevkom zaradi

neupravičene pridobitve (od 210 do 219. člen ZOR) v tem, da

prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno ali za

obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne ali se

je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, saj je pomembna predvsem

korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je koristil.

Priloženi pravdni spisi, ki jih je sodišče vpogledalo ne pa tudi

ocenilo kažejo, da je med strankama spor že od leta 1985, ko je

tožnica vložila predlog za razdružitev solastnine ter, da si je

toženka sporno nepremičnino lastila kot svojo. Za odločanje o

tožničinem zahtevku ni pomembno katero stanovanje je tožnica

pridobila v razdružitvenem postopku, saj je bilo o tem odločeno v

letu 2001, že v letu 1988 pa je bilo toženki prepovedano vsakršno

razpolaganje s stanovanjem v prvem nadstropju stanovanjske hiše

(sklep N). V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka sploh ni

ugovarjala pasivno legitimacijo in je o njej sodišče odločalo mimo

ugovora pa tudi sicer ta ugovor sploh ni utemeljen, saj toženkin sin

izpoveduje, da je za uporabo stanovanja plačeval najemnino toženki,

kar kaže, da je s stanovanjem razpolagala toženka v nasprotju z

izdano začasno odredbo pa tudi spisi, ki jih je kot že omenjeno

vpogledalo sodišče prve stopnje, ki pa jih niti ni ocenilo, čeprav iz

njih izhaja, da je sporno nepremičnino v celoti upravljala in

gospodarila toženka. Nadalje je zmotno in materiano pravno

neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica

zahtevati uporabo sporne nepremičnine ter izročitev ključev ter

plačilo najemnine, saj zgoraj navedene okoliščine niso predpogoj za

uveljavljanje tožbenega zahtevka kot smiselno izhaja iz razlogov

izpodbijane sodbe. Zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ni

onemogočala uporabo mnepremičnin tožnici pa so protispisni in v

nasprotju s spisi, ki jih je sodišče vpogledalo ne pa tudi ocenilo in

tudi z izpovedjo toženkinega sina, ki je izpovedal, da je toženki

plačeval najemnino. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega

odstaka člena 339 točka 14 ZPP, saj sodišče prve stopnje ni ocenilo

priloženih pravdnih spisov in je bilo že iz teh razlogov izpodbijano

sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 354

ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje oceniti

priložene spise iz katerih je razvidno ravnanje toženke glede sporne

nepremičnine ter upoštevati, da za odločanje v tej zadevi ni

odločilno ali je tožnica zahtevala izročitev ključev in plačilo

najemnine, temveč ali je toženka sama razpolagala in gospodarila s

celotno nepremičnino brez tožničinega soglasja. Če je temu tako, bo

moralo še na primeren način ugotoviti višino uporabnine, ki jo

zahteva tožnica.

Izrek o stroških temelji na določbi člena 166 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 174/99
• VDS sodba Psp 141/2002
• VSL sodba I Cpg 555/2001