VSL sklep I Cp 1092/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1092.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50386 |
Datum odločbe: | 20.07.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo - obligacijsko pravo |
Institut: | zaščitena kmetija - delitev |
Jedro
Za pravilno razlago 2. odstavka 107. člena ZOR je treba ugotoviti,
ali je bila sporna kupoprodajna pogodba izpolnjena in ali gre za
prepoved prometa z zemljiščem v pomenu prepovedi manjšega pomena. V
trenutku prodaje je bila sporna parcela del zaščitene kmetije, ki je
nekaj mesecev zatem izgubila ta status in je pridobila status
stavbnega zemljišča. Prodajalec pogodbe ni izpodbijal, dediči pa
trdijo, da je ta pogodba nična zaradi določbe 22. člena Zakona o
kmetijskih zemljiščih.
Izrek
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve
stopnje v ponovno sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku treh dedinj po
pok. D.K., ki so zahtevale ugotovitev, da je prodajna pogodba med
zapustnikom in tožencem nična ter vzpostavitev lastninske pravice na
zapustnika.
Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka, ki ima dva odvetnika
in obe pritožbi sta pravočasni. Zato povzetek pritožbe obsega obe
pritožbi.
Obe pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožeča stranka ni
zatrjevala, da je razlog ničnosti v dejstvu, da naj bi bila kmetija
del zaščitene kmetije. Sklicevala se je vedno le na določbo 5.
odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih in v navedbah ni
navedla, da je kmetija izpolnjevala pogoje za zaščitenost. S tem je
sodišče prekoračilo svoje pristojnosti in ugotovilo dejstva, ki jih
tožeča stranka ni navajala. Napačno je uporabilo materialno pravo in
sicer 2. odstavek 107. člena ZOR. Sedaj ni več razlogov za ničnosti
in če je pogodba izpolnjena, ni jasno, zakaj sodišče ugotavlja, da ne
gre za zanemarljivo dejstvo. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi šlo
za odsvojitev parcele, ki bistveno vpliva na gospodarsko sposobnost
kmetije. Tožeča stranka takega dokaza tudi ni predlagala. Tožena
stranka še opozarja na potrdilo občine iz katerega izhaja, da je
sporna parcela v območju, ki je dolgoročno predvidena za razširitev
stavbnih zemljišč. Zakon o kmetijskih zemljiščih je želel varovati le
kmetijska zemljišča in ne stavbnih zemljišč. Tožeča stranka je
najprej zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti in
vknjižbo vseh tožnikov kot solastnikov. Sklicevala se je le na Zakon
o kmetijskih zemljiščih. Iz potrdila, ki je bilo priloženo pri vpisu
v zemljiško knjigo je bilo razvidno, da je to zemljišče nezazidano
stavbno zemljišče. Tožena stranka je plačala kupnino. Šele po
odgovoru na tožbo toženca, je tožeča stranka popravila zahtevek. Po
sedanji zakonodaji sodišče ne more odrejati, da se opravijo vknjižbe,
kot jih zahteva tožeča stranka. Tožniki se niso sklicevali na ničnost
iz razloga, ker naj bi šlo za zaščiteno kmetijo. Sodišče ni zavzelo
stališča o potrdilu, ki se nahaja v zemljiški knjigi skupaj s
pogodbo. Tega potrdila nihče še ni izpodbil in gre za predhodno
vprašanje. Kupnina je bila plačana, pogodba vknjižena, posest
prevzeta. Ker sodišče ni izvajalo v smeri razčiščevanja dejstev o
zaščiteni kmetiji, toženec ni navajal, da je lastnik zaščitene
kmetije in sedaj prilaga potrdilo oziroma odločbo Upravne enote Kranj
z dne 25.10.1995. Pritožba opozarja na ugotovitev sodišča, ki je brez
izvajanja dokazov ugotovilo, da bi relativno majhna kmetijo z
odtujitvijo 1624 mý zemljišča, veliko izgubila. Za te trditve ni bilo
dokazov.
Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga
zavrnitev pritožbe. Trdi, da toženec ni plačal kupnine.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba tožene stranke nima prav, ko trdi, da se sodišče ni
opredelilo o tem, da bi bila prodana parcela kmetijsko zemjišče. V
sodbi je ugotovitev o tem dejstvu (list.št. 57), saj sodišče prve
stopnje ugotavlja, da je po smrti zapustnika bilo ugotovljeno, da je
njegova zapuščina izpolnjevala pogoje za status zaščitene kmetije po
tedaj veljavnem Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih
kmetijskih gospodarstev (Ur.l. SRS št. 26/73 in naslednji). Vendar
je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je šlo za
zemljišče, ki ga ni bilo mogoče oddeliti od zaščitene kmetije in da
je zato tak pravni posel za sporno parcelo ničen. Pri tem je sodišče
spregledalo, da je po določbi 3. odstavka 22. člena takrat veljavnega
Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 26/73 in naslednji)
dopuščal izjeme, ko so se zaščitene kmetije s pravnimi posli med
živimi lahko delile (povečevanje, zaokroževanje ali nastajanje druge
zaščitene kmetije). Ni šlo za absolutno ničnost v pomenu nedopustnega
predmeta (primerjaj 47.člen ZOR, uporaba na podlagi 1066. člena
Obligacijskega zakonika). Ob določenih primerih in določenim osebam
je bilo namreč mogoče tako parcelo, ki je bila del zaščitene kmetije
odsvojiti. Tožena stranka se namreč sklicuje na to, da je bil pravni
posel izpolnjen, da je zapustnik prejel kupnino, tožena stranka pa se
vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica in prevzela posest nad
parcelo.
Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je v istem letu, nekaj
mesecev po sklenitvi pravnega posla, kmetija izgubila status
zaščitene kmetije. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je Zakon o
dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev na
katero se je oprlo sodišče prve stopnje, prenehal veljati po
razveljavitvi Ustavnega sodišča (odločba Ustavnega sodišča, Ur.l. RS,
št. 76/94, veljavnost leto dni po objavi) in je nato Zakon o
dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95) vpeljal nova
merila o zaščitenih kmetijah. V ustavni odločbi je Ustavno sodišče
razveljavilo prejšnji zakon, med drugim tudi zaradi nejasno določenih
meril za določanje zaščitene kmetije in sedaj veljavni zakon med
drugim določa, da je kmetija lahko zaščitena, če presega 5 hektarov
primerljive kmetijske površine, K. kmetija pa je obsega le 3,3773 ha
primerljive kmetijske površine. Ob vložitvi tožbe pa je sporno
zemljišče že imelo spremenjeni status in je sedaj stavbno zemljišče.
Vse to je namreč pomembno pri razlagi pravnega standarda "prepoved
manjšega pomena", ki omogoča ohranitev veljavnosti pravnega posla
kljub ničnosti v času trenutka sklenitve pogodbe. Tako je pri razlagi
tega pravnega standarda Vrhovno sodišče RS v odločbi opr.št. II Ips
374/97 med drugim ugotovilo, da je pomembno, v čem so bili prizadeti
družbeni interesi v tedanjem pomenu besede. Zakon o dedovanju
kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev je nedvoumno
ščitil celovitost kmetij oziroma omejeval drobljenje zaščitenih
kmetij, pa še to ne absolutno (primerjaj izjeme iz 22. člena Zakona o
kmetijskih zemljiščih). To pomeni, da sodišče prve stopnje ni
pravilno razlagalo 2. odsatvek 107. člena ZOR, ko je ugotovilo, da je
šlo za tako pomembno dobrino, da je pogodba nična. Pritožba
utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje brez izvedenih
dokazov kar samo ugotovilo, da je predmetna parcela bila tako
pomembna za kmetijo, da ni mogoče govoriti o zanemarljivosti pomena
prodane parcele. Pomen prodane parcele se lahko oceni le v pomenu
prepovedi drobitev zaščitenih kmetij, saj je zakon bil temu
namenjen.
Pritožbeno sodišče pa tudi opozarja na dejstvo, da je treba pri
razlagi pravnega standarca "kršitev prepovedi manjšega pomena"
upoštevati ne le vsebino prepovedi, ampak tudi ravnanje tistega, ki
je prepoved prekršil (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS,
objava Poročilo VS, št. 1/96, stran 4). Gre torej za subjektivno
ravnanje prodajalca. Tožeča stranka je namreč kot dedič vstopila v
njegove pravice univerzalnega naslednika in s tožbo zahteva vrnitev
prodane parcele oziroma vrnitev v zapuščino (vknjižba na prodajalca).
Zapustnik ni vložil tožbe, s katero bi izpodbijal ali zahteval
ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Tožeča stranka nima več pravic,
kot bi jih imel prodajalec. Zato bo treba sporno pogodbo presojati
skozi 2. odstavek 107. člena ZOR tudi v luči ravnanja prodajalca in
kupca.
Tako se izkaže, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni
pravno pomembno vprašanje, ali je toženec parcelo plačal. To
vprašanje je glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZOR pravno
pomembno.
Glede na zmotno materialnopravno razlago sodišča prve stopnje, je
ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo
razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno
sojenje (355. člen ZPP).
V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi vsa pravno
relevantna dejstva in o zadevi ponovno odloči.
Pritožbeno sodišče še odgovarja pritožbi na navedbe, ko trdi, da je
sodišče odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Res je, da
tožeča stranka ni v tožbi uveljavljala ne prave trdtivene podlage, ne
pravega zahtevka. Vendar je v pripravljalni vlogi na list.št. 2
zatrjevala, da je prodajalec lastnik zaščitene kmetije in da je
zemljišče, ki je bilo prodajano kmetijsko obdelovalno zemljišče. O
tem je tožeča stranka tudi ponudila dokaze. Sodišče je vezano na
trditveno podlago in tožbeni zahtevek, ni pa vezano na
materialnopravno presojo tožeče stranke. Pritožba tudi zmotno meni,
da je pravdno sodišče vezano pri odločanju o statusu zemljišča
oziroma materialnopravni presoji na izjavo o namembnosti zemljišča
Mestne občine K., ki je bila predložena zemljiški knjigi pod opr.št.
Dn.št.. Gre za dokaz, ki ga je treba oceniti, ne gre pa za pravno
vprašanje matičnega organa v pomenu 13. člena ZPP oziroma predhodnega
vprašanja.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbo 166. člena
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009