<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1736/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1736.2005
Evidenčna številka:VSL50385
Datum odločbe:22.06.2005
Področje:obligacijsko pravo
Institut:nezgodno zavarovanje - devizna klavzula

Jedro

Z določbama 1. in 2. odst. 919. člena ZOR je določen izpolnitveni rok

zavarovalnici. Če ta ne plača odškodnine ali pogodbeno dogovorjene

zavarovalnine v 14-ih dneh od izpolnitve predpostavk iz 1. oziroma 2.

odst. 919. člena ZOR, pride zavarovalnica v dolžniško zamudo (324.

člen ZOR). Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju namreč

nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom

o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih

presoditi, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine ob obvestilu

o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze,

na podlagi katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak v smislu

2. odst. 18. člena ZOR ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.

Dokazno breme o obstoju okoliščin iz 2. odst. 919. člena, zaradi

katerih naj ne bi bila zavarovalnica v zamudi s svojo izpolnitvijo,

je na njeni strani.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stpnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožnikom vsakemu po

314.433,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1998 dalje do

plačila in vsakemu tožniku po 75.413,00 SIT pravdnih stroškov, v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2005 dalje.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje

njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek

tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V

pritožbi pojasnjuje, da so zaključki prvostopnega sodišča o tem, da

je pokojni R.A. umrl v nezgodi in ni naredil samomora, napačni.

Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izpoved priče M.J. na

naroku prepričljiva kljub temu, da je minilo že sedem let od nezgode.

Takoj po nezgodi pa je povedal, da si je moški pokril z rokami oči in

je bil obrnjen z obrazom proti prihajajočemu vlaku. Tožena stranka

meni, da sodišče ni strokovno usposobljeno za oceno o tem, kako lahko

nekdo z nekim dogodkom psihološko lažje opravi, če se je strojevodja

postavil na stališče, da je šlo za samomor. Sodišče prve stopnje pri

svoji odločitvi ni upoštevalo pričevanja doc. dr. B., ki je

specialist za sodno medicino, ki je na naroku dne 13.2.2004 izjavil,

da je lokomotiva močno osvetljena in zato na daleč vidna, zato bi se

pokojni lahko umaknil. Prav tako ni komentiralo izjave dr. B., da na

mrliški list napiše samomor z vprašajem, če ni dovolj podatkov

oziroma dokazov o vzroku smrti. V konkretnem primeru pa na zapisniku

o lokalnem ogledu ni naredil vprašaja, saj je bila ugotovitev, da je

šlo za samomor, zaključek celotne komisije, ki je bila prisotna na

kraju dogodka. Sodišče tudi teh trditev ne povzema v sodbi in tudi ne

obrazloži, zakaj ne. Sodišče prve stopnje je nadalje ob odločitvi

upoštevalo zaključke v mnenju izvedenca cestno-prometne stroke, da je

splet okoliščin dopustil in zavedel pokojnika, da se je odločil

prečkati progo pred prihodom vlaka, čeprav sodni izvedenec za takšne

zaključke ni usposobljen. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično

povzelo trditve priče M.J. o tem, kakšna je vidljivost vlaka na

spornem območju. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče upoštevati

in predvsem izvesti listinske dokaze, kot je zapisnik o lokalnem

ogledu in poročilo Policijske postaje Ljubljana Šiška in ne opreti

svoje odločitve na pričevanje udeležencev po sedmih letih od dogodka,

ki so deloma v nasprotju z listinskimi dokazi. Zaradi tega meni, da

ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in

je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 338. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje

iz izvedenih dokazov zmotno zaključilo, da pokojni ni napravil

samomora, v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja pa je sodišče tudi zmotno uporabilo določbe materialnega

prava, ko je zahtevku tožečih strank ugodilo. Napačen je tudi

materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ko je zavarovalno

vsoto iz DEM pretvorilo v tolarje na dan zavrnitve zahtevka in od

tedaj dalje toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih

obresti. Tožena stranka ja namreč pridobila poročilo Policijske

postaje Ljubljana Šiška, iz katerega je izhajalo, da je neznani moški

stopil na tirnice pred vlak. Predvsem pa se je oprlo na zapisnik o

lokalnem ogledu, kjer je doc. dr. B. specialist za sodno medicino

zapisal, da je šlo za samomor. Tožena stranka je tako upravičeno

odklonila zahtevek, saj po njenem mnenju zapisnik dr. B., ki je

prišel na kraj dogodka in skupaj s policisti raziskal vse okoliščine,

zadostuje za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Zaključek

prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo

dobrega strokovnjaka, ni pravilen, zlasti pa sodišče ni pojasnilo,

kaj bi po njegovem mnenju morala tožena stranka še storiti za

razjasnitev primera.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena

tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov nad dejanskimi zaključki

prvostopnega sodišča, da pokojni R.A. ni naredil samomora, pač pa je

umrl v nezgodi, ko je prečkal železniški prehod kljub temu, da so

bile spuščene zapornice in ga je na prehodu povozil vlak. V poročilu

Postaje prometne policije Ljubljana Šiška in zapisniku o lokalnem

ogledu Inštituta za sodno medicino je sicer res zapisano, da naj bi

šlo za samomor. Do takšne ugotovitve so tako policisti kot doc. dr.

J.B., ki so opravili ogled kraja nezgode, očitno prišli na podlagi

izjave strojevodje M.J., ki jo je dal takoj po povoženju A.. Ob

zaslišanju v tem postopku je J. povedal, da je takšno izjavo tedaj

dal. Povedal pa je tudi, da je bil tedaj v šoku in da je po

razmisleku prišel do zaključka, da ni šlo za samomor, saj A. ni stal

na progi, pač pa je hodil pravokotno glede na smer vožnje vlaka.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega

sodišča o tem, kako se je nesrečen dogodek odvijal in se v izogib

ponavljanju na razloge prostopnega sodišča sklicuje. Logična in

življenjsko sprejemljiva je tudi ocena prvostopnega sodišča, zakaj

verjame strojevodji, da se je dogodek odvijal tako, kot je povedal v

tem postopku. Za zaključek, da je bil strojevodja takoj po dogodku,

ko si je skupaj s policisti in zdravnikom ogledoval kraj nezgode in

videl povsem zmečkano truplo ter odrezane posamezne dele njegovega

telesa, v hudem stresu, ni potrebno posebno strokovno znanje. Prav

tako tudi ne za oceno, da je imel strojevodja kljub dejstvu, da za

povoženje pešca ni bil odgovoren in ga tudi ni mogel preprečiti,

občutek krivde, ki ga je omililo predvidevanje, da naj bi šlo za

samomor. Strojevodja pozneje v zvezi s tem dogodkom do zaslišanja v

tem postopku ni dal nobene izjave. Pritožbeno sodišče pa v celoti

soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je njegovo pričevanje v tem

postopku prepričljivo. Njegova izjava je prepričljiva tudi ob

upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca prometne stroke D.M., ki je

na podlagi opazovanj in meritev pojasnil, da pokojni A. ni imel

časovne možnosti, da bi pravočasno prečkal železniške tire, po

katerih je prihajal vlak, ob dejstvu, da bi vlak, ki je vozil s

hitrostjo 70 km/h lahko zagledal na razdalji 40 do 50 m, saj je na

takšni razdalji glede na prostorske možnosti mogoče opaziti vlak, ko

pešec stopi ob zapornici na tire. Ob takšnih objektivnih ugotovitvah

sodnega izvedenca, katerim tožena stranka ni ugovarjala, pa sodišču

prve stopnje ni bilo potrebno komentirati izjave dr. B., da je

lokomotiva močno osvetljena in zato na daleč vidna, zaradi česar bi

se pokojni lahko umaknil. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in

prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sprejelo zaključka komisije, ki je

opravila ogled, da naj bi šlo za samomor. Ta je namreč temeljil

predvsem na takratni izjavi strojevodje, kar je mogoče zaključiti

tudi iz zapisnika o lokalnem ogledu, ki ga je izpolnil dr. B.. Glavna

naloga dr. B. ob ogledu pa ni bila ugotavljati dejstev, kako in zakaj

je do povoženja pešca prišlo, pač pa ugotoviti vzrok smrti. Zato

ugotovitev v zapisniku o lokalnem ogledu ne more biti odločilna za

zaključek o tem, ali je pokojni A. naredil samomor ali pa je umrl v

nezgodi. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve

stopnje upoštevalo zaključke sodnega izvedenca o tem, da je splet

okoliščin dopustil in zavedel pokojnika, da se je odločil prečkati

progo pred prihodom vlaka, čeprav je tožena stranka takšnim

zaključkom nasprotovala. Sodišče prve stopnje je namreč prišlo do

takšnega zaključka ne le na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, pač

pa tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov in dejstva, da na

kritičnem železniškem prehodu številni pešci prečkajo železniške tire

kljub spuščenim zapornicam. V nasprotju s podatki v spisu je tudi

pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo

trditve priče M.J. o tem, kakšna je vidljivost vlaka na spornem

območju, saj je do istih podatkov prišel tudi sodni izvedenec na

podlagi meritev in opazovanj na kraju samem. Povoženje človeka prav

gotovo tudi za strojevodjo ni dogodek, ki bi ga pozabil, saj se ga

verjetno vsak povprečno čustven človek spominja celo življenje, zato

dejstvo, da je od kritičnega dogodka do pričevanja strojevodje minilo

sedem let, ne zmanjšuje verodostojnosti pričevanja. Zato je trditev v

pritožbi, da bi moralo sodišče upoštevati zlasti listinske dokaze in

ne bi smelo svoje odločitve opreti na pričevanje udeležencev dogodka

po sedmih letih, neutemeljeno, zlasti ob tem, da je sodišče prve

stopnje, kot je bilo že navedeno, povsem jasno navedlo, zakaj

sprejema pričevanja M.J.. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje

ocenjuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in

popolno ugotovilo ter ob pravilnem zaključku, da je pokojni A. umrl v

nezgodi in ne zaradi samomora, tudi materialno pravo pravilno

uporabilo, ko je odločilo, da je tožena stranka na podlagi sklenjene

pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju dolžna plačati tožnikom

zavarovalno vsoto za primer nezgodne smrti v višini, kot je bila

dogovorjena v pogodbi.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo tudi določbi 1. in 2. odst. 919. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko je zavarovalno

vsoto, dogovorjeno v tuji valuti, spremenilo v tolarsko protivrednost

na dan zavrnitve zahtevka s strani zavarovalnice in od tedaj dalje

priznalo zakonske zamudne obresti. Z določbama 1. in 2. odst. 919.

člena ZOR je določen izpolnitveni rok zavarovalnici. Če ta ne plača

odškodnine ali pogodbeno dogovorjene zavarovalnine v 14-ih dneh od

izpolnitve predpostavk iz 1. oziroma 2. odst. 919. člena ZOR, pride

zavarovalnica v dolžniško zamudo (324. člen ZOR). Obveznost

zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju namreč nastane, če nastopi

zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva

zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je

upravičenec do izplačila zavarovalnine ob obvestilu o zavarovalnem

primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi

katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak v smislu 2. odst.

18. člena ZOR ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Dokazno

breme o obstoju okoliščin iz 2. odst. 919. člena, zaradi katerih naj

ne bi bila zavarovalnica v zamudi s svojo izpolnitvijo, je na njeni

strani.

Za odločitev o tem, ali je zavarovalnica prišla v zamudo z izplačilom

zavarovalnine pa je nedvomno pomembno tudi dejstvo, ali so se v

pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede

izpolnitve njene obveznosti, kot utemeljeni ali ne. V konkretnem

primeru pa se je v pravdi izkazalo, da je bila zavrnitev zahtevka

tožnikov za izplačilo zavarovalne vsote s strani tožene stranke

neutemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč zmotno

stališče tožene stranke, da je svojo dolžnost ugotoviti obstoj svoje

obveznosti kot dober strokovnjak izčrpala s tem, da je pridobila

zapisnik Postaje prometne policije in zapisnik dr. B. ter svojo

odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika oprla zlasti na mnenje

slednjega. Razlogi za takšno oceno so bili že predhodno obrazloženi

in jih je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljen pa je

pritožbeni očitek, da sodšče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi morala

tožena stranka še storiti za razjasnitev primera, saj je jasno

navedlo (stran 6 sodbe), da bi morala raziskati, ali je nastopil

zavarovalni primer na način, kot je to storilo sodišče, to pa bi

lahko storila tudi brez sodnega postopka. Ker je torej tožena stranka

neupravičeno zavrnila izplačilo zavarovalne vsote, je prišla v zamudo

najpozneje z dnem zavrnitve zahtevka, objektivna posledica zamude pa

je plačilo zamudnih obresti, ki jih je prisodilo sodišče prve stopnje

in sicer od tolarske protivrednosti zavarovalne vsote, saj bi bilo po

pogodbi izplačilo izvršeno v tolarski protivrednosti na dan

izplačila, opravljenega v skladu z določbo 1. odst. 919. člena ZOR.

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, saj pritožbeni razlogi

niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni storilo v

pritožbi pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodba jasna,

zato jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo

kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu določila

2. odst. 350. člena ZPP, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZOR člen 919, 919.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTc0Mw==