VSL sodba I Cp 1736/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1736.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50385 |
Datum odločbe: | 22.06.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | nezgodno zavarovanje - devizna klavzula |
Jedro
Z določbama 1. in 2. odst. 919. člena ZOR je določen izpolnitveni rok
zavarovalnici. Če ta ne plača odškodnine ali pogodbeno dogovorjene
zavarovalnine v 14-ih dneh od izpolnitve predpostavk iz 1. oziroma 2.
odst. 919. člena ZOR, pride zavarovalnica v dolžniško zamudo (324.
člen ZOR). Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju namreč
nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom
o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih
presoditi, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine ob obvestilu
o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze,
na podlagi katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak v smislu
2. odst. 18. člena ZOR ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.
Dokazno breme o obstoju okoliščin iz 2. odst. 919. člena, zaradi
katerih naj ne bi bila zavarovalnica v zamudi s svojo izpolnitvijo,
je na njeni strani.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stpnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena
stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožnikom vsakemu po
314.433,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1998 dalje do
plačila in vsakemu tožniku po 75.413,00 SIT pravdnih stroškov, v
primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2005 dalje.
Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh
pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem
postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje
njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek
tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V
pritožbi pojasnjuje, da so zaključki prvostopnega sodišča o tem, da
je pokojni R.A. umrl v nezgodi in ni naredil samomora, napačni.
Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izpoved priče M.J. na
naroku prepričljiva kljub temu, da je minilo že sedem let od nezgode.
Takoj po nezgodi pa je povedal, da si je moški pokril z rokami oči in
je bil obrnjen z obrazom proti prihajajočemu vlaku. Tožena stranka
meni, da sodišče ni strokovno usposobljeno za oceno o tem, kako lahko
nekdo z nekim dogodkom psihološko lažje opravi, če se je strojevodja
postavil na stališče, da je šlo za samomor. Sodišče prve stopnje pri
svoji odločitvi ni upoštevalo pričevanja doc. dr. B., ki je
specialist za sodno medicino, ki je na naroku dne 13.2.2004 izjavil,
da je lokomotiva močno osvetljena in zato na daleč vidna, zato bi se
pokojni lahko umaknil. Prav tako ni komentiralo izjave dr. B., da na
mrliški list napiše samomor z vprašajem, če ni dovolj podatkov
oziroma dokazov o vzroku smrti. V konkretnem primeru pa na zapisniku
o lokalnem ogledu ni naredil vprašaja, saj je bila ugotovitev, da je
šlo za samomor, zaključek celotne komisije, ki je bila prisotna na
kraju dogodka. Sodišče tudi teh trditev ne povzema v sodbi in tudi ne
obrazloži, zakaj ne. Sodišče prve stopnje je nadalje ob odločitvi
upoštevalo zaključke v mnenju izvedenca cestno-prometne stroke, da je
splet okoliščin dopustil in zavedel pokojnika, da se je odločil
prečkati progo pred prihodom vlaka, čeprav sodni izvedenec za takšne
zaključke ni usposobljen. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično
povzelo trditve priče M.J. o tem, kakšna je vidljivost vlaka na
spornem območju. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče upoštevati
in predvsem izvesti listinske dokaze, kot je zapisnik o lokalnem
ogledu in poročilo Policijske postaje Ljubljana Šiška in ne opreti
svoje odločitve na pričevanje udeležencev po sedmih letih od dogodka,
ki so deloma v nasprotju z listinskimi dokazi. Zaradi tega meni, da
ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in
je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.
odst. 338. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje
iz izvedenih dokazov zmotno zaključilo, da pokojni ni napravil
samomora, v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja pa je sodišče tudi zmotno uporabilo določbe materialnega
prava, ko je zahtevku tožečih strank ugodilo. Napačen je tudi
materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ko je zavarovalno
vsoto iz DEM pretvorilo v tolarje na dan zavrnitve zahtevka in od
tedaj dalje toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih
obresti. Tožena stranka ja namreč pridobila poročilo Policijske
postaje Ljubljana Šiška, iz katerega je izhajalo, da je neznani moški
stopil na tirnice pred vlak. Predvsem pa se je oprlo na zapisnik o
lokalnem ogledu, kjer je doc. dr. B. specialist za sodno medicino
zapisal, da je šlo za samomor. Tožena stranka je tako upravičeno
odklonila zahtevek, saj po njenem mnenju zapisnik dr. B., ki je
prišel na kraj dogodka in skupaj s policisti raziskal vse okoliščine,
zadostuje za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Zaključek
prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo
dobrega strokovnjaka, ni pravilen, zlasti pa sodišče ni pojasnilo,
kaj bi po njegovem mnenju morala tožena stranka še storiti za
razjasnitev primera.
Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena
tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje nima pomislekov nad dejanskimi zaključki
prvostopnega sodišča, da pokojni R.A. ni naredil samomora, pač pa je
umrl v nezgodi, ko je prečkal železniški prehod kljub temu, da so
bile spuščene zapornice in ga je na prehodu povozil vlak. V poročilu
Postaje prometne policije Ljubljana Šiška in zapisniku o lokalnem
ogledu Inštituta za sodno medicino je sicer res zapisano, da naj bi
šlo za samomor. Do takšne ugotovitve so tako policisti kot doc. dr.
J.B., ki so opravili ogled kraja nezgode, očitno prišli na podlagi
izjave strojevodje M.J., ki jo je dal takoj po povoženju A.. Ob
zaslišanju v tem postopku je J. povedal, da je takšno izjavo tedaj
dal. Povedal pa je tudi, da je bil tedaj v šoku in da je po
razmisleku prišel do zaključka, da ni šlo za samomor, saj A. ni stal
na progi, pač pa je hodil pravokotno glede na smer vožnje vlaka.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega
sodišča o tem, kako se je nesrečen dogodek odvijal in se v izogib
ponavljanju na razloge prostopnega sodišča sklicuje. Logična in
življenjsko sprejemljiva je tudi ocena prvostopnega sodišča, zakaj
verjame strojevodji, da se je dogodek odvijal tako, kot je povedal v
tem postopku. Za zaključek, da je bil strojevodja takoj po dogodku,
ko si je skupaj s policisti in zdravnikom ogledoval kraj nezgode in
videl povsem zmečkano truplo ter odrezane posamezne dele njegovega
telesa, v hudem stresu, ni potrebno posebno strokovno znanje. Prav
tako tudi ne za oceno, da je imel strojevodja kljub dejstvu, da za
povoženje pešca ni bil odgovoren in ga tudi ni mogel preprečiti,
občutek krivde, ki ga je omililo predvidevanje, da naj bi šlo za
samomor. Strojevodja pozneje v zvezi s tem dogodkom do zaslišanja v
tem postopku ni dal nobene izjave. Pritožbeno sodišče pa v celoti
soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je njegovo pričevanje v tem
postopku prepričljivo. Njegova izjava je prepričljiva tudi ob
upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca prometne stroke D.M., ki je
na podlagi opazovanj in meritev pojasnil, da pokojni A. ni imel
časovne možnosti, da bi pravočasno prečkal železniške tire, po
katerih je prihajal vlak, ob dejstvu, da bi vlak, ki je vozil s
hitrostjo 70 km/h lahko zagledal na razdalji 40 do 50 m, saj je na
takšni razdalji glede na prostorske možnosti mogoče opaziti vlak, ko
pešec stopi ob zapornici na tire. Ob takšnih objektivnih ugotovitvah
sodnega izvedenca, katerim tožena stranka ni ugovarjala, pa sodišču
prve stopnje ni bilo potrebno komentirati izjave dr. B., da je
lokomotiva močno osvetljena in zato na daleč vidna, zaradi česar bi
se pokojni lahko umaknil. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in
prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sprejelo zaključka komisije, ki je
opravila ogled, da naj bi šlo za samomor. Ta je namreč temeljil
predvsem na takratni izjavi strojevodje, kar je mogoče zaključiti
tudi iz zapisnika o lokalnem ogledu, ki ga je izpolnil dr. B.. Glavna
naloga dr. B. ob ogledu pa ni bila ugotavljati dejstev, kako in zakaj
je do povoženja pešca prišlo, pač pa ugotoviti vzrok smrti. Zato
ugotovitev v zapisniku o lokalnem ogledu ne more biti odločilna za
zaključek o tem, ali je pokojni A. naredil samomor ali pa je umrl v
nezgodi. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve
stopnje upoštevalo zaključke sodnega izvedenca o tem, da je splet
okoliščin dopustil in zavedel pokojnika, da se je odločil prečkati
progo pred prihodom vlaka, čeprav je tožena stranka takšnim
zaključkom nasprotovala. Sodišče prve stopnje je namreč prišlo do
takšnega zaključka ne le na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, pač
pa tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov in dejstva, da na
kritičnem železniškem prehodu številni pešci prečkajo železniške tire
kljub spuščenim zapornicam. V nasprotju s podatki v spisu je tudi
pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo
trditve priče M.J. o tem, kakšna je vidljivost vlaka na spornem
območju, saj je do istih podatkov prišel tudi sodni izvedenec na
podlagi meritev in opazovanj na kraju samem. Povoženje človeka prav
gotovo tudi za strojevodjo ni dogodek, ki bi ga pozabil, saj se ga
verjetno vsak povprečno čustven človek spominja celo življenje, zato
dejstvo, da je od kritičnega dogodka do pričevanja strojevodje minilo
sedem let, ne zmanjšuje verodostojnosti pričevanja. Zato je trditev v
pritožbi, da bi moralo sodišče upoštevati zlasti listinske dokaze in
ne bi smelo svoje odločitve opreti na pričevanje udeležencev dogodka
po sedmih letih, neutemeljeno, zlasti ob tem, da je sodišče prve
stopnje, kot je bilo že navedeno, povsem jasno navedlo, zakaj
sprejema pričevanja M.J.. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje
ocenjuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in
popolno ugotovilo ter ob pravilnem zaključku, da je pokojni A. umrl v
nezgodi in ne zaradi samomora, tudi materialno pravo pravilno
uporabilo, ko je odločilo, da je tožena stranka na podlagi sklenjene
pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju dolžna plačati tožnikom
zavarovalno vsoto za primer nezgodne smrti v višini, kot je bila
dogovorjena v pogodbi.
Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno
uporabilo tudi določbi 1. in 2. odst. 919. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko je zavarovalno
vsoto, dogovorjeno v tuji valuti, spremenilo v tolarsko protivrednost
na dan zavrnitve zahtevka s strani zavarovalnice in od tedaj dalje
priznalo zakonske zamudne obresti. Z določbama 1. in 2. odst. 919.
člena ZOR je določen izpolnitveni rok zavarovalnici. Če ta ne plača
odškodnine ali pogodbeno dogovorjene zavarovalnine v 14-ih dneh od
izpolnitve predpostavk iz 1. oziroma 2. odst. 919. člena ZOR, pride
zavarovalnica v dolžniško zamudo (324. člen ZOR). Obveznost
zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju namreč nastane, če nastopi
zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva
zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je
upravičenec do izplačila zavarovalnine ob obvestilu o zavarovalnem
primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi
katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak v smislu 2. odst.
18. člena ZOR ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Dokazno
breme o obstoju okoliščin iz 2. odst. 919. člena, zaradi katerih naj
ne bi bila zavarovalnica v zamudi s svojo izpolnitvijo, je na njeni
strani.
Za odločitev o tem, ali je zavarovalnica prišla v zamudo z izplačilom
zavarovalnine pa je nedvomno pomembno tudi dejstvo, ali so se v
pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede
izpolnitve njene obveznosti, kot utemeljeni ali ne. V konkretnem
primeru pa se je v pravdi izkazalo, da je bila zavrnitev zahtevka
tožnikov za izplačilo zavarovalne vsote s strani tožene stranke
neutemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč zmotno
stališče tožene stranke, da je svojo dolžnost ugotoviti obstoj svoje
obveznosti kot dober strokovnjak izčrpala s tem, da je pridobila
zapisnik Postaje prometne policije in zapisnik dr. B. ter svojo
odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika oprla zlasti na mnenje
slednjega. Razlogi za takšno oceno so bili že predhodno obrazloženi
in jih je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljen pa je
pritožbeni očitek, da sodšče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi morala
tožena stranka še storiti za razjasnitev primera, saj je jasno
navedlo (stran 6 sodbe), da bi morala raziskati, ali je nastopil
zavarovalni primer na način, kot je to storilo sodišče, to pa bi
lahko storila tudi brez sodnega postopka. Ker je torej tožena stranka
neupravičeno zavrnila izplačilo zavarovalne vsote, je prišla v zamudo
najpozneje z dnem zavrnitve zahtevka, objektivna posledica zamude pa
je plačilo zamudnih obresti, ki jih je prisodilo sodišče prve stopnje
in sicer od tolarske protivrednosti zavarovalne vsote, saj bi bilo po
pogodbi izplačilo izvršeno v tolarski protivrednosti na dan
izplačila, opravljenega v skladu z določbo 1. odst. 919. člena ZOR.
Glede na povedano je pritožba neutemeljena, saj pritožbeni razlogi
niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni storilo v
pritožbi pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega
postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodba jasna,
zato jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo
kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu določila
2. odst. 350. člena ZPP, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP
pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo
sodišča prve stopnje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009