VSL sodba in sklep I Cp 2128/2004

Jedro

Razmerje med splošnimi določbami ZOR o vrednostnih papirjih ter med

posebnimi predpisi, ki podrobneje regulirajo posamezne vrste

vrednostnih papirjev, se ravna po splošnem interpretacijskem pravilu,

po katerem specialni zakon razveljavlja splošnega, vendar pa to ne

pomeni, da iz tega razloga splošnih določb ZOR sploh ni mogoče

uporabiti. Splošna pravila ZOR se namreč še vedno uporabljajo za

vrednostne papirje, ki s specialnimi predpisi niso urejeni, to je za

t.i. inominatne vrednostne papirje.

V trenutku, ko je delodajalec tožniku izročil vrednostni papir, je

tožnikova premoženjska pravica izgubila pomen pravice iz delovnega

razmerja, saj se je spremenila v pravico iz vrednostnega papirja,

torej v premoženjsko pravico, ki izvira iz civilnopravnega razmerja.

Za odločanje o takih sporih pa je določena pristojnost sodišča

splošne pristojnosti.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem (obsodilnem) delu razveljavi, kolikor se odločitev

nanaša na zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka tožniku

obračunati vse prispevke in družbene dajatve od zneska 528.888,00 SIT

na dan plačila, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

nadaljnji postopek, medtem ko se v preostalem delu pritožba zavrne

in se v nadaljnjem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi

sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (in v zvezi z njo izdanim popravnim sklepom) je

sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika, po katerem mu je

dolžna tožena stranka: 1) obračunati vse prispevke in družbene

dajatve od zneska 528.888,00 SIT na dan plačila; 2) izplačati neto

znesek v višini 785.049,93 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 29.12.1999 do izdaje sodbe, ki znašajo 1.201.070,77

SIT, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje

do plačila; medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti tudi

pravdne stroške v znesku 185.350,18 SIT, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje popravnega sklepa dalje do

plačila.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja

pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila na prvi stopnji

zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4.

točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS,

št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP), saj gre v

predmetni pravdi za spor iz pristojnosti delovnega, in ne rednega

sodišča. Sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo zmotno

uporabilo, saj pri presoji, ali predstavljajo sporne "vrednostne

listine" vrednostni papir, ne bi smelo uporabiti določb Zakona o

obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; ZOR),

temveč bi moralo upoštevati specialni zakon, to je Zakon o

vrednostnih papirjih (Ur.l. SFRJ, št. 64/89 s spr.; ZVP). Določbe ZOR

o vrednostnih papirjih bi sodišče lahko uporabilo le, če specialni

predpis ne bi obstajal. Glede na navedeno predlaga, naj pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo zavrže in zadevo odstopi

v reševanje pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlagal, naj jo pritožbeno

sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V prvi vrsti je treba kot neutemeljene zavrniti pritožbene očitke o

zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč za

presojo, ali gre pri spornih vrednostnih listinah, na katerih

utemeljuje tožnik svoj zahtevek na plačilo zneska 785.049,93 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za vrednostne papirje

ali ne, pravilno uporabilo določbe ZOR. Res je sicer, da so v ZOR-u

vrednostni papirji urejeni generalno ter da obstajajo še posebni

predpisi, ki podrobneje regulirajo posamezne vrste vrednostnih

papirjev; kot tudi, da se razmerje med določbami ZOR in temi

specialnimi predpisi ravna po splošnem interpretacijskem pravilu o

razmerju med splošnimi in specialnimi predpisi, po katerem specialni

zakon razveljavlja splošnega, vendar pa je zmotno pravno naziranje v

pritožbi, da iz tega razloga splošnih določb ZOR sploh ni mogoče

uporabiti. V naši pravni teoriji namreč ni spora o tem, da ne obstaja

numerus clausus vrednostnih papirjev (prim. dr. Miha Juhat in dr.

Peter Grilc: Pravo vrednostnih papirjev, GV založba, Ljubljana 1996;

str. 31-32; in dr. Ada Polajnar-Pavčnik: Obligacijski zakonik s

komentarjem, Splošni del, 2.knjiga, GV založba, Ljubljana 2003; str.

92), torej, da vrednostni papirji niso omejeni le na zakonsko urejene

tipe (nominatni vrednostni papirji), temveč da se lahko v pravnem

prometu pojavijo tudi listine, ki niso posebej zakonsko urejene, pa

jim je pod določenimi pogoji kljub temu mogoče priznati lastnost

vrednostnih papirjev (inominatni vrednostni papirji). Za slednje pa

je treba uporabiti splošne določbe ZOR (prim. dr. Peter Grilc in dr.

Miha Juhart, že nav. delo; str. 20 ter dr. Ada Polajnar- Pavčnik: že

nav. delo; str. 93).

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ureja ZVP kot

specialni predpis, na katerega uporabo se tožena stranka sklicuje že

ves postopek, le v določbi njegovega 1. člena izrecno navedene

vrednostne papirje, med katere spornih listin ni mogoče uvrstiti, je

v nadaljevanju pravilno presojalo, ali sporne listine morebiti

izpolnjujejo pogoje po splošnih določbah 234. do 256. člena ZOR ter

po tako opravljeni presoji pravilno zaključilo, da gre za vrednostne

papirje. Vrednostni papir je namreč vsaka listina, ki ima vse

sestavine, ki jih določa zakon, in na kateri je zapisana

civilnopravna pravica tako, da jo lahko uveljavlja samo zakoniti

imetnik, skupaj z listino (prim. 234.,235., 239. in 240. člen ZOR).

Tudi pritožbeno sodišče se namreč pridružuje prvostopnemu stališču,

ki je glede na prvi stopnji edine sporne bistvene sestavine

vrednostnega papirja po 235. členu ZOR, to je označbe vrste

vrednostnega papirja (prim. 1. točko 1. odst. 235. člena ZOR),

zaključilo, da velja pravilo, da "splošna označba, da gre za

vrednostni papir, ne zadošča," le za nominatne vrednostne papirje,

medtem ko za inominatne vrednostne papirje, torej vrednostne papirje,

ki nimajo zakonskega poimenovanja, to pravilo ne velja, temveč

zadošča oznaka na listini, da gre za vrednostni papir. Materialno

pravo je bilo po povedanem na prvi stopnji v celoti pravilno

uporabljeno.

Kar zadeva očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega

postopka, pa sledeče: Kljub temu, da izvira denarni zahtevek tožnika

iz vrednostnih papirjev, ki so bili tožniku izročeni s strani

delodajalca kot nadomestilo za prenizko izplačano plačo, je stališče

pritožbe, češ da je iz tega razloga podana pristojnost delovnega

sodišča, pravno zmotno. V trenutku, ko je delodajalec tožniku

izročil vrednostni papir, je namreč tožnikova premoženjska pravica

izgubila pomen pravice iz delovnega razmerja. Po določbi 237. člena

ZOR se je spremenila v pravico iz vrednostnega papirja, torej v

premoženjsko pravico, ki izvira iz civilnopravnega razmerja. Za

odločanje o takih sporih pa je po 99. oziroma 101. členu Zakona o

sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 s spr.; ZS) določena pristojnost

sodišča splošne pristojnosti (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu

opr.št. VIII R 1/99 z dne 14.1.1999). Pritožba zato sodišču prve

stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno krišitev določb

pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kolikor se

ta nanaša na zahtevek po izplačilu zneska, h kateremu se je pravni

prednik tožene stranke zavezal v vrednostnih papirjih. Je pa pritožba

tožene stranke utemeljena, kolikor se nanaša na zahtevek po obračunu

vseh prispevkov in družbenih dajatev od zneska 528.888,00 SIT,

kateremu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo. Kar zadeva ta del

tožbenega zahtevka, namreč ne more biti dvoma, da uveljavlja tožnik

pravico iz delovnega razmerja, zato je za odločanje v tem delu

pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (prim. 5., 8., in

12. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur.l. RS, št.

2/2004, 61/2004; ZDSS-1). V tem delu je torej očitana absolutna

bistvena kršitev pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP podana, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v

tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji

postopek (prim. 1. odst. 354. člena ZPP), v katerem se bo moralo

sodišče prve stopnje s sklepom izreči o svoji (ne)pristojnosti ter

zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti v reševanje pristojnemu

sodišču (prim. 1. odst. 19. člena, 23. člen ter 2. odst. 274. člena

ZPP).

V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo tožene stranke kot

neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj

pritožbeno sodišče v prvostopnem postopku in sodbi tudi ni našlo

nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. člen in 2. odst.

350. člena ZPP).

Kljub delni razveljaviti izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v

prvostopno odločbo o stroških ni posegalo, saj je tožena stranka s

pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega (še

posebej ob upoštevanju dejstva, da ni obsežen v vrednosti spornega

predmeta) niso nastali posebni stroški (prim. 3. odst. 154. člena

ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2.

odstavka 154. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep R 55/2001
• VSL sodba I Cpg 373/2000
• VSL sklep I Cpg 354/2000