VSL sklep in sodba I Cp 1644/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1644.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50380 |
Datum odločbe: | 15.06.2005 |
Področje: | DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO |
Institut: | sprememba tožbe - skupno premoženje |
Jedro
V obravnavanem primeru je sodišče zavrnilo predlog za spremembo
tožbe, preden je o tem tožena stranka podala svojo izjavo volje. S
tem je preseglo svoja procesna pooblastila oziroma kršilo določbo
185. člena ZPP.
Prejšnje stanje v zemljiški knjigi bi moral tožnik doseči z zahtevkom
na izbris vknjižbe oziroma tako, da bi s tožbo za ugotovitev
neveljavnosti darilne pogodbe hkrati zahteval še izbris vknjižbe
povezane s tem pravnim poslom. Izbris torej ne bi bil odvisen od
izpolnitvenega ravnanja drugo in tretjetoženke, zato tudi ne bi
prišel v poštev dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne
listine.
Z ugotovitvijo neveljavnosti pravnega naslova za vknjižbo je postala
neveljavna tudi vkjižba sama. Res da sta drugo in tretjetoženka še
vedno vpisani v zemljiški knjigi, vendar pa bi ta okoliščina lahko
imela učinek, zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen
Zakona o zemljiški knjigi), le proti dobrovernim tretjim. Ti bi se
lahko sklicevali na domnevo, da je lastnik tisti, ki je vpisan v
zemljiško knjigo. Ne more pa imeti učinka proti strankam tega
postopka.
Izrek
1. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se razveljavi
odločitev, da se ne dovoli sprememba tožbe z zahtevkom za
plačilo 15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
4.3.2004 dalje (3. točka izreka sklepa).
2. Pritožbam pravdnih strank zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana
sodba v tč. 1./1. in v prvi alinei 2. tč. spremeni tako, da se
ugotovi, da sodi stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani, stoječa
na parc. št. 297/86, vl.št. 1843 k.o. V. v skupno premoženje
pravdnih strank pridobljeno v času trajanja njune zakonske
zveze,
v preostalem izpodbijanem delu pa se sodba razveljavi in zadeva
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe v celoti
ustavilo postopek proti drugi in tretji toženki, proti prvi toženki
pa v točkah 1/b, 1/c in 1/d tožbenega zahtevka z izjemo razvijalnega
stoja znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli, po
nasprotni tožbi prve toženke pa proti tožniku v zvezi z zahtevkom v
točki III. Hkrati je zavrglo nasprotno tožbo druge in tretje toženke.
Z navedenim sklepom je odločilo tudi o tožnikovem predlogu za
spremembo tožbe z objektivno spremembo tožbe za plačilo 15.600.000,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila in je ni
dovolilo. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj
se ugotovi, da predstavljata stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani,
stoječa na parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V. in razvijalni stroj
znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli, skupno
premoženje tožnika in toženke pridobljeno v času trajanja njune
zakonske zveze, s tožnikovim deležem 2/3 in toženkinim do 1/3. Hkrati
je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po katerem je toženka dolžna
izstaviti tožniku listino, sposobno za vpis njegovega solastninskega
deleža do 2/3 na prej navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi
nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obsega skupno premoženje
tožnika in prvotoženke stanovanjsko hišo V D. 26 v Ljubljani,
štirisobno stanovanje št. 7 v prvem nadstropju hiše na S. str. 27/7 v
Celovcu, fotoaparate od (A.1 do A.5), osnovna sredstva v lokalu na H.
2 v Ljubljani (od B.1 do B.19), osnovna sredstva v lokalu na D. 7 v
Ljubljani (od C.1 do C.36) ter opremo hiše V D. 26 (D.) - našteto na
list. št. od vključno 35 do 41 in 230 do 231 (v spisu) in da znaša
delež prve toženke 3/4, delež tožnika pa 1/4. Odločilo je še, da
vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.
Tožnik je vložil pritožbo proti sklepu v odločitvi, da se ne dovoli
sprememba tožbe s katero je zahteval od prvotoženke plačilo zneska
15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje.
Meni, da je sodišče pri odločitvi napačno uporabilo 185. člen Zakona
o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je odklonilo
spremembo tožbe, ne da bi ji tožena stranka nasprotovala, s čimer je
kršilo svoja pooblastila. Meni tudi, da je smotrno, da se po
dolgoletnem pravdanju vsa pravna razmerja, izvirajoča iz skupnega
premoženja pravdnih strank, dokončno uredijo.
Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku
338. člena ZPP ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev ter
vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s
stališčem, da bi morale biti vse prvotne toženke tožene kot nujne
sospornice, saj za nujno sosporništvo ni pogojev. Dejstvo, da sta
hčerki pravdnih strank, pri sporni parceli s hišo, še vedno vpisani
kot lastnici, vsaka do nerazdelne 1/2, je sodišče prve stopnje
materialnopravno zmotno upoštevalo. S pravnomočno sodbo je bilo
namreč ugotovljeno, da je neveljavna darilna pogodba, na podlagi
katere sta hčerki pravdnih strank vknjiženi v zemljiško knjigo kot
lastnici nepremičnine. Vpisu v zemljiško knjigo sodišče ne sme
pripisovati pomena, ki ga nima, saj vse stranke vedo, da je darilna
pogodba neveljavna in da bo treba vzpostaviti v zemljiški knjigi
stanje, kakršno je bilo pred vpisom lastninske pravice na hčerki
pravdnih strank. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da
pravnomočna sodba o neveljavnosti darilne pogodbe nima pravnih
učinkov. Ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe pomeni, da je
potrebno vzpostaviti lastninsko in zemljiškoknjižno stanje, kakršno
je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe. Takšno stanje pa je
potrebno vzpostaviti na podlagi odločbe državnega organa, to je
sodišča. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede
razvijalnega stroja znamke N., češ da bi morala tožeča stranka ta del
zahtevka ustrezno preoblikovati. Tožnik je prvenstveno zainteresiran
na ugotovitvi, da spada (je spadal) razvijalni stroj z omenjenimi
dodatki v skupno premoženje. Če ga je toženka prodala, bo ta
okoliščina prišla v poštev pri razdelitvi skupnega premoženja na
realne dele.
Toženka v svoji pritožbi uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene
razloge iz 338. člena ZPP, predvsem pa nepopolno in nepravilno
ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.
Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi nasprotnemu
tožbenemu zahtevku. Glede stanovanjske hiše V D. 26 v Ljubljani
navaja, da do tožnikovega umika tožbe ni mogla vložiti nasprotne
tožbe zoper samo sebe. Po tožnikovem umiku tožbe zoper drugo in
tretjetoženko zoper njiju ni želela vlagati tožbe, saj sta, zaradi
celotnega dogajanja in sporov, ki so povezani s premoženjskopravnimi
zadevami svojih staršev, zgolj trpeli. Sodišče je napačno zavrnilo
tožbeni zahtevek, da sodi trosobno stanovanje v Celovcu v skupno
premoženje pravdnih strank, čeprav je ugotovilo, da je bilo
stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in je bilo ob
vložitvi tožbe nedvomno še vedno v lasti in posesti tožnika, nato pa
leta 1994 prodano. Nasprotna tožnica ima utemeljen pravni interes za
ugoditev ugotovitvenemu zahtevku, da sodi določeno premoženje oziroma
njegova vrednost v skupno premoženje pravdnih strank. Nepravilno je
zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta pravdnim strankam
potem, ko sta izgubili stvarnopravna upravičenja v zvezi z odsvojenim
ali uničenim skupnim premoženjem, ostala le obligacijskopravna
upravičenja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo
odločiti, da premoženje, ki je navedeno v drugi in tretji alinei 2.
točke izreka izpodbijane sodbe, oziroma njegova vrednost, četudi še
ni ugotovljena, sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Pravdni
stranki se tudi za velik del premičnin strinjata, da sodijo v njuno
skupno premoženje, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da tudi to
premoženje oziroma njegova vrednost sodi v skupno premoženje pravdnih
strank.
Tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za spremembo
tožbe je utemeljena.
Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje
pri odločanju o dovolitvi spremembe tožbe kršilo določbo 1. odstavka
185. člena ZPP. Po določilu 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do
konca glavne obravnave spremeni tožbo. Če sodišče po predhodnem
preizkusu spremembe tožbe ne izda enega izmed sklepov po 274. členu
ZPP, se zahteva od toženca, da se izjavi o privolitvi v spremembo
tožbe. Toženec ima lahko interes, da se odloči tudi o spremenjeni
tožbi, zato sodišče ne more poseči v toženčevo privolitev v spremembo
tožbe. Sme pa sodišče dovoliti spremembo tožbe, če se ji toženec
upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja
med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru torej
sodišče nadomesti toženčevo privolitev. V obravnavanem primeru je
sodišče zavrnilo predlog za spremembo tožbe, preden je o tem tožena
stranka podala svojo izjavo volje. S tem je preseglo svoja procesna
pooblastila oziroma kršilo določbo 185. člena ZPP, zato je bilo treba
razveljaviti sklep v odločitvi o spremembi tožbe (3. točka izreka
izpodbijanega sklepa).
Pritožbi proti sodbi sta utemeljeni.
Pritrditi je treba tožnikovemu pritožbenemu očitku, da sodišče prve
stopnje ni pravilno upoštevalo pravnih učinkov pravnomočne sodbe o
ugotovitvi neveljavnosti darilne pogodbe, s katero je prvotoženka
drugo in tretjetoženki podarila stanovanjsko hišo na naslovu V D. 26
v Ljubljani, parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V. in na podlagi
katere sta bili v zemljiško knjigo vpisani kot njeni solastnici.
Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da so prvotoženka (tožnikova
bivša žena) ter druga in tretjetoženka (hčerki pravdnih strank) nujne
sospornice in da je tožnik s tem, ko je umaknil tožbo proti hčerama
po omenjeni pravnomočni sodbi za ugotovitev neveljavnosti darilne
pogodbe, zgrešil pasivno legitimacijo. Po mnenju sodišča bi le hčerki
pravdnih strank, ki sta še vedno vpisani v zemljiški knjigi kot
solastnici obravnavane nepremičnine, tožniku izstavili zahtevano
zemljiškoknjižno listino za vpis njegove solastnine, ne pa toženka,
ki v zemljiški knjigi sploh ni vpisana. Sodišče prve stopnje je pri
svoji odločitvi zanemarilo, da je v našem pravu uveljavljen kavzalni
sistem, ki zahteva za veljaven prenos lastninske pravice veljaven
zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za ta prenos. Pri
kavzalni koncepciji je zavezovalni posel vselej vzrok in razpolagalni
posel njegova posledica. Vez med njima je tako močna, da
pomanjkljivosti v vzroku izničijo tudi nastop posledic. To pomeni, da
neveljavnost zavezovalnega posla povzroči tudi neveljavnost
razpolagalnega oziroma, da je tudi prenos, ki je bil izveden na
podlagi neveljavnega zavezovalnega posla neučinkovit. To pomeni, da
pravica, ki je predmet obeh poslov, ni prešla in ostane tistemu, ki
je s pravico "poskušal" razpolagati, pa je bila njegova razpolaga
neuspešna. Šteti je torej treba, kot da s pravico sploh ni bilo
razpolagano. Na ta način oživi njegova lastninska pravica oziroma
njegov položaj imetnika pravice. Izvedena vknjižba v zemljiško
knjigo, ki je bila opravljena na podlagi neveljavnega posla, torej
prav tako postane neveljavna. Vendar pa je prejšnje stanje v
zemljiški knjigi mogoče doseči le z zahtevkom za izbris vknjižbe. To
pomeni, da ne drži tožnikova pritožbena trditev, da se vknjižba drugo
in tretjetoženke izbriše že po uradni dolžnosti. Prejšnje stanje v
zemljiški knjigi bi moral doseči z zahtevkom na izbris vknjižbe
oziroma tako, da bi s tožbo za ugotovitev neveljavnosti darilne
pogodbe hkrati zahteval še izbris vknjižbe povezane s tem pravnim
poslom. Izbris torej ne bi bil odvisen od izpolnitvenega ravnanja
drugo in tretjetoženke, zato tudi ne bi prišel v poštev dajatveni
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.
Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je z ugotovitvijo
neveljavnosti pravnega naslova za vknjižbo postala neveljavna tudi
vkjižba sama. Res da sta drugo in tretjetoženka še vedno vpisani v
zemljiški knjigi, vendar pa bi ta okoliščina lahko imela učinek,
zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški
knjigi), le proti dobrovernim tretjim. Ti bi se lahko sklicevali na
domnevo, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ne
more pa imeti učinka proti strankam tega postopka. Zaključek sodišča
prve stopnje, da sta M. in T.K. še vedno solastnici sporne
nepremičnine vsaka do 1/2, torej ne drži. Nepravilen je zato tudi
zaključek, da sta tako tožnik kot tudi toženka v nasprotni tožbi
zgrešili pasivno legitimacijo, ko nista tožili tudi omenjenih dveh
toženk.
Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni
stranki začeli z gradnjo sporne stanovanjske hiše v letu 1969 in
končali v letu 1975. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na
čas gradnje ne more biti nobenega dvoma, da je hiša skupno premoženje
pravdnih strank, četudi je bila skladno z njuno voljo kot lastnica
nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana le toženka. Ob takšnih
dejanskih ugotovitvah je bilo treba ugoditi pritožbama obeh pravdnih
strank in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremeniti sodbo v točki
1/1 in v prvi alinei 2. točke izreka tako, da se ugotovi, da
predstavlja skupno premoženje tožnika in toženke pridobljeno v času
trajanja zakonske zveze stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani,
stoječa na parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V..
Utemeljena pa je tudi tožnikova pritožba v odločitvi, ki se nanaša na
razvijalni stroj znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi
deli in toženkina pritožba zoper odločitev v delu, ki se nanaša na
štirisobno stanovanje številka 7 v prvem nadstropju hiše na naslovu
S. str. 27/7 v Celovcu, na fotoaparate, osnovna sredstva v lokalu na
H. 2 v Ljubljani, osnovna sredstva v lokalu na D. 7 v Ljubljani ter
opremo hiše V D. 26. Izpodbijana odločitev glede navedenih
nepremičnine in premičnin temelji na napačnem zaključku, da zahtevki
pravdnih strank nimajo dejanske in pravne podlage, ker je bila
nepremičnina prodana oziroma ker so bile premičnine bodisi prodane
bodisi ne obstajajo več. Po mnenju sodišča bi morale pravdne stranke
glede teh stvari postaviti ustrezne obligacijske zahtevke. Pravdni
stranki v pritožbah pravilno poudarjata, da se njun spor nanaša na
skupno premoženje. To pa pomeni, da se pravna narava spora ne more
spremeniti zgolj zato, ker je eden od zakoncev po razpadu skupnosti
in brez soglasja drugega razpolagal s skupnim premoženjem oziroma ga
odsvojil. Nikakršne ovire zato ni, da se v takšni pravdi ne bi
ugotovilo, da te stvari sodijo v skupno premoženje obeh zakoncev, saj
nobena od strank ne zahteva z dajatvenim zahtevkom izročitev teh
stvari. Okoliščina, da so omenjena nepremičnina oziroma premičnine
odsvojene oziroma, da ne obstajajo več, bo pač upoštevana v postopku
za delitev skupnega premoženja (potem, ko bo ugotovljen tudi delež
pravdnih strank na njem) in sicer vrednostno oziroma tako, da bo
dobil drugi udeleženec vrednost v preostalem premoženju oziroma, da
bo imel prizadeti skupni lastnik pravico do plačila vrednosti svojega
deleža na odsvojenih skupnih stvareh (prim. pravno mnenje Občne seje
VSS, objavljeno v Pravna mnenja VSS št. 1/94, str. 10). Sodišče prve
stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo kot tudi določbo
190. čl. ZPP, ko ni ugotavljalo ali tudi omenjeno premoženje sodi v
skupno premoženje obeh zakoncev. V skladu s 355. čl. ZPP je bilo zato
treba odločitev v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve
stopnje v nov postopek. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP se odločitev
o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009