VSL sklep I Cp 2236/2005

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je intenzivnost in trajanje tožnikovih bolečin

zaradi poškodbe pri delu dne 6.12.1995 ugotovilo le na podlagi vrste

poškodbe tožnika, navedene v zdravniških potrdilih, te ugotovitve pa

je podprlo še z utemeljitvijo, da gre za splošno znano dejstvo.

Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost tako ugotovljenega dejanskega

stanja, saj intenzivnost in trajanje telesnih bolečin tožnika zaradi

poškodbe, ki jo je ta utrpel dne 6.12.1996, ne more biti splošno

znano dejstvo. Višino nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin ni

mogoče ugotavljati brez izpovedi tožnika o tem, kakšne bolečine je

trpel in koliko časa so trajale oziroma še trajajo. Telesne bolečine

so namreč individualnega značaja, enaka poškodba ne povzroči pri vseh

ljudeh tudi enakih bolečin.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu

(v 1. in 3. točki izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno

škodo v znesku 50.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne

mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, sedaj po 13,5 % obrestni

meri, in od 13.2.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti do

plačila dneva izdaje sodbe dne 17.12.2004 dalje do plačila, in

odškodnino za materialno škodo v znesku 4.300,00 SIT in zakonske

zamudne obresti od zneska 1.300,00 SIT od 28.1.1996 dalje do plačila

in od zneska 3.000,00 SIT od 19.2.1997 dalje do plačila, na žiro

račun za odškodnine pri Novi Ljubljanski banki d.d., Ljubljana,

Podružnica Kranj, v roku 15 dni. Kar je zahtevala tožeča stranka več

ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo ter odločilo, da vsaka

stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo intenzivnost

tožnikovih telesnih bolečin le na podlagi listinskih dokazov -

zdravniškega potrdila in spričevala o začasni nezmožnosti tožnika za

delo. Ker so telesne bolečine po svojem bistvu znane le oškodovancu,

je po mnenju pritožnika za ugotovitev intenzivnosti telesnih bolečin

oškodovanega tožnika nujno njegovo zaslišanje in postavitev izvedenca

medicinske stroke, sklepanje iz znanih dejstev pa zato ne pride v

poštev. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno razumelo trditveno

in dokazno breme, ko je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je "verjelo

tožniku, da ga je roka po nezgodi močno bolela". Meni, da lahko

sodišče poda dokazno oceno le glede izvedenih dokazov, ne pa glede

trditev strank. Pravi, da je sodišče prve stopnje preprosto verjelo

tožbenim trditvam o tem, da naj bi tožnik trpel hude bolečine štiri

dni ter srednje hude bolečine šest dni. Ker razlogov za takšno

ugotovitev prvostopenjsko sodišče ni navedlo, je storilo bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP. Navedene ugotovitve pa so tudi nerealne, saj glede na

življenjske izkušnje ni realno, da bi hude bolečine ob dejstvu, da je

bil tožnik le 9 dni v bolniškem stažu, trajale štiri dni, srednje

hude pa dodatno šest dni. Pravi, da je neutemeljena tudi odločitev

glede premoženjske škode. Ni res, da temu delu zahtevka tožena

stranka ni ugovarjala, saj je zahtevku ugovarjala v celoti. Meni, da

zdravniški spričevali, kjer naj bi bilo navedeno, kakšni stroški so

bili plačani za njuno izdajo, ne dokazujeta ničesar, saj ni jasno,

kdo in kdaj je tak pripis napisal, niti ni razvidno, ali in kdaj sta

bila napisana zneska plačana. Pritožuje se tudi glede stroškov

pravdnega postopka. Pravi, da sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo

do uspeha tožeče stranke v deležu 55 %. Meni, da je tožena stranka

uspela z le 8% zahtevka. Tožena stranka zato predlaga pritožbenemu

sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in

zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih

stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z

izpodbijano sodbo zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo

določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi

izpodbijane sodbe navedlo, da verjame tožniku, da ga je rana takoj po

nezgodi močno bolela, saj je splošno znano, da ureznine z žagami

bolijo ter da glede na trajanje bolniškega staža, v katerem je bil

tožnik od 7.12.1995 do 15.12.1995 in tekom katerega je bil trikrat

pri zdravniku, verjame tožniku, da je trpel hude telesne bolečine

štiri dni ter nato srednje močne bolečine v trajanju šest dni. Za

tako ugotovljene telesne bolečine pa je prvostopenjsko sodišče

tožniku dosodilo odškodnino v znesku 50.000,00 SIT. Prvostopenjsko

sodišče je tako intenzivnost in trajanje tožnikovih bolečin zaradi

poškodbe pri delu dne 6.12.1995 ugotovilo le na podlagi vrste

poškodbe tožnika, navedene v zdravniških potrdilih, te ugotovitve pa

je podprlo še z utemeljitvijo, da gre za splošno znano dejstvo.

Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost tako ugotovljenega dejanskega

stanja, saj intenzivnost in trajanje telesnih bolečin tožnika zaradi

poškodbe, ki jo je ta utrpel dne 6.12.1996, ne more biti splošno

znano dejstvo. Višino nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin ni

mogoče ugotavljati brez izpovedi tožnika o tem, kakšne bolečine je

trpel in koliko časa so trajale oziroma še trajajo. Telesne bolečine

so namreč individualnega značaja, enaka poškodba ne povzroči pri vseh

ljudeh tudi enakih bolečin. Višino nastale škode iz naslova telesnih

bolečin bi lahko tožnik zato dokazoval le s svojim zaslišanjem,

dopolnilno pa tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Ker v

postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni bil zaslišan, niti ni

bil imenovan izvedenec medicinske stroke, je ostalo dejansko stanje

glede intenzivnosti in trajanja tožnikovih telesih bolečin zmotno in

nepopolno neugotovljeno.

Prvostopenjsko sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da je tožeča

stranka dokaz z izvedencem medicinske stroke na naroku dne 2.11.2004

predlagala prepozno, ker je bil prvi narok opravljen že dne

31.5.2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dokaz z

izvedencem medicinske stroke predlagala že v prvi pripravljalni vlogi

z dne 12.12.2000, takrat pa narok za glavno obravnavo še ni bil

razpisan. Tožeča stranka je v tej vlogi sicer navedla, da predlaga

postavitev izvedenca medicinske stroke po potrebi, da meni, da je

zahteva tožene stranke po takem izvedenskem mnenju neutemeljena, da

pa temu ne nasprotuje, če sodišče meni, da je izvedeniško mnenje

potrebno. Takšne navedbe je po ugotovitvah pritožbenega sodišča

potrebno šteti kot dokazni predlog, kljub temu, da ga tožeča stranka

predlaga le za primer, če bi ga sodišče prve stopnje ocenilo kot

potrebnega za ugotovitev odločilnih dejstev. Po določbi 2. odst. 213.

člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo,

Uradni list RS št. 36/2004) namreč odloča o tem, kateri dokazi naj se

izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev in o tem, kateri dokazi so

potrebni in relevantni, sodišče. Ker sodišče prve stopnje ni

presodilo, ali je predlagan dokaz z izvedencem medicinske stroke

potreben za ugotovitev tožniku nastale škode, ampak je nepravilno

zaključilo, da je predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca

medicinske stroke glede na določbo 286. člena ZPP prepozen in zato

tega dokaza ni izvedlo, je bistveno kršilo določbe pravdnega

postopka iz 8. točke 2. odst. 399. člena ZPP, saj tožeči stranki s

takšnim postopanjem ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Pritrditi gre tudi pritožbenim očitkom o tem, da sodišče prve stopnje

ne ločuje med trditvenim in dokaznim bremenom iz 212. člena ZPP, saj

je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da verjame navedbam

tožnika, da so bile njegove telesne bolečine takšne, kot jih je

opisal v tožbi. Prvostopenjsko sodišče lahko namreč ocenjuje le

verodostojnost izvedenih dokazov, ti pa trditve in ugovore pravdnih

strank potrdijo ali ovržejo. Trditvam pravdnih strank pa ne gre kar

verjeti, ampak jih je potrebno - vkolikor so prerekane - dokazati.

Prvostopenjsko sodišče je tudi protispisno zaključilo, da tožena

stranka zahtevku tožeče stranke iz naslova materialne škode ni

ugovarjala, saj iz odgovora na tožbo izhaja, da nasprotuje celotnemu

zahtevku. S tem je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Enako

kršitev je ugotovilo pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu

izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) glede

izreka o višini in teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega

zneska odškodnine za nematerialno škodo, ki je nerazumljiv, v

nasprotju z obrazložitvijo in se ga zato ne da preiskusiti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih kršitev na podlagi določb 355.

člena in 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu, to je v prvi in tretji točki izreka,

razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju navedene

kršitve določb pravdnega postopka odpraviti ter pravilno ugotoviti

dejansko stanje. Če prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev,

predvsem višine tožniku nastale škode iz naslova telesnih bolečin, ne

bo moglo ugotoviti, bo moralo o tem dejstvu sklepati na podlagi

pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločitev sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo

odločanje, je odločitev o nadaljnjih stroških pridržalo za končno

odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 969/2001
• VSK sodba I Cp 86/2000
• VSC sklep Cp 199/2007