VSL sodba I Cp 1749/05

Jedro

Če tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste

podlage sprejeti tudi obveznost.

 

Izrek

A) Pritožbama se delno ugodi.

B) V 1. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da se poslej ta

točka v celoti glasi:

" Tožena stranka M. je dolžna plačati tožeči stranki Š. društvu

znesek 5.719.856,70 SIT (pet milijonov sedemstodevetnajsttisoč

osemstošestinpetdeset 70/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.10.1998 dalje do plačila, pri tem pa se vračuna izpolnitev v

višini 5.815.183,00 SIT, ki jo je tožena stranka M. opravila

2.4.2002."

C) V 5. točki (izrek o stroških, pred izdajo dopolnilne sodbe 3.

točka sodbe), se sodba spremeni tako, da se znesek 356.995,00

nadomesti z zneskom 264.595,00 SIT (dvestoštiriinšestdesettisoč

petstopetindevetdeset SIT).

Č) Sicer se obe pritožbi zavrneta in sodba v preostalem delu potrdi.

D) Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo

9.2.2004. 24.1.2005 je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je izrek

prvotne sodbe dopolnilo. Dopolnilna sodba je postala pravnomočna

25.2.2005 (red. št. 130, list. št. 308). Zaradi jasnosti bo

pritožbeno sodišče povzelo celoten izrek tako kot se glasi ob

upoštevanju dopolnilne sodbe:

"1. Tožena stranka M. je dolžna tožeči stranki Š. društvu iz naslova

uporabnine plačati po že izvršenem plačilu 5.815.183,00 SIT še znesek

216.356,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do

plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Kar je tožeča stranka Š. društvo zahtevala po tožbi od tožene

stranke M. več, se zavrne.

3. Tožeča stranka Š. društvo je dolžna toženi stranki M. iz naslova

obogatitve zaradi vlaganj plačati znesek 1.101.333,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 dalje do plačila, v 15

dneh, da ne bo izvršbe.

4. Kar je tožena M. zahtevala po nasprotni tožbi zoper toženo stranko

Š. društvo več, se zavrne.

5. Tožena stranka M. je dolžna tožeči stranki Š. društvu iz naslova

stroškov plačati znesek 356.995,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne

bo izvršbe".

V dopolnilni sodbi je pod tč. II. sodišče prve stopnje sicer zapisalo

med drugim, da dosedanja 3. točka postane 4. točka, vendar 4. točka

glede na dopolnilno sodbo vsebuje zavrnilni del po nasprotni tožbi,

tako da je v resnici odločitev o stroških ob upoštevanju dopolnilne

sodbe sedaj vsebovana v tč. 5 (prej tč. 3).

Odločitev sodišča prve stopnje po tožbi predstavlja znesek uporabnine

za lokal, ki ga je pravna prednica tožene stranke uporabljala brez

pravnega naslova, odločitev po nasprotni tožbi pa predstavlja vračilo

vlaganj v taisti lokal.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava

in bistvenih kršitev določb postopka, tožena pa zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe, tožena

stranka pa spremembo.

Bistvena vsebina pritožbe tožeče stranke je naslednja:

S tem, ko sodišče prve stopnje ni priznalo obresti od 2.5.1998 do

15.10.2001, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo

določbe postopka. Najkasneje od dneva vložitve zahtevka pri sodišču

gredo tožeči stranki po 214. členu Zakona o obligacijskih razmerjih

- ZOR zamudne obresti. Ker je sodišče zapisalo, da ne gre za čisto

denarno terjatev, izpodbijani sodbi manjkajo razumni razlogi, zato

gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2.

odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Z odločitvijo o

zahtevku po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj se tožeča stranka ne

strinja s tem, da bi ugovor zastaranja postavila šele 7.5.2003, saj

ga je postavila že 6.6.2000 z vložitvijo odgovora na tožbo. Sicer pa

bi tožena stranka zahtevek lahko postavila le proti lastniku.

Bistvena vsebina pritožbe tožene stranke je naslednja:

Ugovarja aktivno legitimacijo tožeče stranke in trdi, da bi po 219.

členu ZOR kot tožnik lahko nastopal le lastnik, čigar je stvar, v

konkretnem primeru poslovni prostor. To je Š. unija, ne pa tožeča

stranka, ki je športno društvo. Sicer pa bi po odškodninskem pravu

morala tožeča stranka dokazati, da je nastala ena izmed oblik pravno

priznane škode. Tega ni dokazala. Napačno so obračunani tudi stroški

postopka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in

predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo povedano v nadaljevanju.

Odločitev o tožbi:

V zvezi s pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

tožeča stranka sicer res za utemeljitev svojega zahtevka navajala

okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za odškodninsko

odgovornost tožene stranke, vendar je sodišče prve stpnje prišlo do

prepričanja, da je pravilna podlaga 219. člen ZOR - Zakon o

obligacijskih razmerjih, ki se za ta primer uporablja glede na

določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Ta določba pa spada pod

poglavje o neupravičeni pridobitvi. Tožeča stranka tako podlago

sprejema. Tožena stranka sicer v tč. III. pritožbe v zadnjem odstavku

zapiše, da je sodišče prve stopnje zgrešilo pravno in dejansko

podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, vendar pa v tej točki tožena

stranka ves čas izhaja iz predpostavke, da sodba temelji na

odškodninski obveznosti, kar pa ne drži. Pod tč. III. torej tožena

stranka sodbo izpodbija iz razlogov, ki zadevajo odškodnino, kar je

neustrezno, pritožba pa nima razlogov, ki bi se nanašali na

neupravičeno pridobitev, na katero je svojo odločitv oprlo sodišče

prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sprejelo podlago, ki jo je

ugotovilo sodišče prve stopnje. Preizkus izpodbijane sodbe na

pritožbo tožene stranke po uradni dolžnosti v tem delu (2. odstavek

350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je namreč pokazal, da

glede na trditveno podlago in izvedeni dokazni postopek tudi ta

pravna podlaga ustreza.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo tožene stranke, češ da je

le lastnik tisti, ki lahko po 219. členu ZOR zahteva nadomestitev

koristi in da bi nadomestilo lahko zahtevala le Š. unija. 219. člen

ZOR govori o imetniku, po ugotovitvah sodišča prve stopnje (zadnja

dva odstavka na strani 5. sodbe, list. št. 288) pa je Š. društvo

bilo imetnik prostorov. Da bi torej to društvo ne moglo zahtevati

nadomestila koristi po 219. členu ZOR, torej ni mogoče govoriti.

Za tožečo stranko je v zvezi s tožbo sporen tek obresti in v zvezi s

tem celo šteje, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega

postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni

podana, vendar je res, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo

materialno pravo v zvezi z odločitvijo o obrestih. Ker je

materialnopravna podlaga 219. člen ZOR, je v zvezi z obrestmi treba

uporabiti 214. člen ZOR. Ta določa: kadar se vrača tisto, kar je bilo

neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne

obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva

pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve

stopnje res ni utemeljilo, kaj je imelo v mislih, ko je zapisalo, da

je vrednost terjatve določilo šele na dan glavne obravnave, ker ne

gre za čisto denarno terjatev, zaradi česar tožeča stranka ni

upravičena do zakonitih zamudnih obresti za čas od 2.5.1998 do dneva

glavne obravnave 15.10.2001. Če je sodišče prve stopnje imelo v

mislih odškodnino, tega ni mogoče upoštevati, ker je odločalo o

nadomestitvi koristi po 219. členu ZOR, s tem v zvezi pa je treba

uporabiti že navedeni 214. člen ZOR. Ne glede na pomanjkljive razloge

v tem delu, pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka,

ker vsi ostali razlogi dajejo dovolj podlage za odločitev, da je

treba uporabiti 214. člen ZOR.

Tožeča stranka je znesek 5.719.856,70 SIT zahtevala z vlogo, ki je

bila prejeta na naroku 19.10.1998 (red. št. 13, list. št. 22). Tedaj

je zahtevek spremenila in od tedaj dalje ji gredo glede na 214. člen

ZOR zakonite zamudne obresti, ne pa od 2.5.1998, kot je zahtevala v

že navedeni vlogi.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke

in odločilo, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od

dneva vložite zahtevka dalje, torej od 19.10.1998.

V zvezi s to odločitvijo je treba še povedati, da je sodišče prve

stopnje v izreku sodbe upoštevalo, da je tožena stranka 2.4.2002

plačala 5.815.183,00 SIT. To med strankama ni sporno. Sodišče prve

stopnje je opravilo vračunanje, v sodbi navedlo, da je priložen

izračun obresti, nakar je v 1. točki odločilo, da mora poleg že

plačanega zneska tožena stranka plačati še 216.356,30 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila. Izračun

obresti sicer sodbi ni priložen, vendar to ni odločilno. Po 1.

odstavku 310. člena ZPP mora sodišče odločiti o zahtevku, zahtevek pa

se je glasil na plačilo zneska 5.719.856,70 SIT z obrestmi. Kako se

bo že opravljena izpolnitev vračunala, je stvar izvršbe. Pritožbeno

sodišče je zato celoten izrek pod tč. 1. spremenilo tako, da je

odločilo, koliko znaša celotna obveznost tožene stranke, pri čemer se

mora že plačani znesek upoštevati pri izpolnitvi obveznosti. Kolikor

gre za odločitev po tožbi, je torej tožeča stranka uspela, razen

glede obresti za čas od 2.5.1998 do 19.10.1998, in kolikor gre za

vračunanje izpolnitve. Izračun višine zneska v pritožbi ni bil

sporen. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na

4. odstavku 358. člena ZPP.

Odločitev o nasprotni tožbi:

Tožena stranka, ki je vložila nasprotno tožbo, sprejema odločitev

sodišča prve stopnje o tem, da ji gre le znesek 1.101.333,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 in se zoper zavrnilni del

ne pritožuje.

Tožeča stranka v zvezi s tem najprej trdi, da je pravočasno podala

ugovor zastaranja. Pri tem gre za naslednjo situacijo:

Š. društvo je odgovor na tožbo tožene stranke M. podalo 6.6.2000 (v

spisu III P 338/2000, ki je pridružen današnjemu spisu, red. št. 54).

V tč. I. je v zadnjem odstavku na koncu strani z nadaljevanjem na

naslednji strani zapisano, "da so bile investicije... izvedene v letu

1972, zato je zahtevek iz naslova neupravičene V kolikor pa podlaga

...".

Besedila, kot ga zatrjuje pritožba, torej "že zdavnaj zastaral", v

odgovoru na tožbo ni. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v

sodbi z dne 15.10.2001, red. št. 93, upoštevalo, da je bil ugovor

zastaranja podan (5. odstavek na list. št. 214). Ugovor zastaranja je

posebej zavrnilo pod tč. II/3 obrazložitve na list. št. 218 z

razlogom, da je petletni rok začel teči od takrat, ko je terjatev

dospela v plačilo, to je konec aprila 1998. Tožeča stranka tedaj v

pritožbi zoper sodbo zastaranja sploh ni več uveljavljala (red. št.

96).

V danes obravnavani izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zgoraj

opisano situacijo očitno spregledalo, ko je zapisalo, da je ugovor

zastaranja prepozen, ker je bil podan šele 7.5.2003. Po vsem

povedanem je v zvezi z ugovorom zastaranja v obravnavanem primeru

pomembno to, kar je v sodbi z dne 15.10.2001 pravilno zapisalo

sodišče prve stopnje: zahtevek tožene stranke za povrnitev vlaganj ni

zastaran, ker je pravica zahtevati povračilo toženi stranki nastala

šele ob vrnitvi stvari (215. člen ZOR). 17. člen Zakona o poslovnih

stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP, Ur. list SRS št. 18-176/1974

s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami ne daje podlage za razlago o

zastaranju zahtevka, za kakršno se zavzema pritožba. Po 17. členu

ZPSPP je bilo mogoče le pobotanje stroškov za popravila, ki ne gredo

v najemnikovo breme z najemnino. Iz teh razlogov torej zahtevek ni

zastaran, ne pa zato, ker bi bil prepozen.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi sodišča prve stopnje,

da je tožeča stranka tista, ki ima obogatenje v rokah in ne

zemljiškoknjižni lastnik, kar po določbi 210. in 219. člena ZOR

pomeni, da mora vlaganja povrniti. Tožeča stranka je ves čas postopka

trdila, ko je šlo za njen zahtevek po tožbi, da je ona tista, ki

prostore uporablja, pa tudi Športna unija kot zemljiškoknjižna

lastnica se je strinjala, da ima tožeča stranka pravico zahtevati

uporabnino. Ko pa gre za zahtevek, ki ga ima zoper njo tožena

stranka, pa trdi, da bi moral biti zahtevek uperejen le zoper

zemljiškoknjižnega lastnika. Tak način uveljavljanja pravic je v

nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Če namreč

tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste podlage

sprejeti tudi obveznost. Tudi iz tega razloga te njene pritožbene

trditve ni mogoče upoštevati.

To so razlogi, zaradi katerih je bilo odločitev o nasprotni tožbi

treba potrditi in pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrniti (člen

353 ZPP).

Stroški postopka:

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o vseh

stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi delne ugoditve tožbenemu

zahtevku tožeče stranke glede obrestnega dela ni potrebna sprememba

odločitve o stroških postopka, ker je že sodišče prve stopnje tožeči

stranki priznalo vse stroške. Vendar pa je to potrebno glede na

pritožbo tožene stranke M., ki v tč. IV pritožbe navaja, da je

sodišče nepravilno obračunalo pravdne stroške, ker ni pravilno

določilo vrednosti spora. Po stališču pritožbe gre za znesek

9.616.403,70 SIT, zato so napačno ovrednotene priznane storitve. Ni

pravilno ugotovljeno število narokov za glavno obravnavo. Bilo jih je

13. Ni pravilno upoštevanih vseh osem pripravljalnih vlog in ni

upoštevan predujem za stroške izvedenca v znesku 150.000,00 SIT ter

stroški za sestavo pritožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba le deloma prav. Kolikor

gre za vrednost spora, je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost

spora po tožbi. Na čem temelji pritožbena trditev, da bi moralo

sodišče vrednost spora določiti kot seštevek po tožbi in nasprotni

tožbi, pritožba ne pove. Odločilno pa je, da je sodišče prve stopnje

za obe stranki uporabilo enake kriterije glede vrednosti spora, torej

je za obe vzelo kot vrednost spora vrednost po tožbi. Stroški za

izvedenca so upoštevani (zadnja vrstica na strani 11 sodbe, list.

št.294). Upoštevanih je tudi vseh 13 narokov (natančno je treba

prebrati zadnji odstavek na že navedeni strani sodbe).

Sodišče prve stopnje pa je, kot pravilno ugotavlja pritožba, priznalo

premalo stroškov za pripravljalne vloge oziroma ni zapisalo, ali

morda šteje, da niso bile potrebne. Potem ko je pritožbeno sodišče

opravilo materialnopravni preizkus v tem obsegu, je ugotovilo, da je

toženi stranki treba priznati stroške za štiri pripravljalne vloge in

sicer z dne 14.6.2000, prejeto 15.6.2000, 25.1.2001, 4.10.2001 in

9.1.2004. Pripravljalna vloga 11.9.2000 ni bila vložena, medtem ko

gre pri zatrjevani pripravljalni vlogi z dne 7.2.2000 hkrati za

nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo le stroške

kot za nasprotno tožbo. Glede na vrednost spora kot jo je ugotovilo

sodišče prve topnje, gre toženi stranki za vsako nadaljnjo

pripravljalno vlogo še po 300 točk po 3. točki tarifne št. 19

Odvetniške tarife. K temu je treba prišteti še 20 % DDV, kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT znese 158.400,00 SIT. Ta znesek je torej

treba prišteti k znesku 985.901,00 SIT, kolikor je že sodišče prve

stopnje ugotovilo, da znašajo stroški tožene stranke. Seštevek je

1.144.301,00 SIT, 2/3 tega zneska pa je (po enakem kriteriju kot je

ugotovilo že sodišče prve stopnje) 762.867,00 SIT. Če se to odšteje

od zneska 1.027.462,00, kolikor po ugotovitvah sodišča prve stopnje

znašajo stroški tožeče stranke, dobimo znesek 264.595,00 SIT. To je

torej znesek stroškov, ki ga mora tožena stranka še plačati tožeči

stranki. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo spremenilo tako,

da je znesek 356.995,00 SIT nadomestilo z zgoraj navedenim zneskom.

Glede pritožbenih stroškov je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj

jih ni priznalo.

V pritožbenem postopku je vsaka stranka deloma uspela, zato vsaka

nosi svoje pritožbene stroške (člen 154/2 in 165/2 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1429/2003
• VSL sklep I Cpg 940/2000
• VSL sodba I Cp 67/2009