VSL sodba I Cp 1749/05
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1749.05 |
Evidenčna številka: | VSL50375 |
Datum odločbe: | 28.09.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | neupravičena pridobitev - zastaranje |
Jedro
Če tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste
podlage sprejeti tudi obveznost.
Izrek
A) Pritožbama se delno ugodi.
B) V 1. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da se poslej ta
točka v celoti glasi:
" Tožena stranka M. je dolžna plačati tožeči stranki Š. društvu
znesek 5.719.856,70 SIT (pet milijonov sedemstodevetnajsttisoč
osemstošestinpetdeset 70/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
19.10.1998 dalje do plačila, pri tem pa se vračuna izpolnitev v
višini 5.815.183,00 SIT, ki jo je tožena stranka M. opravila
2.4.2002."
C) V 5. točki (izrek o stroških, pred izdajo dopolnilne sodbe 3.
točka sodbe), se sodba spremeni tako, da se znesek 356.995,00
nadomesti z zneskom 264.595,00 SIT (dvestoštiriinšestdesettisoč
petstopetindevetdeset SIT).
Č) Sicer se obe pritožbi zavrneta in sodba v preostalem delu potrdi.
D) Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo
9.2.2004. 24.1.2005 je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je izrek
prvotne sodbe dopolnilo. Dopolnilna sodba je postala pravnomočna
25.2.2005 (red. št. 130, list. št. 308). Zaradi jasnosti bo
pritožbeno sodišče povzelo celoten izrek tako kot se glasi ob
upoštevanju dopolnilne sodbe:
"1. Tožena stranka M. je dolžna tožeči stranki Š. društvu iz naslova
uporabnine plačati po že izvršenem plačilu 5.815.183,00 SIT še znesek
216.356,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do
plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.
2. Kar je tožeča stranka Š. društvo zahtevala po tožbi od tožene
stranke M. več, se zavrne.
3. Tožeča stranka Š. društvo je dolžna toženi stranki M. iz naslova
obogatitve zaradi vlaganj plačati znesek 1.101.333,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 dalje do plačila, v 15
dneh, da ne bo izvršbe.
4. Kar je tožena M. zahtevala po nasprotni tožbi zoper toženo stranko
Š. društvo več, se zavrne.
5. Tožena stranka M. je dolžna tožeči stranki Š. društvu iz naslova
stroškov plačati znesek 356.995,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne
bo izvršbe".
V dopolnilni sodbi je pod tč. II. sodišče prve stopnje sicer zapisalo
med drugim, da dosedanja 3. točka postane 4. točka, vendar 4. točka
glede na dopolnilno sodbo vsebuje zavrnilni del po nasprotni tožbi,
tako da je v resnici odločitev o stroških ob upoštevanju dopolnilne
sodbe sedaj vsebovana v tč. 5 (prej tč. 3).
Odločitev sodišča prve stopnje po tožbi predstavlja znesek uporabnine
za lokal, ki ga je pravna prednica tožene stranke uporabljala brez
pravnega naslova, odločitev po nasprotni tožbi pa predstavlja vračilo
vlaganj v taisti lokal.
Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.
Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
in bistvenih kršitev določb postopka, tožena pa zaradi zmotne
ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.
Tožeča stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe, tožena
stranka pa spremembo.
Bistvena vsebina pritožbe tožeče stranke je naslednja:
S tem, ko sodišče prve stopnje ni priznalo obresti od 2.5.1998 do
15.10.2001, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo
določbe postopka. Najkasneje od dneva vložitve zahtevka pri sodišču
gredo tožeči stranki po 214. členu Zakona o obligacijskih razmerjih
- ZOR zamudne obresti. Ker je sodišče zapisalo, da ne gre za čisto
denarno terjatev, izpodbijani sodbi manjkajo razumni razlogi, zato
gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2.
odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Z odločitvijo o
zahtevku po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj se tožeča stranka ne
strinja s tem, da bi ugovor zastaranja postavila šele 7.5.2003, saj
ga je postavila že 6.6.2000 z vložitvijo odgovora na tožbo. Sicer pa
bi tožena stranka zahtevek lahko postavila le proti lastniku.
Bistvena vsebina pritožbe tožene stranke je naslednja:
Ugovarja aktivno legitimacijo tožeče stranke in trdi, da bi po 219.
členu ZOR kot tožnik lahko nastopal le lastnik, čigar je stvar, v
konkretnem primeru poslovni prostor. To je Š. unija, ne pa tožeča
stranka, ki je športno društvo. Sicer pa bi po odškodninskem pravu
morala tožeča stranka dokazati, da je nastala ena izmed oblik pravno
priznane škode. Tega ni dokazala. Napačno so obračunani tudi stroški
postopka.
Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in
predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.
Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo povedano v nadaljevanju.
Odločitev o tožbi:
V zvezi s pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je
tožeča stranka sicer res za utemeljitev svojega zahtevka navajala
okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za odškodninsko
odgovornost tožene stranke, vendar je sodišče prve stpnje prišlo do
prepričanja, da je pravilna podlaga 219. člen ZOR - Zakon o
obligacijskih razmerjih, ki se za ta primer uporablja glede na
določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Ta določba pa spada pod
poglavje o neupravičeni pridobitvi. Tožeča stranka tako podlago
sprejema. Tožena stranka sicer v tč. III. pritožbe v zadnjem odstavku
zapiše, da je sodišče prve stopnje zgrešilo pravno in dejansko
podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, vendar pa v tej točki tožena
stranka ves čas izhaja iz predpostavke, da sodba temelji na
odškodninski obveznosti, kar pa ne drži. Pod tč. III. torej tožena
stranka sodbo izpodbija iz razlogov, ki zadevajo odškodnino, kar je
neustrezno, pritožba pa nima razlogov, ki bi se nanašali na
neupravičeno pridobitev, na katero je svojo odločitv oprlo sodišče
prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sprejelo podlago, ki jo je
ugotovilo sodišče prve stopnje. Preizkus izpodbijane sodbe na
pritožbo tožene stranke po uradni dolžnosti v tem delu (2. odstavek
350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je namreč pokazal, da
glede na trditveno podlago in izvedeni dokazni postopek tudi ta
pravna podlaga ustreza.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo tožene stranke, češ da je
le lastnik tisti, ki lahko po 219. členu ZOR zahteva nadomestitev
koristi in da bi nadomestilo lahko zahtevala le Š. unija. 219. člen
ZOR govori o imetniku, po ugotovitvah sodišča prve stopnje (zadnja
dva odstavka na strani 5. sodbe, list. št. 288) pa je Š. društvo
bilo imetnik prostorov. Da bi torej to društvo ne moglo zahtevati
nadomestila koristi po 219. členu ZOR, torej ni mogoče govoriti.
Za tožečo stranko je v zvezi s tožbo sporen tek obresti in v zvezi s
tem celo šteje, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega
postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni
podana, vendar je res, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo
materialno pravo v zvezi z odločitvijo o obrestih. Ker je
materialnopravna podlaga 219. člen ZOR, je v zvezi z obrestmi treba
uporabiti 214. člen ZOR. Ta določa: kadar se vrača tisto, kar je bilo
neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne
obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva
pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve
stopnje res ni utemeljilo, kaj je imelo v mislih, ko je zapisalo, da
je vrednost terjatve določilo šele na dan glavne obravnave, ker ne
gre za čisto denarno terjatev, zaradi česar tožeča stranka ni
upravičena do zakonitih zamudnih obresti za čas od 2.5.1998 do dneva
glavne obravnave 15.10.2001. Če je sodišče prve stopnje imelo v
mislih odškodnino, tega ni mogoče upoštevati, ker je odločalo o
nadomestitvi koristi po 219. členu ZOR, s tem v zvezi pa je treba
uporabiti že navedeni 214. člen ZOR. Ne glede na pomanjkljive razloge
v tem delu, pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka,
ker vsi ostali razlogi dajejo dovolj podlage za odločitev, da je
treba uporabiti 214. člen ZOR.
Tožeča stranka je znesek 5.719.856,70 SIT zahtevala z vlogo, ki je
bila prejeta na naroku 19.10.1998 (red. št. 13, list. št. 22). Tedaj
je zahtevek spremenila in od tedaj dalje ji gredo glede na 214. člen
ZOR zakonite zamudne obresti, ne pa od 2.5.1998, kot je zahtevala v
že navedeni vlogi.
Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke
in odločilo, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od
dneva vložite zahtevka dalje, torej od 19.10.1998.
V zvezi s to odločitvijo je treba še povedati, da je sodišče prve
stopnje v izreku sodbe upoštevalo, da je tožena stranka 2.4.2002
plačala 5.815.183,00 SIT. To med strankama ni sporno. Sodišče prve
stopnje je opravilo vračunanje, v sodbi navedlo, da je priložen
izračun obresti, nakar je v 1. točki odločilo, da mora poleg že
plačanega zneska tožena stranka plačati še 216.356,30 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila. Izračun
obresti sicer sodbi ni priložen, vendar to ni odločilno. Po 1.
odstavku 310. člena ZPP mora sodišče odločiti o zahtevku, zahtevek pa
se je glasil na plačilo zneska 5.719.856,70 SIT z obrestmi. Kako se
bo že opravljena izpolnitev vračunala, je stvar izvršbe. Pritožbeno
sodišče je zato celoten izrek pod tč. 1. spremenilo tako, da je
odločilo, koliko znaša celotna obveznost tožene stranke, pri čemer se
mora že plačani znesek upoštevati pri izpolnitvi obveznosti. Kolikor
gre za odločitev po tožbi, je torej tožeča stranka uspela, razen
glede obresti za čas od 2.5.1998 do 19.10.1998, in kolikor gre za
vračunanje izpolnitve. Izračun višine zneska v pritožbi ni bil
sporen. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na
4. odstavku 358. člena ZPP.
Odločitev o nasprotni tožbi:
Tožena stranka, ki je vložila nasprotno tožbo, sprejema odločitev
sodišča prve stopnje o tem, da ji gre le znesek 1.101.333,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 in se zoper zavrnilni del
ne pritožuje.
Tožeča stranka v zvezi s tem najprej trdi, da je pravočasno podala
ugovor zastaranja. Pri tem gre za naslednjo situacijo:
Š. društvo je odgovor na tožbo tožene stranke M. podalo 6.6.2000 (v
spisu III P 338/2000, ki je pridružen današnjemu spisu, red. št. 54).
V tč. I. je v zadnjem odstavku na koncu strani z nadaljevanjem na
naslednji strani zapisano, "da so bile investicije... izvedene v letu
1972, zato je zahtevek iz naslova neupravičene V kolikor pa podlaga
...".
Besedila, kot ga zatrjuje pritožba, torej "že zdavnaj zastaral", v
odgovoru na tožbo ni. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v
sodbi z dne 15.10.2001, red. št. 93, upoštevalo, da je bil ugovor
zastaranja podan (5. odstavek na list. št. 214). Ugovor zastaranja je
posebej zavrnilo pod tč. II/3 obrazložitve na list. št. 218 z
razlogom, da je petletni rok začel teči od takrat, ko je terjatev
dospela v plačilo, to je konec aprila 1998. Tožeča stranka tedaj v
pritožbi zoper sodbo zastaranja sploh ni več uveljavljala (red. št.
96).
V danes obravnavani izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zgoraj
opisano situacijo očitno spregledalo, ko je zapisalo, da je ugovor
zastaranja prepozen, ker je bil podan šele 7.5.2003. Po vsem
povedanem je v zvezi z ugovorom zastaranja v obravnavanem primeru
pomembno to, kar je v sodbi z dne 15.10.2001 pravilno zapisalo
sodišče prve stopnje: zahtevek tožene stranke za povrnitev vlaganj ni
zastaran, ker je pravica zahtevati povračilo toženi stranki nastala
šele ob vrnitvi stvari (215. člen ZOR). 17. člen Zakona o poslovnih
stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP, Ur. list SRS št. 18-176/1974
s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami ne daje podlage za razlago o
zastaranju zahtevka, za kakršno se zavzema pritožba. Po 17. členu
ZPSPP je bilo mogoče le pobotanje stroškov za popravila, ki ne gredo
v najemnikovo breme z najemnino. Iz teh razlogov torej zahtevek ni
zastaran, ne pa zato, ker bi bil prepozen.
Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi sodišča prve stopnje,
da je tožeča stranka tista, ki ima obogatenje v rokah in ne
zemljiškoknjižni lastnik, kar po določbi 210. in 219. člena ZOR
pomeni, da mora vlaganja povrniti. Tožeča stranka je ves čas postopka
trdila, ko je šlo za njen zahtevek po tožbi, da je ona tista, ki
prostore uporablja, pa tudi Športna unija kot zemljiškoknjižna
lastnica se je strinjala, da ima tožeča stranka pravico zahtevati
uporabnino. Ko pa gre za zahtevek, ki ga ima zoper njo tožena
stranka, pa trdi, da bi moral biti zahtevek uperejen le zoper
zemljiškoknjižnega lastnika. Tak način uveljavljanja pravic je v
nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Če namreč
tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste podlage
sprejeti tudi obveznost. Tudi iz tega razloga te njene pritožbene
trditve ni mogoče upoštevati.
To so razlogi, zaradi katerih je bilo odločitev o nasprotni tožbi
treba potrditi in pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrniti (člen
353 ZPP).
Stroški postopka:
Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno
sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o vseh
stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi delne ugoditve tožbenemu
zahtevku tožeče stranke glede obrestnega dela ni potrebna sprememba
odločitve o stroških postopka, ker je že sodišče prve stopnje tožeči
stranki priznalo vse stroške. Vendar pa je to potrebno glede na
pritožbo tožene stranke M., ki v tč. IV pritožbe navaja, da je
sodišče nepravilno obračunalo pravdne stroške, ker ni pravilno
določilo vrednosti spora. Po stališču pritožbe gre za znesek
9.616.403,70 SIT, zato so napačno ovrednotene priznane storitve. Ni
pravilno ugotovljeno število narokov za glavno obravnavo. Bilo jih je
13. Ni pravilno upoštevanih vseh osem pripravljalnih vlog in ni
upoštevan predujem za stroške izvedenca v znesku 150.000,00 SIT ter
stroški za sestavo pritožbe.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba le deloma prav. Kolikor
gre za vrednost spora, je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost
spora po tožbi. Na čem temelji pritožbena trditev, da bi moralo
sodišče vrednost spora določiti kot seštevek po tožbi in nasprotni
tožbi, pritožba ne pove. Odločilno pa je, da je sodišče prve stopnje
za obe stranki uporabilo enake kriterije glede vrednosti spora, torej
je za obe vzelo kot vrednost spora vrednost po tožbi. Stroški za
izvedenca so upoštevani (zadnja vrstica na strani 11 sodbe, list.
št.294). Upoštevanih je tudi vseh 13 narokov (natančno je treba
prebrati zadnji odstavek na že navedeni strani sodbe).
Sodišče prve stopnje pa je, kot pravilno ugotavlja pritožba, priznalo
premalo stroškov za pripravljalne vloge oziroma ni zapisalo, ali
morda šteje, da niso bile potrebne. Potem ko je pritožbeno sodišče
opravilo materialnopravni preizkus v tem obsegu, je ugotovilo, da je
toženi stranki treba priznati stroške za štiri pripravljalne vloge in
sicer z dne 14.6.2000, prejeto 15.6.2000, 25.1.2001, 4.10.2001 in
9.1.2004. Pripravljalna vloga 11.9.2000 ni bila vložena, medtem ko
gre pri zatrjevani pripravljalni vlogi z dne 7.2.2000 hkrati za
nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo le stroške
kot za nasprotno tožbo. Glede na vrednost spora kot jo je ugotovilo
sodišče prve topnje, gre toženi stranki za vsako nadaljnjo
pripravljalno vlogo še po 300 točk po 3. točki tarifne št. 19
Odvetniške tarife. K temu je treba prišteti še 20 % DDV, kar ob
vrednosti točke 110,00 SIT znese 158.400,00 SIT. Ta znesek je torej
treba prišteti k znesku 985.901,00 SIT, kolikor je že sodišče prve
stopnje ugotovilo, da znašajo stroški tožene stranke. Seštevek je
1.144.301,00 SIT, 2/3 tega zneska pa je (po enakem kriteriju kot je
ugotovilo že sodišče prve stopnje) 762.867,00 SIT. Če se to odšteje
od zneska 1.027.462,00, kolikor po ugotovitvah sodišča prve stopnje
znašajo stroški tožeče stranke, dobimo znesek 264.595,00 SIT. To je
torej znesek stroškov, ki ga mora tožena stranka še plačati tožeči
stranki. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo spremenilo tako,
da je znesek 356.995,00 SIT nadomestilo z zgoraj navedenim zneskom.
Glede pritožbenih stroškov je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj
jih ni priznalo.
V pritožbenem postopku je vsaka stranka deloma uspela, zato vsaka
nosi svoje pritožbene stroške (člen 154/2 in 165/2 ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009