VSL sodba IV Cp 3405/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.3405.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51342 |
Datum odločbe: | 13.07.2005 |
Področje: | DRUŽINSKO PRAVO |
Institut: | dodelitev otroka - koristi otroka |
Jedro
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih
otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove
koristi. Pojma otrokova korist pozitivna zakonodaja ne opredeljuje,
iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je
mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da je v korist otroka takšno
ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast,
skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in
delo. Vsebino pravnega standarda "korist otroka" je sicer treba
konkretizirati v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin
posameznega primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti,
osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev v katerih živi in se
razvija oziroma bi lahko živel in se razvijal pri enem in drugem od
staršev, navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje,
sestre, stari starši) kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja
(sošolci, prijatelji) - na podlagi vseh teh okoliščin posameznega
primera je treba torej ugotoviti, katero okolje otroku nudi ugodnejše
pogoje za njegov nadaljnji uspešen osebnostni razvoj. Praviloma je v
otrokovo korist, da ima redne osebne stike z obema staršema (106.
člen ZZZDR), po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je
navezan. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim
od staršev, je okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist,
da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne
živi, lahko vpliva na odločitev o dodelitvi otroka. Tisti od staršev,
pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora namreč opustiti vse,
kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (2. odstavek 106. člena
ZZZDR). Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike
otroka z drugim roditeljem, ravna v nasprotju z otrokovimi koristmi,
kar lahko privede tudi do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane
v vzgoji in varstvu pri njem. V tem je treba pritožbi pritrditi.
Vendar pa je bil v obravnavanem primeru po presoji sodišča (v skladu
z mnenjem dr. T. P.) bistven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri
dodelitvi otroka, dekličina navezanost na mater oziroma njen občutek
varnosti pri materi, nadaljnji pomemben dejavnik pa emocionalna
navezanost na mlajšega brata. V obravnavanem primeru so se razmere
spremenile in tekom pravdnega postopka je deklica vzpostavila z
očetom redne in pristne stike, ki si jih tudi sama želi. Stanje ob
zaključku glavne obravnave pa je relevantno za odločitev.
Predvidevanja oziroma ugibanja pritožbe, kakšno bo v
prihodnosti ravnanje toženke, ne morejo vplivati na sedanjo
odločitev, če pa bi ponovno res prišlo do prekinitve stikov
s strani matere, bi to utegnilo predstavljati spremenjene
okoliščine, ki bi lahko vlivale na drugačno presojo koristi
otroka v morebitnem novem postopku, zlasti glede na to, da
si stikov z očetom želi tudi deklica sama.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mladoletna
hči pravdnih strank A. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu
(tožniku) in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v
znesku 260.829,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2005.
Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je
tožnik zahteval takojšnjo dodelitev mladoletne hčerke v varstvo,
vzgojo in oskrbo.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne
ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Od
junija 1999 do septembra 2002 je toženka vso svojo energijo usmerila
v to, da otroka prepriča, da je oče nekaj slabega v njenem življenju.
Tri leta in četrt je mati vcepljala otroku sovraštvo do očeta,
vplivala na njegovo dojemanje realnosti in mu s tem povzročila
nepopravljivo škodo. Ne gre prezreti menja izvedenca P., da je začela
dopuščati stike izključno zato, ker je ugotovila, da sodišče njenega
ravnanja ne ocenjuje kot pozitivnega, temveč kot takšnega, ki otroku
povzroča škodo. Na to, da toženka vedno ravna tako, kot šteje, da je
primerno za uveljavljanje njenih koristi, kaže dejstvo, da je takoj
po izdaji prve prvostopne sodbe, začela oteževati stike hčerke z
očetom in takšno tendenco je jasno izrazila tudi potem, ko je bilo
pridobljeno drugo izvedensko mnenje. Tisti trenutek, ko toženka
misli, da je pritisk uradnih institucij nanjo popustil, začne s
ponavljanjem vedenjskega vzorca - omejevanjem, preprečevanjem stikov,
šikaniranjem tožnika. Svoje osebne značilnosti uveljavlja v razmerju
do skupnega otroka že od razpada izvenzakonske skupnosti. Sposobna je
storiti vse, da le uveljavi svojo voljo, ne glede na to kakšno škodo
povzroča svojim bližnjim. Tudi otrok je zanjo le pripomoček
uveljavljanja svojih odločitev, s katerimi je prepričana, da bo
prizadela zlasti bivšega partnerja. Ne drži, da je bolje vzdrževati
status quo, kot otroka premestiti v okolje, ki bo v vzgojnem in
razvojnem pogledu bistveno boljše od okolja, v katerem živi. Sodišče
je s svojo odločitvijo dejansko potrdilo, da odloča o utečenem
stanju, ne pa o koristih otroka. Manipulacijo matere nad otrokom bi
lahko preprečilo tako, da bi otroka dodelilo očetu, materi pa
določilo obsežne stike z otrokom. Tako pa ji je sodišče s svojo
odločitvijo dalo prav. Pritrdilo ji je, da je njeno ravnanje, ko je
odtegovala hčerko očetu, preprečevala stike, se poslužila celo
strokovnjakov, ki so ji poenostavljeno povedano nasedli, "tisto
pravo," ki se je izkazalo za odločilno pri odločanju sodišča. Sodišče
bi moralo upoštevati, da ni najpomembnejše okolje, v katerem otrok
živi ves ta čas, če to zanj ni vzpodbudno, temveč bi moralo
razmisliti, kakšne koristi bo otroku takšno življenje dalo v bodoče.
Izvedenci ne povedo, kako se bo način vzgajanja, ki se ga poslužuje
toženka, pokazal v času, ko bo otrok odraščal. Oblačenje, umivanje,
obuvanje pač ne bo dovolj, da bo otrok pridobil široko razgledanost,
da bo postal intelektualno dobro opremljen, da se bo sposoben
odzivati na potrebe ne le sebe, temveč tudi svoje okolice, kar mu oče
lahko da. Otrok z materino vzgojo ne bo sposoben širše interpretacije
medsebojnih relacij, povzel bo materine navade glede obravnavanja
resnice, kar pomeni, da se bo razvijal v tisto smer, ki jo je v
preteklih letih utirala mati. Tožnik ni vedel, kdaj bo sodišče
opravilo razgovor z mladoletno hčerko. Moralo bi ga obvestiti, za
kdaj je hčerko vabilo, kajti z neobveščanjem je pripravilo teren za
manipulativno mater. Otrok je pač povedal tisto, kar mu je bilo
naročeno, pa čeprav ne z direktno zapovedbo, temveč na manipulativen
način, ki ga toženka obvlada. Isto se je po prepričanju tožnika
pripetilo tudi pri izvedencu. Primernega duševnega razvoja mati že
doslej ni dajala hčerki in ga tudi ne bo v bodoče. Za telesni razvoj
hčerke pa prav tako ne skrbi, saj hčerka ne zmore niti povprečne
telesne aktivnosti, ker je pač mati ne vzpodbuja k nobeni takšni
aktivnosti, ki bi otroku vzbudila interes za nego in razvoj lastnega
telesa. Sodišče bi se moralo povprašati, ali je res bistveno v
življenju otroka, da ostane tam, kamor ga je samovoljno odpeljala
mati brez soglasja očeta in od koder je lahko hodil na stike z
očetom, če je mati to zaradi pritiska institucij dovoljevala. Sodišče
je prezrlo, da izvedenec psiholog podaja mnenje glede na trenutno
situacijo s svojega vidika, ki je v psihologiji znan: čim manj
spreminjati obstoječe stanje, ker ne znamo predvidevati, kakšne bodo
posledice, če predlagamo spremembe. Ravno tu mora sodišče pokazati
svojo vlogo in ne odločati na temelju trenutne situacije, ampak na
temelju temeljitega življenjskega preudarka, ali bo v situaciji, ki
si ga psiholog ne upa spreminjati, otrok res imel takšne možnosti,
kot bi jih imel pri drugem staršu, še zlasti ker oče nikoli ne bi
preprečeval stikov otroka z materjo, glede na svoje osebnostne
lastnosti pa bi omogočil kvalitetnejšo raven življenja. Tožeča
stranka torej vidi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v tem, da je
sodišče ob ugotovitvi, kakšne so osebnostne lastnosti in vzgojne
metode matere, štelo, da je bolje otroka v tem okolju pustiti, kot pa
ga premestiti v sicer znano kvalitetno okolje samo zato, ker je
toženka 6 let vzdrževala situacijo, v katero pa psihologi ne bi
posegli zaradi morebitnih kratkoročnih posledic in kljub na dolgi rok
dejansko grozeči škodi za otroka. Zmotno uporabo materialnega prava
pa zatrjuje tožeča stranka zato, ker sodišče ni ocenjevalo koristi
otroka za njegovo bodoče življenje, temveč je enostavno dovolilo, da
se nadaljuje že utečeno življenje za deklico, ki ji že do sedaj ni
prinašalo koristi, temveč škodo na osebnostnem področju. Tožnik
predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da
tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in
predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.
Pritožba ni utemeljena.
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih
otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove
koristi. Pritožba se obširno ukvarja s tem, kaj je otrokova korist.
Pojma otrokova korist namreč pozitivna zakonodaja ne opredeljuje, iz
določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v
nadaljevanju ZZZDR) pa je mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da
je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku
pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni ra zvoj in usposobitev za
samostojno življenje in delo. Vsebino pravnega standarda "korist
otroka" je sicer treba konkretizirati v vsakem primeru posebej z
upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera: z upoštevanjem
značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti njegovih staršev, okoliščin
in pogojev v katerih živi in se razvija oziroma bi lahko živel in se
razvijal pri enem in drugem od staršev, navezanosti otroka na druge
njemu bližnje osebe (bratje, sestre, stari starši) kot tudi njegovega
odnosa do širšega okolja (sošolci, prijatelji) - na podlagi vseh teh
okoliščin posameznega primera je treba torej ugotoviti, katero okolje
otroku nudi ugodnejše pogoje za njegov nadaljnji uspešen osebnostni
razvoj. Praviloma - in tako tudi v konkretnem primeru - je v otrokovo
korist, da ima redne osebne stike z obema staršema (106. člen ZZZDR),
po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je navezan.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno
ugotavljalo vse okoliščine konkretnega primera - zlasti s pregledom
dokumentacije Centra za socialno delo Sevnica, ki je obravnaval
razmerja med pravnima strankama še pred tem sodnim postopkom in tudi
tekom njega, zaslišanjem pravdnih strank in izvedencema psihologoma.
Čeprav pritožba izrecno graja ugotovljeno dejansko stanje, pa
pravzaprav ne pove, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje
ugotovilo napačno, temveč graja pravni zaključek sodišča prve stopnje
glede koristi otroka - to pa pomeni, da graja pravni zaključek glede
pravilne presoje koristi otroka, torej uveljavlja v bistvu le
pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.
Pritožba obširno poudarja mnenje izvedenca dr. T. P. in njegovo
stališče o intenzivni negativni indoktrinaciji otroka s strani
matere. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo to
mnenje. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim
od staršev, je okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist,
da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne
živi, lahko tudi bistveno vpliva na odločitev o dodelitvi otroka.
Tisti od staršev, pri katerem otrok živ i v varstvu in vzgoji, mora
namreč opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (2.
odstavek 106. člena ZZZDR). Če ravna roditelj v nasprotju s tem in
preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna v nasprotju z
otrokovimi koristmi, kar lahko privede tudi do zaključka, da ni
primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem. V tem je
treba pritožbi pritrditi. Vendar pa je bil v obravnavanem primeru po
presoji sodišča (v skladu z mnenjem dr. T. P.) bistven dejavnik, ki
ga je treba upoštevati pri dodelitvi otroka, dekličina navezanost na
mater oziroma njen občutek varnosti pri materi, nadaljnji pomemben
dejavnik pa emocionalna navezanost na mlajšega brata. Ne gre torej le
za vzdrževanja statusa quo, kot to meni pritožba oziroma vzdrževanje
obstoječega stanja zaradi nepredvidljivosti posledic spremembe okolja
na otroka. Neutemeljen je tudi očitek o tem, da izvedenec psiholog
podaja mnenje le glede na trenutno situacijo. Izvedenec dr. T. P. je
svoje mnenje prvič podal že maja 2002. Tedaj je kljub temu, da je
sicer materino preprečevanje stikov z očetom ocenil negativno in v
škodo otroka, menil, da prestavitev otroka k očetu ne bi bila v
skladu z največjimi koristmi otroka. Ob dopolnitvah svojega
izvedenskega dela je pri tem mnenju vztrajal. Drugi izvedenec
psiholog H. C. je svoje delo res omejil na kasnejše obdobje, ko je
oče že vzpostavil stik s hčerko, vendar pa je svoje mnenje podal ne
le glede na trenutno situacijo, temveč je s svojega vidika ocenil,
katero okolje je za deklico in tudi za njen bodoči razvoj
primernejše. Ne glede na določene osebnostne razlike med staršema
nobeden od izvedencev ni ugotovil, da bi pri materi deklica ne imela
pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za
samostojno življenje. Tudi nista potrdila tožnikovih trditev, da mati
ne skrbi niti za njen duševni niti telesni razvoj. Iz poročila
osnovne šole za leto 2001/2002, ki ga povzema tudi sodišče prve
stopnje, res izhaja, da ni najbolj uspešna na področju gibalnih
sposobnosti. Nadalje pa iz poročila izhaja tudi, da sta se toženka in
njen partner pogosto zanimala za vzgojno in učno rast A. Torej njene
manjše uspešnosti na tem področju ni mogoče pripisati temu, da
toženka zanjo ne skrbi. Nadalje pa izvedenca tudi nista potrdila, da
bi deklica pri materi v bodočnosti ne imela ugodnih pogojev za
uspešen osebnostni razvoj, še manj pa, da bi ji na dolgi rok grozila
škoda, kot to trdi pritožba.
Tako izvedenec dr. T.P. kot tudi sodišče ugotavljata, da so se v
obravnavanem primeru razmere spremenile in tekom pravdnega postopka
je deklica vzpostavila z očetom redne in pristne stike, ki si jih
tudi sama želi. Stanje ob zaključku glavne obravnave pa je relevantno
za odločitev. Predvidevanja oziroma ugibanja pritožbe, kakšno bo v
prihodnosti ravnanje toženke, ne morejo vplivati na sedanjo
odločitev, če pa bi ponovno res prišlo do prekinitve stikov s strani
matere, bi to utegnilo predstavljati spremenjene okoliščine, ki bi
lahko vlivale na drugačno presojo koristi otroka v morebitnem novem
postopku, zlasti glede na to, da si stikov z očetom želi tudi deklica
sama.
Sodišče prve stopnje je na podlagi podanih izvedenskim mnenj in
nenazadnje želje deklice same zavrnilo zahtevek tožnika za dodelitev
deklice v varstvo in vzgojo. Tožnik v pritožbi očita sodišču, da ga o
razgovoru sodišča z deklico ni obvestilo, zaradi česar je deklica
(enako kot prej pri izvedencu) povedala tisto, kar ji je naročila
mati. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka
povabi na neformalni razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s
posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega
delavca (1. odstavek 410. člena Zakona o pravdnem postopku, v
nadaljevanju ZPP). Sodišče je tak neformalni razgovor tudi opravilo,
na njem pa ni bil navzoč nobeden od staršev. Glede na to, da je
deklica tudi obema izvedencema, torej ves čas postopka, izražala
enako željo, ni verjetna trditev pritožbe, da je to željo izrazila
pod vplivom matere. Takšen zaključek potrjuje tudi ugotovitev
izvedencev, da se je deklica razvila v osebo z močno voljo in si je
že ustvarila lastno mnenje, tudi glede očeta. Zato lahko po mnenju
izvedenca H. C. že sama prepoznava morebitne poskuse
indoktrinacije s strani matere. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v
pristnost izražene želje otroka.
Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve
stopnje pravilno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki so potrebne za
oceno otrokove koristi v konkretnem primeru, nato pa ob presoji
(ne)utemeljenosti uveljavljenega tožbenega zahtevka tudi pravilno
presodilo, kaj je v obravnavanem primeru za otroka koristneje.
Razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve
stopnje, torej niso podani. Ker tudi niso podani tisti razlogi, na
katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dol žnosti (2.
odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsak stranka nosi svoje stroške
pritožbenega postopka: tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela,
tožena stranka pa zato, ker jih v odgovoru na pritožbo ni priglasila.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009