VSL sklep IV Cp 929/2005

Jedro

Določilo 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)

predpisuje postopek, kako izvršilni sodnik odloča o spornih

dejstvih, nikakor pa ne izključuje splošnega pravila o tem,

kaj predstavlja predmet dokazovanja v pravdnem oz.

izvršilnem postopku. Predmet dokazovanja so med drugim

dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke oz.

ugovore. Izjema pa velja za priznana dejstva (1. odst. 214. čl.

Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), ki jih ni

treba dokazovati. Upnika zatrjevanih plačil s strani dolžnika sicer

nista izrecno priznala, vendar pa jih tudi nista zanikala. Novejša

pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da so neprerekana

dejstva izenačena s priznanimi dejstvi, zato niso predmet

dokazovanja. Nobenega dvoma ne more biti, da sta se pravdni stranki s

sodno poravnavo dogovorili za zamudne obresti kot zakonsko posledico

zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, ne pa morda za pogodbene

obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je bila v spornem obdobju

vseskozi predpisana z zakonskim predpisom (najprej z določbo 1. odst.

277. čl. ZOR, nato z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l.

SFRJ, št. 57/89 in nazadnje z Zakonom o obrestni meri zamudnih

obresti, Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93) in je zato določljiva.

 

Izrek

Pritožbi druge upnice se delno ugodi in se sklep v 1. in 3. točki

izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z

dne ..., opr. št. ... delno ugodi v delu, ki se nanaša na

izterjavo druge upnice v znesku 10.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.9.1992 dalje in se v tem delu sklep o

izvršbi razveljavi, izvršba pa ustavi; izvršba pa se poleg izterjave

zneskov, opredeljenih v 3. točki izreka, nadaljuje tudi glede

zakonskih zamudnih obresti od 10.000,00 SIT od 20.4.1988 do

14.9.1992.

V ostalem se pritožba druge upnice ter v celoti pritožba

prvega upnika in dolžnika zavrnejo in se v nespremenjenem

delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo

dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne ..., opr.

št. ... v obsegu, ki se nanaša na izterjavo terjatve druge

upnice 32.731.977,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

27.3.2002 do plačila, sklep o izvršbi v tem delu

razveljavilo in izvršbo ustavilo. Izvršbo je delno ustavilo

še za dne 18.11.2002 plačanih 600.000,00 SIT na račun

preživnine za prvega upnika. Glede preostalega dela, kot je

natančno opredeljen v 3. točki izreka sklepa, je odločilo,

da se izvršba nadaljuje.

Proti sklepu sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

upnika, ki predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v nov postopek. Grajata stališče sodišča prve

stopnje, ki je kot resnično štelo trditev dolžnika, da je

bil znesek 10.000,00 SIT drugi upnici plačan 15.9.1992.

Dolžnikove navedbe v ugovoru se štejejo za resnične le, če

upnik odgovora na ugovor sploh ni vložil. Če odgovor na

ugovor vloži, mora sodišče ugovor obravnavati. Zadošča

formalno prerekanje v ugovoru, saj obveznost obrazloženosti

za odgovor na pravno sredstvo ne velja. Sploh pa upnikoma

niso bile vročene nobene dokazne listine. Poleg tega je

izvršilno sodišče opustilo izvedbo naroka za obravnavanje

ugovornih navedb, čeprav bi bil ta glede na zapletenost

zadeve in nejasno obrazložitev ugovora nujen. Ker je dolžnik

ugovoru priložil dokazne listine le v enem izvodu, bi moralo

z ugovorom postopati kot z nepopolno vlogo. Vse povedano

velja tudi glede zneska 600.000,00 SIT. Upnika ne moreta

preveriti pravilnosti vračunanja zneska 600.000,00 SIT, saj

jima niti ni znano, na terjatev katerega upnika se nanaša in

ali je morebiti dolžnik označil, katero terjatev plačuje.

Končno je nepravilno stališče o neprimernosti sodne

poravnave z dne ..., opr. št. ... zaradi nedoločenosti

izreka v obrestnem delu. Tek obresti je časovno določno

opredeljen, glede obrestne mere pa bi bilo treba uporabiti

določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Dolžnik izpodbija 2. in 3. točko sklepa. Uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da

ugovoru v celoti ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in

izvršbo ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo

nerazumljivemu in nedoločenemu predlogu za izvršbo.

Prekoračilo je predlog prvega upnika, saj ni razvidno, da bi

bila zahtevana mesečna preživnina za posamezne zneske

preživnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za celotno

prisojeno obdobje. Upnik bi moral v predlogu za izvršbo vse

zneske specificirati za vsak mesec posebej. Enako velja za

zakonske zamudne obresti. Z zneskom 600.000,00 SIT je bila

poravnana vsa uveljavljana preživnina. 17.12.2002 je plačal

preživnino 22.200,00 SIT, 28.6.2004 150.000,00 SIT in

16.7.2004 145.000,00 SIT. Ti zneski predstavljajo preživnino

za leto 2003 in 2004.

Pritožba druge upnice je delno utemeljena, pritožba prvega

upnika in dolžnika pa sta neutemeljeni.

1. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je dolžnik

15.9.1992 poravnal terjatev druge upnice 10.000,00 SIT in da

je na račun preživnine za prvega upnika plačal 600.000,00

SIT:

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko v zvezi z

ugovorno trditvijo dolžnika, da je drugi upnici ob podpisu

sodne poravnave 15.9.1992 plačal 10.000,00 SIT, na račun

preživnine za prvega upnika pa nakazal 600.000,00 SIT, ni

izvedlo dokaznega postopka. Le-ta namreč glede na vsebino

odgovora na ugovor z dne 27.10.2003, v katerem sta upnika

podala le svoje pravno naziranje o dolžnikovem ugovoru

zastaranja, ni bil potreben. Določilo 58. čl. Zakona o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predpisuje postopek, kako

izvršilni sodnik odloča o spornih dejstvih, nikakor pa ne

izključuje splošnega pravila o tem, kaj predstavlja predmet

dokazovanja v pravdnem oz. izvršilnem postopku. Predmet

dokazovanja so med drugim dejstva, na katera stranke opirajo

svoje zahtevke oz. ugovore. Izjema pa velja za priznana

dejstva (1. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v

zvezi s 15. čl. ZIZ), ki jih ni treba dokazovati. Upnika

zatrjevanih plačil s strani dolžnika sicer nista izrecno

priznala, vendar pa jih tudi nista zanikala. Novejša pravna

teorija in sodna praksa sta si enotni, da so neprerekana

dejstva izenačena s priznanimi dejstvi, zato niso predmet

dokazovanja.

Dolžnik ugovoru z dne 20.5.2003 ni predložil nobene dokazne

listine, ampak je predlagal vpogled v spis Okrajnega sodišča

v N, opr. št. ..., v katerem se nahajajo listine, na katere

se je skliceval. Sodiče prve stopnje zato zaradi opustitve

vročitve prilog ugovora upnikoma ni zagrešilo ne očitane

absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14.

tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ne relativne bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. v zvezi s 5.

odst. 108. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Navedbe, da upnika ne moreta preveriti pravilnosti

vračunanja zneska 600.000,00 SIT, saj jima niti ni znano, na

terjatev katerega upnika naj bi se plačilo nanašalo, pa so

nedopustna pritožbena novota, do katere se pritožbeno

sodišče ni bilo dolžno opredeljevati (1. odst. 337. čl. ZPP

v zvezi s 15. čl. ZIZ).

2. Glede neprimernosti sodne poravnave z dne ..., opr. št.

... za izvršbo obresti od 20.4.1988 do 14.9.1992:

Stališče sodišča prve stopnje o nedoločenosti oz.

nedoločljivosti izreka sodne poravnave z dne ..., opr. št.

... v obrestnem delu in s tem neprimernosti za izvršbo (1.

odst. 21. čl. ZIZ) je nepravilno. Kar zadeva začetek in

konec teka obresti od glavnice 10.000,00 SIT, je v 3. točki

sodne poravnave precizno navedeno, da tečejo od 20.4.1988 do

plačila, ki je bilo izvršeno 15.9.1992. S pravilno razlago

spornega dela sodne poravnave pa je mogoče priti do

zaključka, da je obrestna mera obresti za obdobje od

20.4.1988 do 14.9.1992 v celoti določljiva. Nobenega dvoma

ne more biti, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo

dogovorili za zamudne obresti kot zakonsko posledico zamude

pri izpolnitvi denarne obveznosti, ne pa morda za pogodbene

obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je bila v spornem

obdobju vseskozi predpisana z zakonskim predpisom (najprej z

določbo 1. odst. 277. čl. ZOR, nato z Zakonom o obrestni

meri zamudnih obresti, Ur. l. SFRJ, št. 57/89 in nazadnje z

Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. RS, št.

14/92 in 13/93) in je zato določljiva. Na citirane predpise

odkazuje tudi zadnji stavek 3. točke sodne poravnave, ki se

dobesedno glasi, da "v primeru zamude s plačilom tečejo

zakonite zamudne obresti".

3. O pritožbi dolžnika:

Dolžnik nima prav, da je bil s plačilom 600.000,00 SIT

poravnan celoten dolg iz naslova preživnine. Pritožbeno

sodišče lahko le ponovi, kar je skrbno in natančno

obrazložilo že sodišče prve stopnje, da je treba pri

vračunavanju spoštovati pravilo, da se najprej odplačajo

stroški, nato obresti in končno glavnica (288. čl.

Obligacijskega zakonika, OZ), glede vrstnega reda

vračunavanja pa velja 2. odst. 287. čl. OZ, po katerem se

obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera

zapadla v izpolnitev. Sodišče prve stopnje upnikoma ni

prisodilo ne več ne kaj drugega, kot sta zahtevala s

predlogom, saj je dolžnik spregledal, da je prvi upnik z

vlogo z dne 14.10.2002 razširil predlog za izvršbo še za

obdobje od 1.1.2000 do 1.10.2002, sodišče pa je izvršbo v

tem obsegu dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 24.10.2002.

Predlog za izvršbo in razširitev predloga sta vsebovala vse

obligatorne sestavine iz 1. odst. 40. čl. ZIZ, vključno z

dovolj natančno opredelitvijo pravnega varstva, ki ga upnika

uveljavljata, zato ne drži pritožbeni ugovor, da je bil

predlog za izvršbo nespecificiran v delu, ki se nanaša na

zamudne obresti.

Dolžnik je v pritožbi sam pojasnil, da se zneski, ki jih je

iz naslova preživninske obveznosti plačal 17.12.2002,

28.6.2004 in 16.7.2004, nanašajo na preživnino za leto 2003

in 2004, kar pa ni predmet izterjave v tem izvršilnem

postopku.

V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialno pravo, je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani

sklep spremenilo tako, da se ugovoru ugodi le glede

izterjave terjatve druge upnice 10.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.9.1992, glede preostalega dela

obresti (od 20.4.1988 do 14.9.1992) pa se izvršba nadaljuje.

V preostalem delu je pritožbo druge upnice, pritožbo prvega

upnika in dolžnika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. 365. čl.

ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker je druga upnica s pritožbo uspela v neznatnem delu, je

pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene

stroške (2. odst. 165. čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1435/2000
• VSL sodba in sklep I Cp 456/2001
• VSM sklep I Ip 1137/2008