VSL sklep IV Cp 3060/2005

Jedro

1. Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija

očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva,

ko postane polnoleten.

2. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve

v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost

pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato

je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice

čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna

dejstva.

Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem velja načelo proste

presoje dokazov praviloma ne vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala

vrednost posameznega dokaza, imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo

ni otrokov oče, poseben pomen medicinske metode, zlasti metoda DNA

genetskih odtisov, ki je odprla nove možnosti pri zaneslivejši

identifikaciji oseb v zadevah spornega očetovstva. Omenjena analiza

je doslej najzaneslivejša metoda ugotavljanja očetovstva.

Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost, da bi analiza DNA

pri pravdnih strankah dala drugačen rezultat o spornem očetovstvu, je

pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Izrek

Pitožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da prvi

toženec ni oče mld. S. S., sedaj S. I., rojene 4.8.1989 na

J. Odločilo je, da morata toženca tožnici solidarno povrniti

139.057,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2005 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju lahko otrok s tožbo

izpodbija očetovstvo v petih letih od dneva, ko je postal polnoleten.

Ker mladoletna tožnica še ni polnoletna, je tožba preuranjena.

Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega

stanja, saj ni izvedlo zaslišanja druge toženke, zavrnilo pa je tudi

dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem prič. Izvesti bi moralo

tudi genetsko preiskavo, saj je izpodbijanje očetovstva proces, ki

ima dolgoročne posledice za otrokovo življenje.

Pritožba je utemeljena.

Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - prečiščeno

besedilo, ZZZDR) razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija

očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva,

ko postane polnoleten (enako K. Zupančič, Oris družinskega prava,

Uradni list RS, Ljubljana 1993, stran 97). Seveda pa je treba v

primeru otrokove mladoletnosti spoštovati pravila o pravilnem

zastopanju mladoletnih oseb, kar je bilo v konkretnem primeru v

celoti izpolnjeno. Takšna ureditev aktivne legitimacije za vložitev

tožbe na izpodbijanje očetovstva je zrcalna slika določbe 92. člena

ZZZDR, ki mladoletnemu otroku daje tudi legitimacijo za vložitev

tožbe na ugotovitev očetovstva. Ker lahko mladoletni otrok toži na

ugotovitev oččetovstva, s čimer se varuje njegova pravica po

razodetju roditeljskega razmerja med očetom in otrokom, ni nobenega

razloga, ki bi preprečeval, da ne bi bil aktivno legitimiran za tožbo

na izpodbijanje očetovstva.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z

zaslišanjem druge toženke. Narok za glavno obravnavo 3.3.2005 je

namreč opravilo v odsotnosti pravilno vabljene toženke (282. člen

Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zmotno je prepričanje tožene

stranke, "da zakon ne zahteva, da bi morala stranka pri vsakem

dokaznem predlogu natančno opisati, kaj naj se ugotovi." V določbi

236. člena je predpisano, da mora stranka, ki predlaga, naj se

določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča,

ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma

zaposlitev. Velja torej, da mora biti dokazni predlog stranki za

zaslišanje priče substanciran. V njem mora opredeliti, katero dejstvo

naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi, ter na podlagi katerih

okoliščin naj bi predlagani dokaz sploh lahko služil ugotovitvi

določenega dejstva. Nobenega dvoma ne more biti, da je treba določilo

236. člena ZPP, ki predstavlja izvedbo razpravnega načela, upoštevati

tudi v statusnih sporih.

Tožena stranka pa utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve

v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost

pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato

je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice

čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna dejstva.

Takšen pristop z bolj izraženim preiskovalnim načelom terja tudi

zavarovanje pravic in interesov mladoletnega otroka, zapovedano v 1.

odstavku 408. člena ZPP. Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem

velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) praviloma ne

vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost posameznega dokaza,

imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo ni otrokov oče, poseben pomen

medicinske metode, zlasti metoda DNA genetskih odtisov, ki je odprla

nove možnosti pri zaneslivejši identifikaciji oseb v zadevah spornega

očetovstva. Omenjena analiza je doslej najzaneslivejša metoda

ugotavljanja očetovstva, saj posega na področje samega človeškega

genoma. Zajema devet kromosomov, stopnja njene zanesljivosti pa

dosega 99,99% (glej podrobneje: J. Balažic, Nove metode

identifikacije oseb v spornem očetovstvu, Pravosodni bilten št.

3-4/96, stran 43). Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost,

da bi analiza DNA pri pravdnih strankah dala drugačen rezultat o

spornem očetovstvu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo,

izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje

(355. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 218/94
• VSL sklep I Cpg 388/2000
• VSM sklep Cp 1831/2001