VSL sodba IV Cp 3804/2005

Jedro

Tožeča stranka pravni standard rednega šolanja tolmači preozko. Ni

mogoče šteti, če otrok preneha s šolanjem, nato pa ga ponovno

nadaljuje in svoje obveznosti redno izpolnjuje, da je preživninska

obveznost preživninskega zavezanca ugasnila. V skladu s sodno prakso

je treba preživninskemu upravičencu preživnino priznati vsaj od

trenutka rednega šolanja dalje, prav to obdobje pa je, predmet spora.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na znižanje preživnine na 18.000,00 SIT mesečno. Odločilo je, da mora

tožeča stranka toženi stranki povrniti 197.075,00 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2005 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka

šolanje na Gimnaziji v K. prekinila, zato ni mogoče šteti,

da se redno šola. Sodišče prve stopnje ni pridobilo podatkov

o tem, kako je toženka dejansko opravljala oziroma

izpolnjevala redne šolske obveznosti na gimnaziji, temveč se

je zadovoljilo z nepopolnim in pomanjkljivim dopisom

šolskega psihologa, ki ne more zadoščati za presojo, ali se

je redno šolala ali ne. Čeprav tožnik kot stranka ni

pristopil na glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ne bi

smelo prezreti drugih dokazov v zvezi z njegovo zmožnostjo

roditelja prispevati k preživljanju otroka. Listine v spisu

dokazujejo njegove šibke premoženjske razmere, sodišče prve

stopnje pa se je oprlo zgolj na govorice, v katerih je

izpovedovala toženkina mati. Potrdila o šolanju na Gimnaziji

v K. dokazujejo, da je toženka kar dvakrat neuspešno

ponavljala tretji letnik gimnazije, sodišče prve stopnje pa

je kljub temu zavzelo stališče, da se redno šola. Po drugi

strani v izpodbijani sodbi ni najti razlogov, ki se nanašajo

na možnost toženkine matere, da prispeva k preživljanju

hčerke. Vprašljiva je stvarna pristojnost okrajnega sodišča,

saj je bil zahtevek usmerjen na znižanje preživnine. Pojma

rednega šolanja ni mogoče razumeti tako, kot je to storilo

sodišče prve stopnje. Ni namreč potrebno le redno

izpolnjevanje šolskih obveznosti v rokih in po programu

šole, temveč tudi kontinuiteta izpolnjevanja obveznosti.

Točeča stranka v laični dopolnitvi pritožbe opisuje svoje

življenje od razveze s K. H. S. v letu 1995. Po mamini smrti

je prodal njeno stanovanje in kupil manjše v M. Z denarjem

od prodaje stare hiše v bližini M. je kupil stanovanje, ki

ga oddaja v najem. Ni res, da dela na črno. Izvid

specialista ortopeda iz Nemčije z dne 6.8.1997 potrjuje

trditve o njegovem slabem zdravstvenem stanju. Izpoved priče

K. H. S. je eno samo natolcevanje in nesmiselna laž. S

hčerko je imel stike dvakrat letno, vendar ga je bolelo, ker

se je do njega obnašala neprimerno.

Pritožba ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka:

Za odločanje v vseh zadevah, v katerih materialnopravno

podlago predstavlja Zakon o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih (Ur. list RS št. 69/04 - prečiščeno besedilo,

ZZZDR), so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča

ne glede na to, ali se odloča o zadevah v pravdnem ali

nepravdnem postopku (1. odstavek 10.a člena ZZZDR).

Izključno stvarno pristojnost okrožnih sodišč v sporih o

zakonitem preživljanju določa tudi 3. točka 2. odstavka 32.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar pa je treba v

konkretnem primeru upoštevati Zakon o spremembah in

dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št.

2/04, ZPP-B), ki določa, da se postopki v sporih o zakonitem

preživljanju, ki so začeti do začetka uporabe določb iz 16.

člena ZPP-B, dokončajo pred okrajnimi sodišči po sedanjem

zakonu (1. odstavek 15. člena ZPP-B). Ker so se določbe 2.

člena ZPP-B začele uporabljati 1.1.2004, tožba v sporni

zadevi pa je bila vložena 3.9.2003, je podana pristojnost

okrajnega sodišča.

Nekorekten je očitek, da se sodišče prve stopnje ni

ukvarjalo z dejstvom, da je toženka v šolskem letu 2001/2002

neuspešno zaključila tretji letnik gimnazije, ki ga je nato

v šolskem letu 2002/2003 neuspešno ponavljala. Vse te

okoliščine je namreč natančno povzelo (2. odstavek na 7. in

1. odstavek na 8. strani sodbe) in jih nato primerjalo z

abstraktnim dejanskim stanjem pravnega standarda rednega

šolanja iz 2. odstavka 123. člena ZZZDR. Izpodbijana sodba

nima nobenih pomanjkljivosti, ki zadevajo njeno sestavo,

zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Prav tako ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima

razlogov, ki se nanašajo na preživninsko zmožnost toženkine

matere. Tožeča stranka pozablja, da je predmet tega spora

tožba na odpravo ali znižanje z izvršilnim naslovom določene

preživnine. V tovrstnih sporih mora sodišče najprej oceniti,

ali so se spremenile okoliščine na strani preživninskega

upravičenca in/ali preživninskega zavezanca. Le če je ta

pogoj izpolnjen, mora na novo odmeriti preživnino,

upoštevajoč vse pravno pomembne okoliščine na strani

preživninskih zavezancev in preživninskega upravičenca. Ker

v obravnavani zadevi rezultat dokaznega postopka ni potrdil

zatrjevanega poslabšanja materialnih razmer na strani tožeče

stranke, nova odmera preživnine z upoštevanjem vseh

relevantnih okoliščin, vključno z zmožnostjo za preživljanje

toženkine matere, ni bila potrebna.

O nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja:

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v

zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Kot

podlago zavrnilne sodbe je sprejelo naslednja pravno

odločilna dejstva:

- preživnina za toženo stranko je bila določena s

sporazumom, ki sta ga 12.6.1995 sklenila njena mati in

tožeča stranka;

- s sporazumom se je tožeča stranka zavezala za toženo

stranko plačevati mesečno preživnino 300 DEM;

- po zadnji uskladitvi preživnine Centra za socialno delo

K. z dne 5.4.2004 znaša preživnina od 1.4.2004 47.811,00

SIT;

- toženka štipendije nima niti je ni nikoli prejemala;

- tožeča stranka je svojo zaposlitv v Nemčiji samovoljno

opustila;

- tožeča stranka ni dokazala, da bi se njeno premoženjsko

stanje poslabšalo;

- toženka je neuspešno zaključila tretji letnik gimnazije

(šolsko leto 2001/2002), ki ga je v šolskem letu 2002/2003

neuspešno ponavljala, v šolskem letu 2003/2004 pa je šolanje

uspešno nadaljevala na lažjem programu Srednje ekonomske

šole.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se preživnina lahko spremeni

le od vložitve tožbe, s katero se uveljavlja sprememba. Ker

toženka od začetka šolskega leta 2003/2004, torej od

septembra 2003, nesporno izpolnjuje šolske obveznosti, tožba

pa je bila vložena 3.9.2003, je ob pravilni uporabi

materialnega prava povsem nepomembno, ali je bila prekinitev

šolanja v šolskih letih 2001/2002 in 2002/2003 upravičena

ali ne. Sodna praksa namreč šteje, da so pogoji za

preživljanje polnoletnega otroka po 123. členu ZZZDR

izpolnjeni, če otrok preneha s šolanjem, pa se ponovno začne

šolati in nato svoje obveznosti redno izpolnjuje.

Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno v

smeri zatrjevanih spremenjenih okoliščin na strani tožeče

stranke in se ni, kot zmotno meni tožeča stranka, naslonilo

zgolj na dejstvo, da tožnik kljub pravilnemu vabljenju ni

pristopil na glavno obravnavo. O nedokazanosti tožnikovih

trditev je sklepalo v povezavi s presojo listin, na katere

se sklicuje pritožba (potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z

dne 22.9.2004 in odločba Ministrstva za finance, DURS,

Davčnega urada M. o odmeri dohodnine za leto 2003), seveda

pa tudi v povezavi z zaslišanjem priče K. H. S., ki jo je

predlagala sama tožeča stranka. Takšno postopanje sodišča je

v celoti v skladu z metodo ugotavljanja spodnje premise

sodniškega silogizma, ki jo sodišču zapoveduje zakon (8.

člen ZPP). Tožeča stranka, ki je v postopku ostala pasivna,

je morala in mogla računati s tem, da bodo močneje

učinkovala dejanja aktivne stranke. Nedvomno je pravilen

tudi zaključek, da citirana potrdilo in odločba v konkretnem

primeru, za katerega je značilno to, da je tožnik od leta

1969 do leta 2000 živel in delal v Nemčiji, ne moreta

predstavljati dokaza o zmanjšanju njegove pridobitne

sposobnosti. Listini, na katero opozarja tožeča stranka v

pritožbi (izvid specialista ortopeda z dne 6.8.1997), pa ni

priložen overjen prevod (2. odstavek 226. člena ZPP), zato

nima dokazne vrednosti.

O zmotni uporabi materialnega prava:

Kot je bilo nakazano že pri odgovoru na kritiko tožeče

stranke v smeri nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega

dejanskega stanja, tožeča stranka pravni standard rednega

šolanja tolmači preozko. Ni mogoče šteti, če otrok preneha s

šolanjem, nato pa ga ponovno nadaljuje in svoje obveznosti

redno izpolnjuje, da je preživninska obveznost

preživninskega zavezanca ugasnila. V skladu s sodno prakso

je treba preživninskemu upravičencu preživnino priznati vsaj

od trentka rednega šolanja dalje, prav to obdobje pa je, kot

je bilo že obrazloženo, predmet spora. V konkretni pravdi

zato sploh ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je do

prekinitve šolanja v šolskih letih 2001/2002 in 2002/2003

prišlo iz upravičenega razloga ali ne.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo,

kot ga določa 132. člen ZZZDR. Dejanske ugotovitve o tem, da

se niso spremenile gmotne razmere na strani tožeča stranke,

so narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarjeno je že

bilo, da bi bila nova odmera preživnine in s tem vrednotenje

preživninskih zmožnosti toženkine matere potrebna le v

primeru, če bi bil izpolnjen pogoj spremenjenih okoliščin.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba III Cp 1421/2006
• VSK sodba I Cp 1433/2005
• VSL sodba I Cp 304/2000