VSL sklep IV Cp 1294/2005

Jedro

Ker se je v predmetnem sporu izpostavilo vprašanje preprečevanja

stikov med očetom in mladoletno B. s strani matere, je to,

upoštevajoč abstraktno dejansko stanje iz 6. odstavka 106.

člena ZZZDR-UPB1, terjalo razčiščevanje določenih

pravnorelevantnih okoliščin.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

mladoletna hčerka pravdnih strank B. B. zaupa v varstvo in

vzgojo materi A. B.; očeta R. A. je zavezalo k plačevanju

preživnine v znesku 40.000,00 SIT mesečno od 1.11.2004 na

roke matere; nasprotni tožbeni zahtevek, naj se mladoletna

hčerka zaupa v varstvo in vzgojo očetu, materi pa naloži

plačevanje preživnine, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da

vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča

stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju

tožeča stranka), ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta izvedenca in Center za

socialno delo L. podala jasno stališče, da tožnik, če bo hči

pri materi, nima najmanjše možnosti navezati ustrezne stike

z otrokom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni nobenega

razloga, zaradi katerega stiki med tožnikom in hčerko ne bi

bili v korist otroka. Dejansko je ostalo nepojasnjeno, v čem

je večja korist otroka, da ostane pri materi, kot če bi bil

zaupan tožniku. Upoštevati bi bilo treba odnos obeh

roditeljev do pravice otroka, da ima tudi drugega starša, ne

pa, da eden od staršev otroka pritegne k sebi in ga odtegne

od drugega roditelja. Sodišče prve stopnje je povzelo le

tisti del izpovedi M. S., ki je nekako v korist tožene

stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi (v

nadaljevanju tožene stranke), pa še ta je iztrgana iz celotnega

konteksta. Tožnik je kot oče v povsem podrejenem položaju. Če je bil

tožbeni zahtevek že zavrnjen, bi moralo sodišče po uradni dolžnosti

določiti stike med njim in hčerko. Tožnik v laični dopolnitvi

pritožbe natančneje pojasnjuje posamezne okoliščine spora. Bistvo

njegovih navedb je, da vztraja, naj se otrok zaupa v varstvo in

vzgojo njemu, saj drugače do realizacije stikov, ki jih toženka

vztrajno odklanja, nikakor ne bo prišlo. Izpostavlja določilo 6.

odstavka 106. člena Zakna o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

(Ur. l. RS, št. 69/04, prečiščeno besedilo, ZZZDR-UPB1). Sodišče

ščiti materine želje namesto otrokovih pravic, ves trud tožnika, da

bi vzpostavil normalne odnose s toženko, pa obravnava kot

zaostrovanje odnosov s toženko.

Pritožba je utemeljena.

ZZZDR-UPB1 v 106. členu določa, da ima otrok pravico do stikov z

obema staršema, da imata starša pravico do stikov z otrokom in da se

s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Če tisti od staršev,

pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od

staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči

centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev

odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo

in vzgoja in se otrok zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta

omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist (6.

odstavek 106. člena ZZZDR-UPB1).

Ker se je v predmetnem sporu izpostavilo vprašanje preprečevanja

stikov med očetom in mladoletno B. s strani matere, je to,

upoštevajoč abstraktno dejansko stanje iz 6. odstavka 106.

člena ZZZDR-UPB1, terjalo razčiščevanje naslednjih

pravnorelevantnih okoliščin:

- ali tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča otrokove

stike z drugim od staršev;

- ali je drugi od staršev že zaprosil za strokovno pomoč centra za

socialno delo, pa stikov ni bilo mogoče izvrševati niti ob njihovi

pomoči;

- ali drugi od staršev izpolnjuje pogoje za varstvo in vzgojo otroka,

pri čemer je treba oceniti celoten sklop okoliščin, zlasti bivanjske

in premoženjske razmere, delovni čas, čustveno navezanost, morebitne

odnose z drugimi člani družine in načrte za prihodnost, ter opraviti

prognozo otrokovega fizičnega in psihičnega razvoja ter lojalnega

obnašanja pri uresničevanju pravice do stikov drugega od staršev, če

se otrok zaupa temu staršu;

- kakšna je drža otroka do stikov s staršem, pri katerem ne živi,

torej, ali jih sprejema ali pa ima do njih odklonilno stališče.

Vse zgoraj naštete okoliščine so hkrati tiste, ki napolnjujejo pravni

standard koristi otroka, ki je temeljno vodilo za ravnanje in

postopanje, ki zadeva otroka, tudi kadar se odloča o njegovem varstvu

in vzgoji. Sodišču prve stopnje je mogoče očitati, da je vsebino

koristi mladoletne B., ki je vrednostni pojem, pomanjkljivo

opredelilo. Kot odločilno je ovrednotilo sicer nedvomno

pomembno okoliščino, da toženka primerno in ustrezno skrbi

za hčerko, ki je na mater zaradi skupnega življenja tudi

močno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča pa je

premajhno težo pripisalo že doslej izkazanemu dejstvu, da

mati vztrajno preprečuje otrokove stike z očetom, da njihova

realizacija ni bila uspešna niti ob pomoči centra za

socialno delo, zlasti pa, da mladoletna B. ne odklanja

stikov z očetom, ampak, kot je bilo ugotovljeno, prav

nasprotno. Določba 6. odstavka 106. člena ZZZDR-UPB1 pride v

poštev zlasti v situaciji, kot se nakazuje v obravnavanem

sporu. Če namreč ne pomaga strokovno delo centra za socialno

delo, se lahko otroka, še preden staršu uspe vcepiti

nepramagljiv odpor do drugega starša, odvzame in zaupa v

varstvo in vzgojo drugemu staršu, če bo seveda ta pripravljen

omogočati stike. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega

materialnopravnega izhodišča ni v celoti ugotovilo vseh pravno

pomembnih dejstev, naštetih zgoraj, je pritožbeno sodišče pritožbi

ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri

ugotavljanju otrokove koristi pretehtati na eni strani škodljive

posledice, ki jih mati z neodgovornim in sistematičnim preprečevanjem

stikov z očetom povzroča hčerki, na drugi strani pa morebitne

škodljive posledice odločitve, da se mladoletni otrok zaupa v varstvo

in vzgojo očetu, zlasti z vidika čustvene navezanosti na mater in

spremembe življenskega okolja. Za takšno oceno pa bo moralo postaviti

ustreznega izvedenca, saj samo s potrebnim strokovnim znanjem ne

razpolaga. Ugotovitev sodišča prve stopnje o šoku, ki bi ga za hčerko

predstavljalo pretrganje odnosov z materjo, je zaenkrat pruranjena in

premalo strokovno utemeljena. Glede na predvideni čas, ki bo še

potreben za zaključek postopka na prvi stopnji zaradi postavitve

novega izvedenca ustrezne stroke, naj sodišče prve stopnje, če to

narekujejo koristi otroka, na predlog stranke, po potrebi pa po

uradni dolžnosti (1. odstavek 411. člena ZPP), izda začasno odredbo o

osebnih stikih med tožnikom in hčerko. Takšen začasen ukrep bo lahko

med drugim predstavljal tudi merilo za presojo, ali je toženka v

okviru svoje vzgojne naloge uspela spremeniti svojo miselnost o

"izključnem imetništvu" roditeljske pravice.

V zvezi z vlogo Centra za socialno delo L. C. in ravnanjem

tožnika je treba končno opozoriti še na vprašljivo stališče

sodišča prve stopnje, ki je del krivde za neizvrševanje

stikov pred izdajo odločbe Centra za socialno delo L. C. z

dne 5.3.2003 pripisalo tožniku. Tisti od staršev, pri

katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do stikov z

otrokom, vendar pa ga, ob nesporno konfliktnem razmerju med

staršema, katerih zveza je razpadla, med njima pa ni več

ozračja zaupanja, ni mogoče siliti, da osebni stiki potekajo

v navzočnosti starša, ki mu je otrok sicer zaupan v varstvo

in vzgojo. Neprepričljivi so tudi argumenti sodišča prve stopnje o

nezadostnih ukrepih Centra za socialno delo L. C., da bi se

vzpostavili stiki med očetom in hčerko. Ni namreč jasno, kaj

bi lahko center ob pasivnosti toženke in njenem neodzivanju

na uradna vabila še lahko storil za vzdrževanje stikov med

očetom in hčerko.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 533/2001
• VSL sodba I Cp 1625/2001
• VSL sklep III Cp 778/2002