VSL sklep IV Cp 3192/2005

Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tožnica

pa je le zatrjevala le en hud konflikt, je odločitev, da se mora

toženec izseliti iz solastne hiše preuranjena za pravilno uporabo 2.

odstavka 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ. Gre za konkurenco

več z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

(lastninska pravica, pravica do nedotakljivosti stanovanja in pravica

do varnosti, telesne integritete in človeškega dostojanstva), zato

mora biti dejansko stanje zadosti ugotovljeno, pa čeprav sodišče

odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi stopnje

verjetnosti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje, da ponovno odloči o ugovoru.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca proti začasni odredbi

z dne 22.4.2005, s katero je sodišče naložilo tožencu izselitev iz

stanovanjske hiše v roku 8 dni po izdaji začasne odredbe, ki velja do

pravnomočnosti tega postopka.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov. Sodišče je obrazložilo sklep, da je potrebna začasna

odredba, da se prepreči naslilje nad tožečo stranko in otrokoma, sama

tožnica pa je celo izpovedala, da toženec nad otrokoma ni bil

nasilen. Sodišče je določilo izselitveni rok 8 dni od izdaje odločbe,

pri čemer sodna odločba učinkuje šele od vročitve odločbe in ni

pomembna izdaja odločbe. Ni znano, od kje sodišče sklepa, da je

toženec bil seznanjen z začasno odredbo že 29. ali 30.4. Sodišče

zmotno razlaga določbo 2. odstavka 411. člena ZPP. Člen je

podnormiran in zato ga je treba obravnavati strogo. Gre za skrajen in

izjemen ukrep, pri katerem je treba spoštovati načelo sorazmernosti

med nujnostjo začasne odredbe in toženčevo zasebno lastnino in

nedotakljivostjo stanovanja. Sicer pa so konfilktne situacije pri

vseh ločitvenih postopkih in vsaka konfliktna situacija še ne pomeni

nasilja. Nasilje mora biti konkretizirano in objektivno, ne pa le

subjektivno. Predlagatelj mora tudi izkazati stopnjo verjetnosti. V

konkretnem primeru pa ne gre za nujni ukrep. Pravdni stranki imata

skupno premoženje, ki ga bosta morala razdeliti in do takrat ga imata

pravico uporabljati oba. Sodišče v izdanem sklepu ni upoštevalo

načela sorazmernosti. Grozeče nasilje pa v predlogu ni bilo

zatrjevano in ni bilo izkazano s stopnjo verjetnosti. Tožeča stranka

ni predložila niti enega dokaza o nasilju, zato gre za

nekonkretiziran predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče se

sklicuje na poročila centra za socialno delo in spregleda, da je

poročilo sestavljeno le iz trditev strank, ne pa iz objektivnih

ugotovitev centra. Sodišče trdi, da je tožeča stranka v izpovedbi

potrdila v predlogu zatrjevano nasilje. Tožnica je navedla, da jo je

tožena stranka pretepala v zimskem vrtu in v avtu in jo lovila z

nožem. Ta dejstva pa niso bila dokazana in kljub temu ji sodišče

verjame. Lovljenje in pretepanje z nožem v predlogu niso bili

navedeni. Dogodka 20.4.2005 ni mogoče primerjati s pretepanjem in

lovljenjem z nožem. Dogodek ni potekal tako, kot je na naroku to

povedala tožeča stranka. Res je, da je 20.4.2005 prišlo do spora in

da je tožena stranka odreagirala, vendar na provokacijo tožeče

stranke, ki je bilo tudi grdo ravnanje. Ko je tožnica poklicala

policijo, je toženec šel iz hiše in počakal policiste. Tožeča stranka

navaja, da naj bi jo toženec pljuval in brcal, tega pa policistom ni

povedala. Edine nepristrane osebe bi bili lahko policisti, ki so

prisostvovali dogodku in ki so imeli možnost uvesti ukrep prepovedi

začasnega približevanja. Vendar tega ukrepa niso uvedli. V pismu

tožnice je bilo nasilje konkretizirano tako, da naj bi tožena stranka

skrila ključe, telefon in polnilec, kar pa ne more opravičevati

izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja. Tožnica pa jasno

izpoveduje, da noče vrnitve moža v stanovanje, ker si želi, da

začasna odredba ostane v veljavi zaradi medsebojnih premoženjskih

razmerij. Tožena stranka uveljavlja kršitev pravic enakega varstva iz

22. člena Ustave, da ni imela možnosti, da se izjavi o predlogu za

izdajo začasne odredbe in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33.

člena Ustave in pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena

Ustave.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbi je treba pritrditi v delu, ko graja obrazložitev sklepa

sodišča prve stopnje in sicer odgovor na vprašanje, ali je iz

opravljenega dokaznega postopka že mogoče sklepati, da je podan

zakonski dejanski stan, ki ga zahteva

2. odstavek 411. člena ZPP v zvezi s 272. členom ZIZ. Pritožba tudi

pravilno opozarja, da se začasna odredba o izselitvi zakonca iz

skupnega stanovanja odredi le v zakonskih sporih, če je to potrebno,

da se prepreči nasilje in da gre za ukrep, ki ob utemeljnih razlogih

pomeni tudi začasni poseg (do pravnomočnosti rešitve razvezne pravde)

v lastninsko pravico in nedotakljivost stanovanja. Pritožba sicer pri

tem prezre, da je tudi pravica do osebnega dostojanstva in varnosti

ter pravica zasebnosti in zasebnostnih pravic tudi ustavna kategorija

oziroma, da gre za človekove pravice in temeljne svoboščine (34. in

35. člen Ustave). Res je, da je treba v tem primeru tehtati vse z

Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine; vendar

ukrep iz 2. odstavka 411. člena ZPP, daje ob obstoju nevarnosti

nasilja prednost varnosti, človekovi telesni integriteti in

dostojanstvu.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo z dne 22.4.2005 na

podlagi predloga tožeče stranke in pisma tožnice. V predlogu je

tožeča stranka predlagala zaslišanje strank, poizvedbe pri Policijski

postaji K. o poizvedbah na naslovu pravdnih strank, s

poizvedbami pri centru za socialno delo. Zato pritožba nima

prav, ko trdi, da tožnica ni predlagala nobenega dokaza.

Sodišče je sledilo predlogu, verjelo navedbam tožnice in

izdalo začasno odredbo.

Pritožba nima prav, ko meni, da ni mogoče izdati začasne odredbe,

predno ni vročen predlog za njeno izdajo. To je sicer možno, če so

podani pogoji iz 272. člena in v našem primeru 411. člena ZPP, vendar

mora sodišče v sodni odločbi, ki jo izda, pojasniti v obrazložitvi

razloge, tako da da možnost nasprotni stranki, da se o njih izjavi in

da se lahko v ugovornem postopku razčistijo sporna dejstva (primerjaj

tudi odločbo Ustavnega sodišča, ki je bila izdana v zvezi s kršitvijo

načela enakosti pred zakonom, opr. št. UP 232/99, z dne 17.2.2000,

objava Uradni list RS, št. 24/2000).

Toženec tudi navaja, da je v sklepu z dne 22.4.2005 sodišče zagrešilo

absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ko je v izreku določilo, da se

je toženec dolžan izseliti v roku 8 dni po izdaji začasne odredbe,

katero je toženec prejel 9.5.2005 (povratnica pripeta k list. št.

11). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo v delu, da lahko rok za

prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva,

ko je bila dolžniku odločba vročena (19. člen ZIZ). Vendar je v tem

primeru tožena stranka navajala, da se je že od spornega dogodka

oziroma konflikta dne 20.4.2005 sama začasno izselila k svojim

staršem, rok 8 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje o izdaji

začasne odredbe pa je tudi že potekel. Zato v tem primeru ne gre za

takšno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdaje

prvega sklepa. Sodišče je tudi obrazložilo, da verjame navedbam

tožnice iz pisma in predloga in je začasno odredbo izdalo.

Pač pa pritožbeno sodišče dvomi v zadosti ugotovljeno dejansko stanje

glede odločitve v ugovornem postopku in na podlagi tega dvomi v

dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v

dokaznem postopku le zaslišalo pravdni stranki, pribavilo mnenje

centra za socialno delo, ni pa pribavilo policijskega poročila in ni

naredilo natančne dokazne ocene. Pritožba ima prav, ko opozarja na

določene neskladnosti med predlogom tožeče stranke, njeno izpovedbo

in nenazadnje med izpovedbo tožene stranke. Izpovedba tožeče stranke

glede spornega dogodka 20.4.2005 se razlikuje od navedb iz njenega

pisma in predloga (npr. potek dogodkov, grožnje z nožem, davljenje,

dejstva o tem, kdo je ostal v hiši na dan spornega konflikta in kdo

je prespal pri starših ipd.). Predlagateljica mora v tem postopku

dokazati, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči

nasilje. V predlogu je zatrjevala, da je bil toženec večkrat nasilen

do nje, kar škodljivo vpliva tudi na otroke. Sodišče prve stopnje

meni, da iz poročila centra za socialno delo ne izhajajo popolnoma

enake ugotovitve, kot jih je zatrjevala tožnica. Pritožba pravilno

opozarja, da so v centru za socialno delo zapisali povzetke izjav

strank (med drugim je mati povedala, da oče do otrok ni bil nasilen

in mu zato ne želi omejevati stikov, pač pa da gre za konflikte glede

delitve premoženja). Vendar pa pritožba prezreze, da so delavci

Centra za socialno delo zapisali tudi povzetek, katerega sprejema

sodišče prve stopnje, da je odnos med staršema tako konflikten in da

zelo niha, da bi bilo treba umiriti situacijo in da je težko

vzdrževati konstruktivno komunikacijo. Pritožbeno sodišče pritožniku

tudi odgovarja, da iz njegovega zaslišanja ne sledi jasna

pripravljenost živeti v hiši z ženo in otroki do razveze in do

dogovora ali odločitve o tem, kdo bo kje živel.

Zaradi premalo ugotovljenega dejanskega stanja za pravilno uporabo

materialnega prava, je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje stopnje v ponovni

postopek (355. člen ZPP v zvezi s 365. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje pribavi poročilo

policistov, ki so opravili intervencijo 20.4.2005, ponovno oceni

izvedene dokaze in dokaze, ki jih bo še pridobilo in naj nato na

podlagi pravilne uporabe 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ o

ugovoru ponovno odločbi. Pri tem naj upošteva, da gre za konkurenco

temeljnih ustvnih pravic. Res je treba za izdajo začasne odredbe

pravno relevantna dejstva dokazati s stopnjo verjetnosti, vendar

morajo biti sporna dejstva zadosti razčiščena, da je o sporu mogoče

odločiti. Pri odločanju o zadevi naj si sodišče prve stopnje pri

zapolnitvi pravnega standarda "nasilja" pomaga z institutom iz

kazenskega prava (kaznivo dejanje nasilništva), saj določba 411.

člena ZPP ne daje natančne razlage. Treba pa je tudi upoštevati, da

je namen začasne odredbe preprečitev nasilja med zakoncema oz. v

družini, ne pa zavarovanju domnevnih premoženjskih interesov.

Pritožbeno sodišče pa na koncu še dodaja, da je v življenjsko težki

situaciji, v kateri sta se znašli pravdni stranki, treba za dogovor

pri centru za socialno delo ali pri drugi ustrezni svetovalni službi

poiskati pomoč. Ker sta starša pred centrom za socialno delo že

sklenila sporazum o začasnih stikih, pritožbeno sodišče meni, da sta

pravdni stranki sposobni nadaljevati te pogovore tudi v smeri, kje

bosta živela, koliko bo preživnina, saj sta se začasno dogovorila, da

bosta otroka živeli pri materi, oče pa bo imel redne in pogoste

stike. Dogovor o skupnem premoženju je mogoče doseči tudi v postopku

posredovanja med sprtima stranema, ki ga lahko opravi center za

socialno delo, če stranki to želita. Ker sta starša izkazala

pripravljenost o dogovarjanju v zvezi z otrokoma, to kaže, da sta

jima otroka vrednota, ki sta jo dosegla v skupnem življenju, kljub

temu, da se sedaj želita oba razvezati.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1086/93
• VSL sodba II Cp 1879/2001
• VSL sodba II Cp 1384/93