<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep IV Cp 3871/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.3871.2005
Evidenčna številka:VSL51325
Datum odločbe:10.08.2005
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:začasna odredba - izselitev iz hišniškega stanovanja

Jedro

Enkratni dogodek v postopku razveze (toženec je proti tožnici vrgel

krožnik s pizzo) še ne pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan

nasilja iz 411. člena ZPP, ki bi dopuščal, da se mora toženec do

konca razveznega postopka iz stanovanja izseliti. Tožnica ni

dokazala, da bi ji toženec grozil, jo davil, lovil z nožem. Sodišče

pa ocenjuje, da je toženec sicer slabše samokontrole, vendar ni

nevaren.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru toženca, sklep o izdani

začasni odredbi z dne 15.4.2005 razveljavilo in predlog za izdajo

začasne odredbe zavrnilo.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče prve stopnje

je prvič odločilo drugače. Na pritožbo tožene stranke pa sedaj

spreminja svojo odločitev. Narobe je razlagalo sklep drugostopnega

sodišča glede napotitve za pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče samo ugotavlja, da po dopolnjenem dokaznem postopku ni novih

okoliščin, pa vendar odloči drugače. Spregledalo je napotek

drugostopnega sodišča, da mora sodišče upoštevati konkurenco

temeljnih ustavnih pravic, to je pravico do lastninske pravice in

pravico do osebnega dostojanstva in varnosti in da mora smiselno

uporabiti tudi inštitut nasilja kot inštitut kaznivega dejanja. V

sklepu sodišče zmotno zapiše, da iz obtožnega predloga ne izhaja, da

gre za nasilje toženca nad ženo in otrokoma in zmotno meni, da gre za

kaznivo dejanje nasilništva le v primeru, da gre za ogroženost več

oseb. Ogrožena je bila tožnica, ravnanje toženca pa je močno

prestrašilo oba otroka. Sodišče zmotno oceni osebnost toženca. Iz

zapisnika iz naroka izhaja, da je ves čas prekinjal narok, odhajal iz

razpravne dvorane, na koncu pa je tožnici zabrusil "boš že videla".

Zmotno meni sodišče, da med pravdnima strankama ni takih napetosti,

ki bi preprečevale skupno bivanje v hiši. Namen začasne odredbe je

preprečiti nasilje nad tožnico. Toženec ni pripravljen izvrševati

sporazuma o stikih, dokler mu sodišče ne omogoči bivanja v hiši in

sporazuma ne izpolnjuje. Če se toženec vrne v stanovanje, se bo gibal

po vseh prostorih v hiši in zaradi preprečitve nevarnosti tragedije

bi bilo treba izdati začasno odredbo. Nerazumljiva je navedba

prvostopnega sodišča, da vrnitev toženca v stanovanje ne bo moteča,

če toženec ne bo po nepotrebnem vznemirjen.

V pritožbenem roku je vložila lastnoročna pritožbo tudi toženka. Ker

je pritožba eno pravno sredstvo, je pritožbeno sodišče obe vlogi

obravnavalo kot eno pravno sredstvo. Dodaja še, da je bil toženec

večkrat nasilen do nje, ni pa nikoli trdila, da bi bil nasilen do

otrok. Trdila je le, da gre za posredno nasilje nad otrokoma, če sta

navzoča. Opozarja na hudo čustveno stisko otrok in da so v času od

22.4. do 2.5. bivali pri njenih starših, ker so se bali nasilja. Ne

razume, zakaj sodišče meni, da mož ne kaže agresivnosti do nje, saj

je bil kar trikrat s strani policistov opozorjen, naj se odstrani in

naj ne povzroča nemira in težav. Stanje se je izboljšalo šele, ko se

je odselil. Večkrat je poudarila, da jo mož pretepa, grozi z nožem,

grabi za vrat in grozi, da jo bo ubil in zažgal hišo, če ga ne bo

dobro izplačala. Nikoli ni izpovedala, da vrnitev moža v stanovanje

ne bo moteča, če mož ne bo po nepotrebnem vznemirjen. Te navedbe

sodišča ne držijo. Prosila bi, da center za socialno delo še enkrat

povabi N. na razgovor, ker meni, da je to potrebno za trdne

dokaze o moževem vedenju in stanju otrok.

Sodišče je skušalo sklep vročiti toženi stranki, vendar odvetniška

pisarna pošte zaradi odsotnosti zaposlenih ni sprejela.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o predlogu pravilno oprlo na

določbo 2. in 3. odstavka 411. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku),

po katerem se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja

zavarovanje (Zakon o izvršbi in zavarovanju). Med pravdnima strankama

je spor o tem, ali je (preteklo) ravnanje toženca in oceno njegovega

ravnanja za naprej mogoče opredeliti kot takšno nevarnost, zaradi

katere je potrebno izdati začasno odredbo o izselitvi iz skupne hiše,

da se prepreči nasilje. Pred izdajo začasne odredbe je že zaradi

razveznega postopka prišlo do stanja, da je toženec bival v dnevni

sobi, tožnica pa v spalnici, hiša pa ima še dve otroški sobi

(ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi toženčeve izpovedbe).

Nato se je toženec izselil po dogodku dne 20.4.2005 in sodišče prve

stopnje je v zvezi s tem pribavilo in ocenilo obtožni predlog, vložen

pri Okrajnem sodišču v K., opr. št. ..., iz katerega izhaja,

da policisti očitajo tožencu kršitev javnega reda in miru in

to zaradi ogrožanja varnosti osebe v zasebnem prostoru (priloga C1 -

po verbalnem konfilktu je toženec tožnici vrgel pizzo skupaj z

jedilnim priborom).

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje še prebralo listine

Centra za socialno delo K. in pravilno ocenilo te listine,

da sta se pravdni stranki sporazumeli, da sta otroka zaupana

v varstvo in vzgojo materi in da sta se dogovorili za stike

ter preživnino. Sodišče je še zaslišalo pravdni stranki in

ocenilo tako njuno izpoved kot obnašanje na zadnjem naroku (primerjaj

zapisnik na list. št. 62a do 62h). Na podlagi vseh teh dokazov je

sodišče pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da

bi bil toženec tako ravnal, da bi bilo izpolnjeno dejansko stanje iz

zakonskega dejanskega stanu določbe 411. člena ZPP v zvezi z 272.

členom ZIZ. Pri tem je pravilno upoštevalo, da gre za razvezni

postopek, kjer so zlasti različna pričakovanja o tem, kako bo rešen

spor glede skupnega premoženja.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v razveznih postopkih velikokrat

tako, da se zakonca ne moreta vzdržati verbalnih obračunavanj, ki je

pri tožencu očitno tudi dne 20.4.2005 eskaliralo v obliko fizičnega

napada z metanjem krožnika proti tožnici. Takšno obnašanje, ki pomeni

slabo samokontrolo, ni običajno; tako pri drugih ljudeh kot pri

tožencu. Vendar ni mogoče slediti pritožbi, da je iz ugotovljenega

dejanskega stanja moč sklepati, da gre za preteče nasilje oziroma za

nevarnost nasilja proti tožnici. Toženec je sicer tudi na naroku

izražal nedopustna stališča o tem, da je podpisal zapisnik kljub

temu, da ni mogel izvajati stikov zato, da bi čimpreje prišlo do

rešitve glede stanovanja (zapisnik na list. št. 62g). Pritožba ima

prav, ko opozarja, da ni dopustno zamenjevati problema v zvezi z

dodelitvijo otrok, plačevanjem preživnine in stikov s problemom

ureditve skupnega premoženja. Vendar bosta obe pravdni stranki morali

razumeti, da po razvezi zakonske zveze oba otroka predstavljata

takšno vrednoto, ki nujno terja dogovarjanje in spoštovanje bivših

partnerjev kot roditeljev. Pritožba sicer navaja, da razume, da

začasna odredba ne more vplivati na delitev skupnega premoženja.

Vendar bosta zakonca tudi morala rešiti problem skupnega premoženja,

ne da bi pri tem drug drugega žalila ali celo napadala. Še zlasti se

to ne sme dogajati pred očmi otrok. Vendar dosedanji dogodki ne

kažejo na toženčevo nasilnost. Izvedenca psihologa pa tožnica ni

predlagala.

Nedopustno predlaga pritožba, da bi se glede sporov med zakoncema

zasliševalo šestletnega N., sicer pred Centrom za socialno

delo. Tako Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

kot materialno pravne določbe ZPP v zvezi s položajem otroka

v pravdi ne dovoljujejo zasliševanje otrok o tem, kdo izmed

staršev govori resnico glede nekega spornega dejstva med

staršema. Otrok lahko le izrazi svojo željo o tem, pri komu

naj živi, če to sploh želi povedati in če je sposoben

izraziti svojo voljo. Sicer so takšni dokazni predlogi

nedopustni.

Pritožba trdi, da so policisti trikrat intervenirali in opozarjali

toženca. Trdi tudi, da jo je toženec pretepal, davil in lovil z

nožem. Teh navedb tožeči stranki ni uspelo dokazati in zato jih

sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi. Pač pa

je toženi stranki uspelo dokazati, da je dne 20.4.2005 šlo za

dogodek, (ki se ni ponavljal), pa čeprav lahko pomeni enkratno

nasilje nad tožnico. Vendar je pritožbeno sodišče pri preizkusu

izpodbijanega sklepa upoštevalo, da gre za čas razveze med zakoncema

in da je po dogodku dne 20.4.2005 prišlo do umiritve zadeve. Tudi na

naroku je sodnik ugotovil, da je toženec sicer zelo razburjen, ko

sliši izpovedbo tožnice, ki mu ne ustreza, vendar pa da ne kaže

agresivnosti do tožnice. To pomeni, da je sodišče prve stopnje

ocenilo, da konflikti med zakoncema in ravnanje toženca še ne

pomenijo izpolnitve zakonskega dejanskega stanu iz določbe 411. člena

ZPP in da ni vnaprej ogrožena varnost tožnice.

Če pa bo toženec še kdaj izgubil samo kontrolo (npr. kot dne

20.4.2005), pa to lahko pomeni spremenjene okoliščine in zato lahko

tožnica znova vloži predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve

stopnje je sicer v sklepu nekoliko po nepotrebnem pripomilo, da je

vrnitev toženca v stanovanje nemoteča, če toženec ne bo po

nepotrebnem vznemirjen (pritožba zmotno meni, da je sodišče zapisalo,

da je to tožnica izpovedala). Sodišče prve stopnje je le ocenilo

izpovedbe tožnice skupaj z drugimi dokazi tako, da smiselno verjame

tožencu, da je bil tudi kdaj izzvan, da je na to reagiral. Nato

sodišče prve stopnje zaključi, da se toženec lahko vrne v stanovanje

tako, kot je bival pred izselitvijo in sicer, da biva v enem

prostoru.

Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo

sklep pritožbenega sodišča z dne 30.6.2005 glede pravnega standarda

"preprečitev nasilja". Sodišče prve stopnje je le zapisalo, da iz

pridobljenih podatkov policistov ne izhaja, da je šlo za nasilje nad

ženo in otrokoma, ampak da je šlo za ogroženo varnost žene. Ob

razloženem kontekstu razveznega postopka osamljeni primer tako še ne

pomeni izpolnjenega dejanskega stanu iz določbe 411. člena ZPP. Sicer

pa je treba tožencu pojasniti, da opisana odločitev ne pomeni, da

lahko reagira z grožnjami, fizičnimi ravnanji (metanje krožnika proti

osebi!), pa čeprav nas kdo "verbalno izziva" ali govori nekaj, kar je

za toženca nesprejemljivo (grožnje v zvezi s skupnim premoženjem).

Obema staršema je treba ponovno pojasniti, da je treba v postopku

razveze ločiti problem ureditve starševskih odnosov med roditelji in

otrokoma ter problem delitve skupnega premoženja. Tudi, če se kdo iz

stanovanja izseli, to še ne pomeni, da je drugi zakonec pridobil

lastninsko pravico na nepremičnini. Pomembno je, da je poskrbljeno za

otroka in da se problem skupnega premoženja rešuje brez prisotnosti

otrok in po možnosti sporazumno.

Pritožba še trdi, da bo toženec po vrnitvi v sporno nepremičnino,

pridobil nadzor nad vsemi prostori stanovanjske hiše. Sodišče je

sledilo izpovedbi strank, da se je že pred izselitvijo toženec

zadrževal v dnevni sobi, tožnica pa v spalnici in v sobah otrok.

Ostale skupne dele stanovanja si bosta morala zakonca deliti do

ureditve problema skupnega premoženja. Pri tem naj maksimalno

spoštujeta zasebnost drug drugega, naj se izogibata verbalnim

konfliktom, še zlasti pred otrokoma. Tožnica v lastnoročni pritožbi

trdi, da slabi odnosi in ravnanje toženca škodljivo vplivajo na

otroke. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da vsak razvezni postopek

slabo vpliva na otroke, še posebej, če sta v tako občutljivem

obdobju, kot sta N. in L. Sodišče prve stopnje ni očitalo

tožnici, da bi bila kriva za dogodek dne 20.4.2005, kot

zmotno meni pritožnica. Vendar je na podlagi opravljenega

dokaznega postopka (primerjaj predlog policista in izpovedbe

strank) sklepalo, da se tožnik ravno ne izogiba konfliktom,

še zlasti ko gre za problem skupnega premoženja. Zato bo v

bodoče najbolje, če tožnica ne omenja tega problema pred

tožencem, ko sta hkrati prisotna tudi otroka. Ta problem

bosta zakonca morala reševati brez prisotnosti otrok.

Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko je iz prebranih dogovorov pri

centru za socialno delo sklepalo, da se zakonca predvsem ne moreta

dogovoriti glede skupnega premoženja, da je pa soglasje med njima o

tem, da se razvežeta in kako bodo potekali stiki med očetom in obema

otrokoma. Če se bosta zakonca izogibala nekreativnim komentarjem o

skupnem premoženju in njegovi delitvi, bo to pripomoglo k izogibanju

konfliktov. Pritožbeno sodišče ponovno priporoča zakoncema, naj se o

tem dogovorita s pomočjo nevtralne tretje osebe kot posrednikom

(mediacija).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni

zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno

in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

 


Zveza:

ZIZ člen 272, 272. ZPP člen 411, 411/2, 411, 411/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTYxNg==