VSL sklep IV Cp 3871/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.3871.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51325 |
Datum odločbe: | 10.08.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO |
Institut: | začasna odredba - izselitev iz hišniškega stanovanja |
Jedro
Enkratni dogodek v postopku razveze (toženec je proti tožnici vrgel
krožnik s pizzo) še ne pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan
nasilja iz 411. člena ZPP, ki bi dopuščal, da se mora toženec do
konca razveznega postopka iz stanovanja izseliti. Tožnica ni
dokazala, da bi ji toženec grozil, jo davil, lovil z nožem. Sodišče
pa ocenjuje, da je toženec sicer slabše samokontrole, vendar ni
nevaren.
Izrek
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve
stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru toženca, sklep o izdani
začasni odredbi z dne 15.4.2005 razveljavilo in predlog za izdajo
začasne odredbe zavrnilo.
Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče prve stopnje
je prvič odločilo drugače. Na pritožbo tožene stranke pa sedaj
spreminja svojo odločitev. Narobe je razlagalo sklep drugostopnega
sodišča glede napotitve za pravilno uporabo materialnega prava.
Sodišče samo ugotavlja, da po dopolnjenem dokaznem postopku ni novih
okoliščin, pa vendar odloči drugače. Spregledalo je napotek
drugostopnega sodišča, da mora sodišče upoštevati konkurenco
temeljnih ustavnih pravic, to je pravico do lastninske pravice in
pravico do osebnega dostojanstva in varnosti in da mora smiselno
uporabiti tudi inštitut nasilja kot inštitut kaznivega dejanja. V
sklepu sodišče zmotno zapiše, da iz obtožnega predloga ne izhaja, da
gre za nasilje toženca nad ženo in otrokoma in zmotno meni, da gre za
kaznivo dejanje nasilništva le v primeru, da gre za ogroženost več
oseb. Ogrožena je bila tožnica, ravnanje toženca pa je močno
prestrašilo oba otroka. Sodišče zmotno oceni osebnost toženca. Iz
zapisnika iz naroka izhaja, da je ves čas prekinjal narok, odhajal iz
razpravne dvorane, na koncu pa je tožnici zabrusil "boš že videla".
Zmotno meni sodišče, da med pravdnima strankama ni takih napetosti,
ki bi preprečevale skupno bivanje v hiši. Namen začasne odredbe je
preprečiti nasilje nad tožnico. Toženec ni pripravljen izvrševati
sporazuma o stikih, dokler mu sodišče ne omogoči bivanja v hiši in
sporazuma ne izpolnjuje. Če se toženec vrne v stanovanje, se bo gibal
po vseh prostorih v hiši in zaradi preprečitve nevarnosti tragedije
bi bilo treba izdati začasno odredbo. Nerazumljiva je navedba
prvostopnega sodišča, da vrnitev toženca v stanovanje ne bo moteča,
če toženec ne bo po nepotrebnem vznemirjen.
V pritožbenem roku je vložila lastnoročna pritožbo tudi toženka. Ker
je pritožba eno pravno sredstvo, je pritožbeno sodišče obe vlogi
obravnavalo kot eno pravno sredstvo. Dodaja še, da je bil toženec
večkrat nasilen do nje, ni pa nikoli trdila, da bi bil nasilen do
otrok. Trdila je le, da gre za posredno nasilje nad otrokoma, če sta
navzoča. Opozarja na hudo čustveno stisko otrok in da so v času od
22.4. do 2.5. bivali pri njenih starših, ker so se bali nasilja. Ne
razume, zakaj sodišče meni, da mož ne kaže agresivnosti do nje, saj
je bil kar trikrat s strani policistov opozorjen, naj se odstrani in
naj ne povzroča nemira in težav. Stanje se je izboljšalo šele, ko se
je odselil. Večkrat je poudarila, da jo mož pretepa, grozi z nožem,
grabi za vrat in grozi, da jo bo ubil in zažgal hišo, če ga ne bo
dobro izplačala. Nikoli ni izpovedala, da vrnitev moža v stanovanje
ne bo moteča, če mož ne bo po nepotrebnem vznemirjen. Te navedbe
sodišča ne držijo. Prosila bi, da center za socialno delo še enkrat
povabi N. na razgovor, ker meni, da je to potrebno za trdne
dokaze o moževem vedenju in stanju otrok.
Sodišče je skušalo sklep vročiti toženi stranki, vendar odvetniška
pisarna pošte zaradi odsotnosti zaposlenih ni sprejela.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o predlogu pravilno oprlo na
določbo 2. in 3. odstavka 411. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku),
po katerem se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja
zavarovanje (Zakon o izvršbi in zavarovanju). Med pravdnima strankama
je spor o tem, ali je (preteklo) ravnanje toženca in oceno njegovega
ravnanja za naprej mogoče opredeliti kot takšno nevarnost, zaradi
katere je potrebno izdati začasno odredbo o izselitvi iz skupne hiše,
da se prepreči nasilje. Pred izdajo začasne odredbe je že zaradi
razveznega postopka prišlo do stanja, da je toženec bival v dnevni
sobi, tožnica pa v spalnici, hiša pa ima še dve otroški sobi
(ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi toženčeve izpovedbe).
Nato se je toženec izselil po dogodku dne 20.4.2005 in sodišče prve
stopnje je v zvezi s tem pribavilo in ocenilo obtožni predlog, vložen
pri Okrajnem sodišču v K., opr. št. ..., iz katerega izhaja,
da policisti očitajo tožencu kršitev javnega reda in miru in
to zaradi ogrožanja varnosti osebe v zasebnem prostoru (priloga C1 -
po verbalnem konfilktu je toženec tožnici vrgel pizzo skupaj z
jedilnim priborom).
V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje še prebralo listine
Centra za socialno delo K. in pravilno ocenilo te listine,
da sta se pravdni stranki sporazumeli, da sta otroka zaupana
v varstvo in vzgojo materi in da sta se dogovorili za stike
ter preživnino. Sodišče je še zaslišalo pravdni stranki in
ocenilo tako njuno izpoved kot obnašanje na zadnjem naroku (primerjaj
zapisnik na list. št. 62a do 62h). Na podlagi vseh teh dokazov je
sodišče pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da
bi bil toženec tako ravnal, da bi bilo izpolnjeno dejansko stanje iz
zakonskega dejanskega stanu določbe 411. člena ZPP v zvezi z 272.
členom ZIZ. Pri tem je pravilno upoštevalo, da gre za razvezni
postopek, kjer so zlasti različna pričakovanja o tem, kako bo rešen
spor glede skupnega premoženja.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v razveznih postopkih velikokrat
tako, da se zakonca ne moreta vzdržati verbalnih obračunavanj, ki je
pri tožencu očitno tudi dne 20.4.2005 eskaliralo v obliko fizičnega
napada z metanjem krožnika proti tožnici. Takšno obnašanje, ki pomeni
slabo samokontrolo, ni običajno; tako pri drugih ljudeh kot pri
tožencu. Vendar ni mogoče slediti pritožbi, da je iz ugotovljenega
dejanskega stanja moč sklepati, da gre za preteče nasilje oziroma za
nevarnost nasilja proti tožnici. Toženec je sicer tudi na naroku
izražal nedopustna stališča o tem, da je podpisal zapisnik kljub
temu, da ni mogel izvajati stikov zato, da bi čimpreje prišlo do
rešitve glede stanovanja (zapisnik na list. št. 62g). Pritožba ima
prav, ko opozarja, da ni dopustno zamenjevati problema v zvezi z
dodelitvijo otrok, plačevanjem preživnine in stikov s problemom
ureditve skupnega premoženja. Vendar bosta obe pravdni stranki morali
razumeti, da po razvezi zakonske zveze oba otroka predstavljata
takšno vrednoto, ki nujno terja dogovarjanje in spoštovanje bivših
partnerjev kot roditeljev. Pritožba sicer navaja, da razume, da
začasna odredba ne more vplivati na delitev skupnega premoženja.
Vendar bosta zakonca tudi morala rešiti problem skupnega premoženja,
ne da bi pri tem drug drugega žalila ali celo napadala. Še zlasti se
to ne sme dogajati pred očmi otrok. Vendar dosedanji dogodki ne
kažejo na toženčevo nasilnost. Izvedenca psihologa pa tožnica ni
predlagala.
Nedopustno predlaga pritožba, da bi se glede sporov med zakoncema
zasliševalo šestletnega N., sicer pred Centrom za socialno
delo. Tako Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
kot materialno pravne določbe ZPP v zvezi s položajem otroka
v pravdi ne dovoljujejo zasliševanje otrok o tem, kdo izmed
staršev govori resnico glede nekega spornega dejstva med
staršema. Otrok lahko le izrazi svojo željo o tem, pri komu
naj živi, če to sploh želi povedati in če je sposoben
izraziti svojo voljo. Sicer so takšni dokazni predlogi
nedopustni.
Pritožba trdi, da so policisti trikrat intervenirali in opozarjali
toženca. Trdi tudi, da jo je toženec pretepal, davil in lovil z
nožem. Teh navedb tožeči stranki ni uspelo dokazati in zato jih
sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi. Pač pa
je toženi stranki uspelo dokazati, da je dne 20.4.2005 šlo za
dogodek, (ki se ni ponavljal), pa čeprav lahko pomeni enkratno
nasilje nad tožnico. Vendar je pritožbeno sodišče pri preizkusu
izpodbijanega sklepa upoštevalo, da gre za čas razveze med zakoncema
in da je po dogodku dne 20.4.2005 prišlo do umiritve zadeve. Tudi na
naroku je sodnik ugotovil, da je toženec sicer zelo razburjen, ko
sliši izpovedbo tožnice, ki mu ne ustreza, vendar pa da ne kaže
agresivnosti do tožnice. To pomeni, da je sodišče prve stopnje
ocenilo, da konflikti med zakoncema in ravnanje toženca še ne
pomenijo izpolnitve zakonskega dejanskega stanu iz določbe 411. člena
ZPP in da ni vnaprej ogrožena varnost tožnice.
Če pa bo toženec še kdaj izgubil samo kontrolo (npr. kot dne
20.4.2005), pa to lahko pomeni spremenjene okoliščine in zato lahko
tožnica znova vloži predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve
stopnje je sicer v sklepu nekoliko po nepotrebnem pripomilo, da je
vrnitev toženca v stanovanje nemoteča, če toženec ne bo po
nepotrebnem vznemirjen (pritožba zmotno meni, da je sodišče zapisalo,
da je to tožnica izpovedala). Sodišče prve stopnje je le ocenilo
izpovedbe tožnice skupaj z drugimi dokazi tako, da smiselno verjame
tožencu, da je bil tudi kdaj izzvan, da je na to reagiral. Nato
sodišče prve stopnje zaključi, da se toženec lahko vrne v stanovanje
tako, kot je bival pred izselitvijo in sicer, da biva v enem
prostoru.
Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo
sklep pritožbenega sodišča z dne 30.6.2005 glede pravnega standarda
"preprečitev nasilja". Sodišče prve stopnje je le zapisalo, da iz
pridobljenih podatkov policistov ne izhaja, da je šlo za nasilje nad
ženo in otrokoma, ampak da je šlo za ogroženo varnost žene. Ob
razloženem kontekstu razveznega postopka osamljeni primer tako še ne
pomeni izpolnjenega dejanskega stanu iz določbe 411. člena ZPP. Sicer
pa je treba tožencu pojasniti, da opisana odločitev ne pomeni, da
lahko reagira z grožnjami, fizičnimi ravnanji (metanje krožnika proti
osebi!), pa čeprav nas kdo "verbalno izziva" ali govori nekaj, kar je
za toženca nesprejemljivo (grožnje v zvezi s skupnim premoženjem).
Obema staršema je treba ponovno pojasniti, da je treba v postopku
razveze ločiti problem ureditve starševskih odnosov med roditelji in
otrokoma ter problem delitve skupnega premoženja. Tudi, če se kdo iz
stanovanja izseli, to še ne pomeni, da je drugi zakonec pridobil
lastninsko pravico na nepremičnini. Pomembno je, da je poskrbljeno za
otroka in da se problem skupnega premoženja rešuje brez prisotnosti
otrok in po možnosti sporazumno.
Pritožba še trdi, da bo toženec po vrnitvi v sporno nepremičnino,
pridobil nadzor nad vsemi prostori stanovanjske hiše. Sodišče je
sledilo izpovedbi strank, da se je že pred izselitvijo toženec
zadrževal v dnevni sobi, tožnica pa v spalnici in v sobah otrok.
Ostale skupne dele stanovanja si bosta morala zakonca deliti do
ureditve problema skupnega premoženja. Pri tem naj maksimalno
spoštujeta zasebnost drug drugega, naj se izogibata verbalnim
konfliktom, še zlasti pred otrokoma. Tožnica v lastnoročni pritožbi
trdi, da slabi odnosi in ravnanje toženca škodljivo vplivajo na
otroke. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da vsak razvezni postopek
slabo vpliva na otroke, še posebej, če sta v tako občutljivem
obdobju, kot sta N. in L. Sodišče prve stopnje ni očitalo
tožnici, da bi bila kriva za dogodek dne 20.4.2005, kot
zmotno meni pritožnica. Vendar je na podlagi opravljenega
dokaznega postopka (primerjaj predlog policista in izpovedbe
strank) sklepalo, da se tožnik ravno ne izogiba konfliktom,
še zlasti ko gre za problem skupnega premoženja. Zato bo v
bodoče najbolje, če tožnica ne omenja tega problema pred
tožencem, ko sta hkrati prisotna tudi otroka. Ta problem
bosta zakonca morala reševati brez prisotnosti otrok.
Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko je iz prebranih dogovorov pri
centru za socialno delo sklepalo, da se zakonca predvsem ne moreta
dogovoriti glede skupnega premoženja, da je pa soglasje med njima o
tem, da se razvežeta in kako bodo potekali stiki med očetom in obema
otrokoma. Če se bosta zakonca izogibala nekreativnim komentarjem o
skupnem premoženju in njegovi delitvi, bo to pripomoglo k izogibanju
konfliktov. Pritožbeno sodišče ponovno priporoča zakoncema, naj se o
tem dogovorita s pomočjo nevtralne tretje osebe kot posrednikom
(mediacija).
Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno
dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni
zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi
po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno
in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009