VSL sklep IV Cp 2610/2005

Jedro

Za vrnitev v prejšnje stanje mora biti poleg drugih pogojev

izkazano tudi, da je stranki zaradi zamude naroka nastala

škoda, ki se kaže v tem, da ne more na drug način doseči

cilja, ki ga je nameravala uresničiti z zamujenim procesnim

dejanjem. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje

neutemeljeno zavrnilo predlog tožnikovega pooblaščenca za

preložitev naroka za zaslišanje tožnika, ker je zaradi

bolezni izostal z naroka za glavno obravnavo. Ker tožnik

lahko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka

v pritožbi zoper sodbo ta pogoj ni izpolnjen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zdravniškega potrdila

izhaja, da je moral tožnik zaradi poškodbe rame v marcu 2003

prenehati s študijem na Fakulteti za šport. Sodišče prve stopnje pa

je ocenilo, da bi kljub navedeni poškodbi tožnik nekatere od izpitov

opravil in da zato takšna poškodba ne more biti razlog, da tožnik ni

opravil nobenega izpita. Zato je sodišče že zato zavrnilo tožbeni

zahtevek, posledično pa je zavrnilo tožnikov predlog naj v zvezi s

tem zasliši njega, zavrnilo pa je tudi predlog za zaslišanje

tožnikove matere. Tožnik pa zatrjuje, da je bil za študij na

Fakulteti za šport trajno onemogočen. Sodišče prve stopnje

predloženega zdravniškega potrdila zaradi zmotnega materialnopravnega

izhodišča v tej smeri ni ocenilo. Prav tako bo moralo sodišče prve

stopnje s tega stališča ponovno oceniti, ali lahko tožnik tudi s

svojo izpovedjo dokazuje, da je bila poškodba takšne narave, da mu je

onemogočila študij na fakulteti. Napačna je namreč ocenila sodišča

prve stopnje, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje, s čimer se

je odpovedal svoji pravici do izvedbe tega dokaza. Tožnik je

predložil zdravniško potrdilo, v katerem je zdravnik navedel, da je

na dan naroka za glavno obravnavo tožnik prišel k njemu na pregled in

je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da se ni mogel udeležiti

naroka za glavno obravnavo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje

ponovno oceniti zdravniško opravičilo, vendar ne z vidika

utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak z vidika

opravičene odsotnosti z naroka zaradi bolezni.

 

Izrek

1.Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča

prve stopnje.

2.Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje

se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 19.12.2002 od sodišča zahteval, naj odloči,

da mu je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku

30.000,00 SIT od 1.1.2003 dalje.

Sodišče je nato dne 25.10.2004 opravilo prvi narok za glavno

obravnavo, na katerega je povabilo tudi stranki z vabilom za

zaslišanje. Tožnik se naroka ni udeležil, njegova pooblaščenka pa je

pojasnila, da se tožnik naroka za glavno obravnavo ni mogel udeležiti

zaradi bolezni in je vztrajala pri zaslišanju tožnika s pojasnilom,

da bi tožnik povedal, v kakšni meri so njegove zdravstvene težave

onemogočile študij na Fakulteti za šport. Sodišče njenemu predlogu ni

ugodilo in je odločilo, da je glavna obravnava končana.

Istega dne je izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek

zavrnilo.

Tožnik je nato dne 28.10.2004 vložil predlog za vrnitev v prejšnje

stanje in sodišče prve stopnje je dne 31.12.2004 s sklepom predlog

za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh

pritožbenih razlogov.

V pritožbi zoper sklep v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje

opozarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da bi tožnik moral v

svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje konkretizirati svoje

bolezensko stanje, saj bi bilo le tako mogoče presoditi, ali je

predlog utemeljen. Pritožnik meni, da je pristop sodišča prve stopnje

do predloga za vrnitev v prejšnje stanje preveč strog in v celoti

neskladen z obstoječo doktrino in pravno prakso. Opozarja, da je v

monografijah domačih civilnopravnih strokovnjakov in v

sodnih odločbah mogoče zaslediti, da je za upravičen razlog

za vrnitev v prejšnje stanje mogoče upoštevati tako

subjektivne (bolezensko stanje) kot objektivne okoliščine

(prometna nesreča), ki se nanašajo bodisi na tožnika bodisi

na njegovega zakonitega zastopnika oz. pooblaščenca.

Upravičenost razlogov pa se presoja glede na okoliščine

primera. Iz navedenega pa nikjer ne izhaja, da se za vrnitev v

prejšnje stanje zahteva konkretizacija bolezni oz. razlogov za slabo

počutje tožnika.

Tožnik navaja, da dne 25.10.2004 ni bil sposoben prisostvovati glavni

obravnavi, kar je nesporno ugotovil tudi zdravnik specialist

S. Č. dr. med. v Z. na T.4 v L. Istega dne, kot je bila

razpisana glavna obravnava, je tožnik v tem zdravstvenem

domu iskal nujno medicinsko pomoč in nego. Iz potrdila jasno

izhaja tudi sposobnost tožnika za sodelovanje na glavni

obravnavi pri sodišču prve stopnje, kakor tudi strokovna

ocena bolezenskega stanja tožnika. Vsi ti podatki pa bi

naslovnemu sodišču morali zadostovati za to, da predlogu za

vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Sodišče navedenih dejstev

in dokazov ni upoštevalo, kar predstavlja odmik od ustaljene

sodne prakse, sodišče prve stopnje pa spremenjenega pristopa

in odmika od ustaljene pravne prakse ni pojasnilo, čeprav bi

to nedvomno moralo storiti. Tožnik opozarja tudi, da sodišče

prve stopnje iz dosedanjih izkušenj s tožnikom, iz dejstev,

dokazov in drugih okoliščin ni moglo dobiti vtisa, da je bil

razlog za odsotnost tožnika na naroku dne 25.10.2004

neupravičen. Pritožnik zato meni, da je sodišče na podlagi

navedenega v celoti neutemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev

v prejšnje stanje.

Tožnik navaja tudi, da je sodišče prve stopnje pri samem odločanju o

predlogu zagrešilo tudi kršitev 120. člena ZPP s tem, s tem ko je o

predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilo brez naroka z

obrazložitvijo, da se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno

neupravičenega razloga. Zakon v drugem odstavku 120. člena jasno

določa, da sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše

narok, razen če bi bila dejstva, na katera opira predlog, splošno

znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega

razloga. Glede na to, da je bil predlog tožnika pravočasen,

da je vseboval vse sestavine, ki jih zahtevata sodna praksa

in pravna doktrina, in da je bil navedenim dejstvom priložen

verodostojen dokaz, bi naslovno sodišče moralo opraviti

narok. Zaradi tega je sodišče prve stopnje po mnenju tožnika

zagrešilo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 10.

točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik opozarja tudi,

da bi moralo sodišče pri odločanju o predlogu ugotavljati

le, ali so razlogi, ki jih navaja stranka, verjetni. Sodišče

pa je v konkretnem primeru zahtevalo višji dokazni standard,

ne da bi svojo odločitev izrecno utemeljilo, kar kaže na

nezakonito ravnanje.

Tožnik se pritožuje tudi zoper sodbo in poudarja, da je sodišče prve

stopnje z izdajo izpodbijane sodbe kršilo temeljna načela pravdnega

postopka, ker tožniku sploh ni bila dana možnost, da se izjasni o

dejstvih in dokazih v zadevni pravdi. Po mnenju tožnika je sodišče

prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje

tožnikove matere M.-B. K., kar je kot enega pomembnejših

dokazov predlagal tožnik.

Pritožnik posebej poudarja, da pravica do preživnine nikdar ne

zastara. Torej ko je tožnik izpolnil vse pogoje za to, da se mu

pravica do preživnine prizna in pri sodišču prve stopnje vložil

ustrezen zahtevek, bi sodišče to dejstvo nedvomno moralo upoštevati

in stranki pravico do preživnine nemudoma priznati. Sodišče takšne

odločbe ni izdalo, pač pa je odlašalo toliko časa, da je tožnik

dopolnil starost 26 let, prav tako pa so se spremenile druge

okoliščine, kar je sodišče v celoti neutemeljeno uporabilo

kot razlog, da je tožbeni zahtevek tožnika na preživljanje z

dne 19.12.2002 zavrnilo.

Tožnik opozarja, da je ob vložitvi tožbe obiskoval prvi letnik

Fakultete za šport, pred tem pa je uspešno zaključil srednješolsko

izobraževanje in opravil takrat še obvezno služenje vojaškega roka.

Ker je bil tožnik v letu 2002/2003 vpisan na Fakulteto za šport, je v

celoti izpolnjeval vse zakonsko predvidene pogoje za pridobitev

pravice do preživnine. Tožnik meni, da ni mogoče sprejeti stališča,

da tožniku preživnina ne gre, ker zgolj vpis v študijski program sam

po sebi ne zadostuje, pač pa bi tožnik moral tudi redno

izpolnjevati svoje študijske obveznosti. Tožnik poudarja, da

ob vložitvi tožbe objektivno ni mogel izkazati opravljenih

izpitov, ker narava študijskega dela in razporeditev

izpitnih terminov ob koncu študijskega leta tega ne

omogočata. Tožnik meni, da ni pravilno stališče sodišča prve

stopnje, da polnoletni otroci neizpolnjevanja svojih

študijskih obveznosti ne morejo uspešno opravičiti s

tovrstnimi zdravstvenimi težavami. Poudarja, da je v poletnem

semestru utrpel hujšo poškodbo levega ramena, po pogovoru in

nasvetu lečečega zdravnika je spoznal, da zaradi objektivnih

okoliščin in dejstev ne bo mogel uspešno zaključiti

študijskega programa na Fakulteti za šport. Študijske

obveznosti na tej fakulteti se poleg preverjanja teoretičnih

znanj nanašajo predvsem na fizične sposobnosti. Zaradi

navedenega ni korektno, da sodišče sodbo obrazloži z

argumentom, da bi tožnik kljub hujši poškodbi moral v

izpitnem roku opravljati študijske obveznosti na tej fakulteti. Kajti

jasno je, da tožnik celotnega študija na izbrani fakulteti

ne bo mogel zaključiti. Zaradi tega se je bil tožnik že v

prihodnjem študijskem letu prisiljen prepisati na Ekonomsko

fakulteto v Ljubljani, kjer ga njegova poškodba objektivno

ne bo ovirala pri izpolnjevanju študijskih obveznosti. Sam

prepis pa ni prekinil tožnikovega rednega šolanja.

Tožnik še navaja, da sodišče ni opravilo zaslišanja tožnika po

obnovljenem postopku, kakor tudi ni zaslišalo matere tožnika, kot je

predlagal tožnik, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil

postopka po 10. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. Izdana sodba

ima zaradi vsega navedenega takšne pomanjkljivosti, da se je ne da

preizkusiti, s tem pa je po mnenju tožnika podana tudi bistvena

kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP.

Pritožba zoper sklep je neutemeljena, pritožba zoper sodbo pa je

utemeljena.

1. O pritožbi zoper sklep

Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi

zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog

dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna,

da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi

odstavek 116. člena ZPP). Na predlog za vrnitev v prejšnje stanje

razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera opira predlog,

splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega

razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP).

Za vrnitev v prejšnje stanje morajo torej biti izpolnjene

predpostavke: da je stranka zamudila narok ali rok za določeno pravno

dejanje; da je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje; da

ji je zaradi tega nastala škoda, ki se kaže v tem, da ne more na drug

način doseči cilja, ki ga je nameravala uresničiti z zamujenim

procesnim dejanjem.

Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog

tožnikovega pooblaščenca za preložitev naroka za zaslišanje tožnika,

ker je zaradi bolezni izostal z naroka za glavno obravnavo. Ker

tožnik lahko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v

pritožbi zoper sodbo zadnji pogoj ni izpolnjen (primerjaj S. Triva,

V. Belajec. M. Dika, Gra|ansko parvično procesno pravo, Zagreb 1986,

str. 311). Tako je sodišče prve stopnje pravilno brez naroka predlog

za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, čeprav iz napačnih

razlogov. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena

ZPP).

2. O pritožbi zoper sodbo

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št.

69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) v drugem odstavku 123. člena določa,

da so starši dolžni otroka preživljati tudi po polnoletnosti, če se

redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, vendar

največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Pogoji za preživljanje

polnoletnega otroka po 123. členu ZZZDR so izpolnjeni tudi, če otrok

preneha s šolanjem, pa se ponovno začne šolati in nato svoje

obveznosti redno izpolnjuje. Seveda mu za čas prekinitve -

razen, če se ugotovi, da je imel otrok za prekinitev

upravičene razloge - preživnina ne gre (glej na primer

odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št.

II Ips 663/01). Po 132. členu ZZZDR se preživnina lahko

zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino.

Tako ni pomembno, kaj je tožnik delal pred vložitvijo tožbe,

ampak je pomembno le obdobje po vložitvi tožbe.

Tožnik zatrjuje, da v prvem letniku Fakultete za šport ni opravil

izpitov zato, ker zaradi poškodbe rame, ne bi mogel opraviti

potrebnih fizičnih preizkusov in je zato zamenjal študijski program.

Tožnik je to dejstvo dokazoval z zdravniškim potrdilom in z svojim

zaslišanjem, kar je natančno navedel na prvem naroku za glavno

obravnavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zdravniškega

potrdila izhaja, da je moral tožnik zaradi poškodbe rame v marcu 2003

prenehati s študijem na tej fakulteti. Sodišče prve stopnje

pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da bi kljub

navedeni poškodbi tožnik nekatere od izpitov opravil in da

zato takšna poškodba ne more biti razlog da tožnik ni

opravil nobenega izpita. Zato je sodišče prve stopnje

posledično zavrnilo tudi tožnikov predlog naj v zvezi s tem

zasliši njega, zavrnilo pa je tudi predlog za zaslišanje

tožnikove matere.

Tožnik ima prav, ko v pritožbi opozarja, da študij na Fakulteti za

šport terja določeno fizično zmogljivost. Poškodba lahko posameznika

za ta študij začasno, lahko pa ga za študij na tej fakulteti trajno

onemogoči. Tožnik zatrjuje, da je bil za študij na Fakulteti za šport

trajno onemogočen. Sodišče prve stopnje predloženega zdravniškega

potrdila zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v tej smeri ni

ocenilo. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje s tega stališča

ponovno oceniti, ali je dokaz zaslišanjem tožnika primeren

za dokazovanje pravno pomembnih dejstev v tej zadevi -

torej, ali lahko tožnik tudi s svojo izpovedjo dokazuje, da

je bila poškodba takšne narave, da mu je trajno onemogočila

študij na fakulteti. Napačna je namreč ocena sodišča prve

stopnje, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje in se

je s tem odpovedal svoji pravici do izvedbe tega dokaza. Res

je, da če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, sodišče

lahko odloči, da zasliši samo eno stranko (drugi odstavek

258. člena ZPP), pri čemer glede na vse okoliščine presodi,

kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje

(drugi odstavek 262. člena ZPP). Vendar je tožnik predložil

zdravniško potrdilo, v katerem je zdravnik navedel, da je na

dan naroka za glavno obravnavo tožnik prišel k njemu na

pregled in je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da se

ni mogel udeležiti naroka za glavno obravnavo. Tako bo

moralo sodišče prve stopnje - če bo ugotovilo, da je dokaz z

zaslišanjem tožnika primeren za dokazovanje pravno pomembnih

dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku - ponovno oceniti

zdravniško opravičilo vendar ne z vidika utemeljenosti

predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak z vidika

opravičene odsotnosti z naroka zaradi bolezni.

Višje sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi

tožnika zoper sodbo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1588/99
• VSC sklep Cp 237/2005
• VSL sklep II Cpg 116/2001