VSL sklep IV Cp 3563/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.3563.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51323 |
Datum odločbe: | 20.07.2005 |
Področje: | DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO |
Institut: | varstvo in vzgoja otroka - začasna odredba - koristi otroka |
Jedro
Za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka mora
biti z verjetnostjo izkazano, da bo otrok zaradi pomanjkanja
sredstev za preživljanje ogrožen. Sodišče prve stopnje je
pravilno ugotovilo, da tega dejstva tožnica v predlogu za
izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala, da pa dohodki
tožnice zadoščajo za nujno preživljanje otroka.
Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom
je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je na mestu
izdaja začasne odredbe. Vendar se z začasno odredbo le začasno, do
zaključka postopka, uredi način izvrševanja stikom med otrokom in
enim od staršev. Z začasno odredbo sodišče prepreči nadaljnjo škodo,
ki jo lahko utrpi otrok zato, ker drugi od staršev stike onemogoča.
Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka še odločiti
kakšen način izvrševanja otrokovih stikov je upoštevajoč otrokovo
starost otroku v korist.
Sodišče je ugotovilo, da je otrokovo agresivno vedenje posledica
hudih napetosti zaradi tega, ker je otrok izpostavljen prevelikim
pritiskom s strani obeh staršev in da dejstvo, da je otrokovo vedenje
tako spremenjeno, kaže na to, da je zaradi konfliktov med staršema
posredno resno ogrožen otrokov psihofizični razvoj in je zato
izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe glede varstva in
vzgoje otroka. Pri tem je pravilno izpostavilo oceno izvedenke, da so
ti pritiski rezultat prevelikega razkoraka med vzgojnimi metodami
enega in drugega od staršev. Ker se tožnica in toženec zaradi
medsebojnih nesporazumov tudi o vprašanjih dnevnega življenja otroka
ne moreta sporazumetvati - nasprotno - to znova in znova povzroča
tako hude konflikte, da ti otroka ogrožajo, je pravilna odločitev, da
je otroka treba zavarovati tako, da se odločitve o dnevnem življenje
otroka za čas postopka zaupajo le enemu od staršev.
Izrek
1.Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in se v izpodbijanem delu
potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15.3.2005.
2.Pritožba toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep
sodišča prve stopnje z dne 16.5.2005.
3.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj zakonsko zvezo, ki sta
jo s tožencem sklenila dne 5.6.1999 razveže, njunega mld. sina
A., rojenega 25.9.1999 zaupa v varstvo in vzgojo njej
tožencu pa naloži plačilo preživnine v znesku 80.000,00 SIT
mesečno ter tudi uredi način izvrševanja stikov med A. in
njegovim očetom.
Toženec je z nasprotno tožbo zahteval, naj sodišče zakonsko zvezo
razveže, mld. A. njemu zaupa v varstvo in vzgojo, materi pa
naloži plačilo preživnine v znesku 50.000,00 SIT mesečno.
Med postopkom sta obe pravdni stranki tudi predlagali izdajo začasne
odredbe. Tožnica je dne 12.8.2004 predlagala, naj sodišče izda
začasno odredbo, s katero naj A. začasno zaupa njej v
varstvo in vzgojo, očetu pa začasno naloži plačilo
preživnine za sina v znesku 100.000,00 SIT mesečno.
Toženec pa je dne 8.3.2005 predlagal, naj sodišče z začasno odredbo
začasno uredi način izvrševanja stikov z A. in sicer tako,
da stiki potekajo vsak teden od torka popoldne, ko sina
prevzame v vrtcu, do četrtka zvečer do 19. ure, vsak drugi
vikend, en teden v zimskem času in en teden poleti, ter
enkrat med božičnimi, enkrat pa med novoletnimi prazniki.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.3.2005 ugodilo materinemu
predlogu za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje otroka,
zavrnilo pa je njen predlog za izdajo začasne odredbe glede
preživljanja otroka. Z istim sklepom je tudi delno ugodilo očetovemu
predlogu in je z začasno odredbo začasno uredilo stike med
A. in očetom tako, da potekajo vsak torek od 15.00 do 18.40
ure in vsako soboto od 10.00 do 18.40 ure. Kar je toženec
predlagal drugače je zavrnilo.
Toženec je nato ugovarjal zoper izdano začasno odredbo glede varstva
in vzgoje otroka in s sklepom z dne 16.5.2005 je sodišče prve stopnje
njegov ugovor zavrnilo.
Tožnica se sedaj iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep z
dne 15.3.2005 glede zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne
odredbe glede preživljanja otroka. Navaja, da je napačna ocena
sodišča, da zaradi dejstva, da toženec ne prispeva ničesar k
preživljanju A., otroku ne nastaja nenadomestljiva škoda.
Opozarja, da lahko sedaj otroka preživlja le z materino
pomočjo, da pa bodo potrebe otroka vedno večje. Navaja, da
oče, s tem, ko za preživljanje otroka ne prispeva ničesar,
nazorno kaže, da mu za koristi otroka ni mar. Zato predlaga,
naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep
spremeni tako, da predlogu ugodi in izda predlagano začasno
odredbo. Toženec je na pritožbo tožnice tudi odgovoril in
predlagal njeno zavrnitev.
Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep z dne
15.3.2005 v delu, v katerem je bil delno zavrnjen njegov predlog
glede ureditve načina izvrševanja stikov z A. Meni, da je
obseg stikov premajhen in v tako kratkem obdobju ne bo mogel
obnoviti nato pa tudi poglobiti pretrganih vezi z otrokom.
Sodišče bi moralo kot merilo pri urejanju stikov upoštevati
korist otroka, ki je pogojena z njegovo starostjo, ne pa
očetovega vzgojnega stila in dejstva, da so bili stiki že
nekaj mesecev onemogočeni. Meni, da sodišče ni upoštevalo
otrokovih potreb in je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenke,
ki je svetovala redno vzdrževanje stikov med otrokom in
očetom. Toženec tudi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri
odločanju upoštevati dejstvo, da tožnica A. ne pošilja več v
vrtec. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu
predlogu v celoti ugoditi.
Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov tudi pritožuje zoper sklep z
dne 16.5.2005, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov
ugovor zoper izdano začasno odredbo glede varstva in vzgoje otroka.
Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo,
da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe
verjetnost, da je razvoj otroka ogrožen zaradi ravnanja
toženca. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ko je prvič
predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločilo
drugače. Toženec poudarja, da ni vedel, da bo za odločitev o
začasni odredbi pomemben konflikten odnos med njima s
tožnico, sicer bi se o tem dejstvu izjavil. Ker mu sodišče
tega ni omogočilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Meni,
da ni pravilna ugotovitev, da so se odnosi med njima s tožnico
poslabšali od prvega odločanja o začasni odredbi. Poudarja, da
sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica labilna oseba, na
kar kaže tudi njena izjava, da se odreka starševskim pravicam,
opozarja pa tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v prid
tožnici upoštevati dejstva, da otrok od 3.12.2004 dalje živi
z njo, saj ga je tožnica iz skupnega doma odpeljala
samovoljno. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in
izpodbijano odločitev spremeni tako, da njegovemu ugovoru
ugodi in tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.
Pritožbe so neutemeljene.
Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v
411. členu določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih
sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke,
ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju
mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi
pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po tretjem
odstavku 411. člena ZPP se začasne odredbe iz prejšnjih odstavkov
izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po
določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št.
51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ).
Toženec ima prav, ko v pritožbi opozarja, da mora sodišče pri
odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in
otroki upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko
sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko
nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda
(primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št.
Up-232/99). Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in
trajno prizadene interese in koristi otroka in pravdnih
strank, zato mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen
(primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije,
št. Up-410/01).
Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:
da sta tožnica, toženec in njun sin do 3.12.2004 živeli skupaj,
takrat pa se je tožnica z otrokom odselila k svoji materi; da sta oba
od staršev čustveno navezana na otroka; da je toženčev pristop k
varstvi in vzgoji sina manj primeren od tožničenega, vendar zaradi
načina vzgoje toženec otroka ne ogroža da je center za socialno delo
podal mnenje, da je v trenutnih okoliščinah za A. čustveno
manj ogrožujoče, da se zaupa v varstvo in vzgojo tožnici; da
je izvedenka ocenila, da sicer nobena od pravdnih strank s
svojimi ravnanji neposredno ne ogroža psihofizičnega razvoja
sina, da pa je zanj ogrožujoč konflikten odnos med staršema,
ki je nastal zaradi slabše možnosti prilagajanja in
sprejemanja drug drugega, na kar je vplivala tudi
medgeneracijska razlika, ki je s seboj prinesla različna
pričakovanja, želje, cilje in potrebe, zaradi česar starša nista
uspela razmejiti svojega konflikta od starševskih dolžnosti; da se to
odraža v otrokovem vedenju, saj je otrok po pripovedovanju obeh
staršev agresiven in se vede negativistično; da toženec od 3.12.2004
ničesar ne prispeva za preživljanje sina, da pa ima tožnica takšne
dohodke, da nujno preživljanje otroka ni ogroženo; da toženec od
3.12.2004 dalje s sinom nima stikov.
1. O pritožbi tožnice
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora biti za izdajo
začasne odredbe glede preživljanja otroka z verjetnostjo izkazano, da
bo otrok zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje ogrožen. Sodišče
prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega dejstva tožnica v
predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala, da pa dohodki
tožnice zadoščajo za nujno preživljanje otroka. Zato je pravilna
ocena sodišča, da je njen predlog za izdajo začasne odredbe v tem
delu neutemeljen. Tako je višje sodišče njeno pritožbo
zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena Zakona o
pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP)
v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrdilo
sklep sodišča prve stopnje.
2. O pritožbi toženca zoper sklep z dne 15.3.2005
Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom
je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je na mestu
izdaja začasne odredbe. Vendar je treba poudariti, da se z začasno
odredbo le začasno, do zaključka postopka, uredi način izvrševanja
stikom med otrokom in enim od staršev. Z začasno odredbo sodišče
prepreči nadaljnjo škodo, ki jo lahko utrpi otrok zato, ker drugi od
staršev stike onemogoča. Toženec ima prav, ko opozarja, da izvedenka
ni ocenjevala koristi otroka s stališča predlagane ureditve
načina izvrševanja stikov. Sodišče prve stopnje bo moralo v
nadaljevanju postopka še odločiti kakšen način izvrševanja
otrokovih stikov je upoštevajoč otrokovo starost otroku v
korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je v
tej fazi postopka z začasno odredbo zagotovilo le, da otroku
in očetu ne bo povzročena nadaljnja škoda zaradi
onemogočanja njunih stikov s strani matere. Sodišče prve
stopnje je na podlagi do sedaj ugotovljenih dejstev pravilno ocenilo,
da je verjetno, da so otroku v korist stiki v obsegu, kot
izhajajo iz začasne odredbe tudi glede na to, da oče s sinom
več mesecev ni imel stikov. Sodišče prve stopnje je tudi
pravilno ocenilo, da takšen obseg stikov zadošča za
ohranjanje njune medsebojne čustvene vezi in preprečitev
nadaljnje škode. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljnjem
postopku moralo ugotoviti tudi, ali tožnica izdano začasno odredbo
spoštuje, saj je okoliščina, da eden od staršev onemogoča stike z
otrokom, tudi pomembna za končno odločitev o vzgoji in
varstvu otroka. Višje sodišče je tako pritožbo toženca zoper
sklep z dne 15.3.2005 zavrnilo in je na podlagi druge točke
365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem
potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
3. O pritožbi toženca zoper sklep z dne 16.5.2005
Kot rečeno mora predlagatelj pri začasnih odredbah glede odločitve o
vzgoji in varstvu otroka izkazati verjetnost terjatve, torej
verjetnost, da izpolnjuje pogoje za vzgojo in varstvo otroka
in da je odločitev, da se otroka zaupa v vzgojo in varstvo
predlagatelju res nujna zaradi ogroženosti otroka. Sodišče
prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in toženca
ugotovilo, da je otrokovo agresivno vedenje posledica hudih
napetosti zaradi tega, ker je otrok izpostavljen prevelikim
pritiskom s strani obeh staršev. Sodišče prve stopnje je
pravilno ocenilo, da dejstvo, da je otrokovo vedenje tako
spremenjeno, kaže na to, da je zaradi konfliktov med staršema
posredno resno ogrožen otrokov psihofizični razvoj in je zato
izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe glede varstva in
vzgoje otroka. Pri tem je pravilno izpostavilo oceno izvedenke, da so
ti pritiski razultat prevelikega razkoraka med vzgojnimi metodami
enega in drugega od staršev. Če je namreč otrok zaupan v varstvo in
vzgojo obema od staršev, starša tudi skupaj odločata o
vprašanjih dnevnega življenja otroka (drugi odstavek 113.
člena ZZZDR). Ker se tožnica in toženec zaradi medsebojnih
nesporazumov tudi o vprašanjih dnevnega življenja otroka ne
moreta sporazumevati - nasprotno - to znova in znova
povzroča tako hude konflikte, da ti otroka ogrožajo, je
pravilna odločitev, da je otroka treba zavarovati tako, da
se odločitve o dnevnem življenju otroka za čas postopka
zaupajo le enemu od staršev. Višje sodišče pa se glede na
pridobljeno izvedensko mnenje (zlasti ocene o pozitivnem
vplivu avtoritativnega vzgojnega stila matere v primerjavi s
permisivno vzgojo očeta, očetovega vnašanja negativnih
čustev do matere v komunikacijo z otrokom, otrokovo
doživljanje očeta kot tistega, katerega ljubezen ni
brezpogojna...) strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je upoštevajoč
na ugotovljena dejstva do te faze postopka z verjetnostjo izkazano,
da bo otrokova korist najbolje zavarovana, če se začasno
zaupa materi seveda ob vzdrževanju rednih stikov z očetom.
Toženec je bil z navedbami tožnice, da je otrok ogrožen
zaradi njunih medsebojnih konfliktnih odnosov seznanjen že v
tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, dana mu je
bila možnost, da na te navedbe odgovori, zato je neutemeljen
očitek, da mu je bila kršena njegova pravica do izjave v
postopku.
Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi
tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa
tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni
dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o
pravdnem postopku v povezavi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot
neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne
16.5.2005.
Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne
pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom
v zvezi z njim. Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli morata
v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami kriti vsaka svoje
stroške pritožbenega postopka.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009