VSL sklep IV Cp 3563/2005

Jedro

Za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka mora

biti z verjetnostjo izkazano, da bo otrok zaradi pomanjkanja

sredstev za preživljanje ogrožen. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da tega dejstva tožnica v predlogu za

izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala, da pa dohodki

tožnice zadoščajo za nujno preživljanje otroka.

Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom

je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je na mestu

izdaja začasne odredbe. Vendar se z začasno odredbo le začasno, do

zaključka postopka, uredi način izvrševanja stikom med otrokom in

enim od staršev. Z začasno odredbo sodišče prepreči nadaljnjo škodo,

ki jo lahko utrpi otrok zato, ker drugi od staršev stike onemogoča.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka še odločiti

kakšen način izvrševanja otrokovih stikov je upoštevajoč otrokovo

starost otroku v korist.

Sodišče je ugotovilo, da je otrokovo agresivno vedenje posledica

hudih napetosti zaradi tega, ker je otrok izpostavljen prevelikim

pritiskom s strani obeh staršev in da dejstvo, da je otrokovo vedenje

tako spremenjeno, kaže na to, da je zaradi konfliktov med staršema

posredno resno ogrožen otrokov psihofizični razvoj in je zato

izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe glede varstva in

vzgoje otroka. Pri tem je pravilno izpostavilo oceno izvedenke, da so

ti pritiski rezultat prevelikega razkoraka med vzgojnimi metodami

enega in drugega od staršev. Ker se tožnica in toženec zaradi

medsebojnih nesporazumov tudi o vprašanjih dnevnega življenja otroka

ne moreta sporazumetvati - nasprotno - to znova in znova povzroča

tako hude konflikte, da ti otroka ogrožajo, je pravilna odločitev, da

je otroka treba zavarovati tako, da se odločitve o dnevnem življenje

otroka za čas postopka zaupajo le enemu od staršev.

 

Izrek

1.Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in se v izpodbijanem delu

potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15.3.2005.

2.Pritožba toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep

sodišča prve stopnje z dne 16.5.2005.

3.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj zakonsko zvezo, ki sta

jo s tožencem sklenila dne 5.6.1999 razveže, njunega mld. sina

A., rojenega 25.9.1999 zaupa v varstvo in vzgojo njej

tožencu pa naloži plačilo preživnine v znesku 80.000,00 SIT

mesečno ter tudi uredi način izvrševanja stikov med A. in

njegovim očetom.

Toženec je z nasprotno tožbo zahteval, naj sodišče zakonsko zvezo

razveže, mld. A. njemu zaupa v varstvo in vzgojo, materi pa

naloži plačilo preživnine v znesku 50.000,00 SIT mesečno.

Med postopkom sta obe pravdni stranki tudi predlagali izdajo začasne

odredbe. Tožnica je dne 12.8.2004 predlagala, naj sodišče izda

začasno odredbo, s katero naj A. začasno zaupa njej v

varstvo in vzgojo, očetu pa začasno naloži plačilo

preživnine za sina v znesku 100.000,00 SIT mesečno.

Toženec pa je dne 8.3.2005 predlagal, naj sodišče z začasno odredbo

začasno uredi način izvrševanja stikov z A. in sicer tako,

da stiki potekajo vsak teden od torka popoldne, ko sina

prevzame v vrtcu, do četrtka zvečer do 19. ure, vsak drugi

vikend, en teden v zimskem času in en teden poleti, ter

enkrat med božičnimi, enkrat pa med novoletnimi prazniki.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.3.2005 ugodilo materinemu

predlogu za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje otroka,

zavrnilo pa je njen predlog za izdajo začasne odredbe glede

preživljanja otroka. Z istim sklepom je tudi delno ugodilo očetovemu

predlogu in je z začasno odredbo začasno uredilo stike med

A. in očetom tako, da potekajo vsak torek od 15.00 do 18.40

ure in vsako soboto od 10.00 do 18.40 ure. Kar je toženec

predlagal drugače je zavrnilo.

Toženec je nato ugovarjal zoper izdano začasno odredbo glede varstva

in vzgoje otroka in s sklepom z dne 16.5.2005 je sodišče prve stopnje

njegov ugovor zavrnilo.

Tožnica se sedaj iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep z

dne 15.3.2005 glede zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne

odredbe glede preživljanja otroka. Navaja, da je napačna ocena

sodišča, da zaradi dejstva, da toženec ne prispeva ničesar k

preživljanju A., otroku ne nastaja nenadomestljiva škoda.

Opozarja, da lahko sedaj otroka preživlja le z materino

pomočjo, da pa bodo potrebe otroka vedno večje. Navaja, da

oče, s tem, ko za preživljanje otroka ne prispeva ničesar,

nazorno kaže, da mu za koristi otroka ni mar. Zato predlaga,

naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep

spremeni tako, da predlogu ugodi in izda predlagano začasno

odredbo. Toženec je na pritožbo tožnice tudi odgovoril in

predlagal njeno zavrnitev.

Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep z dne

15.3.2005 v delu, v katerem je bil delno zavrnjen njegov predlog

glede ureditve načina izvrševanja stikov z A. Meni, da je

obseg stikov premajhen in v tako kratkem obdobju ne bo mogel

obnoviti nato pa tudi poglobiti pretrganih vezi z otrokom.

Sodišče bi moralo kot merilo pri urejanju stikov upoštevati

korist otroka, ki je pogojena z njegovo starostjo, ne pa

očetovega vzgojnega stila in dejstva, da so bili stiki že

nekaj mesecev onemogočeni. Meni, da sodišče ni upoštevalo

otrokovih potreb in je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenke,

ki je svetovala redno vzdrževanje stikov med otrokom in

očetom. Toženec tudi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri

odločanju upoštevati dejstvo, da tožnica A. ne pošilja več v

vrtec. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu

predlogu v celoti ugoditi.

Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov tudi pritožuje zoper sklep z

dne 16.5.2005, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov

ugovor zoper izdano začasno odredbo glede varstva in vzgoje otroka.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo,

da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe

verjetnost, da je razvoj otroka ogrožen zaradi ravnanja

toženca. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ko je prvič

predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločilo

drugače. Toženec poudarja, da ni vedel, da bo za odločitev o

začasni odredbi pomemben konflikten odnos med njima s

tožnico, sicer bi se o tem dejstvu izjavil. Ker mu sodišče

tega ni omogočilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Meni,

da ni pravilna ugotovitev, da so se odnosi med njima s tožnico

poslabšali od prvega odločanja o začasni odredbi. Poudarja, da

sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica labilna oseba, na

kar kaže tudi njena izjava, da se odreka starševskim pravicam,

opozarja pa tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v prid

tožnici upoštevati dejstva, da otrok od 3.12.2004 dalje živi

z njo, saj ga je tožnica iz skupnega doma odpeljala

samovoljno. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano odločitev spremeni tako, da njegovemu ugovoru

ugodi in tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožbe so neutemeljene.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v

411. členu določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih

sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke,

ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju

mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi

pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po tretjem

odstavku 411. člena ZPP se začasne odredbe iz prejšnjih odstavkov

izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po

določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št.

51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ).

Toženec ima prav, ko v pritožbi opozarja, da mora sodišče pri

odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in

otroki upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko

sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko

nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda

(primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št.

Up-232/99). Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in

trajno prizadene interese in koristi otroka in pravdnih

strank, zato mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen

(primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije,

št. Up-410/01).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

da sta tožnica, toženec in njun sin do 3.12.2004 živeli skupaj,

takrat pa se je tožnica z otrokom odselila k svoji materi; da sta oba

od staršev čustveno navezana na otroka; da je toženčev pristop k

varstvi in vzgoji sina manj primeren od tožničenega, vendar zaradi

načina vzgoje toženec otroka ne ogroža da je center za socialno delo

podal mnenje, da je v trenutnih okoliščinah za A. čustveno

manj ogrožujoče, da se zaupa v varstvo in vzgojo tožnici; da

je izvedenka ocenila, da sicer nobena od pravdnih strank s

svojimi ravnanji neposredno ne ogroža psihofizičnega razvoja

sina, da pa je zanj ogrožujoč konflikten odnos med staršema,

ki je nastal zaradi slabše možnosti prilagajanja in

sprejemanja drug drugega, na kar je vplivala tudi

medgeneracijska razlika, ki je s seboj prinesla različna

pričakovanja, želje, cilje in potrebe, zaradi česar starša nista

uspela razmejiti svojega konflikta od starševskih dolžnosti; da se to

odraža v otrokovem vedenju, saj je otrok po pripovedovanju obeh

staršev agresiven in se vede negativistično; da toženec od 3.12.2004

ničesar ne prispeva za preživljanje sina, da pa ima tožnica takšne

dohodke, da nujno preživljanje otroka ni ogroženo; da toženec od

3.12.2004 dalje s sinom nima stikov.

1. O pritožbi tožnice

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora biti za izdajo

začasne odredbe glede preživljanja otroka z verjetnostjo izkazano, da

bo otrok zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje ogrožen. Sodišče

prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega dejstva tožnica v

predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala, da pa dohodki

tožnice zadoščajo za nujno preživljanje otroka. Zato je pravilna

ocena sodišča, da je njen predlog za izdajo začasne odredbe v tem

delu neutemeljen. Tako je višje sodišče njeno pritožbo

zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP)

v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrdilo

sklep sodišča prve stopnje.

2. O pritožbi toženca zoper sklep z dne 15.3.2005

Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom

je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je na mestu

izdaja začasne odredbe. Vendar je treba poudariti, da se z začasno

odredbo le začasno, do zaključka postopka, uredi način izvrševanja

stikom med otrokom in enim od staršev. Z začasno odredbo sodišče

prepreči nadaljnjo škodo, ki jo lahko utrpi otrok zato, ker drugi od

staršev stike onemogoča. Toženec ima prav, ko opozarja, da izvedenka

ni ocenjevala koristi otroka s stališča predlagane ureditve

načina izvrševanja stikov. Sodišče prve stopnje bo moralo v

nadaljevanju postopka še odločiti kakšen način izvrševanja

otrokovih stikov je upoštevajoč otrokovo starost otroku v

korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je v

tej fazi postopka z začasno odredbo zagotovilo le, da otroku

in očetu ne bo povzročena nadaljnja škoda zaradi

onemogočanja njunih stikov s strani matere. Sodišče prve

stopnje je na podlagi do sedaj ugotovljenih dejstev pravilno ocenilo,

da je verjetno, da so otroku v korist stiki v obsegu, kot

izhajajo iz začasne odredbe tudi glede na to, da oče s sinom

več mesecev ni imel stikov. Sodišče prve stopnje je tudi

pravilno ocenilo, da takšen obseg stikov zadošča za

ohranjanje njune medsebojne čustvene vezi in preprečitev

nadaljnje škode. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljnjem

postopku moralo ugotoviti tudi, ali tožnica izdano začasno odredbo

spoštuje, saj je okoliščina, da eden od staršev onemogoča stike z

otrokom, tudi pomembna za končno odločitev o vzgoji in

varstvu otroka. Višje sodišče je tako pritožbo toženca zoper

sklep z dne 15.3.2005 zavrnilo in je na podlagi druge točke

365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem

potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. O pritožbi toženca zoper sklep z dne 16.5.2005

Kot rečeno mora predlagatelj pri začasnih odredbah glede odločitve o

vzgoji in varstvu otroka izkazati verjetnost terjatve, torej

verjetnost, da izpolnjuje pogoje za vzgojo in varstvo otroka

in da je odločitev, da se otroka zaupa v vzgojo in varstvo

predlagatelju res nujna zaradi ogroženosti otroka. Sodišče

prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in toženca

ugotovilo, da je otrokovo agresivno vedenje posledica hudih

napetosti zaradi tega, ker je otrok izpostavljen prevelikim

pritiskom s strani obeh staršev. Sodišče prve stopnje je

pravilno ocenilo, da dejstvo, da je otrokovo vedenje tako

spremenjeno, kaže na to, da je zaradi konfliktov med staršema

posredno resno ogrožen otrokov psihofizični razvoj in je zato

izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe glede varstva in

vzgoje otroka. Pri tem je pravilno izpostavilo oceno izvedenke, da so

ti pritiski razultat prevelikega razkoraka med vzgojnimi metodami

enega in drugega od staršev. Če je namreč otrok zaupan v varstvo in

vzgojo obema od staršev, starša tudi skupaj odločata o

vprašanjih dnevnega življenja otroka (drugi odstavek 113.

člena ZZZDR). Ker se tožnica in toženec zaradi medsebojnih

nesporazumov tudi o vprašanjih dnevnega življenja otroka ne

moreta sporazumevati - nasprotno - to znova in znova

povzroča tako hude konflikte, da ti otroka ogrožajo, je

pravilna odločitev, da je otroka treba zavarovati tako, da

se odločitve o dnevnem življenju otroka za čas postopka

zaupajo le enemu od staršev. Višje sodišče pa se glede na

pridobljeno izvedensko mnenje (zlasti ocene o pozitivnem

vplivu avtoritativnega vzgojnega stila matere v primerjavi s

permisivno vzgojo očeta, očetovega vnašanja negativnih

čustev do matere v komunikacijo z otrokom, otrokovo

doživljanje očeta kot tistega, katerega ljubezen ni

brezpogojna...) strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je upoštevajoč

na ugotovljena dejstva do te faze postopka z verjetnostjo izkazano,

da bo otrokova korist najbolje zavarovana, če se začasno

zaupa materi seveda ob vzdrževanju rednih stikov z očetom.

Toženec je bil z navedbami tožnice, da je otrok ogrožen

zaradi njunih medsebojnih konfliktnih odnosov seznanjen že v

tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, dana mu je

bila možnost, da na te navedbe odgovori, zato je neutemeljen

očitek, da mu je bila kršena njegova pravica do izjave v

postopku.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi

tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa

tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o

pravdnem postopku v povezavi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot

neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne

16.5.2005.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli morata

v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami kriti vsaka svoje

stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 3405/2005
• VSK sklep I Cp 838/2006
• VSL sodba in sklep IV Cp 2569/2005