VSL sklep IV Cp 2736/2005

Jedro

Med stroške za zadovoljevanje potreb preživninskega

zavezanca nedvomno spadajo stroški hrane, obleke, obutve,

režijski stroški (kot so stroški elektrike, vode, komunale,

ogrevanja in telefona) ter stroški najemnine. Dejstvo, da je

te njene stroške ob prvi določitvi preživnine še med

trajanjem zakonske zveze kril bivši mož in mu je bila zato

tudi določena nekoliko nižja preživnina, da pa teh stroškov

sedaj ne krije več, ampak jih mora kriti sama toženka, je pravno

odločilno dejstvo, do katerega bi se sodišče moralo opredeliti in ga

upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

 

Izrek

1.Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v

celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

2.Odločitev o stroških v zvezi s pritožbama se pridrži za

končno odločbo.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 18.10.2004 od sodišča zahteval, naj zniža

njegovo preživninsko obveznost, ki je bila določena s sodbo Višjega

sodišča v L., opr. št. ... z dne ..., napram proti toženki v

višini 23.000,00 SIT, in sicer tako, da je od 1.8.2004

dolžan plačevati toženki znižano preživnino v višini

10.000,00 SIT. Zahteval je tudi povračilo pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je

preživnino v valoriziranem znesku 30.261,00 SIT znižalo na 23.000,00

SIT in odločilo, da jo je tožnik dolžan plačevati od 1.10.2004 dalje.

V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku

pa naložilo, da toženki povrne 34.131,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz

vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo

dejanskega stanja glede njegove zmožnosti plačevati preživnino, saj

ni upoštevalo, da živali ne redi v obsegu kot pri prvi določitvi

preživnine in ne opravlja več sezonskih del pri kmetih, zaradi česar

ima nižje dohodke. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je njegov

avtomobil sedaj štiri leta starejši, da zahteva dražje vzdrževanje in

je bistveno manj vreden, ter da je zaradi nizke izobrazbe in

starosti težje zaposljiv, denarno nadomestilo pa je le

začasne narave. Po tožnikovem mnenju je sodišče nepravilno

uporabilo 82. člen ZZZDR in pavšalno določilo preživnino na

23.000,00 SIT, kar naj bi predstavljalo 35% znižano

preživnino. Tožnik navaja tudi, da izrek sodbe nasprotuje

razlogom sodbe, saj sodišče ugotavlja, da sedanje preživnine

ne zmore plačevati, da se mu prisilno rubi, v izreku pa mu

vseeno naloži plačilo preživnine. Pritožuje se tudi zoper stroškovni

del odločbe. Navaja, da sodišče ni specificiralo stroškov,

ki jih je priznalo toženi stranki, zato sodbe v tem delu ni

mogoče preizkusiti, poleg tega pa ni upoštevalo njegove

priglasitve stroškov v tožbi in prvi pripravljalni vlogi.

Tožnik predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tudi

toženka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so se

njene življenjske razmere po prvi odmeri preživnine poslabšale;

stroški so sedaj večji. Pri tem pojasnjuje, da je sodišče pri prvi

odmeri preživnine (sodba Višjega sodišča v L. z dne ...)

upoštevalo, da toženka živi s tožnikom, saj ji ti kolektivni

življenjski stroški (elektrika, voda, komunale, telefon)

niso bili priznani, ker je te stroške plačeval tožnik.

Poudarja, da sta bila takrat s tožnikom še zakonca in sta

živela v skupni stanovanjski hiši v Dolenji vasi 14, kot je

bilo ugotovljeno ob izdaji prvostopne sodbe dne 13.9.2000.

Dejstvo, da toženka ob izdaji drugostopne sodbe ni več

živela s tožnikom pri prvi odmeri preživnine ni bilo

upoštevano. Sedaj toženka živi s sinom G. P. in njegovo

družino v najemniškem stanovanju, za katerega najemnino in

elektriko ter druge stroške bi morala prispevati sorazmeren delež.

Ker tega ne zmore, je v breme sinu in njegovi družini.

Tožena stranka nadalje navaja, da bi sodišče moralo pri

njenih potrebah upoštevati indeks rasti cen življenjskih

potrebščin in ugotoviti, da tožena stranka že z

revaloriziranim zneskom preživnine v višini 30.261,00 SIT ne

more zadovoljevati svojih nujnih življenjskih potreb po

hrani in stroškov zdravljenja, kaj šele stroškov obleke,

kurjave in drugih skupnih stroškov. V sodnih postopkih si

prizadeva vrniti na svoj dom in upravljati s svojim

premoženjem, kar bi ji olajšalo preživetje, medtem ko se

tožnik temu upira, gospodari na skupni kmetiji in iz nje

pridobiva dohodke. Navaja tudi, da je sodišče nekritično

sledilo tožnikovi izpovedi o njegovih dohodkih iz

kmetijskega gospodarstva, ki so bistveno večji, kot jih je prikazal

tožnik. Po mnenju tožene stranke bi sodišče, tudi če bi bili ti

dohodki takšni, kot jih je navedel tožnik, moralo ugotoviti, da zgolj

s prodajo enega žrebeta tožnik letno zasluži 500.000,00 SIT, da

pridobiva dohodke tudi s prodajo prašičev, in da se je na kmetijskem

gospodarstvu vedno redilo tolikšno število konj in prašičev, da so

obstajali tržni viški. Tožnikovi dohodki se kljub

brezposelnosti realno niso zmanjšali; kot brezposeln ima

toliko več časa za delo na kmetijskem gospodarstvu, s

katerega lahko pridobiva večje dohodke. Premoženjske razmere

tožnika se tako niso spremenile v tolikšni meri, da

valorizirane preživnine v znesku 30.261,00 SIT ne bi mogel

plačevati brez nevarnosti za njegovo preživetje. Tožnik se preživlja

sam, iz svojih dohodkov zagotavlja sredstva za svoje preživetje,

potrebne stroške za kmetijsko gospodarstvo in investira v stano

vanjsko hišo, nabavlja novo pohištvo in dele za kmetijske stroje.

Toženka poudarja, da nima niti toliko, da bi si ob sinovi

gostoljubnosti krila najnujnejše stroške za zdravila, hrano obleko.

Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne; podrejeno

pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS št. 69/04,

v nadaljevanju: ZZZDR) v 82.č členu določa, da lahko sodišče na

zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z

izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe

upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila

preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje

zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. Predpostavke za

znižanje preživnine so torej spremenjene razmere, bodisi na

strani zavezanca bodisi na strani upravičenca.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila prvič preživninska

obveznost tožnika do toženke določena še pred razvezo zakonske zveze

s sodbo Višjega sodišča v L., opr. št. ... z dne

... Po tej sodbi je bil tožnik dolžan plačevati toženki

preživnino v znesku 23.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve

stopnje je ugotovilo, da revalorizirana preživnina od

1.4.2004 dalje znaša 30.261,00 SIT. Nesporno je tudi, da je

bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana 28.11.2002,

da na njuni solastni nepremičnini živi tožnik, toženka pa

živi v B. pri skupnem sinu G. P. Med strankama teče

razdružitveni postopek opr. št. N ... za omenjeno

premoženje, prav tako toženka v pravdnem postopku opr. št.

... zahteva vrnitev soposesti.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za znižanje preživnine

ugodilo, ker je ugotovilo, da so se premoženjske razmere pri

tožencu poslabšale; sedaj je brezposeln in prejema manjše

dohodke ob sicer istem premoženju, kot ob prvi dosoji. Iz

solastne kmetije ne pridobi tržnih viškov ali zasluži toliko

več, da bi lahko kompenziral izgubo pri vsakokratnih

mesečnih prihodkih; se potrebe toženke v bistvu niso

spremenile; še vedno je brezposelna, nima drugih dohodkov,

razen tožnikove preživnine, ima zdravstvene težave, živi pri

sinu; so se tožnikovi prihodki, upoštevajoč njegovo plačo v

času prve določitve preživninske obveznosti in sedanjo 13%

manjšo nominalno višino nadomestila ter podatke o splošno

znanih inflacijskih gibanjih v RS, vsaj za približno 30%

realno zmanjšali.

1.O pritožbi toženke

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, kar sedaj povzema tudi

v pritožbenih navedbah, da so se njene potrebe spremenile, ker sedaj

trpi režijske stroške (elektrika, voda, komunale, telefon), najemnino

in ostale stroške, ki pa ji ob prvi dosoji preživnine niso bili

priznani, saj je sodišče takrat upoštevalo, da jih je kril tožnik. V

pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje tega pomembnega dejstva ni

upoštevalo pri ugotavljanju, ali so se njene potrebe spremenile.

Pritožbene navedbe toženke so utemeljene. Sodišče prve stopnje že pri

povzemanju toženkinih navedb iz odgovora na tožbo v obrazložitev

izpodbijane sodbe ni zajelo navedb glede povečanja njenih

življenjskih stroškov. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe

do teh pravno pomembnih dejstev ni opredelilo, ker je zmotno ocenilo,

da okoliščine v zvezi s stroški bivanja niso odločilnega pomena.

Glede potreb toženke po hrani, oblačilih in bivanjskem prostoru je

namreč sodišče ugotovilo, da toženko hrani in oblači sin ter da živi

pri sinu brezplačno, torej da stroškov v zvezi s hrano,

oblačili in najemnino ne trpi. Takšno sklepanje pa je

napačno.

Med stroške za zadovoljevanje potreb preživninskega zavezanca

nedvomno spadajo stroški hrane, obleke, obutve, režijski stroški (kot

so stroški elektrike, vode, komunale, ogrevanja in telefona) ter

stroški najemnine. Dejstvo, da je te njene stroške ob prvi določitvi

preživnine kril tožnik in mu je bila zato tudi določena nekoliko

nižja preživnina, da pa teh stroškov sedaj ne krije več, ampak jih

mora kriti sama toženka, je pravno odločilno dejstvo, do katerega bi

se sodišče moralo opredeliti in ga upoštevati pri odločitvi

o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi zmotne uporabe

materialnega prava, je tako ostalo dejansko stanje glede

potreb toženke nepopolno ugotovljeno.

Toženka tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje glede dodatnih prihodkov tožnika nepopolno oziroma zmotno

ugotovilo Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da

tožnik še vedno redi konje (3 lastne in enega od hčerke), da običajno

letno eno žrebe proda in redi dva do štiri prašiče, od česar sta dva

za prodajo, ter da pridelano koruzo, oves in pšenico porabi za krmo

živali, da pa tožnik kljub temu pri gospodarjenju s kmetijo nima

tržnih viškov. Razlogi so v tem delu nejasni in sami s seboj

v nasprotju, zlasti še glede na tožnikovo izpoved o

zaslužkih, ki jih letno prejema od prodaje živali. V tem

delu je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določnb pravdnega

postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP).

2. O pritožbi tožnika

Pritožbene navedbe tožnika, da živali ne redi v obsegu kot pri prvi

določitvi preživnine in da ne opravlja več sezonskih del pri kmetih,

zaradi česar ima nižje dohodke, so pritožbena novota, ki jih višje

sodišče po določbi 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Je pa utemeljena pritožbena graja tožnika, da je obrazložitev sodišča

prve stopnje nejasna, ko preživnino zniža na znesek 23.000,00 SIT z

obrazložitvijo, da to predstavlja za 35% znižano preživninsko

obveznost tožnika. Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da so

dohodki tožnika za vsaj približno 30% realno zmanjšali, pri čemer ne

pojasni, kako pride do takšne ocene. Navede le, da je pri izračunu

upoštevalo tožnikovo plačo v času prve določitve preživninske

obveznosti in sedanjo 13% manjšo nominalno višino

nadomestila ter podatke o splošno znanih inflacijskih

gibanjih v RS (tj. približno 31%). Poleg tega sodišče prve

stopnje tudi ne pojasni, kako je ob 30 % zmanjšanju

tožnikovih dohodkov prišlo do 35% znižanja preživninske

obveznosti, niti ne kako je ob tem izračunalo višino znižane

preživnine v znesku 23.000,00 SIT. Ker so razlogi sodbe v tem delu

nejasni, sodba pa tudi ne vsebuje razlogov za odločitev o višini

znižane preživnine, sodbe v tem delu ni možno preizkusiti, kar

predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točki 2. ostavka 399. člena ZPP. Višje sodišče opozarja,

da odločitev o preživninski obveznosti ne more biti

(natančna) računska operacija, saj izhaja iz celovito

ocenjenih potreb upravičenca in zmožnosti zavezanca, kar bo

moralo upoštevati sodišče prve stopnje v ponovljenem

postopku.

Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve

stopnje pri odločanju o stroških ni upoštevalo tožnikove priglasitve

stroškov v tožbi in pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje zahteve

tožnika za povrnitev stroškov, ki jo je podala ob sami opravi

procesnega dejanja in pred koncem glavne obravnave, res ni

upoštevalo, kar bo moralo storiti ob ponovljenem sojenju.

Višje sodišče je tako obema pritožbama ugodilo in je na podlagi

prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo oceniti

dejstvo, da dela toženkinih potreb ne krije več tožnik naturalno in

so zaradi tega nepokrite potrebe toženke višje kot ob prvi določitvi

preživnine (pri čemer bo moralo upoštevati, da teh stroškov

preživljanja ni mogoče prevaliti na toženkinega sina), ponovno pa bo

moralo oceniti tudi kako je s tožnikovimi prihodki od gospodarjenja s

kmetijo, natančneje od prodaje žrebet in svinj in s tem v zvezi

ugotoviti, ali so se tožnikovi prihodki res znižali. Nato pa

bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o

utemeljenosti zahtevka za znižanje preživnine.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki

določa, da sodišče v primeru, da razveljavi odločbo, zoper katero je

bila vložena pritožba, odločitev o stroških v zvezi s pritožbo

pridrži za končno odločitev.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 773/2000
• VSL sodba II Cp 270/2000
• VSL sodba II Cp 923/2000