VSL sklep IV Cp 1172/05

Jedro

Iz dejstev, ki so navedena v tožbi je razvidno, da tožnik

želi izpodbiti veljavnost izjave o pripoznanju očetovstva,

tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, kot da izpodbija

domnevno očetovstvo otroka, rojenega v zakonski zvezi. Tožba

je zato nesklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja

utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno

opozorilo, da bi moral tožnik s tožbo zajeti tudi mater

otroka. Vendar je sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej

ocenjevalo pravočasnost tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno

ocenilo, da bi bila tožba za izpodbijanje očetovstva po drugem

odstavku 96. čl. ZZZDR prepozna. Prepozna pa je tudi tožba za

izpodbijanje veljavnosti izjave o pripoznanju očetovstva. Izjavo o

pripoznanju očetovstva se lahko kot izjavo volje zaradi napak v volji

izjavitelja izpodbija v rokih, določenih v 99. členu OZ - torej v

enem letu od dneva, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti,

oziroma enega leta od prenehanja sile, pravica zahtevati

razveljavitev izjave pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let

od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 16.1.2004 od sodišča zahteval, naj razsodi,

da ni naravni oče mld. toženke, rojene 21.6.1990. V tožbi je navedel,

da je v letu 1990 na prošnjo njene matere pripoznal očetovstvo, da pa

je imel spolne odnose z materjo otroka le enkrat in da glede na datum

rojstva otroka ne more biti oče.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, saj je

ugotovilo, da ni bila pravočasno vložena. V obrazložitvi

izpodbijanega sklepa je navedlo, da drugi odstavek 96. člena Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/2004, v

nadaljevanju ZZZDR) določa, da mora oče (mož) tožbo vložiti v enem

letu od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok

ni njegov, vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega

prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani

sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 96. člena

ZZZDR, saj ta predpis ureja izpodbijanje očetovstva v primeru

zakonske domneve, da je otrokov oče mož otrokove matere. Poudarja, da

v danem primeru ne gre za takšen primer in zato ne veljajo

roki iz drugega odstavka 96. člena ZZZDR. Tožnik navaja, da

želi izpodbiti pripoznano očetovstvo, zakon pa v tem primeru

ne določa rokov. Tožnik poudarja, da je pripoznal

očetovstvo, ker je mati otroka obljubila, da od njega ne bo

terjala preživnine, ker pa je sedaj vložila tožbo za

preživnino, se je odločil za izpodbijanje očetovstva.

Toženka je na tožbo odgovorila, navedla, da je tožnik naravni oče

otroka in predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v

274. členu določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe

izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila tožba

vložena prepozno.

Iz dejstev, ki so navedena v tožbi je razvidno, da tožnik želi

izpodbiti veljavnost izjave o pripoznanju očetovstva, tožbeni

zahtevek pa je oblikovan tako, kot da izpodbija domnevno očetovstvo

otroka, rojenega v zakonski zvezi. Tožba je zato nesklepčna, saj iz

zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče prve

stopnje je tudi pravilno opozorilo, da bi moral tožnik s tožbo zajeti

tudi mater otroka. Vendar je sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej

ocenjevalo pravočasnost tožbe. Sodišče prve stopnje je

pravilno ocenilo, da bi bila tožba za izpodbijanje

očetovstva po drugem odstavku 96. člena ZZZDR prepozna. Prepozna pa

je tudi tožba za izpodbijanje veljavnosti izjave o pripoznanju

očetovstva. Izjavo o pripoznanju očetovstva se lahko kot izjavo volje

zaradi napak v volji izjavitelja izpodbija v rokih, določenih v 99.

členu Obligacijskega zakonika (Ur. L. RS, št. 83/01, v nadaljevanju

OZ) torej v enem letu od dneva, ko je tožnik izvedel za

razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile,

pravica zahtevati razveljavitev izjave pa preneha v vsakem

primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba

sklenjena. Enako določbo je vseboval prej veljavni Zakon o

obligacijskih razmerjih v 117. členu (primerjaj, K.

Zupančič, Družinsko pravo, Ljubljana 1999, str. 109).

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, je tako

pravilna. Višje sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, s

katerimi tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav

tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po

uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena ZPP

zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve

stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v

skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške

pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo toženke pa po

oceni višjega sodišča niso bili potrebni zato jih mora na podlagi

prvega odstavka 155. člena ZPP kriti sama toženka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cp 452/97
• VSL sklep III Cp 1170/99
• VSK sodba I Cp 469/2004