VSL sodba IV Cp 1510/2005

Jedro

Ocena izvedencev je bila, da je očetov odnos do otroka

primernejši, toplejši, z izrazitim posluhom za otrokove

potrebe in koristi in da se to odraža tudi v čustveni

navezanosti dečka na očeta, kar je še posebej slikovito in

nazorno orisala izvedenka ob opisu srečanja s staršema in

otrokom. Kljub popolnoma jasnim in enotnim trem strokovnim

mnenjem je sodišče prve stopnje brez ustreznega strokovnega

znanja ocenilo, da bo za otroka koristneje, če ostane z

materjo. Pri tem je izpostavilo, da je mati stara petinštirideset let

in da je to njen edini otrok, navedlo pa je tudi, da je bila osnovna

težava na samem začetku sodelovanja med pravdnima strankama prav

očetova velika izražena želja po stikih, ki jih je mati takrat še

preprečevala. Namesto, da bi sodišče dejstvo, da si je oče želel

rednih stikov z otrokom, štelo očetu v dobro, dejstvo, da je mati te

stike preprečevala in zaostrovala odnose med njima, pa ocenilo s

stališča njene sposobnosti skrbeti in varovati otrokove koristi, je

vzrok za konflikt pripisalo očetovi želji, da vidi sina. Višje

sodišče ponovno poudarja, da imajo koristi otroka prednost pred

koristmi staršev in da ima pri odločitvi o tem, akteremu od staršev

zaupati otroka prednost tisti od staršev, ki je sposoben preseči

lastne interese in otroku zagotoviti varnost, toplino, čustveno

ravnotežje in stabilnost, kar je za otroka te starosti zelo pomembno,

kot sta poudarila izvedenca. Ob skladni oceni izvedencev, da je oče

bolj prožen glede vzgoje in zadovoljevanja otrokovih potreb, je

mogoče oceniti, da bo oče poskrbel za ustrezen odnos sina do matere

in tudi zagotovil redno vzdrževanje stikov med materjo in dečkom.

Zato je višje sodišče ob pravilni uporabi 5a. čl. ZZZDR, na podlagi

četrte točke 358. čl. Zakona o pravndem postopku ((Ur.l. RS št.

36/04, v nadaljevanju ZPP) spremenilo odločitev o varstvu in vzgoji

mld. G. tako, da je tožbvenemu zahtevku tožnika ugodilo in

ga je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- glede odločitve o varstvu in vzgoji mld. G. V. spremeni

tako, da se glasi:

Mld. G., roj. ...2000 v L., se zaupa v varstvo in vzgojo

tožniku očetu D. V.

Toženka je dolžna mld. G. V. tožniku izročiti v petnajstih

dneh;

- glede odločitve o tožbenem zahtevku toženke po nasprotni tožbi

glede preživljanja mld. G. V. spremeni tako, da se tožbeni

zahtevek zavrne;

- glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika po tožbi

glede preživljanja mld. G. V. in glede stroškov postopka

razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za

končno odločitev.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 8.10.2002 od sodišča zahteval, naj

mld. sina G., ki je bil rojen dne ... 2000 med trajanjem

zunajzakonske skupnosti s toženko, zaupa njemu v varstvo in

vzgojo in toženki naloži plačilo preživnine v znesku

10.000,00 SIT mesečno.

Toženka je dne ... 2004 z nasprotno tožbo od sodišča

zahtevala, naj sodišče tožniku naloži plačevanje preživnine

za mld. G. v znesku 50.000,00 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek očeta v celoti zavrnilo,

mld. G. je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, tožbenemu

zahtevku toženke glede plačila preživnine pa je ugodilo za

znesek 30.000,00 SIT mesečno, v presežku pa je njen tožbeni

zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek iz

nasprotne tožbe pa stroškovno zavrne. Poudarja, da sodišče prve

stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo temeljnega načela tega

postopka varovanja koristi mld. G. Opozarja, da je odločitev

sodišča v nasprotju z izvedenskimi mnenji dr. T. P. in dr.

B. M., pridobljenimi v postopku, zaradi česar je podana

kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je sodišče

prve stopnje v dokaznem postopku prebralo izjave toženke, pa

tega v obrazložitvi ni navedlo, prav tako v seznamu

izvedenih dokazov ni pridobljenih spisov Centra za socialno

delo. Tožnik navaja tudi, da je sodišče prve stopnje

neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge. Poudarja, da

je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da so bivalne

razmere pri materi ustrezne, saj je med postopkom večkrat

opozarjal na to, da je okolje ob nedograjeni hiši za otroka

nevarno, kar je dokazoval tudi s tem, da se je deček tam

tudi že poškodoval. Zato meni, da je bila ocena delavk

centra za socialno delo, da okolje ni nevarno, napačna.

Tožnik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo prebrati

spise centra za socialno delo. Poudarja, da je sodišče prve

stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da mu je toženka onemogočala

stike s sinom, toženka pa tudi še vedno vztraja, da tožnik s seboj

prinese svoja oblačila za sina, tako da se mora sin

preobleči preden ga lahko odpelje. Navaja, da center za

socialno delo ni izvajal nikakršnega svetovanja v zvezi z

vzpostavljanjem stikov med njim in otrokom in zato ni

razumljivo, zakaj je strokovna delavka V. dvakrat odklonila

pričanje. Meni, da je nesprejemljiva ugotovitev sodišča prve

stopnje, da so se razmere med staršema uredile, da pa bosta

potrebovala nadaljnje svetovanje za urejanje medsebojnih

odnosov, pri čemer toženka takšno pomoč odklanja, prav tako tudi prej

ni hotela sodelovati pri dogovarjanju glede izvajanja stikov

med njim in G. Tožnik poudarja, da je nepravilna ocena

sodišča prve stopnje, da je zasluga obeh staršev, da je bil

sklenjen dogovor o stikih, saj je mati s svojim ravnanjem

ves čas dogovor onemogočala, medtem ko je on sprejel vse

toženkine pogoje, da bi le lahko vzdrževal stike s sinom.

Poudarja, da sta oba izvedenca ocenila, da je on primernejši

za varstvo in vzgojo otroka, sodišče prve stopnje pa je

namesto da bi upoštevalo korist otroka, dalo prednost

samouresničevanju matere. Opozarja na neprimerno vedenje

matere, s katerim ga hoče očrniti pred sinom, opozarja na

ugotovitev izvedenke, da je sin kljub temu, da z očetom

preživi manj časa, nanj zelo navezan in na dejstvo, da

sodišče prve stopnje vsega tega ni upoštevalo. Tožnik

poudarja, da je bila otroku že prizadejana škoda na

čustvenem področju in zato predlaga predvsem, naj višje

sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremeni, ne pa

razveljavi, ker čas teče, otrok odrašča in nastale škode v

tem obdobju ne bo mogoče več popraviti.

Toženka je na pritožbo odgovorila, opozarja na to, da so pri tožniku

bivalni pogoji nevarni za otroka, da sta oba izvedenca ugotovila, da

sta tako oče kot mati primerna za varstvo in vzgojo otroka, da so

vzgojiteljice v vrtcu njo označile kot izredno skrbno mamo, da so

stiki urejeni nenavadno obsežno v korist očeta in se izvršujejo in da

bo te stike tudi vnaprej lajšala in omogočala. Predlaga, naj višje

sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo

očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je

izvedenska mnenja pravilno povzelo v svoji obrazložitvi, kar je

višjemu sodišču tudi omogočilo delno spremembo odločbe sodišča prve

stopnje. Sodišče prve stopnje res v obrazložitvi ni navedlo vseh

dokazov, ki jih je izvedlo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in

zakonitost sodbe.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št.

69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) v 105. členu določa, da se morata

starša, če ne živita ali ne bosta več živela skupaj, sporazumeti o

varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se

starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta, o tem

odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Preden sodišče

odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za

socialno delo. Zakon v 5a. členu določa, da morajo starši,

druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v

vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za

otrokovo korist.

Sodišče mora, ko odloča v sporu o tem, kateremu od staršev naj zaupa

otroka v varstvo in vzgojo po razpadu družine, ugotoviti kakšna

odločitev bi bila otroku najbolj v korist. Sodišče mora pri tem

upoštevati najpomembnejše okoliščine na strani staršev in na strani

otroka. Dr. T. P. je opozoril, da se otroci ne zavedajo

naravnih, bioloških vezi, temveč se navežejo na osebo, ki

zanje skrbi, zato je pomembno kdo je za otroka skrbel.

Pomembno je, ali utegne kateri od staršev drugemu

onemogočati osebne stike z otrokom. Upoštevati je treba tudi

odnose med otrokom in starši, ter odnose med otrokom in

drugimi osebami, ki vplivajo na interese otroka. Upoštevati

je treba osebnost in značaj otroka, njegovo kulturno poreklo

in otrokove čustvene potrebe. Na strani osebe, ki bi naj

prevzela skrb za otroka, je treba upoštevati, ali je sposobna in

voljna otroku zagotoviti varstvo in vzgojo in zadovoljiti tudi

morebitne posebne potrebe otroka. Prav tako je treba upoštevati tudi

fizično in psihično zdravje otroka in osebe, ki bi naj prevzela skrb

za otroka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno pomembne

okoliščine, oziroma so te med pravdnima strankam nesporne:

da je mld. G. rojen ...2000, torej je star štiri leta, da je

zdrav in ustrezno negovan otrok, ki ne izkazuje nobenih

razvojnih ali vedenjskih posebnosti; da je otrok čustveno

navezan na oba od staršev, ker sta tudi v obdobju skupnega

življenja za otroka skrbela oba; da ima sicer oče nekoliko

boljše bivanjske razmere in nekoliko boljše materialne

pogoje, da pa so tudi pri materi ti pogoji v celoti

izpolnjeni; da je oče sicer intelektualno nekoliko bolje opremljen

kot mati, da pa osebnostno nobeden od staršev ne izkazuje potez, ki

bi bile ovira za vzgojo in varstvo otroka; da tako oče kot mati

živita sama; da jima službene obveznosti omogočajo varstvo in vzgojo

otroka; da je mati v juliju 2000 odšla z otrokom in brez soglasja

očeta G. prepisala v drug vrtec; da je mati od svojega

odhoda onemogočala stike med otrokom in očetom in vztrajala,

da stiki potekajo le v njeni prisotnosti, da sta se

postopoma uspela dogovoriti glede stikov in da sedaj oče

vidi dečka vsak torek in četrtek in vsak drugi vikend, pri

čemer pa mati še vedno vztraja, da oče sina preobleče v

svoja oblačila, ko pride ponj; da je dr. T. P. ocenil, da je

oče bolj prožen glede vzgoje in zadovoljevanja otrokovih

potreb, mati pa pretirano zaščitniška do otroka; da je dr.

T. P. ocenil, da mati ne razlikuje med svojim nerazrešenim

partnerskim odnosom in vlogo, ki jo ima v odnosu do otroka

oče; da je dr. B. M. ocenila, da je očetov odnos do G. topel

in stabilen, da poskuša prepoznavati, razumeti in se

odzivati na otrokove potrebe, hkrati pa otroku postavljati

tudi potrebne omejitve.; da je dr. B. M. ocenila, da tudi

mati otroku ponuja topel odnos, vendar je v svoji

prizadevnosti mnogo bolj vznemirjena, da uporablja vzgojno

metodo po kateri, da otroku vedeti, da je žalostna, če otrok

ne ravna v skladu z njenimi pričakovanji, kar fantka drži v

odvisnosti in mora zato biti ves čas pozoren na materino

razpoloženje in da je oče primernejši za varstvo in vzgojo

otroka.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da

je za mld. G. najkoristneje, da ostane pri materi, tudi

zato, da ne bi prišlo do spremembe okolja v katerem otrok

živi. Po oceni višjega sodišča, je sodišče prve stopnje, na

podlagi pravilno ugotovljenih okoliščin na strani staršev in

otroka in na podlagi pravilno povzetih izvedenskih mnenj

napačno ocenilo kaj je mld. G. najbolj v korist in je tako

zmotno uporabilo določbo 5a. člena ZZZDR.

Ob bolj ali manj izenačenih materialnih pogojih za varstvo in vzgojo

otroka tako pri očetu kot tudi pri materi, je za odločitev o tem,

kateremu od njiju zaupati otroka bistvenega pomena ocena njune

osebnosti in čustvenega odnosa z otrokom s stališča njunih

sposobnosti za varovanje otrokovih koristi. Za takšno oceno je

potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Prav zato

ZZZDR v 105. členu sodišče zavezuje, da pred odločitvijo pridobi

mnenje centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je to

mnenje pridobilo in že v tem mnenju je center za socialno

delo izpostavil kooperativnost očeta pri dogovarjanjih o

stikih z otrokom in dejstvo, da je mati preveč navezana na

otroka in pretirano zaskrbljena in je predlagal postavitev

sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je nato v postopku

postavilo še dva izkušena izvedenca dr. T. P. in dr. B. M.,

ki sta vsak posebej ugotovila, da mati nerazrešen konflikt s

tožnikom prenaša v razmerje do otroka, kar se je kazalo

najprej v popolnem onemogočanju stikov med sinom in očetom,

sedaj pa se to še vedno odraža v za otroka obremenjujočih

zahtevah glede preoblačenje pred stiki. Ocena obeh

izvedencev je bila, da je očetov odnos do otroka

primernejši, toplejši, z izrazitim posluhom za otrokove

potrebe in koristi in da se to odraža tudi v čustveni

navezanosti dečka na očeta, kar je še posebej slikovito in nazorno

orisala izvedenka dr. M. ob opisu srečanja s staršema in

otrokom. Kljub popolnoma jasnim in enotnim trem strokovnim

mnenjem je sodišče prve stopnje brez ustreznega strokovnega

znanja ocenilo, da bo za otroka koristneje, če ostane z

materjo. Pri tem je izpostavilo, da je mati stara

petinštirideset let in da je to njen edini otrok, navedlo pa

je tudi, da je bila osnovna težava na samem začetku

sodelovanja med pravdnima strankama prav očetova velika

izražena želja po stikih, ki jih je mati takrat še preprečevala.

Namesto, da bi sodišče dejstvo, da si je oče želel rednih stikov z

otrokom, štelo očetu v dobro, dejstvo, da je mati te stike

preprečevala in zaostrovala odnose med njima, pa ocenilo s

stališča njene sposobnosti skrbeti in varovati otrokove

koristi, je vzrok za konflikt pripisalo očetovi želji, da

vidi sina. Višje sodišče ponovno poudarja, da imajo koristi

otroka prednost pred koristmi staršev in da ima pri

odločitvi o tem, kateremu od staršev zaupati otroka prednost

tisti od staršev, ki je sposoben preseči lastne interese in

otroku zagotoviti varnost, toplino, čustveno ravnotežje in

stabilnost, kar je za otroka te starosti zelo pomembno, kot

sta poudarila izvedenca. Ob skladni oceni izvedencev, da je

oče bolj prožen glede vzgoje in zadovoljevanja otrokovih

potreb, je mogoče oceniti, da bo oče poskrbel za ustrezen

odnos sina do matere in tudi zagotovil redno vzdrževanje

stikov med materjo in dečkom. Zato je višje sodišče ob

pravilni uporabi 5a. člena ZZZDR na podlagi četrte točke

358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04,

v nadaljevanju ZPP) spremenilo odločitev o varstvu in vzgoji

mld. G. tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in ga

je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu. Posledično je

spremenilo tudi odločitev o preživninskem tožbenem zahtevku

matere iz nasprotne tožbe tako, da je njen tožbeni zahtevek

v celoti zavrnilo.

Tožnik je od sodišča zahteval tudi, naj materi naloži plačilo

preživnine za G. v znesku 10.000,00 SIT mesečno. Ker sodišče

prve stopnje ni ocenilo potreb mld. G. niti v približnem

znesku, višje sodišče v tem delu ni moglo spremeniti odločbe

sodišča prve stopnje, ampak je zaradi nepopolno

ugotovljenega dejanskega stanje v tem delu pritožbi tožnika

ugodilo in na podlagi 355. člena razveljavilo sodbo sodišča

prve stopnje in glede odločitve o preživninski obveznosti

matere vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških

postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da

sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za

končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba

vložena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 190/2005
• VSL sodba I Cp 869/98
• VSK sodba Cp 817/94