VSL sodba IV Cp 1955/2005

Jedro

Ker dejstvo spremembe odločbe o varstvu in vzgoji ni razvidno iz

izreka sodbe (1. točka izreka), je pritožbeno sodišče v tem delu, da

bi preprečilo situacijo, v kateri bi obstajala dva nasprotujoča si

izvršilna naslova o tem, kateremu od staršev naj se zaupata v varstvo

in vzgojo mladoletna otroka, po uradni dolžnosti delno ugodilo

pritožbi tožeče stranke in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je iz

spremenjenega izreka razvidna kontinuiteta in odprava vzporednosti

dveh izvršilnih naslovov.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožeča stranka vsebino

sodnega varstva, ki ga je zahtevala, začrtala le z uveljavljanjem

spremembe odločbe o varstvu in vzgoji in preživninskim zahtevkom,

medtem ko odvzema stikov ni terjala. Sodišče prve stopnje bi zato

moralo pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka (1. odstavek 2.

člena ZPP). Od pravila vezanosti na zahtevek je mogoče v

družinskopravnih sporih odstopiti samo v zakonskih (2. odstavek 421.

člena ZPP) in paternitetnih sporih (422. člen ZPP), ne pa v sporu o

vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, ki je spor iz razmerij med

starši in otroki (primerjaj z 2. odstavkom 406. člena ZPP).

Prekoračitev zahtevka je absolutna bistvena kršitev postopka, vendar

pa pritožbeno sodišče nanjo pazi le na zahtevo stranke, ne pa po

uradni dolžnosti (3. odstavek 350. člena ZPP).

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v 1.

točki izreka spremeni tako, da se odločba o varstvu in

vzgoji mladoletnih otrok pravdnih strank Ž. J., rojenega

5.10.1994, in J. J., rojenega 6.11.1995, ki sta bila s sodbo

Okrožnega sodišča v L. z dne ..., opr.št. ... dodeljena

tožencu I. J., spremeni tako, da se mladoletna otroka

pravdnih strank zaupata v varstvo in vzgojo tožeči stranki

M. J.(sedaj K.).

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene

stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške in stroške

odgovora na pritožbo.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletna otroka

pravdnih strank Ž. in J. dodelilo v varstvo in vzgojo tožeči

stranki. Toženi stranki je odvzelo osebne stike z obema

sinovoma in mu naložilo plačevanje preživnine za vsakega po

9.000,00 SIT mesečno. Odločilo je še, da vsaka pravdna

stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka

izpodbija le zavrnilni del odločitve o preživninskem zahtevku, tožena

stranka pa graja I. in II. točko izreka in ugodilni del odločitve o

preživninskem zahtevku.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v

izpodbijanem delu spremeni tako, da preživninskemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in

zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,

da imata otroka večje potrebe, kot jih je ocenilo sodišče prve

stopnje. Nerazumljivo je, da je tožencu naložilo plačilo mesečne

preživnine v višini 9.000,00 SIT za vsakega otroka. Razlika med

potrebami otrok (110.000,00 SIT) in prisojeno preživnino v višini

18.000,00 SIT je kar 92.000,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v zavrnilnem

delu glede odločitve o preživnini potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Po njenem mnenju je preživnina previsoka, ne pa prenizka.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo ugotovitve na

strani tožeče stranke, ki je bila v času izdaje razvezne sodbe

nevredna in nesposobna za vzgojo in varstvo otrok. Ni mogoče, da bi

bila sedaj nenadoma sposobna za nekaj, za kar še pred kratkim ni

bila. Preživnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, ne izhaja

iz razmer, v katerih se trenutno nahaja toženec. Tožnica ni aktivno

legitimirana, da v svojem imenu toži na plačilo mesečne preživnine za

otroka. Z otrokoma živi v hiši, ki je v solasti toženca. Toženec je

invalid, brez zaposlitve in dejansko nima dovolj sredstev za lastno

preživljanje. Odvzem osebnih stikov z otrokoma je brezpredmeten. Z

njima toženec nima nobenih stikov, zato jih tudi ni mogoče odvzeti.

Razlogi sodbe v tem delu so neprepričljivi, tožencu pa ni mogoče

prepovedati prihoda v lastno hišo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo

sodišča prve stopnje. Ni se mogoče strinjati, da znesek 9.000,00 SIT

za vsakega otroka predstavlja primeren prispevek k njunemu

preživljanju. Toženec vse doslej ni plačal niti tolarja preživnine.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče stranke pa

je le delno utemeljena.

1. O spremembi odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnih

otrok:

Materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja

vsebuje 3. odstavek 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki

določa, da izda senat na zahtevo bivšega zakonca ali organa,

pristojnega za socialne razmere, novo odločbo o varstvu in vzgoji

otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Sodišče prve stopnje je, ko je primerjalo pravnorelevantne okoliščine

v času izdaje razvezne sodbe z dne ...1997, opr.št. ..., in

okoliščine ob zaključku glavne obravnave v obravnavani

zadevi, ugotovilo naslednje:

- z razvezno sodbo, opr.št. ... sta bila mladoletna sinova pravdnih

strank Ž., rojen ...1994 in J., rojen ... 1995, zaupana v varstvo in

vzgojo očetu;

- v oktobru 1998 je tožnica, potem ko se je vrnila domov, ostala sama

z otrokoma, toženec pa živi na naslovu O. v L.;

- v času izdelave izvedeniškega mnenja 16.4.2001 je izvedenec dr. T.

P. ocenil, da sta oba starša nesposobna za vzgojo in varstvo otrok,

saj je mati motena osebnost, pri kateri izstopa pretirana

egocentričnost in posledična nesposobnost zaznavanja potreb otrok,

oče pa je nezrela osebnost, ki teži k odvisnosti;

- od 2. polletja 2001 je prišlo pri tožnici do bistvene spremembe na

bolje, ki je bila pogojena s poroko z novim partnerjem v juniju 2001

in kasneje še z rojstvom hčerke;

- otroka sta očima sprejela, vsi skupaj sedaj živijo v hiši, ki je v

solasti toženca in toženčevega očeta;

- otroka stike z očetom odklanjata;

- tožnica je postala bolj strpna do otrok in upošteva vzgojne

napotke;

- dr. T. P. je v novem izvedeniškem mnenju z dne 16.9.2004 potrdil,

da je bil pri materi dosežen napredek v smislu večje samokontrole in

zrelosti v razumevanju njene starševske vloge.

Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožena stranka v pritožbi le

posplošeno graja, mogoča dva pomembna zaključka. Najprej, da toženec

zaradi svojih osebnostnih lastnosti in lahkomiselnega odnosa do usode

svojih sinov nima primernih kvalitet, ki so potrebne za roditelja, in

drugič, da je tožnica od leta 2001 pridobila osebnostne odlike,

zaradi katerih je, upoštevajoč kriterij koristi otrok, postala

primerna oseba, da se ji zaupata mladoletna otroka. Podatki v spisu

(mnenje VVZ A. M. z dne 5.11.2001, mnenje OŠ ... K. z dne

27.11.2001, poročilo CSD K. z dne 28.11.2001, mnenje

psihologa iz novembra 2001, mnenje OŠ ... K. z dne

22.1.2004, poročilo CSD K. z dne 18.2.2004 in mnenje

psihologa iz aprila 2004), ki izvirajo iz triletnega

časovnega obdobja, v njih pa je izraženo soglasno mnenje o

pozitivnem osebnostnem razvoju matere otrok, napotujejo na

sklep o ugodni prognozi njenega vedenja in ravnanja v

bodočnosti, kar predstavlja pomemben dejavnik za

zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja obeh otrok.

O varstvu in vzgoji mladoletnih otrok je bilo prvič pravnomočno

odločeno že z razvezno sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne

... , opr.št. ..., predmet konkretnega spora pa je bila

sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok, ki

ima pravno podlago v 4. odstavku 421. člena ZPP. Ker dejstvo

spremembe odločbe o varstvu in vzgoji ni razvidno iz izreka

sodbe (1. točka izreka), je pritožbeno sodišče v tem delu,

da bi preprečilo situacijo, v kateri bi obstajala dva

nasprotujoča si izvršilna naslova o tem, kateremu od staršev

naj se zaupata v varstvo in vzgojo mladoletna otroka, po

uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in

sodbo v tem delu spremenilo tako, da je iz spremenjenega

izreka razvidna kontinuiteta in odprava vzporednosti dveh

izvršilnih naslovov (4. točka 358. člena ZPP).

2. Stiki med otrokoma in toženo stranko:

Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št.

69/04, prečiščeno besedilo, ZZZDR-UPB1) je pravica do stikov

oblikovana tako, da je v ospredju osebnost otroka in da je njegova

konkretna korist najvišje in odločilno merilo za vse odločitve o

stikih. Z njimi se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V 5.

odstavku 106. člena ZZZDR-UPB1 je določeno, kdaj stiki otroku niso v

korist: če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi

ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Graja tožene stranke v

pritožbi v delu, ki se nanaša na stike med mladoletnima otrokoma in

očetom, je tako pavšalna, da je narekovala le preizkus sodbe po

uradni dolžnosti v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP. Ta je pokazal,

da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Dejstva, zaradi

katerih toženec ni več primeren, da bi se mu zaupala otroka v varstvo

in vzgojo (njegove osebne značilnosti in globok odpor obeh otrok do

očeta) ustrezajo tudi abstraktnemu dejanskemu stanu iz 5. odstavka

106. člena ZZZDR-UPB1. Odvzem pravice do stikov kot elementa

starševstva po svoji vsebini ne more predstavljati omejitve

(so)lastninske pravice tožene stranke na hiši, katere solastnik je,

zato je pritožbeni ugovor v tej smeri neutemeljen.

Ko je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo pravico do stikov z

mladoletnima otrokoma, ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti

upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožeča stranka vsebino

sodnega varstva, ki ga je zahtevala, začrtala le z uveljavljanjem

spremembe odločbe o varstvu in vzgoji in preživninskim zahtevkom,

medtem ko odvzema stikov ni terjala. Sodišče prve stopnje bi zato

moralo pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka (1. odstavek 2.

člena ZPP). Od pravila vezanosti na zahtevek je mogoče v

družinskopravnih sporih odstopiti samo v zakonskih (2. odstavek 421.

člena ZPP) in paternitetnih sporih (422. člen ZPP), ne pa v sporu o

vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, ki je spor iz razmerij med

starši in otroki (primerjaj z 2. odstavkom 406. člena ZPP).

Prekoračitev zahtevka je absolutna bistvena kršitev postopka, vendar

pa pritožbeno sodišče nanjo pazi le na zahtevo stranke, ne pa po

uradni dolžnosti (3. odstavek 350. člena ZPP).

3. O preživnini za mladoletna otroka:

Obe pravdni stranki grajata dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče

sprejelo kot podlago za odločanje o višini preživnini za mladoletna

otroka. Zmotna uporaba materialnega prava pa se po pritožbenih

izvajanjih kaže v previsoki oziroma prenizki odmeri preživnine za

preživninska upravičenca.

Preživnino se določi glede potrebe upravičenca in materialne ter

pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR-UPB1). Pri odmeri

preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da

je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in

duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške

življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil,

obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih

posebnih potreb otroka (129.a člen ZZZDR-UPB1).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o višini potreb

mladoletnih otrok, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo na znesek,

nekoliko manjši od 55.000,00 SIT (predzadnji in zadnji odstavek

predzadnje strani sodbe, list.št. 118). Takšna ocena je delno

posledica eksaktne metode pri ugotavljanju posameznih stroškov

mladoletnih otrok, delno pa je odraz splošno znanih dejstev in

življenjskih izkušenj, ob upoštevanju 216. člena ZPP. V načelu ima

tožeča stranka prav, da si morajo starši prizadevati izkoristiti vse

možnosti, da bi pridobili sredstva za preživljanje mladoletnih otrok,

kar pomeni, da morajo po potrebi opravljati tudi priložnostna dela.

Vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne ponuja nobenega dokaza, ki bi

lahko omajal dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je toženčeva

delovna zmožnost zaradi poškodbe hrbtenice zmanjšana, zato več kot

sedaj ne more zaslužiti.

Vprašanje, kdo je v tem sporu aktivno legitimiran za uveljavljanje

preživnine za mladoletna otroka, je materialnopravne narave. Načeloma

drži, da so starši tisti, ki so dolžni po določbi 1. odstavka 123.

člena ZZZDR-UPB1 preživljati svoje otroke. Preživninski upravičenec v

takem razmerju je torej otrok, ki je nosilec pravic iz preživninskega

razmerja, preživninski zavezanci pa so starši. Vendar pa lahko, kadar

bivši zakonec zahteva tudi izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji

otroka, enako kot pri razvezi, v lastnem imenu po ustaljeni sodni

praksi terja tudi plačilo preživnine za mladoletnega otroka. Aktivno

legitimacijo za preživninski zahtevek tožeča stranka torej črpa iz

določbe 4. odstavka 421. člena ZPP (enako sklep VS RS z dne

15.5.2003, opr.št. II Ips 174/2003).

Sodišče prve stopnje je, potem ko je pravilno ugotovilo, kakšne so

potrebe mladoletnih otrok in pridobitne zmožnosti preživninskih

zavezancev, breme preživljanja ustrezno porazdelilo med obe pravdni

stranki. Upoštevalo je vse pravnorelevantne okoliščine, to je otroški

dodatek, ki ga tožnica prejema za tri otroke, mesečne dohodke

pravdnih strank, dejstvo, da se je tožnici v zvezi z novim partnerjem

rodil še en otrok in stroške za lastno preživljanje pravdnih strank.

Kot pravilno je izpostavilo, da je treba kot prispevek tožene stranke

ovrednotiti tudi, da mladoletna otroka pravdnih strank živita v hiši,

ki je v solasti toženca in njegovega očeta, vsakega do 1/2. Dejstvo,

da je to v korist mladoletnih otrok, saj vpliva na zmanjšanje obsega

njunih mesečnih potreb, ob upoštevanju njunih koristi, v konkretnem

primeru predstavlja tisto posebno okoliščino, ki utemeljuje

odstopanje od siceršnjega načela, da mora preživninski zavezanec

preživnino za mladoletnega otroka plačevati v denarju. Zaradi

jasnosti in popolnosti odgovorov na pritožbene ugovore pritožbeno

sodišče k povedanemu dodaja še, da razlika med otrokovimi potrebami

(110.000,00 SIT) in prisojeno preživnino v višini 18.000,00 SIT ni

92.000,00 SIT, kot želi prikazati tožeča stranka, saj je pri izračunu

spregledala, da mladoletna otroka prejemata otroški dodatek v

približni višini 44.000,00 SIT mesečno, po oceni sodišča prve stopnje

pa so tudi njune potrebe nekoliko manjše od 55.000,00 SIT za vsakega.

Ker, razen glede spremembe odločbe o varstvu in vzgoji v obsegu, kot

je bilo obrazloženo pod točko 1., niso podani ne uveljavljani ne po

uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je sodišče prve

stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je

pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške

(2. odstavek 165. v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ne odgovor na pritožbo tožeče stranke ne odgovor na pritožbo

tožene stranke, glede na njuno vsebino, nista bila potrebna, je

pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje

stroške odgovora na pritoŽbo (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom

155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1061/99
• VSC sklep Cp 994/2007
• VSL sodba II Cp 1172/98