VSL sklep IV Cp 2783/2005

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v izreku določilo, da preživnina

prične teči od trenutka, ko se bo v prihodnosti mati

odselila od očeta, je s tem izrek nerazumljiv, saj trenutek

zapadlosti denarnega zahtevka ni znan in ni mogoče opraviti

valorizacije preživnine pri centru za socialno delo. Če so

stiki sporni, naj sodišče prve stopnje tudi v mejah 106. čl.

ZZZDR določi, kako bo potekal prevoz dve leti starega otroka

od matere k očetu in nazaj.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (odločitev o

preživnini v točki 3 izreka in odločitev o prevozu in prevzemu ml.

L. P. ob izvrševanju stikov) razveljavi in se zadeva v tem

obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v

izpodbijanem, a nerazveljavljanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko 1 izreka sodbe dodelilo mladoletno

L. v varstvo in oskrbo materi. V točki 2 je določilo stike,

v točki 3 pa preživnino za L. in sicer 35.000,00 SIT od

odselitve matere in deklice dalje. Kar je tožeča stranka

zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.

Proti sodbi se glede dodelitve, preživnine in delno glede stikov z

otrokom pritožuje oče, to je tožena stranka. Želi si, da bi oba

starša obdržala varstvo in vzgojo, na kar ni bil opozorjen. Meni, da

so stiki nujni za razvoj otroka in to so menili že v mediaciji. S

tako visoko preživnino ne bo mogel imeti veliko stikov, kar bo

povzročalo odtujevanje otroka od očeta. Če prevozi za mater niso

ovira, naj ga mati pripelje in tudi odpelje in to je pomanjkljivost v

sodbi.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Oče se je že

dogovoril za preživnino, nato pa se je premislil in v mediaciji je

toženka popustila. Sodišče pa se ni strinjalo z dogovorom, ki sta ga

stranki sklenili v mediacijskem postopku. Po koncu glavne obravnave

je bilo tožnici dodeljeno neprofitno najemniško stanovanje in od

julija 2005 se bo odselila od toženca ter plačevala najemnino. Glede

skupnega starševstva pa opozarja, da na centru za socialno delo je to

bilo predebatirano, vendar ni prišlo do dogovora.

Pritožba je delno utemeljena.

Določba 105. čl. ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih, Uradni list RS, št. 69/2004) res omogoča staršema, ki ne

živita več skupaj, da se sporazumeta o varstvi in vzgoji skupnih

otrok in da obdržita oba varstvo in vzgojo otroka. Vendar o tem mora

obstajati sporazum med staršema. V konkretnem primeru se starša o tem

nista dogovorila, pri centru za socialno delo, kjer je bil dosežen

sporazum, da je hči dodeljena v varstvo in vzgojo materi, ne v

postopku mediacije, ki je tekel po vložitvi tožbe. Tudi na sodišču se

pravdni stranki kaj takega nista dogovorili. Pritožnik zmotno meni,

da gre za procesno pravico, o kateri naj bi ga sodišče še posebej

opozarjalo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni proceni

zakon, ampak je materialno pravo, ki ga sodišče upošteva po uradni

dolžnosti in ga je tudi v tem primeru upoštevalo. Menilo je, da je v

korist otroka treba spoštovati dogovor pravdnih strank, tako v

postopku pred centrom za socialno delo kot v mediacijskem postopku,

da se L. zaupa v varstvo in vzgojo materi. Takšno mnenje je bilo

tudi s strani centra za socialno delo, ki je menilo, da je sporazum v

korist otroka. Pritožnik pa ne pojasni kaj je sedaj drugače, kot je

bilo, ko sta se starša dogovarjala o varstvu in vzgoji hčerke. Zato

je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka. V tem delu

postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve

določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v

pritožbi smiselno zatrjevana relativna kršitev pa ni bila podana.

Sodišče prve stopnje mora poučiti stranko, ki nima pooblaščenca in iz

nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima stranka po

Zakonu o pravdnem postopku in ne more poučevati stranko o

materianopravnih pravilih. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu

zavrniti (353. čl. ZPP).

Pač pa ima pritožba prav v delu, ko opozarja, da pri odločitvi o

stikih sodišče ni določilo, kdo otroka pripelje k očetu oziroma vrne

nazaj k materi. Stiki so določeni v točki 2 izreka in so v korist

otroka. Odločitev sodišča o stikih pa je v skladu s 106. čl. ZZZDR.

Pritožniku je treba pojasniti, da s tem, ko je hči dodeljena v

varstvo in oskrbo materi, ne preneha njegova roditeljska pravica in

tudi ne pravica do osebnih stikov s hčerko. Oče ima tudi pravico

soodločanja o vprašanjih, ki vplivajo na otrokov bodoči razvoj in ob

pogostih stikih, ki so določeni, oče ne bo izgubil stika z otrokom,

kot izraža strah v pritožbi. Pač pa utemeljeno opozarja, da v izreku

ni določeno, kdo pride po otroka oziroma ga vrne k materi. V sodbi je

namreč ugotovljeno, da se bo mati odselila, saj že ima stanovanje v

najemu in zato se bo skupno prebivanje vsak čas zaključilo. Zato je

treba v mejah 106. čl. ZZZDR odločiti tudi o tem, kako se bodo stiki

izvrševali glede prevozov tako majhnega otroka, kot je L. P.

(rojena 2003 leta). Korist otroka zahteva, da se prevoz in

oddaja otroka opravi na način, ki otroku daje občutek

varnosti in brez nepotrebnih travm. Zato bi kazalo v

nadaljevanju postopka skušati doseči sporazum med staršema o

prevozu, tako, da bi eden izmed staršev otroka pripeljal,

drugi pa ga vrnil k materi. S tako gesto bi tudi starša

otroku pokazala, da se strinjata z načinom izvrševanja

stikov in če imata starša otroka rada, bosta pri tem kontrolirala

svoje ravnanje tako, da pred otrokom ne bi prihajalo do nepotrebnih

konfliktov. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da starši trenutno

živijo skupaj, kar se bo vsak čas zaključilo in bo za otroka gotovo

neprijetna sprememba in zato sta oba starša dolžna poskrbeti, da bo

ta sprememba čim manj neprijetna za otroka. Le s skupnim sodelovanjem

bosta to lahko dosegla in bo razhod obeh roditeljev za otroka čim

manj stresen. Če sporazuma ne bo moč doseči, naj sodišče odloči ob

upoštevanju vseh pravno odločilnih dejstev.

Utemeljeno opozarja pritožba, da je odločitev o preživnini

preuranjena. Sodišče prve stopnje v 3. točki izreka odloči, da je oče

dolžan plačevati za L. 35.000,00 SIT mesečno od odselitve

dalje. Pri tem ne določi datuma, kar je za vprašanje

zapadlosti nujno. Nemogoče je valorizirati denarno terjatev

od nedoločenega trenutka dalje in center za socialno delo ne

bo mogel opraviti valorizacije v skladu s sklepom vlade

Republike Slovenije, če ne bo jasno, od kdaj dalje teče

preživnina. Gre za nejasen izrek glede pravno odločilnih

dejstev, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (14. točka 2. odst.

339. čl. ZPP v zvezi s 354. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje določi, od kdaj

dalje teče preživnina. Res je, da je v sodbi ugotovljeno, da v času

sojenja na prvi stopnji toženec prispeva ustrezni del stroškov, pri

čemer se ne ve, kdaj se bo mati z otrokom odselila. Če ne bo v

trenutku odločanja na prvi stopnji že prišlo do dejanske odselitve,

naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju določi preživnino od glavne

obravnave dalje, če sta starša svoje preživninske obveznosti do

otroka v času skupnega življenja skupaj poravnala. Glede na višine

preživnine pa naj sodišče prve stopnje tudi upošteva, da bo od

odselitve dalje deklica tudi v obsegu, kot so določeni stiki, tudi

pri očetu, ki bo v tem času moral plačevati (na primer hrano za

otroka in nositi tudi ustrezne fiksne stroške. Sicer pa pritožbeno

sodišče na ugotovljene potrebe otroka in možnosti obeh staršev nima

pomislekov. Pritožba sicer graja sodbo tudi v tem delu, vendar svojih

trditev ne obrazloži. Pritožbeno sodišče le pripominja, da sta

pravdni stranki že dvakrat dosegli sporazum glede plačevanja

preživnine in da bi morebiti tudi v nadaljevanju postopka lahko

dosegli sporazumni znesek glede preživnine, ki bi ga lahko sodišče

povzelo v sodbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl.

ZPP. Tožeča stranka je namreč priglasila stroške za odgovor na

pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2004/99
• VSL sodba in sklep II Cp 649/2000
• VSL sodba I Cp 1202/2000