VSL sodba I Cp 1436/05

Jedro

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije

Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je

izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti

avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena

avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni

mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato

dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira

mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni

navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev

pravice do priznanja avtorstva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je

tožena stranka z izdajo in dajanjem v promet fotomonografije Ž., v

kateri se nahaja tudi fotografija tožnikove skulputure Vstajenje

kršila izključne avtorske pravice tožeče stranke po čl. 18, 19 in 21

v zvezi s čl. 23 Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v

nadaljevanju ZASP). Toženi stranki je prepovedalo prodajo in

eventuelni nadaljnji ponatis fotomonografije Ž., ki bi vseboval

fotografijo tožnikove skulpture. Tožena stranka je dolžna plačati

tožniku 300.000,00 SIT civilne kazni, 2.400.000,00 SIT denarne

odškodnine za nematerialno škodo zaradi kršitve moralnih avtorskih

pravic in 1.300.000,00 SIT zaradi kršitve avorjeve pravice do

spoštovanja dela, vse s pripadajočimi obrestmi. Nadalje je odločilo,

da se izrek pravnomočne sodbe objavi v dnevniku D. in tedniku N.,

oboje na stroške tožene stranke, tožena stranka pa je dolžna tožniku

povrniti pravdne stroške v znesku 317.894,00 SIT z obrestmi. Zaradi

delnega umika tožbe v znesku 2.400.000,00 SIT z obrestmi je sodišče

postopek ustavilo.

Proti navedeni zamudni sodbi v obsodilnem delu se pritožuje

tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in

predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke je

sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s

členom 318 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),

saj ni izpolnjen pogoj po 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ker

utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so

navedena v tožbi. Z objavo fotografije tožnikove skulpture v

slikovni fotografski monografiji mesta Ž., niso bile kršene tožnikove

moralne in materialne pravice, o čemer je zavzelo svoje stališče že

Okrajno sodišče v .. in Višje sodišče v .., ko je zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe. Objavljena fotografija po mnenju tožene

stranke ne predstavlja reprodukcije avtorjevega dela, zato ne gre za

kršitev iz 23. čl. ZASP. Fotografija je bila objavljena v knjigi, ki

promovira mesto Žalec, njegove arhitekturne in druge vrednosti, zato

bi bil avtor lahko počaščen, ker je uredniški odbor sodil, da naj bo

fotografija skulpture uvrščena v knjigo. Ni pa bilo toženi stranki

znano, da uredniški odbor z avtorjem o tem ni govoril in tudi ni

prosil za njegovo dovoljenje za objavo. Nadalje tožena stranka

pojasnjuje, da se je želela s tožnikom po vložitvi tožbe dogovoriti

za sporazumno rešitev nastale situacije, vendar žal do realizacije ni

prišlo. Ne glede na to pa tožena stranka ocenjuje, da niso bile

kršene tožnikove avtorske pravice po čl. 18, 19, 21 in 23 ZASP, saj

se s tožnikovo skulpturo, ki je bila v monografiji prikazana v obliki

fotografije, ni dogajalo ničesar, kar bi jo kazilo ali eksploatiralo

kot avtorsko nematerialno dobrino. Sporna fotografija ni mogla

škodovati tožnikovi časti ali ugledu umetnika, saj tudi ob sporni

fotografiji to delo ostaja objektivno gledano uredniško neokrnjeno.

Nepravilna je nadalje odločitev prvostopnega sodišča o prepovedi

prodaje in ponatisa monografije, saj za to ni nobenih dejanskih in

pravnih razlogov. Višina honorarja v znesku 100.000,00 SIT je po

presoji tožene stranke močno pretirana, pa tudi povišek v višini 200

%. Vse razumne meje pa presega višina denarne odškodnine za

nematerialno škodo v višini 2.400.000,00 SIT, pri čemer je potrebno

upoštevati dejstvo, da bi tožnik pozabil na odškodnino, če bi se

tiskala njegova monografija in tudi zato za svoje neizkazane psihične

bolečine ne more prejeti nobene odškodnine. Isto velja za prisojeni

znesek 1.300.000,00 SIT, saj zanj ni nobene dejanske in pravne

podlage in je močno pretiran tudi v primeru, da bi sodbena ugotovitev

glede dejanskega stanja držala. Nepravilna je odločitev tudi glede

objave izreka sodbe v časnikih D. in N. na stroške tožene stranke,

saj takšno knjigo kupuje specifičen potrošnik, ki ga vodijo bodisi

estetski ali lokalni nameni. Objava sodbe v dnevnih časopisih zato ne

bi bila primerna oblika tožnikove satisfakcije, predvsem pa nima

nobene osnove v dejanskem stanju in v splošnih določbah

odškodninskega prava, kakor tudi ne v določbah ZASP v zvezi z

domnevno kršitvijo tožnikove avtorske pravice. Pri odločitvi o višini

odškodnine pa bi moralo sodišče upoštevati, s kakšnim namenom je bila

izdana monografija, da je celoten fotografski material pripravil

uredniški odbor Občine Ž. kot tudi dejstvo, da je tožena stranka

majhno podjetje na področju založništva in zato tudi dela z nizkim

profitom. Upoštevati je tudi treba, da je zaplet nastal zaradi

ravnanja Občine Ž., da ga je tožena stranka kljub temu želela urediti

na korekten način, a ji žal ni uspelo. Tožena stranka zahteva

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev

pritožbe, saj meni, da je neutemeljena. V obširnih navedbah

povzema svoje navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi in

pojasnjuje, v čem je tožena stranka kršila njegove moralne

in materialne avtorske pravice. Zahteva povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zamudno sodbo sodišče lahko izda v primeru, če so izpolnjeni

pogoji, ki jih določa 318. čl. ZPP. Na podlagi določb tega

člena izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku,

če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku

ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji, namreč da

je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne

gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da

izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so

navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni

zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam

tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca

je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu

afirmativne litiskontestacije se pasivnost toženca ocenjuje

kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za

izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba

ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko

stanje, ki je navedeno v tožbi. Sodišče prve stopnje je pri

odločitvi upoštevalo naslednje dejanske tožnikove navedbe:

1. da je tožnik avtor svetovno znane skulpture Vstajenje, ki

ponazarja Kristusta z razširjenimmi rokami, za njim pa se

nahaja negativ korpusa, sled od koder je vstal;

2. da je skulptura zaščitena v registru umetnin s

certifikatom št. .. v Londonu,

3. da je tožena stranka brez tožnikovega dovoljenja v

fotomonografiji Ž. objavila fotografijo tožnikove skulpture, pri

kateri ima Kristus do polovice porezani roki in obe nogi pod kolenom,

za negativ korpusa, ki je glavna vsebinska poanta skulpture, pa se ne

vidi, kam spada, ali pa da je morda senca skulpture, zato je likovno

glede Kristusa skulptura okrnjena, idejno glede korpusa pa je

skulptura skažena,

4.da pri objavi fotografije skulpture tožena stranka ni

navedla imena avtorja, niti naziva dela,

5. da je tožnik močno psihično prizadet zaradi skazitve

svojega dela, ker je edini upodobil Kristusovo vstajenje, ki

je identificirano z negativom korpusa, ta pa je na

fotografiji skažen tako, da iz njega ne izhaja glavna poanta

skulpture, to je vstajenje, ker gre za skulpturo svetovnega

slovesa, saj se nahaja kot 6,5 m visok bronast kip v

Me|ugorju, kot darilo pa so skulpturo prejeli papež ob

obisku v Sloveniji, ameriški predsednik Bill Clinton, ruski

predsednik Vladimir Putin in nemški predsednik dr. Johannes

Rau, ker je tožnik mednarodno priznan avtor, saj je prejel

številna mednarodna priznanja, zato je prizadetost avtorja

premosorazmerna pomembnosti avtorjevega dela, zaradi česar

je tožnikova psihična prizadetost temu primerna,

6. da sta tožena stranka in njen glavni urednik dobro

vedela, kakšne so izključne avtorske pravice vsakega

avtorja,

7. da ocenjuje vrednost tovrstne uporabe skulpture na

100.000,00 SIT,

8. da trpi duševne bolečine zaradi skrunitve pravice do

indentifikacije avtorstva v fotomongrafiji Ž., ki bodo obstajale vse

dokler bo knjiga obstajala in da sta bila s tem prizadeta njegova

čast in ugled ter osebnost v celoti ter degradirana njegova osebnost.

Ob upoštevanju navedenih pravnorelevantnih dejstev je

neutemeljena pritožbena graja o nesklepčnosti tožbe, saj

tudi pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da utemeljenost

tožbenega zahtevka izhaja iz tožnikovih navedb. V primeru

kršitve avtorske pravice pa ima avtorskopravni oškodovanec

po 164. čl. ZASP pravico do varstva pravic in povrnitve

škode po ZASP in tudi po splošnih civilnopravnih predpisih.

Upravičenec lahko uveljavlja civilnopravne sankcije iz 167.

čl. ZASP, civilno kazen iz 168. čl. ZASP in odškodnino iz

169. čl. ZASP. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju

dejanskih navedb pravilno uporabilo navedene

materialnopravne določbe ZASP in svojo odločitev ustrezno

obrazložilo. Z razlogi sodbe pritožbeno sodišče v celoti

soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz

fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica

reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne

predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi,

zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja

avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki,

zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki

promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena

stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja

kršitev pravice do priznanja avtorstva. Dejstvo, da Okrajno sodišče v

... ni izdalo začasne odredbe, ker je ocenilo, da fotografija

avtorskega dela ne predstavlja posega v avtorjevo pravico

reproduciranja in da ni kršena avtorjeva moralna pravica, zlasti

glede zatrjevane skazitve dela, takšno odločitev pa je potrdilo tudi

Višje sodišče..., na odločitev v tem postopku nima vpliva, saj

pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je nedovoljena

fotografija avtorjevega dela, ki se objavi v knjigi, katero

tožena stranka prodaja, predstavlja reprodukcijo. Takšna

fotografija kot je bila objavljena, pa predstavlja skazitev

dela. Tudi zvračanje krivde na Občino Ž. in uredniški odbor, ne

ekskulpira tožene stranke, ki je tudi glede na pritožbeno zatrjevanje

vedela, da so avtorska dela zaščitena, zato bi se morala prepričati,

ali z objavo ne krši izključnih moralnih in materialnih avtorskih

pravic tožnika. Ker je tožena stranka pravice kršila, je odločitev o

prepovedi prodaje knjige in eventuelnega ponatisa, v katerem bi bila

fotografija tožnikove skulpture ter objava izreka pravnomočne sodbe v

časnikih D. in N. na stroške tožene stranke pravilna, saj temelji na

določilu 167. člena ZASP. Edina predpostavka za vse zahtevke iz

navedenega zakonskega določila je namreč kršitev izključnih avtorskih

pravic iz ZASP, ki pa so izkazane. V tem primeru ne gre za odškodnino

ali satisfakcijo, pač pa za sankcijo zaradi kršitve avtorskih pravic.

Monografija ni delo, ki bi bilo omejeno le na ozek lokalni prostor,

saj tožena stranka sama priznava, da po takšni knjigi posegajo ljudje

tudi iz estetskih razlogov, zato je objava v osrednjem slovenskem

dnevniku povsem primerna. Ker je tožena stranka kršila avtorjevo

materialno pravico do uporabe dela, je pravilna odločitev o civilni

kazni na podlagi 168. čl. ZASP. Honorar v višini 100.000,00 SIT glede

na pomembnost dela ni pretiran in tudi civilna kazen v višini 200 %

ne. Do honorarja je avtor v vsakem primeru upravičen, tudi če bi bila

fotografija objavljena s soglasjem avtorja. Zaradi kršitve

materialnih avtorskih pravic pa je utemeljena civilna kazen v

višini 200 %. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilno

uporabljeno tudi materialnopravno določilo 169. čl. ZASP glede

prisoje denarne odškodnine za nematerialno škodo s prisojo zneska

2.400.000,00 SIT zaradi kršitve avtorjevih moralnih avtorskih pravic

in 1.300.000,00 SIT zaradi nespoštovanja avtorjevega dela. Dejstvo,

da se je tožnk s toženo stranko dogovarjal za drugačen način plačila

odškodnine (z objavo monografije) ne pomeni, da duševnih bolečin ni

trpel oz. jih ne trpi, le način satisfakcije bi bil izvršen v

drugačni obliki. Na odločitev o višini odškodnine pa ne morejo

vplivati niti v pritožbi zatrjevana dejstva, kakšen je bil namen

izdane fotomonografije Ž., da je fotografski material pripavil

uredniški odbor Občine Ž. in da je tožena stranka majhno podjetje na

področju založništva.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da

niso podani v pritožbi uveljavljani dopustni razlogi za

izpodbijanje zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje pa v

okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst.

350. čl. ZPP ugotavlja, da sodišče v postopku ni storilo

kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl.

ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s

pritožbo ni uspela, ob upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl.

ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka

je sicer vložila odgovor na pritožbo, vendar po presoji

pritožbenega sodišča v njem ni navedla nič takega, kar bi

bistveno pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato stroški, ki

so ji v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali,

niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. čl. ZPP) in

jih tožena stranka nosi sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1834/99
• VSL Sklep I Cp 241/2017