zapri pomoč

pomoč

V petek, 21. 5. 2010 ob 17.00 načrtujemo prehod na prenovljene spletne strani slovenskega sodstva.

Nova verzija uporabnikom spletnih strani omogoča še večjo preglednost in povezljivost podatkov, pri čemer izhaja tudi iz mnenj in predlogov uporabnikov. Vabimo vas, da si ogledate spremembe, novosti in dopolnitve.

Če pri uporabi strani naletite na kakšne težave, vas prosimo, da nas o tem obvestite na naslov:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

SELECT data4 AS related_content FROM content_data WHERE content_structure_id = '' AND publish_status = 'Y' AND publicated = 'Y' ORDER BY dateModified DESC LIMIT 1

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL51144

Odločba:VSL sodba I Cp 1436/05
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:15.06.2005
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:materialna in moralna avtorska pravica
Zveza:ZASP člen 18, 19, 20, 21, 23, 167, 168, 169, 18, 19, 20, 21, 23, 167, 168, 169.
JEDRO:
Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije
Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je
izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti
avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena
avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni
mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato
dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira
mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni
navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev
pravice do priznanja avtorstva. 

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka. 

OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je
tožena stranka z izdajo in dajanjem v promet fotomonografije Ž., v
kateri se nahaja tudi fotografija tožnikove skulputure Vstajenje
kršila izključne avtorske pravice tožeče stranke po čl. 18, 19 in 21
v zvezi s čl. 23 Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v
nadaljevanju ZASP). Toženi stranki je prepovedalo prodajo in
eventuelni nadaljnji ponatis fotomonografije Ž., ki bi vseboval
fotografijo tožnikove skulpture. Tožena stranka je dolžna plačati
tožniku 300.000,00 SIT civilne kazni, 2.400.000,00 SIT denarne
odškodnine za nematerialno škodo zaradi kršitve moralnih avtorskih
pravic in 1.300.000,00 SIT zaradi kršitve avorjeve pravice do
spoštovanja dela, vse s pripadajočimi obrestmi. Nadalje je odločilo,
da se izrek pravnomočne sodbe objavi v dnevniku D. in tedniku N.,
oboje na stroške tožene stranke, tožena stranka pa je dolžna tožniku
povrniti pravdne stroške v znesku 317.894,00 SIT z obrestmi. Zaradi
delnega umika tožbe v znesku 2.400.000,00 SIT z obrestmi je sodišče
postopek ustavilo.
Proti navedeni zamudni sodbi v obsodilnem delu se pritožuje
tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega
postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in
predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in
izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve
stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke je
sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s
členom 318 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),
saj ni izpolnjen pogoj po 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ker
utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so
navedena v tožbi. Z objavo fotografije tožnikove skulpture v
slikovni fotografski monografiji mesta Ž., niso bile kršene tožnikove
moralne in materialne pravice, o čemer je zavzelo svoje stališče že
Okrajno sodišče v .. in Višje sodišče v .., ko je zavrnilo predlog za
izdajo začasne odredbe. Objavljena fotografija po mnenju tožene
stranke ne predstavlja reprodukcije avtorjevega dela, zato ne gre za
kršitev iz 23. čl. ZASP. Fotografija je bila objavljena v knjigi, ki
promovira mesto Žalec, njegove arhitekturne in druge vrednosti, zato
bi bil avtor lahko počaščen, ker je uredniški odbor sodil, da naj bo
fotografija skulpture uvrščena v knjigo. Ni pa bilo toženi stranki
znano, da uredniški odbor z avtorjem o tem ni govoril in tudi ni
prosil za njegovo dovoljenje za objavo. Nadalje tožena stranka
pojasnjuje, da se je želela s tožnikom po vložitvi tožbe dogovoriti
za sporazumno rešitev nastale situacije, vendar žal do realizacije ni
prišlo. Ne glede na to pa tožena stranka ocenjuje, da niso bile
kršene tožnikove avtorske pravice po čl. 18, 19, 21 in 23 ZASP, saj
se s tožnikovo skulpturo, ki je bila v monografiji prikazana v obliki
fotografije, ni dogajalo ničesar, kar bi jo kazilo ali eksploatiralo
kot avtorsko nematerialno dobrino. Sporna fotografija ni mogla
škodovati tožnikovi časti ali ugledu umetnika, saj tudi ob sporni
fotografiji to delo ostaja objektivno gledano uredniško neokrnjeno.
Nepravilna je nadalje odločitev prvostopnega sodišča o prepovedi
prodaje in ponatisa monografije, saj za to ni nobenih dejanskih in
pravnih razlogov. Višina honorarja v znesku 100.000,00 SIT je po
presoji tožene stranke močno pretirana, pa tudi povišek v višini 200
%. Vse razumne meje pa presega višina denarne odškodnine za
nematerialno škodo v višini 2.400.000,00 SIT, pri čemer je potrebno
upoštevati dejstvo, da bi tožnik pozabil na odškodnino, če bi se
tiskala njegova monografija in tudi zato za svoje neizkazane psihične
bolečine ne more prejeti nobene odškodnine. Isto velja za prisojeni
znesek 1.300.000,00 SIT, saj zanj ni nobene dejanske in pravne
podlage in je močno pretiran tudi v primeru, da bi sodbena ugotovitev
glede dejanskega stanja držala. Nepravilna je odločitev tudi glede
objave izreka sodbe v časnikih D. in N. na stroške tožene stranke,
saj takšno knjigo kupuje specifičen potrošnik, ki ga vodijo bodisi
estetski ali lokalni nameni. Objava sodbe v dnevnih časopisih zato ne
bi bila primerna oblika tožnikove satisfakcije, predvsem pa nima
nobene osnove v dejanskem stanju in v splošnih določbah
odškodninskega prava, kakor tudi ne v določbah ZASP v zvezi z
domnevno kršitvijo tožnikove avtorske pravice. Pri odločitvi o višini
odškodnine pa bi moralo sodišče upoštevati, s kakšnim namenom je bila
izdana monografija, da je celoten fotografski material pripravil
uredniški odbor Občine Ž. kot tudi dejstvo, da je tožena stranka
majhno podjetje na področju založništva in zato tudi dela z nizkim
profitom. Upoštevati je tudi treba, da je zaplet nastal zaradi
ravnanja Občine Ž., da ga je tožena stranka kljub temu želela urediti
na korekten način, a ji žal ni uspelo. Tožena stranka zahteva
povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev
pritožbe, saj meni, da je neutemeljena. V obširnih navedbah
povzema svoje navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi in
pojasnjuje, v čem je tožena stranka kršila njegove moralne
in materialne avtorske pravice. Zahteva povrnitev stroškov
pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudno sodbo sodišče lahko izda v primeru, če so izpolnjeni
pogoji, ki jih določa 318. čl. ZPP. Na podlagi določb tega
člena izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku,
če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku
ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji, namreč da
je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne
gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da
izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so
navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni
zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam
tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca
je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu
afirmativne litiskontestacije se pasivnost toženca ocenjuje
kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za
izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba
ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko
stanje, ki je navedeno v tožbi. Sodišče prve stopnje je pri
odločitvi upoštevalo naslednje dejanske tožnikove navedbe:
1. da je tožnik avtor svetovno znane skulpture Vstajenje, ki
ponazarja Kristusta z razširjenimmi rokami, za njim pa se
nahaja negativ korpusa, sled od koder je vstal;
2. da je skulptura zaščitena v registru umetnin s
certifikatom št. .. v Londonu,
3. da je tožena stranka brez tožnikovega dovoljenja v
fotomonografiji Ž. objavila fotografijo tožnikove skulpture, pri
kateri ima Kristus do polovice porezani roki in obe nogi pod kolenom,
za negativ korpusa, ki je glavna vsebinska poanta skulpture, pa se ne
vidi, kam spada, ali pa da je morda senca skulpture, zato je likovno
glede Kristusa skulptura okrnjena, idejno glede korpusa pa je
skulptura skažena,
4.da pri objavi fotografije skulpture tožena stranka ni
navedla imena avtorja, niti naziva dela,
5. da je tožnik močno psihično prizadet zaradi skazitve
svojega dela, ker je edini upodobil Kristusovo vstajenje, ki
je identificirano z negativom korpusa, ta pa je na
fotografiji skažen tako, da iz njega ne izhaja glavna poanta
skulpture, to je vstajenje, ker gre za skulpturo svetovnega
slovesa, saj se nahaja kot 6,5 m visok bronast kip v
Me|ugorju, kot darilo pa so skulpturo prejeli papež ob
obisku v Sloveniji, ameriški predsednik Bill Clinton, ruski
predsednik Vladimir Putin in nemški predsednik dr. Johannes
Rau, ker je tožnik mednarodno priznan avtor, saj je prejel
številna mednarodna priznanja, zato je prizadetost avtorja
premosorazmerna pomembnosti avtorjevega dela, zaradi česar
je tožnikova psihična prizadetost temu primerna,
6. da sta tožena stranka in njen glavni urednik dobro
vedela, kakšne so izključne avtorske pravice vsakega
avtorja,
7. da ocenjuje vrednost tovrstne uporabe skulpture na
100.000,00 SIT,
8. da trpi duševne bolečine zaradi skrunitve pravice do
indentifikacije avtorstva v fotomongrafiji Ž., ki bodo obstajale vse
dokler bo knjiga obstajala in da sta bila s tem prizadeta njegova
čast in ugled ter osebnost v celoti ter degradirana njegova osebnost.
Ob upoštevanju navedenih pravnorelevantnih dejstev je
neutemeljena pritožbena graja o nesklepčnosti tožbe, saj
tudi pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da utemeljenost
tožbenega zahtevka izhaja iz tožnikovih navedb. V primeru
kršitve avtorske pravice pa ima avtorskopravni oškodovanec
po 164. čl. ZASP pravico do varstva pravic in povrnitve
škode po ZASP in tudi po splošnih civilnopravnih predpisih.
Upravičenec lahko uveljavlja civilnopravne sankcije iz 167.
čl. ZASP, civilno kazen iz 168. čl. ZASP in odškodnino iz
169. čl. ZASP. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju
dejanskih navedb pravilno uporabilo navedene
materialnopravne določbe ZASP in svojo odločitev ustrezno
obrazložilo. Z razlogi sodbe pritožbeno sodišče v celoti
soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.
Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz
fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica
reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne
predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi,
zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja
avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki,
zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki
promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena
stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja
kršitev pravice do priznanja avtorstva. Dejstvo, da Okrajno sodišče v
... ni izdalo začasne odredbe, ker je ocenilo, da fotografija
avtorskega dela ne predstavlja posega v avtorjevo pravico
reproduciranja in da ni kršena avtorjeva moralna pravica, zlasti
glede zatrjevane skazitve dela, takšno odločitev pa je potrdilo tudi
Višje sodišče..., na odločitev v tem postopku nima vpliva, saj
pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je nedovoljena
fotografija avtorjevega dela, ki se objavi v knjigi, katero
tožena stranka prodaja, predstavlja reprodukcijo. Takšna
fotografija kot je bila objavljena, pa predstavlja skazitev
dela. Tudi zvračanje krivde na Občino Ž. in uredniški odbor, ne
ekskulpira tožene stranke, ki je tudi glede na pritožbeno zatrjevanje
vedela, da so avtorska dela zaščitena, zato bi se morala prepričati,
ali z objavo ne krši izključnih moralnih in materialnih avtorskih
pravic tožnika. Ker je tožena stranka pravice kršila, je odločitev o
prepovedi prodaje knjige in eventuelnega ponatisa, v katerem bi bila
fotografija tožnikove skulpture ter objava izreka pravnomočne sodbe v
časnikih D. in N. na stroške tožene stranke pravilna, saj temelji na
določilu 167. člena ZASP. Edina predpostavka za vse zahtevke iz
navedenega zakonskega določila je namreč kršitev izključnih avtorskih
pravic iz ZASP, ki pa so izkazane. V tem primeru ne gre za odškodnino
ali satisfakcijo, pač pa za sankcijo zaradi kršitve avtorskih pravic.
Monografija ni delo, ki bi bilo omejeno le na ozek lokalni prostor,
saj tožena stranka sama priznava, da po takšni knjigi posegajo ljudje
tudi iz estetskih razlogov, zato je objava v osrednjem slovenskem
dnevniku povsem primerna. Ker je tožena stranka kršila avtorjevo
materialno pravico do uporabe dela, je pravilna odločitev o civilni
kazni na podlagi 168. čl. ZASP. Honorar v višini 100.000,00 SIT glede
na pomembnost dela ni pretiran in tudi civilna kazen v višini 200 %
ne. Do honorarja je avtor v vsakem primeru upravičen, tudi če bi bila
fotografija objavljena s soglasjem avtorja. Zaradi kršitve
materialnih avtorskih pravic pa je utemeljena civilna kazen v
višini 200 %. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilno
uporabljeno tudi materialnopravno določilo 169. čl. ZASP glede
prisoje denarne odškodnine za nematerialno škodo s prisojo zneska
2.400.000,00 SIT zaradi kršitve avtorjevih moralnih avtorskih pravic
in 1.300.000,00 SIT zaradi nespoštovanja avtorjevega dela. Dejstvo,
da se je tožnk s toženo stranko dogovarjal za drugačen način plačila
odškodnine (z objavo monografije) ne pomeni, da duševnih bolečin ni
trpel oz. jih ne trpi, le način satisfakcije bi bil izvršen v
drugačni obliki. Na odločitev o višini odškodnine pa ne morejo
vplivati niti v pritožbi zatrjevana dejstva, kakšen je bil namen
izdane fotomonografije Ž., da je fotografski material pripavil
uredniški odbor Občine Ž. in da je tožena stranka majhno podjetje na
področju založništva.
Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da
niso podani v pritožbi uveljavljani dopustni razlogi za
izpodbijanje zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje pa v
okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst.
350. čl. ZPP ugotavlja, da sodišče v postopku ni storilo
kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni
dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl.
ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo
izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na
določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s
pritožbo ni uspela, ob upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl.
ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka
je sicer vložila odgovor na pritožbo, vendar po presoji
pritožbenega sodišča v njem ni navedla nič takega, kar bi
bistveno pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato stroški, ki
so ji v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali,
niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. čl. ZPP) in
jih tožena stranka nosi sama. 

Veliki tatovi pogosto kaznujejo male.
Magni minores saepe fures puniunt.