VSL sodba I Cp 382/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.382.2004 |
Evidenčna številka: | VSL51523 |
Datum odločbe: | 01.03.2004 |
Področje: | medijsko pravo |
Institut: | objava odgovora oziroma popravka |
Jedro
Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in dopolnil
(27. člen ZMed). Če tega ne stori, ima tisti, ki zahteva objavo
popravka, pravico to uveljaviti s tožbo (33. člen ZMed), obravnava o
taki tožbi pa se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od
katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (1. odstavek
35. člena ZMed) in sicer konkretnega popravka, to je tistega, ki ga
odgovorni urednik ni objavil, pa je bila njegova objava pravilno
zahtevana. Zahteva za objavo drugačnega popravka zato lahko pomeni le
novo zahtevo za objavo popravka. Ni mogoče slediti pritožbi, da
tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva manj, kot je zahtevala
pred pravdo, kar je za toženo stranko celo ugodneje in kar je sicer
pravica tožeče stranke - na ta način bi namreč stranka v postopku
lahko dosegla objavo popravka, ki naslovljen na odgovornega urednika
ni izpolnjeval pogojev po ZMed, v tožbenem zahtevku pa jih
izpolnjuje. Zato je treba določilo o omejitvi obravnavanja in
dokazovanja dejstev na tista, od katerih je odvisna toženčeva
dolžnost objave popravka, razumeti tako, da se obravnavajo in
dokazujejo dejstva, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave
tistega popravka, ki je bil predhodno nanj naslovljen (1. odstavek
26. člena in 27. člen ZMed).
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je stvarno pristojno za
odločanje v sporu, nato pa s sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene
stranke kot odgovornega urednika časopisa Dnevnik objavo
popravka z vsebino, kot jo določa tožbeni zahtevek, na
članek z dne 18.10.2003 z naslovom Ameriški farmacevtski gigant je
zlorabil slovenske zdravnike," na besedilo pod fotomontažo z dne
18.10.2003, na članek z dne 20.10.2003 z naslovom M. je z zlorabo
trčil ob zdravniški kodeks" in na članek z dne 20.10.2003 z naslovom
żM. in zdravniki: kaj pa zdravniški kodeks?" Tožeči stranki je še
naložilo, da toženi povrne 213.440,00 SIT pravdnih stroškov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz
vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o
pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilna je
ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni
ravnala skladno z določbami Zakona o medijih (v nadaljevanju
ZMed), ker s tožbo zahteva nekaj drugega, kot v zahtevi za
objavo popravka z dne 12.11.2003. Ta zahteva se glede
vsebine sklicuje na zahtevo z dne 23.10.2003 in je tako
zahteva z dne 23.10.2003 v celoti tudi predmet zahteve
z dne 12.11.2003. Primerjava zahteve in tožbenega zahtevka
pokaže, da je vsebina tožbenega zahtevka v celoti vsebovana
že v zahtevi. Namen tožeče stranke namreč vseskozi ostaja
enak: zagotoviti objavo popravka, iz katerega bo razvidno,
da tožeča stranka ni v nikakršni povezavi s propagandno
brošuro. Res tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne vztraja
več pri objavi nekaterih navedb iz prvotne zahteve, vendar
pa je pravica tožeče stranke zahtevati v pravdi manj, kot je
bilo zahtevano pred pravdo. Tudi med strankama ni sporno, da je
vsebina tožbenega zahtevka v celoti vsebovana že v prvotni zahtevi.
Tako prvotna zahteva kot tožbeni zahtevek ustrezata oblikovnim
zahtevam ZMed. Edini kriterij, ki ga glede oblike zahteve za objavo
popravka določa ZMed, je v 28. členu, da popravek ne sme biti
nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se nanaša. Hkrati je to
edini oblikovni kriterij, ki odgovornemu uredniku omogoča, da objavo
popravka zavrne. Drži, da je tožeča stranka v
tožbi spremenila, natančneje, prilagodila obliko svoje zahteve.
Razlika pa ni takšna, da bi bilo mogoče trditi, da prvotna zahteva ni
več predmet tožbenega zahtevka oziroma da je bila zahteva podana mimo
odgovornega urednika. Tožeča stranka v tožbi ni postavila novih
oblikovnih in še manj vsebinskih zahtev, glede katerih odgovornemu
uredniku ni bila dana možnost, da se nanje odzove. Zahteva je le
oblikovana bolj koncizno in je tožeča stranka v tožbi vsebino zahteve
strnila le na najpomembnejše trditve. Tožena stranka ni nikoli
zatrjevala, da je glede prvotne zahteve podan katerikoli primer iz
31. člena ZMed. Iz tega izhaja, da bi morala tožena stranka objaviti
celotno zahtevo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je
podana, ker je sodišče prve stopnje kršilo določilo 2. odstavka 7.
člena ZPP, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale,
in 2. odstavek 284. člena ZPP, saj je obravnavalo navedbe, ki jih
tožena stranka sploh ni podala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da
med tožbenim zahtevkom in zahtevo za objavo popravka obstaja
vsebinska povezava le v najširšem smislu in da tožeča stranka s tožbo
zahteva nekaj, česar ni zahtevala v zahtevi. Tožena stranka tega ni
nikoli trdila, pa tudi ne, da zaradi oblikovne spremembe zahteva ni
predmet tožbenega zahtevka in da je bil v tožbi zahtevani popravek
podan mimo odgovornega urednika. Na podlagi teh (lastnih) ugotovitev
je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve
stopnje je tudi mimo navedb strank ugotovilo, da zahteve za objavo
popravka z dne 12.11.2003 ni podpisala pooblaščena oseba ter da
pooblaščenec tožeče stranke ni izkazal pooblastila, kar po 31. členu
ZMed predstavlja razlog za zavrnitev objave popravka. Tožena stranka
ni nikoli oporekala, da bi pooblaščenec tožeče stranke ne bil
pooblaščen za podajo zahteve. Pri ugotovitvi, da pooblaščenec tožeče
stranke ni bil pooblaščen za podpis zahteve za objavo popravka, pa ne
gre samo za kršitev 2. odstavka 7. člena ZPP, temveč tudi za povsem
napačen zaključek. Pooblaščenec tožeče stranke je izkazal pooblastil
o za opravljanje pravdnih dejanj, kar ugotavlja tudi sodišče prve
stopnje, pooblaščen pa je bil tudi za podajo zahteve za objavo
popravka. Obligacijski zakonik v 75. členu določa, da oblika, ki je z
zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel,
velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta
posel. ZMed ne predpisuje posebne oblike, v kateri mora biti podana
zahteva za objavo popravka, kar pomeni, da je lahko tudi ustna. Iz
zahteve z dne 12.11.2003 jasno izhaja, da je pooblaščenec toženo
stranko obvestil o zastopanju tožeče stranke, zato učinki zastopanja
niso sporni. Tudi ostale okoliščine primera potrjujejo, da je
pooblaščenec tožeče stranke imel pooblastilo za zastopanje, saj sicer
ne bi mogel razpolagati z ustreznim gradivom. Predlaga, da pritožbeno
sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve
stopnje v novo sojenje.
Pritožba ni utemeljena.
Ob uveljavljanju kršitve 2. odstavka 7. člena in 2. odstavka
284. člena ZPP, ker naj bi tožena stranka ne trdila, da
zahteva za objavo popravka, naslovljena na odgovornega
urednika časopisa, in popravek, kot ga vsebuje tožbeni
zahtevek, nista identična ter da tudi ni trdila, da naj bi
bil v tožbi zahtevani popravek podan mimo odgovornega
urednika, tožeča stranka prezre navedbe odgovora na tožbo,
da je v tožbenem zahtevku oblikovan povsem drugačen tekst,
ki naj bi ga tožena stranka objavila, kot pa tekst iz dopisa
23.10.2003, ki ga je poslala tudi druga pravna oseba, in da zahtevo,
oblikovano v skladu z določbami ZMed, vsebuje šele tožba (navedbe na
3. strani odgovora na tožbo pod točko 3). Tožena stranka je torej
trdila ravno to, kar je ugotavljalo sodišče, le zapisalo je morda
nekoliko z drugačnimi besedami: če je namreč tožena stranka navedla,
da je šele popravek, vsebovan v tožbenem zahtevku, skladen z
določbami ZMed, prejšnji zahtevek z dne 23.10.2003 pa to po njenem ni
bil, to pomeni seveda, da popravek, kot ga vsebuje tožba, predhodno
ni bil naslovljen na odgovornega urednika oziroma je bil naslovljen
mimo njega direktno na sodišče.
Enako procesno kršitev pritožba očita ugotovitvi sodišča, da
popravka, katerega objava je bila zahtevana, ni podpisala
pooblaščena oseba. Določilo 31. člena ZMed določa, v katerih
primerih odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka. To
določilo je materialnopravne narave in v primeru, ko sodišče
odloča, ali je odgovorni urednik upravičeno odklonil objavo
popravka, mora upoštevati razloge, ki jih zakon predvideva
za to. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo
dejstev, ki jih stranke niso navajale, glede na to da je bila že v
samem postopku vprašljiva pravilnost pooblastila, pa se je lahko pri
materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo tudi
na predložena pooblastila. S tem torej ni kršilo procesnih določil o
dokazovanju, ki jih navaja pritožba. Ali je vprašanje pravilnega
zastopanja sodišče prve stopnje pravilno rešilo, pa je vprašanje
deloma dejanske in deloma materialnopravne narave.
Tožeča stranka v pritožbi uvodoma poudarja, da se zahteva za
objavo popravka z dne 12.11.2003 glede vsebine sklicuje na
zahtevo z dne 23.10.2003 in je tako zahteva z dne 23.10.2003
v celoti tudi predmet zahteve z dne 12.11.2003. Vendar pa
sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zaključuje, da
je bilo kot popravek (brez pripomb in dopolnitev, kot to
zahteva 27. člen ZMed) mogoče objaviti le zahtevo z dne
23.10.2003, ki jo je podala družba M. d.o.o. Dopis z dne 12.11.2003
se sicer res v celoti sklicuje na predhodno zahtevo, vendar pa tega
dopisa ni mogoče šteti kot samostojne zahteve tožeče stranke na
objavo popravka, temveč kvečjemu tako, kot je obrazložilo sodišče
prve stopnje, to je kot zahtevo tožeče stranke, da objavi popravek,
ki ga je predhodno vložila družba M. d.o.o., torej kot zahtevo po
objavi popravka, ki ga je podala druga oseba. Pooblaščenec je namreč
s tem dopisom obvestil toženo stranko, da je prevzel zastopanje
tožeče stranke in družbe M. d.o.o. ter pozval na objavo že vloženega
popravka družbe M. d.o.o. Nadalje pa je treba pritrditi pravilnosti
izčrpnih in natančnih razlogov sodbe prve stopnje, da zahteva tožeča
stranka s tožbo objavo povsem drugega besedila, kot pa ga je
vsebovala zahteva za popravek objavljenega besedila.
Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in
dopolnil (27. člen ZMed). Če tega ne stori, ima tisti, ki
zahteva objavo popravka, pravico to uveljaviti s tožbo (33.
člen ZMed), obravnava o taki tožbi pa se omeji na
obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva
dolžnost objave popravka (1. odstavek 35. člena ZMed) in sicer
konkretnega popravka, to je tistega, ki ga odgovorni urednik ni
objavil, pa je bila njegova objava pravilno zahtevana. Zahteva za
objavo drugačnega popravka zato lahko pomeni le novo zahtevo za
objavo popravka. Ni mogoče slediti pritožbi, da tožeča stranka s
tožbenim zahtevkom zahteva manj, kot je zahtevala pred pravdo, kar je
za toženo stranko celo ugodneje in kar je sicer pravica tožeče
stranke - na ta način bi namreč stranka v postopku lahko dosegla
objavo popravka, ki naslovljen na odgovornega urednika ni izpolnjeval
pogojev po ZMed, v tožbenem zahtevku pa jih izpolnjuje. Zato je treba
določilo o omejitvi obravnavanja in dokazovanja dejstev na tista, od
katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka, razumeti tako,
da se obravnavajo in dokazujejo dejstva, od katerih je odvisna
toženčeva dolžnost objave tistega popravka, ki je bil predhodno nanj
naslovljen (1. odstavek 26. člena in 27. člen ZMed). Glede na to niso
upoštevne trditve pritožbe, da s tem tožeča stranka zahteva manj, kot
pa bi lahko, da je vsebina tožbenega zahtevka vsebovana v prvotni
zahtevi in da je namen tožeče stranke, ki ga zasleduje z objavo
popravka, ves čas nespremenjen. Ni pa pravilna tudi trditev pritožbe,
da bi morala tožena stranka objaviti popravek, ker niso podani
razlogi iz 31. člena ZMed. Ker na odgovornega urednika ni bila
naslovljena zahteva za objavo popravka, katerega objavo tožeča
stranka zahteva s tožbenim zahtevkom, o njegovi objavi niti ni mogel
odločati, medtem ko popravek družbe M. d.o.o. z dne 23.10.2003 ni
predmet tožbenega zahtevka.
Vse navedeno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve
stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vprašanje, ali je
pooblaščenec tožeče stranke imel ustrezno pooblastilo za
vložitev zahteve za objavo popravka, pa se glede na povedano
izkaže za nepomembno. Četudi ga je imel, namreč v pravdi ne
bi mogel uspeti.
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani
razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča
prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora
paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena
ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo
sodišča prve stopnje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009