VSL sodba I Cp 1262/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1262.2003 |
Evidenčna številka: | VSL51521 |
Datum odločbe: | 18.02.2004 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | udeležba - učinek |
Jedro
Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek 199. člena ZPP).
Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne
morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne
intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Napačno je torej stališče
pritožbe, da se šele s sklepom sodišča pridobi položaj intervenienta.
Ker torej pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od dneva njegove
izjave, da vstopa v pravdo, ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da
je treba upoštevati dopustnost predlaganih dokazov šele od dneva, ko
je sodišče dovolilo intervencijo. Neskladna z navedenim pa je tudi
razlaga, da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj,
pravica strank, da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja
intervenienta, pa šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu
intervenienta v pravdo.
Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve v
podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko situacijo, glede na
katero imata tožnika pravico navesti nova dejstva in predlagati nove
dokaze. V postopku pred sodiščem prve stopnje so udeleženci nesreče
zatrjevali vsak svoje videnje poteka prometne nesreče. Sodišče je
zato angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med drugim
zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo
udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V
takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje,
ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za
stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo
oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva
in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil
nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi torej morala tudi
stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti
vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz
spisa sodnika za prekrške.
Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice in zato
prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli. Prekluzija navajanja
novih dejstev in predlaganja novih dokazov tako prihaja v nasprotje z
načelom materialne resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli
sta sicer temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno
in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna maksima
iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z zakonom, se
zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more sklicevati na kršenje
tistih načel, ki jih eventualna maksima sama po sebi omejuje.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za
končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da za
škodo, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi dne
21.6.1997, odgovarja tožena stranka v višini 30%, tožnik sam
pa 70%, za škodo, ki je v tej prometni nesreči nastala
tožnici, pa odgovarja tožena stranka v celoti. Odločitev o
pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.
Zoper del sodbe, s katero je bilo odločeno o njegovi 70%
odgovornosti za škodo, se je tožnik pravočasno pritožil iz
vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o
pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je o
intervenciji odločilo šele na obravnavi 3.10.2002. Tožena
stranka je prav tako šele na tej obravnavi ugovarjala
zahtevkom tožnikov po temelju. Predhodno se je le sklicevala
na navedbe J. Ž., čigar intervencije pa sodišče še ni dovolilo.
Izvajanje dokazov, ki jih je predlagal intervenient, pred 3.10.2002
je bilo zato nezakonito. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo
dokazne predloge tožnikov, podane v vlogi 18.9.2001 ter na glavni
obravnavi 3.10.2002, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.
Dopustnost predlaganih dokazov je treba obravnavati od dneva vstopa
intervenienta v pravdo, to pa je bilo šele 3.10.2002. Sodišče prve
stopnje je napačno izenačevalo pravico intervenienta do udeležbe v
postopku in dopustnost pravdnih dejanj iz 2. odstavka 200. člena ZPP
s pravico strank, da po odločitvi sodišča o vstopu intervenienta v
pravdo navajajo nova dejstva in dokaze glede na navedbe
intervenienta. Odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča
stranka dokaze, ki se nanašajo na vprašanje deljene odgovornosti
tožnika, navajati že na glavni obravnavi 3.4.2001, je napačna. To
namreč ni bil prvi narok za glavno obravnavo. V zapisniku o ogledu
prometne nesreče so podatki o tem, da voznik osebnega avtomobila ni
vozil po desni strani v smeri vožnje, ko mu je nasproti pravilno po
svojem voznem pasu pripeljala kolona šestih motoristov in da je
zaradi vožnje voznika Ž. po nasprotnem voznem pasu tožnik zapeljal na
sredino vozišča, da bi se izognil čelnemu trčenju. Ko je tožeča
stranka prejela izvedensko mnenje, ki v nasprotju s podatki zapisnika
o ogledu kraja prometne nesreče ugotavlja, naj bi tožnik vozil po
levi in povzročil nevarno situacijo, je takoj predlagala izvedbo
dokazov - zaslišanje očividcev prometne nezgode in policistov, ki so
opravili ogled, predlagala pa je tudi pritegnitev novega izvedenca
prometne stroke. Ugotovitve v izvedenskem mnenju pomenijo novo
dejansko situacijo, o kateri se ima tožnik pravico opredeliti,
navesti dejstva, nasprotna ugotovitvam izvedenca, in predlagati
dokaze za utemeljitev teh dejstev. Ker je sodišče prve stopnje
zavrnilo izvedbo dokazov, češ da niso dopustni, je kršilo 7. člen ZPP
(po katerem sodišče ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede
katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo), 5.
člen ZPP (da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o
zahtevkih in navedbah nasprotne stranke) in 8. člen ZPP (o dokazni
oceni) ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je
nekritično sprejelo dokaz z izvedencem ter kljub temu, da izvedenec
ni bil očividec prometne nezgode in da je izpovedal, da je to
"njegovo videnje poteka nezgode." Izpovedal je tudi, da je v primeru,
če je tožnik pripeljal v ovinek po svoji desni, "voznik Ž. zavil v
svojo levo iz čisto drugih razlogov, torej, ki niso povezani z vožnjo
tožnika." Prav to pa ves čas zatrjujeta tožnika. Intervenient je
namreč zapeljal na nasprotno stran vozišča zaradi visoke stopnje
vinjenosti še preden je zagledal motorista. To sta izpovedala oba
tožnika, sodišče pa tožničine izpovedi ni ocenilo in obrazložilo,
zakaj ji ne verjame. Ž. je izpovedal, da je moral "sunkovito zaviti
na levo," "preprečiti katastrofo" in da "z zaviranjem ne bi mogel
preprečiti ničesar." To je skupek trditev vinjenega voznika, ki
zaradi stopnje alkoholiziranosti in "tunelskega vida" ni bil sposoben
zaznavati ovir na cesti, kaj šele motoristov na razdalji več kot
100m, pa sta mu izvedenec in sodišče verjela, da je spontano in
pravilno reagiral na nevarnost, ki jo je povzročil motorist z vožnjo
po levi strani. Kakšne posledice na voznika povzroči od 1,80 do 2,00
g/kg alkohola v krvi in kaj lahko tak voznik zaznava ter kako hitro
lahko reagira, je sodišču znano iz strokovne literature ter izkušenj,
če pa mu ni, bi moralo samo izvesti dokaz z izvedencem
sodnomedicinske stroke. J. Ž. je izpovedal, da je tožnik vozil ob
sredinski črti, izvedenec je zapisal, da je Ž. najverjetneje opazil
voznika motornega kolesa nasproti na svojem smernem vozišču, na
obravnavi pa izpovedal, da meni, da je motorist pripeljal po svoji
levi, teh nasprotij pa sodišče ni ocenilo. Iz podatkov zapisnika o
ogledu prometne nezgode izhaja tudi, da je moral motorist L. B.
zaradi vožnje intervenienta po levi strani cestišča zapeljati desno,
da ne bi trčil v osebno vozilo. Če bi intrevenient vozil po svoji
strani cestišča, se motoristu B. ni bi bilo treba izogibati v desno.
Pri tem je ostalo nerazčiščeno, ali je B. zadel v osebno vozilo ali
ne. To bi lahko pojasnil le on sam in policisti. Je pa to pomembno
dejstvo pri odločanju o načinu vožnje intervenienta. Ugotovitev
sodišča prve stopnje, da do trčenja ni prišlo, je v nasprotju z
dokazi - listinami iz spisa sodnika za prekrške in je najmanj
preuranjena. Tudi iz tega razloga ni moglo priti do prekluzije
dokazov. Če je intervenient zagledal nevarno situacijo že na razdalji
115m, bi trezen z dolgoletnimi izkušnjami kot voznik inštruktor in z
ustreznim reagiranjem, konkretno zaviranjem in vožnjo po svoji strani
vozišča, preprečil trčenje in do nevarne situacije sploh ne bi
prišlo. Če bi torej držale ugotovitve izvedenca, bi prav vinjenost in
napačna reakcija intervenienta povzročila prometno nezgodo, do katere
pri treznem vozniku sploh ne bi prišlo. Tudi zato je odločitev
sodišča o odgovornosti voznikov napačna. Napačna pa je tudi navezava
izvedenca na vožnje motoristov, kakršne je opazil ob ogledu. Pomembna
je konkretna vožnja tožnika in ostalih motoristov. Sodišče tudi ni
ocenilo izpovedi tožnika, da je predhodno peljal mimo radarja in
torej s pravilno hitrostjo. Tožnik je bil popolnoma trezen, voznik je
že 12 let, veliko prevozi in še nikoli ni bil kaznovan za prekršek.
Vedno je upošteval predpise glede omejitve hitrosti in opreme
motorista. Je vesten in neagresiven voznik z dolgoletnimi izkušnjami.
Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v izpodbijanem
delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki. Nanjo je odgovoril
intervenient in predlagal, naj jo pritožbeno sodišče zavrne
kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Zaradi odgovora na očitane procesne očitke pritožbeno
sodišče v kratkem povzema potek postopka pred sodiščem prve
stopnje in opravljena procesna dejanja strank, intervenienta
in sodišča, relevantna za presojo teh očitkov:
- na tožnikovo tožbo, prejeto na sodišču dne 10.8.1999, je
tožena stranka vložila odgovor na tožbo, v katerem je
navedla, da ne ugovarja temelju odškodninskih zahtevkov, ne
strinja pa se z višino vtoževane odškodnine. Obenem je
predlagala, da se o pravdi obvesti J. Ž.;
- J. Ž. je z vlogo, prejeto na sodišču dne 5.1.2000, sporočil, da
vstopa v pravdo kot intervenient;
- v vlogi z dne 29.1.2001 je J. Ž. obrazloženo ugovarjal temelju
zahtevka in predlagal dokaze (med drugim tudi zaslišanje priče P.
K. in postavitev izvedenca prometne stroke, za kar pritožba meni, da
je bilo izvedeno nezakonito), ugovarjal pa je tudi višini odškodnine;
- prvi narok za glavno obravnavo je sodišče opravilo dne
1.2.2001 v prisotnosti obeh pravdnih strank in J. Ž.. Na njem je
sprejelo dokazni sklep, stranki sta si medsebojno izmenjali
poravnalne ponudbe, zaradi možnosti poravnave pa je bil narok
preložen;
- z vlogo z dne 15.2.2001 je tožena stranka sporočila, da so
razhajanja med strankama prevelika in da se nista uspeli
poravnati. Obenem se je v delu, ki se nanaša na višino
premoženjske in nepremoženjske škode, pridružila ugovorom in
dokaznim predlogom J. Ž. v njegovi vlogi z dne 29.1.2002 ter nadalje
še navedla, da "ne nasprotuje dokaznim predlogom pod točko 4 navedene
izjave, vkolikor bo intervenient v nadaljevanju postopka vztrajal pri
svojem ugovoru soodgovornosti prvotožnika za obravnavano prometno
nezgodo in posledično škodo;"
- na naroku dne 3.4.2001 je sodišče prve stopnje zaslišalo
oba tožnika, intervenienta in pričo P. K. ter sklenilo, da se postavi
izvedenec cestnoprometne stroke (torej je sledilo dokaznim predlogom
iz vloge J. Ž. z dne 29.1.2001). Pooblaščenec tožeče stranke je tedaj
pojasnil, da ima še dodatno dokumentacijo in da "glede na to, da
tožena stranka sedaj ugovarja tudi temelju zahtevka, meni, da bi bilo
smotrno, da naj se to predloži v spis glede na to, da sodišče še ne
razpolaga s spisom sodnika za prekrške. Zaveže se, da bo to
dokumentacijo predložil v spis v dodatnem roku 15 dni, torej še
preden bo spis poslan izvedencu cestnoprometne stroke." Stranke so se
s tem strinjale in pooblaščencu je bil dan rok 15 dni za predložitev
dokumentacije;
- glede na dogovor na naroku 3.4.2001 je tožeča stranka dne
5.4.2001 sodišču priporočeno poslala dodatno dokumentacijo;
- dne 14.8.2001 je sodišče prejelo izvedensko mnenje J. P.;
- tožeča stranka je v vlogi z dne 18.9.2001 podala pripombe
na mnenje izvedenca, obenem pa predlagala, naj sodišče
pozove toženo stranko, ali uveljavlja ugovor deljene
odgovornosti ali ne. Če ga bo uveljavljala, pa naj sodišče
zasliši kot priče še voznika motornih koles L. B. in I. V. ter
policista A. P. in S. H. ter nato še pozove izvedenca na dopolnitev
izvedenskega mnenja;
- tožena stranka je na to odgovorila, da iz njenega
pripravljalnega spisa z dne 15.2.2001, v katerem ni
nasprotovala intervenientovim dokaznim predlogom v zvezi s
tožbenim temeljem, ne more biti dvoma o naknadnem ugovoru
deljene odgovornosti tožnika za škodni dogodek. Menila je
še, da je bila prav zaradi tega že na naroku dne 3.4.2002 s
strani pooblaščenca tožnikov predložena dodatna
dokumentacija v zvezi s temeljem zahtevka in so zato
neutemeljene navedbe tožeče stranke, da v dosedanjem
postopku ni mogla predlagati dokazov z zaslišanjem ostalih
prič;
- na naroku dne 3.10.2002 je sodišče sklenilo, da se dopusti
intervencija J. Ž. na strani tožene stranke, zavrnilo predlog tožeče
stranke za zaslišanje prič L. B., I. V. in obeh policistov (torej je
zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke iz vloge z dne 18.9.2001),
zaslišalo izvedenca J. P. in zaključilo obravnavanje o temelju
zahtevka;
- sledila je izdaja izpodbijane sodbe.
Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek
199. člena ZPP). Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova
pravdna dejanja ne morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s
katerim se zavrne intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Zato je
imel J. Ž. v tej pravdi položaj intervenienta že od izjave, ki jo je
sodišče prejelo 5.1.2000, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje
o njegovi intervenciji odločilo (in jo dovolilo) šele na naroku
3.10.2002. Napačno je torej stališče pritožbe, da je šele s sklepom
3.10.2002 pridobil položaj intervenienta. Kakšni so učinki pravdnih
dejanj intervenienta, izhaja iz 201. člena ZPP: pravdo mora sprejeti
v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo, v nadaljnjem teku
pravde pa ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna
dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je
pridružil (1.odstavek); pravdna dejanja intervenienta imajo pravni
učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z
njenimi dejanji (4.odstavek). Intervenient se je v obravnavanem
primeru pravdi pridružil takoj po vložitvi tožbe oziroma takoj potem,
ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo to predlagala. Tako je lahko
vložil vlogo in v njej navajal dejstva in predlagal dokaze. Res, da
so trditve v njegovi vlogi z dne 29.1.2001 delno v nasprotju z
dejanji tožene stranke, ki se ji je pridružil (ta je v odgovoru na
tožbo priznavala polno odgovornost za škodni dogodek), vendar pa je
tožena stranka v vlogi z dne 15.2.2001 njegova dejanja odobrila in se
tako pridružila njegovemu ugovoru deljene odgovornosti. Sklicevanje
na njegovo vlogo je zadostovalo ne glede na to, da sodišče o njegovi
intervenciji tedaj še ni odločilo. Ker pa je tožena stranka to
storila po prvem naroku (ta je bil opravljen dne 1.2.2001), je
sodišče prve stopnje pravilno v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP
na prvem naslednjem naroku dne 3.4.2001 še dopustilo predlaganje
dokazov v zvezi s temeljem zahtevka. Ta narok res ni bil prvi, kot to
poudarja pritožba, a z vidika obravnavanja temelja zahtevka ga je
treba obravnavati kot takega. Pravico do naknadnega predlaganja
dokazov v skladu z določilom 2. odstavka 286. člena ZPP je tožeča
stranka tudi izkoristila in sodišču dne 5.4.2001 (glede na to, da ji
je sodišče na prvem naroku, na katerem se je obravnaval temelj
zahtevka, to dovolilo) tudi poslala dodatno dokumentacijo. Pač pa je
tožeča stranka prepozno in v nasprotju določilom 286. člena ZPP
predlagala nove dokaze (zaslišanje prič) v vlogi z dne 18.9.2001 in
nato še na naroku 3.10.2002. Sodišče prve stopnje, ki je te dokaze
zavrnilo, zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka,
kot to meni pritožba, saj se po 4. odstavku 286. člena ZPP taki
dokazi ne upoštevajo. Ker pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od
dneva njegove izjave, da vstopa v pravdo (že omenjeni 3. odstavek
199. člena v zvezi z 2. odstavkom 200. člena ZPP), pa tudi ni mogoče
sprejeti stališča pritožbe, da je treba upoštevati dopustnost
predlaganih dokazov šele od dneva, ko je sodišče dovolilo
intervencijo (3.10.2002). Neskladna z navedenim pa je tudi razlaga,
da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj, pravica strank,
da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja intervenienta, pa
šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu intervenienta v pravdo -
če ima intervenient pravni položaj od dneva, ko izjavi, da vstopa v
pravdo in lahko od tedaj opravlja pravdna dejanja, morajo tudi
stranke njegov položaj upoštevati in svoja pravdna dejanja opravljati
glede na tak njegov položaj.
Vse navedeno pa tudi kaže, da tožena stranka ni ugovarjala
temelju zahtevka šele na zadnjem naroku dne 3.10.2002, kot
to meni pritožba, in tudi, da izvajanje dokazov, ki jih je
predlagal intervenient v svoji vlogi z dne 29.1.2001, ni
bilo nezakonito. Ker je tožena stranka že z vlogo z dne
15.2.2001 odobrila intervenientov ugovor deljene
odgovornosti in njegove v ta namen podane dokazne predloge,
so torej takšne trditve pritožbe neutemeljene.
Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve
v podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko
situacijo, glede na katero imata tožnika pravico navesti
dejstva in predlagati dokaze, pri čemer očitno pri tem misli
na nova dejstva in nove dokaze, saj mu je sicer obravnavanje
izvedenega dokaza z izvedencem sodišče dopustilo (upoštevalo
je podane pripombe na izvedensko mnenje in glede na to
izvedenca tudi dodatno zaslišalo) in torej ni kršilo določil
5. in 7. člena ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje so
udeleženci nesreče (tožnika in intervenient) zatrjevali vsak
svoje videnje poteka prometne nesreče. Tožnika sta že v
tožbi navedla, da je v zanj desnem ovinku voznik osebnega
avtomobila pripeljal po levem voznem pasu in s tem zaprl pot
tožniku, ki je zato, da bi se izognil trčenju, zapeljal na
sredo vozišča. Ob zaslišanju je tožnik dodal, da se je sprva
namenil s svojim motorjem skrajno desno, nato pa ocenil, da
bo vozilo lažje obvil, če se pomakne na sredino vozišča, ko
se je voznik J. Ž. premislil in sunkovito obrnil svoje vozilo proti
sredini vozišča in nato s svojo desno stranjo zadel desno stran
motorja. Njegovo izpovedbo je potrdila tudi tožnica. Intervenient je
nasprotno trdil, da je vozil pravilno po svojem desnem pasu, ko je
opazil motorista, ki je bil s kolesi na sredinski črti, položaj
njegovega telesa pa je bil tak, da je bil močno nagnjen na njegov
vozni pas in ga je zato zaznal, kot da bi vozil po njegovem voznem
pasu. Ker z zaviranjem trčenja ni mogel preprečiti, je sunkovito
zavil v levo. Sodišče je glede na različne navedbe in izpovedbo
udeležencev angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med
drugim zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo
udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V
takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje,
ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za
stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo
oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva
in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil
nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi morala tudi tožeča
stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti
vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz
spisa sodnika za prekrške. Ni namreč točna trditev pritožbe, da so
ugotovitve izvedenca v nasprotju z zapisnikom o ogledu kraja nesreče,
saj je izvedenec izhajal iz meritev (skice prometne nesreče) in slik,
ki jih je opravila postaja prometne policije, ki so identične tistim
v spisu sodnika za prekrške. Njegove ugotovitve so s temi podatki
skladne, ne ujema pa se njegov zaključek z navedbami v predlogu za
uvedbo postopka o prekršku, torej gre za neskladje med zaključki
izvedenca in zaključki policistov, ki o podali predlog. Tako se
ponovno izkaže, da ni šlo za situacijo, ki bi stranko opravičevala do
navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, ker teh brez
svoje krivde ni mogla navesti in predlagati že prej, vprašanje,
katere zaključke sprejeti v takem primeru, pa sodi na področje
dokazne ocene in izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.
Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice
in zato prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli.
Prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih
dokazov tako prihaja v nasprotje z načelom materialne
resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli sta sicer
temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno
in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna
maksima iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z
zakonom, se zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more
sklicevati na kršenje tistih načel, ki jih eventualna
maksima sama po sebi omejuje. Prekluzija nastopi ne glede na
to, ali stranka izkoristi svojo procesno pravico in navede
vsa relevantna dejstva in ponudi relevantne dokaze ali ne.
Zato tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče zaradi
ugotovitve, ali je v vozilo intervenienta trčil tudi
motorist B., tega zaslišati kljub temu, da je bil dokaz z zaslišanjem
priče predlagan prepozno. Zaključke o tem dejstvu je zato sodišče
prve stopnje pravilno napravilo na podlagi pravočasno predlaganih in
izvedenih dokazov. Na podlagi teh je zaključilo, da do trčenja ni
prišlo. Takšna ugotovitev ne predstavlja bistvene kršitve določb
pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero
očitno meri pritožnik s trditvijo, da je v nasprotju z listinami iz
spisa sodnika za prekrške. Sodišče prve stopnje je namreč pregledalo
ta spis vključno z zapisniki o izpovedbah udeležencev prometne
nesreče. Skupaj z izvedenimi dokazi v tem postopku pa je v skladu z
določilom 8. člena ZPP zaključilo, da do trčenja ni prišlo.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v pritožbi
uveljavljene procesne kršitve niso podane, prav tako pa tudi
ne tiste iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora
paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).
Pritožba obširno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve
stopnje in poleg zmotnega zatrjuje tudi nepopolno
ugotovljeno dejansko stanje. Na očitke o nepopolno
ugotovljenem dejanskem stanju daje v pretežni meri odgovor
že dosedanja obrazložitev glede zatrjevanih procesnih
kršitev in posledicah eventualne maksime. Dodati je treba le
še, da sme po 2. odstavku 7. člena ZPP sodišče ugotoviti
dejstva, ki jih stranke niso navajale, in predlagati dokaze,
ki jih stranke niso predlagale, le, če izhaja iz obravnave
in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z
zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati (3. odstavek
3. člena ZPP). Stranke so torej tiste, ki morajo navesti vsa dejstva,
na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se
ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).
Pritožba torej zmotno meni, da bi moralo sodišče samo izvesti dokaz z
izvedencem sodnomedicinske stroke zaradi ugotovitve vpliva alkohola v
krvi intervenienta na njegovo vožnjo. Ker tožeča stranka takšnega
dokaznega predloga ni ponudila, ga sodišče glede na citirana določila
ZPP tudi ni moglo izvesti, saj ne gre za situacijo iz 2. odstavka 7.
člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Njene trditve o iz
strokovne literature in izkušenj znanem učinku alkohola na voznika,
njegovo zaznavanje in reagiranje pa ostajajo na splošni ravni in
torej neupoštevne za konkreten primer, sicer pa je nekatere
določnejše trditve o vplivu alkohola na vožnjo intervenienta tožnik
prvič podal šele v pritožbi. Glede na prepoved pritožbenih novot (1.
odstavek 337. člena ZPP) pritožbenemu sodišču na te trditve posebej
ni treba odgovarjati.
Sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni
sodišča prve stopnje in sodi, da je v sodbi prve stopnje
dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pritožba sodišču prve
stopnje na večih mestih očita, da je nekritično sprejelo
mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec je podal
svoj izvid in mnenje v skladu s pravili stroke. Tožeča
stranka je njegovemu mnenju oporekala zato, ker se zaključki
izvedenca o poteku prometne nesreče ne skladajo z njenimi
trditvami, kar pa ni razlog za postavitev novega izvedenca
(3. odstavek 254. člena ZPP). Citati iz izvedenčeve
izpovedbe, ki jih povzema pritožba, so njegov odgovor na
vprašanja tožnika, ki pa so izhajala iz povsem drugih
izhodišč kot izvedenec. Ugotovitve izvedenca pa nasprotno
upoštevajo podatke konkretnega primera, torej izmere, skice
in fotografije policistov, ki so, kot že rečeno, identične
tistim v spisu sodnika za prekrške. Na podlagi teh je
izvedenec opravil izračun hitrosti obeh udeležencev prometne
nesreče. Glede na objektivne podatke, s katerimi je
razpolagal (zlasti poškodb osebnega osebnega vozila in
motornega kolesa ter dolžine drsenja motornega kolesa), je
sodišče prve stopnje pravilno sprejelo njegovo ugotovitev,
da je tožnik v času trčenja vozil okrog 106 km/h in ni
sledilo tožnikovi izpovedbi, da je vozil v okviru
predpisane, saj naj bi že predhodno peljal mimo radarske
kontrole, pričakoval pa je še kakšno. Izvedenec je nadalje
glede na poškodbe ugotovil tudi način trčenja in gibanje
obeh vozil pred in po trčenju. Na podlagi tega je zaključil,
da je tožnik pri izteku svojega predhodno desnega ovinka
prešel na levo stran vozišča. Res, da na vožnjo tožnika ni
mogoče sklepati na podlagi tega, kako ovinek prevozijo drugi
motoristi, vendar pa je izvedenec ta svoja opažnja navedel
zgolj v potrditev svojih zaključkov, ni pa mu bila vožnja
drugih motoristov izhodišče za njegove zaključke. Zato je
odveč opozorilo pritožbe, da so pomembne le konkretne
okoliščine o vožnji intervenienta in motoristov. Ravno
zaradi upoštevanja vseh konkretnih okoliščin primera pa se
tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže za neutemeljeno
trditev tožnika o tem, da je intervenient brez pravega
razloga v svoj desni ovinek pripeljal po levi strani
cestišča oziroma da taka njegova vožnja ni bila posledica
predhodnega reagiranja na tožnikovo vožnjo. Pritožba nadalje
trdi, da sodišče prve stopnje ni ocenilo neskladja, ki je v
tem, da je J. Ž. izpovedal, da je tožnik vozil ob sredinski črti,
izvedenec zapisal, da je Ž. najverjetneje opazil voznika motornega
kolesa nasproti na svojem smernem vozišču, na obravnavi pa izpovedal,
da meni, da je motorist pripeljal po svoji levi. Vendar pa se ob
upoštevanju navedbe in izpovedbe intervenienta, da je bil tožnik pri
vožnji povsem nagnjen na njegov vozni pas in ga je zato zaznal, kot
da vozi po njegovem voznem pasu, ter da bi, če ne bi odreagiral,
prišlo do čelnega trčenja na njegovem voznem pasu, izkaže, da med
navedbami in izpovedbo intervenienta ter ugotovitvami izvedenca ni
razhajanj, ki jih prikazuje pritožba. V pritožbi se tožnik sprašuje,
zakaj bi se moral motorist B. izogibati in zaleteti v travnati breg
na svoji desni strani, če je J. Ž. res vozil po svoji desni. Ni
sporno, da je intervenient zavil na svojo levo stran. Nenazadnje se
je po ugotovitvah izvedenca osebni avtomobil v trenutku trčenja s
prednjim desnim kolesom nahajal prav na sredini vozišča (vozilo pa na
levem voznem pasu). Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da je
motorist B. vozil za tožnikom in da je intervenient odreagiral na
vožnjo prvega od motoristov, to je tožnika. Trditev, da se je moral
tudi B. izogibati nepravilni vožnji intervenienta, zato ni
sprejemljiva.
Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno
zaključilo, da je primarno nevarno prometno situacijo
povzročil tožnik, intervenientovo zavitje na nasprotni vozni
pas pa je bila posledica reakcije na tožnikovo vožnjo. Pri
tem je tudi pravilno in logično pojasnilo, da sprejema
ugotovitve izvedenca kljub temu, da so drugačne od tistih,
ki so jih napravili policisti v predlogu za uvedbo postopka
za prekrške in s temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti
soglaša. Samo dejstvo, ki ga poudarja pritožba, da izvedenec
ni ugotovil tako sunkovitega zavijanja v levo, kot je
izpovedoval intervenient, pa ne vzbuja dvoma v dejanske
zaključke sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve
stopnje, da ni sprejemljiva varianta dogodka, kot jo
zatrjuje tožeča stranka, je torej pravilna. Oba tožnika sta
izpovedovala skladno in sodišče prve stopnje je tudi
obrazložilo, zakaj je ugotovilo drugačno dejansko stanje od
zatrjevanega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da
sodišče prve stopnje še posebej ni ocenilo izpovedbe tožnice
in ni obrazložilo, zakaj ji ne verjame.
Izvedenec je podal tudi mnenje o v bistvu hipni reakciji
udeležencev prometne nesreče na nastalo situacijo. Glede na
to, da sta se voznika zagledala na razdalji približno 115 m
oziroma približno 2,3 sekunde pred trčenjem, sta namreč oba
ravnala v časovni stiski. Sodišče prve stopnje je
zaključilo, da je intervenient odgovoren za nastanek škode v
višini 30 %, ker bi lahko reagiral tudi drugače, saj mu
motorno kolo ni v celoti zaprlo voznega pasu. Ni pa
utemeljen očitek pritožbe, da bi z ustreznim reagiranjem,
konkretno z zaviranjem in vožnjo po svoji strani vozišča, na
vsak način preprečil trčenje in do nevarne situacije sploh
ne bi prišlo. Nevarno situacijo je namreč s svojo vožnjo
povročil ravno tožnik, vožnja intervenienta pa je bila
reakcija na njegovo vožnjo. Ker se je intervenient odločil
za ne najbolj ustrezno reakcijo, je za škodo delno sam
odgovoren, po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev o
deležu njegove krivde materialnopravno povsem pravilna.
Pritožba na koncu poudarja, da je tožnik vesten in
neagresiven voznik z dolgoletnimi izkušnjami, na drugi
strani pa skuša intervenienta prikazati kot osebo, ki
zavlačuje postopek in kateremu sodišče naseda. Takšne
navedbe se ne tičejo konkretne odločitve in ne morejo
vplivati na odločitev o pritožbi, zato tudi ne terjajo
posebnega odgovora.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno
sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je tudi
utemeljenost pritožbenih stroškov odvisna od končnega uspeha
strank v postopku.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009