<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1262/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1262.2003
Evidenčna številka:VSL51521
Datum odločbe:18.02.2004
Področje:civilno procesno pravo
Institut:udeležba - učinek

Jedro

Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek 199. člena ZPP).

Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne

morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne

intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Napačno je torej stališče

pritožbe, da se šele s sklepom sodišča pridobi položaj intervenienta.

Ker torej pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od dneva njegove

izjave, da vstopa v pravdo, ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da

je treba upoštevati dopustnost predlaganih dokazov šele od dneva, ko

je sodišče dovolilo intervencijo. Neskladna z navedenim pa je tudi

razlaga, da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj,

pravica strank, da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja

intervenienta, pa šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu

intervenienta v pravdo.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve v

podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko situacijo, glede na

katero imata tožnika pravico navesti nova dejstva in predlagati nove

dokaze. V postopku pred sodiščem prve stopnje so udeleženci nesreče

zatrjevali vsak svoje videnje poteka prometne nesreče. Sodišče je

zato angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med drugim

zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo

udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V

takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje,

ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za

stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo

oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva

in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil

nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi torej morala tudi

stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti

vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz

spisa sodnika za prekrške.

Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice in zato

prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli. Prekluzija navajanja

novih dejstev in predlaganja novih dokazov tako prihaja v nasprotje z

načelom materialne resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli

sta sicer temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno

in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna maksima

iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z zakonom, se

zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more sklicevati na kršenje

tistih načel, ki jih eventualna maksima sama po sebi omejuje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da za

škodo, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi dne

21.6.1997, odgovarja tožena stranka v višini 30%, tožnik sam

pa 70%, za škodo, ki je v tej prometni nesreči nastala

tožnici, pa odgovarja tožena stranka v celoti. Odločitev o

pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper del sodbe, s katero je bilo odločeno o njegovi 70%

odgovornosti za škodo, se je tožnik pravočasno pritožil iz

vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je o

intervenciji odločilo šele na obravnavi 3.10.2002. Tožena

stranka je prav tako šele na tej obravnavi ugovarjala

zahtevkom tožnikov po temelju. Predhodno se je le sklicevala

na navedbe J. Ž., čigar intervencije pa sodišče še ni dovolilo.

Izvajanje dokazov, ki jih je predlagal intervenient, pred 3.10.2002

je bilo zato nezakonito. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo

dokazne predloge tožnikov, podane v vlogi 18.9.2001 ter na glavni

obravnavi 3.10.2002, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Dopustnost predlaganih dokazov je treba obravnavati od dneva vstopa

intervenienta v pravdo, to pa je bilo šele 3.10.2002. Sodišče prve

stopnje je napačno izenačevalo pravico intervenienta do udeležbe v

postopku in dopustnost pravdnih dejanj iz 2. odstavka 200. člena ZPP

s pravico strank, da po odločitvi sodišča o vstopu intervenienta v

pravdo navajajo nova dejstva in dokaze glede na navedbe

intervenienta. Odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča

stranka dokaze, ki se nanašajo na vprašanje deljene odgovornosti

tožnika, navajati že na glavni obravnavi 3.4.2001, je napačna. To

namreč ni bil prvi narok za glavno obravnavo. V zapisniku o ogledu

prometne nesreče so podatki o tem, da voznik osebnega avtomobila ni

vozil po desni strani v smeri vožnje, ko mu je nasproti pravilno po

svojem voznem pasu pripeljala kolona šestih motoristov in da je

zaradi vožnje voznika Ž. po nasprotnem voznem pasu tožnik zapeljal na

sredino vozišča, da bi se izognil čelnemu trčenju. Ko je tožeča

stranka prejela izvedensko mnenje, ki v nasprotju s podatki zapisnika

o ogledu kraja prometne nesreče ugotavlja, naj bi tožnik vozil po

levi in povzročil nevarno situacijo, je takoj predlagala izvedbo

dokazov - zaslišanje očividcev prometne nezgode in policistov, ki so

opravili ogled, predlagala pa je tudi pritegnitev novega izvedenca

prometne stroke. Ugotovitve v izvedenskem mnenju pomenijo novo

dejansko situacijo, o kateri se ima tožnik pravico opredeliti,

navesti dejstva, nasprotna ugotovitvam izvedenca, in predlagati

dokaze za utemeljitev teh dejstev. Ker je sodišče prve stopnje

zavrnilo izvedbo dokazov, češ da niso dopustni, je kršilo 7. člen ZPP

(po katerem sodišče ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede

katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo), 5.

člen ZPP (da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o

zahtevkih in navedbah nasprotne stranke) in 8. člen ZPP (o dokazni

oceni) ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je

nekritično sprejelo dokaz z izvedencem ter kljub temu, da izvedenec

ni bil očividec prometne nezgode in da je izpovedal, da je to

"njegovo videnje poteka nezgode." Izpovedal je tudi, da je v primeru,

če je tožnik pripeljal v ovinek po svoji desni, "voznik Ž. zavil v

svojo levo iz čisto drugih razlogov, torej, ki niso povezani z vožnjo

tožnika." Prav to pa ves čas zatrjujeta tožnika. Intervenient je

namreč zapeljal na nasprotno stran vozišča zaradi visoke stopnje

vinjenosti še preden je zagledal motorista. To sta izpovedala oba

tožnika, sodišče pa tožničine izpovedi ni ocenilo in obrazložilo,

zakaj ji ne verjame. Ž. je izpovedal, da je moral "sunkovito zaviti

na levo," "preprečiti katastrofo" in da "z zaviranjem ne bi mogel

preprečiti ničesar." To je skupek trditev vinjenega voznika, ki

zaradi stopnje alkoholiziranosti in "tunelskega vida" ni bil sposoben

zaznavati ovir na cesti, kaj šele motoristov na razdalji več kot

100m, pa sta mu izvedenec in sodišče verjela, da je spontano in

pravilno reagiral na nevarnost, ki jo je povzročil motorist z vožnjo

po levi strani. Kakšne posledice na voznika povzroči od 1,80 do 2,00

g/kg alkohola v krvi in kaj lahko tak voznik zaznava ter kako hitro

lahko reagira, je sodišču znano iz strokovne literature ter izkušenj,

če pa mu ni, bi moralo samo izvesti dokaz z izvedencem

sodnomedicinske stroke. J. Ž. je izpovedal, da je tožnik vozil ob

sredinski črti, izvedenec je zapisal, da je Ž. najverjetneje opazil

voznika motornega kolesa nasproti na svojem smernem vozišču, na

obravnavi pa izpovedal, da meni, da je motorist pripeljal po svoji

levi, teh nasprotij pa sodišče ni ocenilo. Iz podatkov zapisnika o

ogledu prometne nezgode izhaja tudi, da je moral motorist L. B.

zaradi vožnje intervenienta po levi strani cestišča zapeljati desno,

da ne bi trčil v osebno vozilo. Če bi intrevenient vozil po svoji

strani cestišča, se motoristu B. ni bi bilo treba izogibati v desno.

Pri tem je ostalo nerazčiščeno, ali je B. zadel v osebno vozilo ali

ne. To bi lahko pojasnil le on sam in policisti. Je pa to pomembno

dejstvo pri odločanju o načinu vožnje intervenienta. Ugotovitev

sodišča prve stopnje, da do trčenja ni prišlo, je v nasprotju z

dokazi - listinami iz spisa sodnika za prekrške in je najmanj

preuranjena. Tudi iz tega razloga ni moglo priti do prekluzije

dokazov. Če je intervenient zagledal nevarno situacijo že na razdalji

115m, bi trezen z dolgoletnimi izkušnjami kot voznik inštruktor in z

ustreznim reagiranjem, konkretno zaviranjem in vožnjo po svoji strani

vozišča, preprečil trčenje in do nevarne situacije sploh ne bi

prišlo. Če bi torej držale ugotovitve izvedenca, bi prav vinjenost in

napačna reakcija intervenienta povzročila prometno nezgodo, do katere

pri treznem vozniku sploh ne bi prišlo. Tudi zato je odločitev

sodišča o odgovornosti voznikov napačna. Napačna pa je tudi navezava

izvedenca na vožnje motoristov, kakršne je opazil ob ogledu. Pomembna

je konkretna vožnja tožnika in ostalih motoristov. Sodišče tudi ni

ocenilo izpovedi tožnika, da je predhodno peljal mimo radarja in

torej s pravilno hitrostjo. Tožnik je bil popolnoma trezen, voznik je

že 12 let, veliko prevozi in še nikoli ni bil kaznovan za prekršek.

Vedno je upošteval predpise glede omejitve hitrosti in opreme

motorista. Je vesten in neagresiven voznik z dolgoletnimi izkušnjami.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v izpodbijanem

delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Nanjo je odgovoril

intervenient in predlagal, naj jo pritožbeno sodišče zavrne

kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi odgovora na očitane procesne očitke pritožbeno

sodišče v kratkem povzema potek postopka pred sodiščem prve

stopnje in opravljena procesna dejanja strank, intervenienta

in sodišča, relevantna za presojo teh očitkov:

- na tožnikovo tožbo, prejeto na sodišču dne 10.8.1999, je

tožena stranka vložila odgovor na tožbo, v katerem je

navedla, da ne ugovarja temelju odškodninskih zahtevkov, ne

strinja pa se z višino vtoževane odškodnine. Obenem je

predlagala, da se o pravdi obvesti J. Ž.;

- J. Ž. je z vlogo, prejeto na sodišču dne 5.1.2000, sporočil, da

vstopa v pravdo kot intervenient;

- v vlogi z dne 29.1.2001 je J. Ž. obrazloženo ugovarjal temelju

zahtevka in predlagal dokaze (med drugim tudi zaslišanje priče P.

K. in postavitev izvedenca prometne stroke, za kar pritožba meni, da

je bilo izvedeno nezakonito), ugovarjal pa je tudi višini odškodnine;

- prvi narok za glavno obravnavo je sodišče opravilo dne

1.2.2001 v prisotnosti obeh pravdnih strank in J. Ž.. Na njem je

sprejelo dokazni sklep, stranki sta si medsebojno izmenjali

poravnalne ponudbe, zaradi možnosti poravnave pa je bil narok

preložen;

- z vlogo z dne 15.2.2001 je tožena stranka sporočila, da so

razhajanja med strankama prevelika in da se nista uspeli

poravnati. Obenem se je v delu, ki se nanaša na višino

premoženjske in nepremoženjske škode, pridružila ugovorom in

dokaznim predlogom J. Ž. v njegovi vlogi z dne 29.1.2002 ter nadalje

še navedla, da "ne nasprotuje dokaznim predlogom pod točko 4 navedene

izjave, vkolikor bo intervenient v nadaljevanju postopka vztrajal pri

svojem ugovoru soodgovornosti prvotožnika za obravnavano prometno

nezgodo in posledično škodo;"

- na naroku dne 3.4.2001 je sodišče prve stopnje zaslišalo

oba tožnika, intervenienta in pričo P. K. ter sklenilo, da se postavi

izvedenec cestnoprometne stroke (torej je sledilo dokaznim predlogom

iz vloge J. Ž. z dne 29.1.2001). Pooblaščenec tožeče stranke je tedaj

pojasnil, da ima še dodatno dokumentacijo in da "glede na to, da

tožena stranka sedaj ugovarja tudi temelju zahtevka, meni, da bi bilo

smotrno, da naj se to predloži v spis glede na to, da sodišče še ne

razpolaga s spisom sodnika za prekrške. Zaveže se, da bo to

dokumentacijo predložil v spis v dodatnem roku 15 dni, torej še

preden bo spis poslan izvedencu cestnoprometne stroke." Stranke so se

s tem strinjale in pooblaščencu je bil dan rok 15 dni za predložitev

dokumentacije;

- glede na dogovor na naroku 3.4.2001 je tožeča stranka dne

5.4.2001 sodišču priporočeno poslala dodatno dokumentacijo;

- dne 14.8.2001 je sodišče prejelo izvedensko mnenje J. P.;

- tožeča stranka je v vlogi z dne 18.9.2001 podala pripombe

na mnenje izvedenca, obenem pa predlagala, naj sodišče

pozove toženo stranko, ali uveljavlja ugovor deljene

odgovornosti ali ne. Če ga bo uveljavljala, pa naj sodišče

zasliši kot priče še voznika motornih koles L. B. in I. V. ter

policista A. P. in S. H. ter nato še pozove izvedenca na dopolnitev

izvedenskega mnenja;

- tožena stranka je na to odgovorila, da iz njenega

pripravljalnega spisa z dne 15.2.2001, v katerem ni

nasprotovala intervenientovim dokaznim predlogom v zvezi s

tožbenim temeljem, ne more biti dvoma o naknadnem ugovoru

deljene odgovornosti tožnika za škodni dogodek. Menila je

še, da je bila prav zaradi tega že na naroku dne 3.4.2002 s

strani pooblaščenca tožnikov predložena dodatna

dokumentacija v zvezi s temeljem zahtevka in so zato

neutemeljene navedbe tožeče stranke, da v dosedanjem

postopku ni mogla predlagati dokazov z zaslišanjem ostalih

prič;

- na naroku dne 3.10.2002 je sodišče sklenilo, da se dopusti

intervencija J. Ž. na strani tožene stranke, zavrnilo predlog tožeče

stranke za zaslišanje prič L. B., I. V. in obeh policistov (torej je

zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke iz vloge z dne 18.9.2001),

zaslišalo izvedenca J. P. in zaključilo obravnavanje o temelju

zahtevka;

- sledila je izdaja izpodbijane sodbe.

Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek

199. člena ZPP). Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova

pravdna dejanja ne morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s

katerim se zavrne intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Zato je

imel J. Ž. v tej pravdi položaj intervenienta že od izjave, ki jo je

sodišče prejelo 5.1.2000, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje

o njegovi intervenciji odločilo (in jo dovolilo) šele na naroku

3.10.2002. Napačno je torej stališče pritožbe, da je šele s sklepom

3.10.2002 pridobil položaj intervenienta. Kakšni so učinki pravdnih

dejanj intervenienta, izhaja iz 201. člena ZPP: pravdo mora sprejeti

v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo, v nadaljnjem teku

pravde pa ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna

dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je

pridružil (1.odstavek); pravdna dejanja intervenienta imajo pravni

učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z

njenimi dejanji (4.odstavek). Intervenient se je v obravnavanem

primeru pravdi pridružil takoj po vložitvi tožbe oziroma takoj potem,

ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo to predlagala. Tako je lahko

vložil vlogo in v njej navajal dejstva in predlagal dokaze. Res, da

so trditve v njegovi vlogi z dne 29.1.2001 delno v nasprotju z

dejanji tožene stranke, ki se ji je pridružil (ta je v odgovoru na

tožbo priznavala polno odgovornost za škodni dogodek), vendar pa je

tožena stranka v vlogi z dne 15.2.2001 njegova dejanja odobrila in se

tako pridružila njegovemu ugovoru deljene odgovornosti. Sklicevanje

na njegovo vlogo je zadostovalo ne glede na to, da sodišče o njegovi

intervenciji tedaj še ni odločilo. Ker pa je tožena stranka to

storila po prvem naroku (ta je bil opravljen dne 1.2.2001), je

sodišče prve stopnje pravilno v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP

na prvem naslednjem naroku dne 3.4.2001 še dopustilo predlaganje

dokazov v zvezi s temeljem zahtevka. Ta narok res ni bil prvi, kot to

poudarja pritožba, a z vidika obravnavanja temelja zahtevka ga je

treba obravnavati kot takega. Pravico do naknadnega predlaganja

dokazov v skladu z določilom 2. odstavka 286. člena ZPP je tožeča

stranka tudi izkoristila in sodišču dne 5.4.2001 (glede na to, da ji

je sodišče na prvem naroku, na katerem se je obravnaval temelj

zahtevka, to dovolilo) tudi poslala dodatno dokumentacijo. Pač pa je

tožeča stranka prepozno in v nasprotju določilom 286. člena ZPP

predlagala nove dokaze (zaslišanje prič) v vlogi z dne 18.9.2001 in

nato še na naroku 3.10.2002. Sodišče prve stopnje, ki je te dokaze

zavrnilo, zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

kot to meni pritožba, saj se po 4. odstavku 286. člena ZPP taki

dokazi ne upoštevajo. Ker pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od

dneva njegove izjave, da vstopa v pravdo (že omenjeni 3. odstavek

199. člena v zvezi z 2. odstavkom 200. člena ZPP), pa tudi ni mogoče

sprejeti stališča pritožbe, da je treba upoštevati dopustnost

predlaganih dokazov šele od dneva, ko je sodišče dovolilo

intervencijo (3.10.2002). Neskladna z navedenim pa je tudi razlaga,

da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj, pravica strank,

da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja intervenienta, pa

šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu intervenienta v pravdo -

če ima intervenient pravni položaj od dneva, ko izjavi, da vstopa v

pravdo in lahko od tedaj opravlja pravdna dejanja, morajo tudi

stranke njegov položaj upoštevati in svoja pravdna dejanja opravljati

glede na tak njegov položaj.

Vse navedeno pa tudi kaže, da tožena stranka ni ugovarjala

temelju zahtevka šele na zadnjem naroku dne 3.10.2002, kot

to meni pritožba, in tudi, da izvajanje dokazov, ki jih je

predlagal intervenient v svoji vlogi z dne 29.1.2001, ni

bilo nezakonito. Ker je tožena stranka že z vlogo z dne

15.2.2001 odobrila intervenientov ugovor deljene

odgovornosti in njegove v ta namen podane dokazne predloge,

so torej takšne trditve pritožbe neutemeljene.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve

v podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko

situacijo, glede na katero imata tožnika pravico navesti

dejstva in predlagati dokaze, pri čemer očitno pri tem misli

na nova dejstva in nove dokaze, saj mu je sicer obravnavanje

izvedenega dokaza z izvedencem sodišče dopustilo (upoštevalo

je podane pripombe na izvedensko mnenje in glede na to

izvedenca tudi dodatno zaslišalo) in torej ni kršilo določil

5. in 7. člena ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje so

udeleženci nesreče (tožnika in intervenient) zatrjevali vsak

svoje videnje poteka prometne nesreče. Tožnika sta že v

tožbi navedla, da je v zanj desnem ovinku voznik osebnega

avtomobila pripeljal po levem voznem pasu in s tem zaprl pot

tožniku, ki je zato, da bi se izognil trčenju, zapeljal na

sredo vozišča. Ob zaslišanju je tožnik dodal, da se je sprva

namenil s svojim motorjem skrajno desno, nato pa ocenil, da

bo vozilo lažje obvil, če se pomakne na sredino vozišča, ko

se je voznik J. Ž. premislil in sunkovito obrnil svoje vozilo proti

sredini vozišča in nato s svojo desno stranjo zadel desno stran

motorja. Njegovo izpovedbo je potrdila tudi tožnica. Intervenient je

nasprotno trdil, da je vozil pravilno po svojem desnem pasu, ko je

opazil motorista, ki je bil s kolesi na sredinski črti, položaj

njegovega telesa pa je bil tak, da je bil močno nagnjen na njegov

vozni pas in ga je zato zaznal, kot da bi vozil po njegovem voznem

pasu. Ker z zaviranjem trčenja ni mogel preprečiti, je sunkovito

zavil v levo. Sodišče je glede na različne navedbe in izpovedbo

udeležencev angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med

drugim zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo

udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V

takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje,

ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za

stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo

oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva

in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil

nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi morala tudi tožeča

stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti

vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz

spisa sodnika za prekrške. Ni namreč točna trditev pritožbe, da so

ugotovitve izvedenca v nasprotju z zapisnikom o ogledu kraja nesreče,

saj je izvedenec izhajal iz meritev (skice prometne nesreče) in slik,

ki jih je opravila postaja prometne policije, ki so identične tistim

v spisu sodnika za prekrške. Njegove ugotovitve so s temi podatki

skladne, ne ujema pa se njegov zaključek z navedbami v predlogu za

uvedbo postopka o prekršku, torej gre za neskladje med zaključki

izvedenca in zaključki policistov, ki o podali predlog. Tako se

ponovno izkaže, da ni šlo za situacijo, ki bi stranko opravičevala do

navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, ker teh brez

svoje krivde ni mogla navesti in predlagati že prej, vprašanje,

katere zaključke sprejeti v takem primeru, pa sodi na področje

dokazne ocene in izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice

in zato prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli.

Prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih

dokazov tako prihaja v nasprotje z načelom materialne

resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli sta sicer

temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno

in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna

maksima iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z

zakonom, se zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more

sklicevati na kršenje tistih načel, ki jih eventualna

maksima sama po sebi omejuje. Prekluzija nastopi ne glede na

to, ali stranka izkoristi svojo procesno pravico in navede

vsa relevantna dejstva in ponudi relevantne dokaze ali ne.

Zato tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče zaradi

ugotovitve, ali je v vozilo intervenienta trčil tudi

motorist B., tega zaslišati kljub temu, da je bil dokaz z zaslišanjem

priče predlagan prepozno. Zaključke o tem dejstvu je zato sodišče

prve stopnje pravilno napravilo na podlagi pravočasno predlaganih in

izvedenih dokazov. Na podlagi teh je zaključilo, da do trčenja ni

prišlo. Takšna ugotovitev ne predstavlja bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero

očitno meri pritožnik s trditvijo, da je v nasprotju z listinami iz

spisa sodnika za prekrške. Sodišče prve stopnje je namreč pregledalo

ta spis vključno z zapisniki o izpovedbah udeležencev prometne

nesreče. Skupaj z izvedenimi dokazi v tem postopku pa je v skladu z

določilom 8. člena ZPP zaključilo, da do trčenja ni prišlo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v pritožbi

uveljavljene procesne kršitve niso podane, prav tako pa tudi

ne tiste iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba obširno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve

stopnje in poleg zmotnega zatrjuje tudi nepopolno

ugotovljeno dejansko stanje. Na očitke o nepopolno

ugotovljenem dejanskem stanju daje v pretežni meri odgovor

že dosedanja obrazložitev glede zatrjevanih procesnih

kršitev in posledicah eventualne maksime. Dodati je treba le

še, da sme po 2. odstavku 7. člena ZPP sodišče ugotoviti

dejstva, ki jih stranke niso navajale, in predlagati dokaze,

ki jih stranke niso predlagale, le, če izhaja iz obravnave

in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z

zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati (3. odstavek

3. člena ZPP). Stranke so torej tiste, ki morajo navesti vsa dejstva,

na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se

ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Pritožba torej zmotno meni, da bi moralo sodišče samo izvesti dokaz z

izvedencem sodnomedicinske stroke zaradi ugotovitve vpliva alkohola v

krvi intervenienta na njegovo vožnjo. Ker tožeča stranka takšnega

dokaznega predloga ni ponudila, ga sodišče glede na citirana določila

ZPP tudi ni moglo izvesti, saj ne gre za situacijo iz 2. odstavka 7.

člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Njene trditve o iz

strokovne literature in izkušenj znanem učinku alkohola na voznika,

njegovo zaznavanje in reagiranje pa ostajajo na splošni ravni in

torej neupoštevne za konkreten primer, sicer pa je nekatere

določnejše trditve o vplivu alkohola na vožnjo intervenienta tožnik

prvič podal šele v pritožbi. Glede na prepoved pritožbenih novot (1.

odstavek 337. člena ZPP) pritožbenemu sodišču na te trditve posebej

ni treba odgovarjati.

Sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni

sodišča prve stopnje in sodi, da je v sodbi prve stopnje

dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pritožba sodišču prve

stopnje na večih mestih očita, da je nekritično sprejelo

mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec je podal

svoj izvid in mnenje v skladu s pravili stroke. Tožeča

stranka je njegovemu mnenju oporekala zato, ker se zaključki

izvedenca o poteku prometne nesreče ne skladajo z njenimi

trditvami, kar pa ni razlog za postavitev novega izvedenca

(3. odstavek 254. člena ZPP). Citati iz izvedenčeve

izpovedbe, ki jih povzema pritožba, so njegov odgovor na

vprašanja tožnika, ki pa so izhajala iz povsem drugih

izhodišč kot izvedenec. Ugotovitve izvedenca pa nasprotno

upoštevajo podatke konkretnega primera, torej izmere, skice

in fotografije policistov, ki so, kot že rečeno, identične

tistim v spisu sodnika za prekrške. Na podlagi teh je

izvedenec opravil izračun hitrosti obeh udeležencev prometne

nesreče. Glede na objektivne podatke, s katerimi je

razpolagal (zlasti poškodb osebnega osebnega vozila in

motornega kolesa ter dolžine drsenja motornega kolesa), je

sodišče prve stopnje pravilno sprejelo njegovo ugotovitev,

da je tožnik v času trčenja vozil okrog 106 km/h in ni

sledilo tožnikovi izpovedbi, da je vozil v okviru

predpisane, saj naj bi že predhodno peljal mimo radarske

kontrole, pričakoval pa je še kakšno. Izvedenec je nadalje

glede na poškodbe ugotovil tudi način trčenja in gibanje

obeh vozil pred in po trčenju. Na podlagi tega je zaključil,

da je tožnik pri izteku svojega predhodno desnega ovinka

prešel na levo stran vozišča. Res, da na vožnjo tožnika ni

mogoče sklepati na podlagi tega, kako ovinek prevozijo drugi

motoristi, vendar pa je izvedenec ta svoja opažnja navedel

zgolj v potrditev svojih zaključkov, ni pa mu bila vožnja

drugih motoristov izhodišče za njegove zaključke. Zato je

odveč opozorilo pritožbe, da so pomembne le konkretne

okoliščine o vožnji intervenienta in motoristov. Ravno

zaradi upoštevanja vseh konkretnih okoliščin primera pa se

tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže za neutemeljeno

trditev tožnika o tem, da je intervenient brez pravega

razloga v svoj desni ovinek pripeljal po levi strani

cestišča oziroma da taka njegova vožnja ni bila posledica

predhodnega reagiranja na tožnikovo vožnjo. Pritožba nadalje

trdi, da sodišče prve stopnje ni ocenilo neskladja, ki je v

tem, da je J. Ž. izpovedal, da je tožnik vozil ob sredinski črti,

izvedenec zapisal, da je Ž. najverjetneje opazil voznika motornega

kolesa nasproti na svojem smernem vozišču, na obravnavi pa izpovedal,

da meni, da je motorist pripeljal po svoji levi. Vendar pa se ob

upoštevanju navedbe in izpovedbe intervenienta, da je bil tožnik pri

vožnji povsem nagnjen na njegov vozni pas in ga je zato zaznal, kot

da vozi po njegovem voznem pasu, ter da bi, če ne bi odreagiral,

prišlo do čelnega trčenja na njegovem voznem pasu, izkaže, da med

navedbami in izpovedbo intervenienta ter ugotovitvami izvedenca ni

razhajanj, ki jih prikazuje pritožba. V pritožbi se tožnik sprašuje,

zakaj bi se moral motorist B. izogibati in zaleteti v travnati breg

na svoji desni strani, če je J. Ž. res vozil po svoji desni. Ni

sporno, da je intervenient zavil na svojo levo stran. Nenazadnje se

je po ugotovitvah izvedenca osebni avtomobil v trenutku trčenja s

prednjim desnim kolesom nahajal prav na sredini vozišča (vozilo pa na

levem voznem pasu). Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da je

motorist B. vozil za tožnikom in da je intervenient odreagiral na

vožnjo prvega od motoristov, to je tožnika. Trditev, da se je moral

tudi B. izogibati nepravilni vožnji intervenienta, zato ni

sprejemljiva.

Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da je primarno nevarno prometno situacijo

povzročil tožnik, intervenientovo zavitje na nasprotni vozni

pas pa je bila posledica reakcije na tožnikovo vožnjo. Pri

tem je tudi pravilno in logično pojasnilo, da sprejema

ugotovitve izvedenca kljub temu, da so drugačne od tistih,

ki so jih napravili policisti v predlogu za uvedbo postopka

za prekrške in s temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti

soglaša. Samo dejstvo, ki ga poudarja pritožba, da izvedenec

ni ugotovil tako sunkovitega zavijanja v levo, kot je

izpovedoval intervenient, pa ne vzbuja dvoma v dejanske

zaključke sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve

stopnje, da ni sprejemljiva varianta dogodka, kot jo

zatrjuje tožeča stranka, je torej pravilna. Oba tožnika sta

izpovedovala skladno in sodišče prve stopnje je tudi

obrazložilo, zakaj je ugotovilo drugačno dejansko stanje od

zatrjevanega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da

sodišče prve stopnje še posebej ni ocenilo izpovedbe tožnice

in ni obrazložilo, zakaj ji ne verjame.

Izvedenec je podal tudi mnenje o v bistvu hipni reakciji

udeležencev prometne nesreče na nastalo situacijo. Glede na

to, da sta se voznika zagledala na razdalji približno 115 m

oziroma približno 2,3 sekunde pred trčenjem, sta namreč oba

ravnala v časovni stiski. Sodišče prve stopnje je

zaključilo, da je intervenient odgovoren za nastanek škode v

višini 30 %, ker bi lahko reagiral tudi drugače, saj mu

motorno kolo ni v celoti zaprlo voznega pasu. Ni pa

utemeljen očitek pritožbe, da bi z ustreznim reagiranjem,

konkretno z zaviranjem in vožnjo po svoji strani vozišča, na

vsak način preprečil trčenje in do nevarne situacije sploh

ne bi prišlo. Nevarno situacijo je namreč s svojo vožnjo

povročil ravno tožnik, vožnja intervenienta pa je bila

reakcija na njegovo vožnjo. Ker se je intervenient odločil

za ne najbolj ustrezno reakcijo, je za škodo delno sam

odgovoren, po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev o

deležu njegove krivde materialnopravno povsem pravilna.

Pritožba na koncu poudarja, da je tožnik vesten in

neagresiven voznik z dolgoletnimi izkušnjami, na drugi

strani pa skuša intervenienta prikazati kot osebo, ki

zavlačuje postopek in kateremu sodišče naseda. Takšne

navedbe se ne tičejo konkretne odločitve in ne morejo

vplivati na odločitev o pritožbi, zato tudi ne terjajo

posebnega odgovora.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno

sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je tudi

utemeljenost pritožbenih stroškov odvisna od končnega uspeha

strank v postopku.

 


Zveza:

ZPP člen 5, 7, 199, 199/3, 200, 200/2, 286, 286/2, 5, 7, 199, 199/3, 200, 200/2, 286, 286/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTA5Mw==