VSL sodba I Cp 1429/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1429.2003 |
Evidenčna številka: | VSL51519 |
Datum odločbe: | 07.01.2004 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | neupravičena pridobitev - zastaranje - začetek teka zastaranja |
Jedro
Za zastaranje iz neupravičene pridobitve velja splošni zastaralni rok
iz 371. člena ZOR. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je
upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne
primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena
ZOR). V primeru vlaganja v tujo nepremičnino brez podlage (1.
odstavek 210. člena ZOR) ali glede na podlago, ki se ni uresničila
ali je pozneje odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR), je to od
trenutka premika premoženja, razen če obstajajo posebne okoliščine,
ki narekujejo drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka, kot
npr. v primeru vlaganja v času obstoja ekonomske skupnosti med osebo,
ki vlaga svoja sredstva, in lastnikom stvari, v katero so ta sredstva
vložena.
Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo terjatev uveljavljal že
zoper sedaj pokojno X in nadalje tudi, da se v zastaranje všteje čas,
ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363. člen ZOR). Sodišče
prve stopnje je s tem, da je štelo, da je do prehoda premoženja iz
sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v sfero okoriščanega (dedičev)
šele s smrtjo X napačno uporabilo določila ZOR o zastaranju.
Izrek
Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in
3. odstavek II. točke izreka sodbe) spremeni tako, da:
1. se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev tožnikove
terjatve do zapuščine M. Š. iz naslova vlaganj tudi v znesku
885.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 do
plačila;
2. je tožeča stranka dolžna v 15 dneh drugi toženki plačati
stroške pravdnega postopka v znesku 91.630,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2003 do plačila.
Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh drugi toženki plačati
80.725,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 7.1.2004 do plačila.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na
ugotovitev, da tožniku pripada na zapuščini M. Š. poleg zakonitega
dednega deleža še dodatno 1/3 deleža zapustnice na nepremičninah vl.
št. ... k.o. Bohinjska Srednja vas in se pri tej nepremičnini do 1/3
vpiše lastninska pravica na tožnika, kakor tudi da mu pripada denarna
terjatev na teh nepremičninah v znesku 50.000,00 DEM v tolarski
potivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju NLB d.d. Ljubljana na
dan plačila s pripadki in vsemi stranskimi pravicami, vključno z
vsemi pravicam iz izršilnega postopka I 191/95 pri Okrajnem sodišču v
Radovljici in s predlagano začasno odredbo prepovedi obremenitve in
odtujitve pri vl. št. ...k.o. Bohinjska Srednja vas (vse I. točka
izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe pa je ugotovilo terjatev
tožnika do zapuščine iz naslova njegovih vlaganj v znesku 885.945,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila, v
presežku, to je za 1.322.502 SIT in zakonske zamudne obresti od
celotne glavnice za čas od 10.10.1996 do 23.10.1996 pa je tožbeni
zahtevek zavrnilo. Toženkama je še naložilo, da tožniku nerazdelno
povrneta 273.132,70 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.
Zoper II. točko izreka sodbe (pravilno zoper njen ugodilni
del) se je prva toženka pravočasno pritožila iz vseh
pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o
pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vlaganja so bila
opravljena v letih 1979, 1985 in 1986, kar izhaja iz
izpovedbe zaslišanih prič, strank, predloženih računov in
dobavnic. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je
zastaran, saj bi ga tožnik lahko postavil v okviru
petletnega zastaralnega roka še za življenja pokojne M. Š.. Sporno je
stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči šele
od njene smrti, ko je dediščina prešla na dediče. V zastaralni rok se
je namreč všteval tudi čas, ki je potekel pri pravnih prednikih.
Zastarali rok je začel teči že z dnem, ko bi tožnik lahko zahteval iz
naslova neupravičene obogatitve svoja vlaganja od pokojne M. Š.. Če
je prišlo do neupravičene obogatitve, je bila ona neupravičeno
obogtena in ne toženki. V delu, da tožnikova vlaganja v nepremičnino
znašajo 885.945,00 SIT, pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko
stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožba
podrobneje navaja posamezne račune in dobavnice ter kdo je račune
plačal. To naj ne bi bil tožnik, prav tako pa naj tudi ne bi
financiral igradnje opornega zidu. M. Š. mu je vse plačala, zato od
nje ni zahteval ničesar za časa njenega življenja. Sporna je
odločitev o začetku teka obresti od prisojenega zneska - te bi morale
teči šele od dne, ko je s sodno odločbo ugotovljen temelj in višina
terjatve. Materialno pravo je nadalje zmotno uporabljeno tudi glede
stroškov postopka, tožena stranka pa jih je vsaj delno priglasila že
v samem odgovoru na tožbo. Prva toženka predlaga, da pritožbeno
sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek
zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni
odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba ne pove, v čem naj bi bil podan pritožben razlog
bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Njegov obstoj je
zato pritožbeno sodišče preverilo le glede tistih procesnih
kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti
po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Teh
kršitev ni ugotovilo.
Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s trditvijo pritožbe,
da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o vprašanju
zastaranja tožnikove terjatve. Gre za terjatev iz
neupravičene pridobitve in za njeno zastaranje velja splošni
zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih
razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tem sporu še
uporablja glede na končno določbo 1060. člena Obligacijskega
zakonika). Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno
odločilo o začetku teka tega roka. Zastaranje namreč začne
teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati
izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom
določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). V primeru vlaganja
v tujo nepremičnino brez podlage (1. odstavek 210. člena ZOR) ali
glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4.
odstavek 210. člena ZOR), je to od trenutka premika premoženja, razen
če obstajajo posebne okoliščine, ki narekujejo drugačno presojo
začetka teka zastaralnega roka, kot npr. v primeru vlaganja v času
obstoja ekonomske skupnosti med osebo, ki vlaga svoja sredstva, in
lastnikom stvari, v katero so ta sredstva vložena. Sodišče prve
stopnje je ugotovilo, da je tožnik brez podlage vlagal v nepremičnino
pokojne M. Š. v letih 1979, 1986, 1987 in 1988. Zastaranje njegove
terjatve za nadomestitev vrednosti dosežene koristi zaradi teh
vlaganj, je torej začelo teči že tedaj. Tožnik namreč ni trdil, da bi
obstajale kakršnekoli okoliščine (kot npr. prej omenjena ekonomska
skupnost), ki bi opravičevale zaključek o drugačnem začetku teka
zastaralnega roka. Glede na njegovo izpovedbo na naroku dne
13.6.2001, da je v domači hiši živel do 23.11.1989, pa je zastaralni
rok petih let potekel tudi, če bi med pokojno M. Š. in tožnikom
obstajala ekonomska skupnost, saj bi ta prenehala najkasneje z
njegovo odselitvijo. Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo
terjatev uveljavljal že zoper M. Š. in nadalje tudi, da se v
zastaranje všteje čas, ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363.
člen ZOR). Petletni zastaralni rok je tako upoštevajoč tudi ta, za
tožnika najugodnejši datum, do vložite tožbe v letu 1997 že pretekel.
Sodišče prve stopnje je torej s tem, da je štelo, da je do
prehoda premoženja iz sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v
sfero okoriščanega (dedičev) šele s smrtjo M. Š., napačno uporabilo
materialno pravo (že navedena določila ZOR o zastaranju). Pritožbeno
sodišče je zato pritožbi prve toženke ugodilo in na podlagi 4. točke
358. člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni
zahtevek zavrnilo tudi za znesek 885.945,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila. Ker tožnik
uveljavlja terjatev do zapuščine M. Š. in ker imata toženki kot njeni
dedinji v postopku položaj enotnih sospornikov (196. člen ZPP), se
učinek pritožbe prve toženke in spremenjene sodbe razteza tudi na
drugo toženko. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je
ugovor zastaranja prve toženke utemeljen, pa mu na preostale
pritožbene trditve ni bilo treba posebej odgovarjati, saj na
odločitev ne morejo imeti vpliva.
Sprememba sodbe na pritožbeni stopnji je narekovala tudi
spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka
(2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je druga toženka res
priglasila v odgovoru na tožbo in tako ti stroški prestavljajo
stroške njegove sestave (700 točk) in DDV, ne pa tudi sodne takse,
saj druga toženka te ni plačala, pravica zahtevati njeno plačilo pa
je že zastarala (1.odstavek 9. člena Zakona o sodnih taksah). Tožnik
je tako dolžan prvi toženki povrniti skupno 91.630,00 SIT stroškov
postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z njegovo zahtevo
skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve
stopnje. O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče
odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom
154. člena ZPP. Te stroške pa predstavljajo stroški sestave pritožbe
(375 točk), 20% DDV, 2% materialnih stroškov in sodna taksa za
pritožbo (30.400,00 SIT).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009