VSL sodba I Cp 329/2003

Jedro

Glede na to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da

se zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto. Tudi višina

pogodbenih in pogodbenih zamudnih obresti, ki je vtoževana glede na

sklenjeno posojilno pogodbo, glede na veljavno avstrijsko pravo, ki

pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti ne omejuje, brez

relevantnih ugovorov dolžnika (pritožnika) vzdrži preizkus sodbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (glede odločitve proti drugotoženi stranki T. K.) potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede prvega toženca izdalo zamudno sodbo,

zoper drugega toženca pa sodbo; z enotnim izrekom je ugodilo

tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožeči stranki

plačati 6.838,51 EUR z 12% obrestmi in 5% nadaljnjimi zamudnimi

obrestmi od 30.6.1995 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške v

višini 149.117,44 SIT v 15. dneh.

Zoper sodbo, ki se nanaša nanj, se je drugi toženec pravočasno

pritožil. Navaja, da sta se prvi toženec in direktor tožeče stranke

sama dogovorila za kredit, ki je bil na podlagi takega osebnega

poznanstva prvemu tožencu tudi dan, sam pritožnik pa s kreditom nima

nič in je tožeča stranka sama odgovorna za neodplačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikova obveznost temelji na (neizpodbijani) pogodbi o poroštvu,

sklenjeni med tožečo stranko in pritožnikom v Šentjakobu v Avstriji

dne 18.12.1991. S to pogodbo se je pritožnik zavezal kot porok in

dolžnik v smislu določila 1357 ABGB (Allgemeines Beurgerliches

Gesetzbuch) za zavarovanje posojila po pogodbi med tožečo stranko in

prvotožencem po posojilni pogodbi z dne 18.12.1991. Glede na določilo

19. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Ur. l. RS

56/1999) se kot pravo, ki ga je potrebno uporabiti v razmerju z

mednarodnim elementom (ena od strank je tuja pravna oseba),

prvenstveno uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, kar je razbrati

iz izrecne izjave volje ali pa iz pogodbenih določil ali dugih

okoliščin. Po določbi 27. čl. ZMZPP se za akcesorni posel -

poroštveno pogodbo - uporabi pravo, ki velja za glavni posel, če

drugače ni določeno. Pogodbeni stranki, sedaj stranki pravdnega

postopka, nista podali izrecne izjave volje, katero pravo naj se za

njuno razmerje uporabi, vendar pa iz pogodbenih določil, ki se

izrecno sklicujejo na avstrijsko pravo (ABGB), sledi, da je za

presojo spornega razmerja potrebno uporabiti tuje - avstrijsko pravo.

Ureditev po njem pa je glede poroštvene obveznosti enaka ureditvi

poroštva po slovenskih predpisih, ki so veljali v času nastanka

obveznosti (Zakon o obligacijskih razmerjih), zato je odločitev

sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določila 1. odst. 997. čl.

ZOR, vseeno pravilna. Poroštvo je oblika (osebnega) zavarovanja, s

katero porok prevzame zavezo, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če

ta tega ne stori. Če je porok zavezan tudi kot dolžnik, ima upnik

izbiro, od koga (glavnega dolžnika ali poroka kot dolžnika) terja

izpolnitev obveznosti. Veljavnosti s strani tožeče stranke

predloženih posojilnih in poroštvenih pogodb toženec ni izpodbijal

niti ni navajal kakšnih drugih pravnorelevantnih ugovorov (nenastale,

ugasle, nasprotne ali odložne pravice), zato s pritožbeno navedbo, da

posojila ni prejel on, pač pa prvi toženec, ne more uspeti. Zavezal

se je kot porok za tujo obveznost, pa tudi kot dolžnik, s čimer je

tuja obveznost postala njegova lastna. Pritožbeno sodišče je

izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru preikusa po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku). Glede na

to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da se

zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto (ni razloga za

zaščito domače valute), tudi višina pogodbenih in pogodbenih zamudnih

obresti, ki je vtoževana, pa glede na to, da v času izdaje

izpodbijane sodbe že veljavni Zinsenrechts-Aenderugsgesetz (ZinsRAEG,

BGB1 I Nr 118/2002) pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti po

ABGB ne omejuje, brez kakršnihkoli relevantnih ugovorov pritožnika

vzdrži preizkus sodbe.

Ker pritožba ni utemeljena, razlogi, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi niso podani, je bilo potrebno

pritožbo zavrniti in izpodbjano sodbo sodišča prve stopnje (glede

pritožnika) potrditi (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009