VSL sklep I Cp 2145/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.2145.2003 |
Evidenčna številka: | VSL51512 |
Datum odločbe: | 25.02.2004 |
Področje: | DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV |
Institut: | zamudna sodba - začasna odredba |
Jedro
Da sodišče lahko omeji razpolaganje s premoženjem prve toženke, mora
tožeča stranka izkazati tudi verjetnost obstoja (nedenarne)
terjatve, ki je izražena v tožbenem zahtevku v tej pravdi, torej da
sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne pa v ločeno
premoženje prvotoženke, kot to izhaja iz podatkov zemljiške knjige.
Le navedeni izkaz verjetnosti lahko pogojuje (ob izpolnjenosti tudi
ene od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in
zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) poseg v premoženje prve toženke s
predlagano začasno odredbo.
Izrek
Pritožbama se ugodi, izpodbijana zamudna sodba in sklep se
razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za
končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je
nepremičnina - stanovanjska stavba, stoječa na parc. št. 2931/2, vl.
št. ... k.o. Domžale skupna lastnina tožencev in da znaša delež
vsakega od tožencev na skupnem premoženju 1/2. Hkrati je tožencema
naložilo, da tožnici plačata njene pravdne stroške v višini 21.200,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 dalje. Z začasno
odredbo pa je sodišče prve stopnje prepovedalo prvi toženki
obremenitev in odsvojitev omenjene nepremičnine z zaznambo prepovedi
v zemljiški knjigi.
Prva toženka je proti takšnima odločitvama vložila
pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbena
razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter
zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo
izpodbijane sodbe in sklepa o začasni odredbi tako, da se
tožbeni zahtevek oz. predlog zavrneta, podrejeno pa njuno
razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo
sojenje. Navaja, da tožba prvotoženki še do danes ni bila
vročena, prav tako pa tudi ni bila priložena sodbi tako, da
bi se prvotoženka lahko z njeno vsebino seznanila. Gre za
bistveno kršitev načela kontradiktornosti pravdnega postopka
pa tudi za neizpolnjevanje temeljnega pogoja po 318. členu
ZPP. Iz priložene kopije osebne izkaznice za toženko izhaja,
da ima stalno prebivališče na naslovu Domžale, Karantanska
cesta 1. V sodbi pa je naveden drug naslov in sicer
Bistriška ulica 12, Domžale. Izpodbijana sodba je tudi v
celoti neobrazložena, saj toženka ne ve, s katerimi dokazi
je sodišče razpolagalo ob njeni izdaji, katere dokaze je
tožeča stranka predložila in katera so splošno znana
dejstva. Vsekakor pa iz priloženega zemljiškoknjižnega
izpiska za nepremičnino izhaja, da je ta v lasti toženke, ki
je lastninsko pravico na njej pridobila na podlagi darilne
pogodbe. Tožba je tako nesklepčna. Nezakonita je tudi
začasna odredba, pri čemer je bistveno, da ni izkazan prvi
in temeljni pogoj za njeno izdajo, to je verjetno izkazen
obstoj terjatve. Omenjena nepremičnina je posebno premoženje
toženke in ne gre za skupno premoženje toženih strank.
Pritožbi sta utemeljeni.
Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni
posebni, z zakonom predpisani pogoji (318. člen Zakona o
pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče izda sodbo,
s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena
stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne
odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi
stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre zahtevek
s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja
utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v
tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek
niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča
stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izhodišče
zamudne sodbe je torej pasivnost toženca, ki po sistemu
afirmativne litiskontenstacije vzpostavlja domnevo, da
toženec priznava tožnikove dejanske navedbe. Domnevo o
priznanju dejstev je torej mogoče graditi le na
predpostavki, da je toženec seznanjen z tožbo. Toženka s
pritožbeno trditvijo, da od sodišča tožbe nikoli ni prejela
zatrjuje prav odsotnost predpostavke iz 1. alineje 1.
odstavka 318. člena ZPP. Ne glede na pritožbeno trditev
toženke, da sploh ne biva na naslovu, na katerega je bila
vročana tožba in kar izkazuje z fotokopijo svoje osebne
izkaznice pa iz listin v spisu izhaja tudi, da postopek
vročanja tožbe tudi ni potekal pravilno. Iz podatkov v spisu
oz. vročevalčevega zapisa na vročilnici namreč ne izhaja, da
je vročevalec postopal po 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP
in toženki pustil obvestilo naj bo določen dan v svojem
stanovanju, enemu od odraslih članov njenega gospodinjstva
ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP
oz. da je sporočilo pustil v hišnem ali izpostavljenem
predalčniku ali na vratih, ker vročitev na prej navedeni
način ni bila mogoča. Iz navedenih razlogov zato ni mogoče
šteti, da je bila izpolnjena predpostavka za izdajo zamudne
sodbe iz 1. alineje 1. odstavka 318. člena ZPP.
Prav tako pa je treba pritrditi tudi pritožbenemu očitku o
neobrazloženosti izpodbijane zamudne sodbe. Iz nje namreč ni
mogoče ugotoviti niti katere tožbene navedbe so tiste, za
katere je sodišče štelo, da predstavljajo dejansko podlago
za ugoditev tožbenemu zahtevku, niti katero pravno podlago
je sodišče uporabilo. Izpodbijana sodba zato tudi ne vsebuje
subsumpcijskega sklepa (prim. odločba Ustavnega sodišča opr.
št. UP-201/01 z dne 6.11.2003), oziroma, da utemeljenost
tožbenega zahtevka tožeče stranke izhaja iz dejstev, ki so
navedena v tožbi. Pri takšnem poskusu subsumiranja pa bi
sodišče prve stopnje tudi nujno naletelo na vprašanje
sklepčnosti tožbe, kot pravilno opozarja prva toženka v
svoji pritožbi. Tožeča stranka namreč v tožbi navaja, da je
v zemljiški knjigi kot lastnica sporne nepremičnine vpisana
le prvotoženka. Zaključek, da naj bi šlo za skupno
premoženje oz., da se je spremenila pravna pripadnost
nepremičnine, pa gradi le na trditvi, da je drugi toženec v
obravnavano nepremičnino vložil sredstva, pridobljena s
pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 5571791/8-281/34 z dne
26.9.1990 od LB, d.d., Podružnica Kamnik. Le takšna
okoliščina pa še ne pogojuje omenjene spremembe. Po
opravljenih vročitvah tožba obema tožencema, bo sodišče prve
stopnje moralo presoditi to vprašanje. Glede na navedeno
prvotožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev
določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki
je pogojevala razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in
vrnitev zadeve istemu sodišču v nov postopek (1. točka 354.
člena ZPP). Toženca sta v sporu, ki se tiče njunega skupnega
premoženja nujna sospornika. Zaradi narave pravnega razmerja
med njima se torej spor lahko reši samo na enak način za
oba. Ker sta enotna pravdna stranka se zato učinek pritožbe,
ki jo je vložila prvotoženka razteza tudi na drugega toženca
(196. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v celoti
razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo.
Utemeljena pa je tudi toženkina pritožba zoper začasno
odredbo. Tožeča stranka zahteva zavarovanje terjatve v
znesku 592.335,40 SIT, torej terjatve, za katero že ima
izvršilni naslov kot navaja v tožbi. Zavarovanje terjatve,
ki jo ima proti drugemu tožencu zahteva z omejitvijo
razpolaganja s premoženjem, ki je v lasti prve toženke, ki
pa ni dolžnica iz obveznosti na plačilo omenjenega denarnega
zneska. Legitimacijo druge toženke v postopku zavarovanja
tožeča stranka temelji na tožbenih trditvah v tej pravdi oz.
na ugotovitvenem zahtevku da omenjena nepremičnina, ki je v
lasti drugotoženke dejansko sodi v skupno premoženje obeh
tožencev in zahtevku za določitv deležev na njem (1.
odstavek 57. člena ZZZDR). Smoter predlagane začasne odredbe
je zavarovalen: v izvršilnem postopku za realizacijo denarne
terjatve v znesku 592.335,40 SIT zagotoviti predmet izvršbe
- delež na skupnem premoženju (2. odstavek 57. člena ZZZDR).
Da sodišče lahko omeji razpolaganje s premoženjem prve
toženke, mora tožeča stranka izkazati tudi verjetnost
obstoja (nedenarne) terjatve, ki je izražena v prej
navedenem tožbenem zahtevku v tej pravdi, torej da sporna
nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne pa v ločeno
premoženje prvotoženke, kot to izhaja iz podatkov zemljiške
knjige. Le navedeni izkaz verjetnosti lahko pogojuje (ob
izpolnjenosti tudi ene od predpostavk iz 2. odstavka 272.
člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ)
poseg v premoženje prve toženke s predlagano začasno
odredbo. Sodišče prve stopnje zato ni pravilno uporabilo
določb ZIZ, ki se nanašajo na začasno odredbo, ko je
ugotavljalo le verjetnost obstoja denarne terjatve v znesku
592.335,40 SIT. Izpodbijani sklep o začasni odredbi je bilo
zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov
postopek (3. točka 365. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009