VSL sklep III Cp 257/2005

Jedro

Družbenik, ki izpodbija domnevo iz 4. odstavka 27. člena ZFPPod in

uveljavlja svojo pasivnost, mora dokazati, da je storil vse, kar bi

lahko, da bi poplačal terjatev upnika, sicer odgovarja za obveznosti

izbrisane družbe. Dolžnica, ki je sodelovala pri nastanku obveznosti

in je vedela, da obveznosti niso poravnane, obenem pa se je zavedala

svojega (50%) solastništva v gospodarski družbi tega ni dokazala,

zato odgovarja za obveznosti izbrisane gospodarske družbe.

 

Izrek

1.Pritožbi zoper sklep z dne 06.10.2003 se zavrneta in se sklep

sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

2.Pritožba dolžnice zoper I. točko sklepa z dne 16.11.2004 se zavrže,

v preostalem pa zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v

razmerju do druge dolžnice potrdi.

3.Dolžnica sama krije pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper

sklep z dne 16.11.2004.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 06.10.2003, opr.

št. In 2003/00192-6, odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom z

dne 07.10.1997, opr. št. Ig 97/01373, ki je postal pravnomočen

22.11.1997, nadaljuje zoper družbenika Z.T. in M.T. (1. točka

izreka). V 2. točki je odločilo o nadaljevanju izvršbe z rubežem

sredstev na računih dolžnikov ter z rubežem njunih premičnin, v 3.

točki pa zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na nepremičnino.

Zoper izdani sklep sta dolžnika vložila ugovora.

Dolžnica je v ugovoru, ki ga je vložila po svoji pooblaščenki,

navedla, da je potekel enoletni prekluzivni rok, saj je bila družba S

d.o.o. izbrisana 28.09.2001, sklep o izbrisu pa je bil objavljen

29.10.2001, zato je predlog, vložen 20.03.2003, prepozen. V

nadaljevanju je navajala razloge, s katerimi je utemeljevala svojo

pasivnost v izbrisani družbi.

Dolžnik pa je v svojem ugovoru navedel, da je po njegovem mnenju

upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z družbenikoma prepozen, saj

je iztekel enoletni rok, ki ga določa Zakon o finančnem poslovanju

podjetij, ne glede na zadržanje, do katerega je prišlo zaradi

odločanja Ustavnega sodišča. V nadaljevanju je dolžnik navajal

razloge, s katerimi je utemeljeval svojo pasivnost v izbrisani

družbi.

Sodišče prve stopnje je o obeh ugovorih odločilo s sklepom z dne

16.11.2004, opr. št. In 2003/00192-43, in sicer je oba ugovora

zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo še, da je dolžnikov naslov X,

dolžničin pa Y (točka I izreka), upnikove nadaljnje stroške odmerilo

na 313.744,60 SIT (točka III izreka) ter odločilo, da dolžnica sama

nosi stroške v zvezi z vloženim ugovorom (točka IV izreka).

Zoper izdani sklep je pritožbo po svoji pooblaščenki vložila zgolj

dolžnica, in sicer navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve

stopnje kar nekaj kršitev določb izvršilnega in pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je naslov dolžnice vseskozi

napačen in da se pravilni naslov glasi Y, zato ga je s sklepom tudi

popravilo, vendar pa sodišče v naraciji sklepa samo uporablja napačen

naslov. Nadalje navaja, da je iz spisa razvidno, da je sodišče več

kot 7 mesecev zadrževalo odgovor na dolžničin ugovor, ki ga je vložil

upnik, dolžnici pa ga je vročilo šele na naroku samem, skupaj s

ostalimi listinami. Dolžnica je na naroku prosila za rok, vendar je

sodišče to gladko zavrnilo in sprejelo sklep, da se vsi predlagani

dokazi zavrnejo kot prepozni, pri čemer je sodišče samo zakrivilo

nastalo situacijo, saj dolžnica ni mogla vedeti, na kaj se bo upnik

skliceval, listin, na katere se je sklicevalo sodišče, pa ni nikoli

prejela. Dolžnica je šele iz te vloge videla, na katere listine se

opira izvršilni predlog in je takoj tudi podala ugovor, da je bila

menica vnovčena pet mesecev pred zapadlostjo. Nadalje navaja, da je

sodišče prve stopnje poenotilo status obeh dolžnikov, čeprav sta

statusa bistveno drugačna. Dolžnik je tisti, ki je v družbi prevzel

oblast, tisti, ki je spremenil žig družbe, tisti, ki je izločil

dolžnico kot podpisnico finančnih dokumentov, tisti, ki je vrgel

dolžnico iz službe in ji zaklenil vrata, in tisti, ki ji je odpovedal

delovno razmerje. Dolžnica se sprašuje, kaj drugega bi še lahko

storila, sodišče prve stopnje pa ji očita, da bi se lahko na drug

način pojavila v družbi in kot pogodbena delavka nadaljevala z delom.

Ko je dolžnica podpisala pogodbi, je imela natančno finančno

konstrukcijo, saj se je s finančnim direktorjem upnika in finančno

direktorico Ž dogovorila za odstop terjatev z namenom poplačila

obveznosti. Kaj se je v družbi dogajalo kasneje, pa ne ve, predvideva

le, da je dolžnik dogovor preklical. Sodišče prve stopnje je

ignoriralo vse dolžničine trditve. Finančna kartica poslovanja bi

dokazala, da so bile vse obveznosti, dokler je dolžnica delala v

družbi, poravnane, medtem ko je dolžnik vse premoženje obdržal in

ustanovil svojo "by-pass" družbo, na katero je prenesel celotno

aktivo. Navaja še, da je sodišče prve stopnje naklonjeno obravnavalo

ugovor zamude enoletnega roka, saj je upnik s predlogom zamudil vse

roke. Dolžnica prosi za oprostitev plačila sodnih taks, pritožbenemu

sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep

spremeni tako, da sklep o izvršbi zoper njo razveljavi v celoti ter

postopek zoper njo ustavi, upniku pa naloži v plačilo vse stroške

postopka.

Pritožba dolžnice zoper točko I sklepa z dne 16.11.2004 ni dovoljena,

v preostalem pa so njena pritožba zoper sklep z dne 16.11.2004 ter

pritožbi obeh dolžnikov zoper sklep z dne 06.10.2003 neutemeljene.

O pritožbah zoper sklep z dne 06.10.2003:

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s

sklepom z dne 06.10.2003 (sicer pravilno v dveh ločenih točkah

izreka) odločilo o nadaljevanju izvršbe z družbenikoma prvotnega

upnika ter o dovolitvi izvršbe s predlaganimi izvršilnimi sredstvi,

vendar je zapisalo napačen pravi pouk, in sicer da je pravno sredstvo

zoper obe točki ugovor. Sklep o nadaljevanju izvršbe z družbenikom

izbrisane družbe izda sodišče na podlagi 3. odstavka 208. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno

prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona

o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi

spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ), zoper tak sklep pa

je dovoljena pritožba (1. odstavek 363. člena ZPP), in ne ugovor, kot

je dolžnika napačno poučilo prvostopenjsko sodišče. Ker sta dolžnika

v svojih "ugovorih" navajala tako razloge, s katerimi izpodbijata

odločitev prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju postopka zoper

njiju in jih je pritožbeno sodišče uvodoma povzelo, kot tudi "prave"

ugovorne razloge, je bilo njuna ugovora v delu, kjer izpodbijata

odločitev o nadaljevanju, treba obravnavati kot pritožbo. V pravdnem

postopku se vloge strank namreč vedno presojajo po njihovi vsebini.

V skladu z določbo 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem

poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54/99, s kasnejšimi spremembami

in dopolnitvami, v nadaljevanju ZFPPod) v povezavi s 1. in 2.

odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št.

30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD)

se postopek lahko nadaljuje zoper družbenike izbrisane gospodarske

družbe, vendar lahko upniki v skladu z določbo 2. odstavka 394. člena

ZGD uveljavljajo terjatev do družbenikov (le) v enem letu po objavi

izbrisa družbe iz sodnega registra. Dolžnika v svoji pritožbah

očitata sodišču prve stopnje, da je dovolilo nadaljevanje, čeprav je

upnik zamudil enoletni prekluzivni rok, v katerem lahko predlaga

nadaljevanje. Pritožbeni očitek dolžnikov ni utemeljen. Iz podatkov v

spisu izhaja, da je upnik prvi predlog za nadaljevanje postopka z

družbenikoma vložil v (priloženem) spisu Ig 97/01373, kjer je tekel

izvršilni postopek zoper prvotnega dolžnika - družbo S d.o.o., že dne

06.06.2002, nato pa še drugi predlog dne 19.03.2003 (list. št. 1 v

spisu In 03/00192). Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra (od

tega dne dalje namreč teče enoletni rok, v katerem mora upnik

predlagati nadaljevanje) je bil v Uradnem listu objavljen dne

29.10.2001 (glej Uradni list RS, št. 85/2001, str. 6564). Upnikov

predlog za nadaljevanje z dne 06.06.2002 je torej nedvomno

pravočasen, pravočasen pa je tudi predlog z dne 19.03.2003, in sicer

zato, ker je Ustavno sodišče tek enoletnega roka (s sprejetjem sklepa

o začasnem zadržanju izvrševanja 3. poglavja ZFPPod) prekinilo (sklep

Ustavnega sodišča z dne 23.05.2002, opr. št. U-I-135/00). Tek

enoletnega roka je bil tako prekinjen od objave citiranega sklepa v

Uradnem listu (št. 50/2002), tj. od 07.06.2002, do objave odločbe o

oceni ustavnosti (z dne 09.10.2002, opr. št. U-I-135/00) v Uradnem

listu (št. 91/2002), tj. do dne 04.11.2002. Zadržanje teka enoletnega

roka v navedenem obdobju pa pomeni, da je tudi upnikov predlog,

vložen 19.03.2003, pravočasen. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da

so izpolnjeni vsi pogoji za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika

prvotnega dolžnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnikov zoper 1. točko sklepa z

dne 06.10.2003 v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu

potrdilo.

O stroških, ki jih je priglasila dolžnica, ni bilo treba odločati,

ker je o tem že odločilo sodišče prve stopnje (točka IV izreka sklepa

z dne 16.11.2004), ko je obravnavalo ugovorne navedbe iz iste

dolžničine vloge.

O pritožbi zoper sklep z dne 16.11.2004:

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi pravilnih naslovov obeh

dolžnikov izdalo (sicer nepotreben) sklep, ki ga sedaj s pritožbo

izpodbija dolžnica. Zoper tak sklep, ki po svoji naravi niti ni sklep

oziroma sodna odločba, saj sodišče ni o ničemer odločilo (128. člen

ZPP), temveč le ugotovilo njen pravilni naslov, pa dolžnica nima

pravnega interesa za vložitev pritožbe, zato jo je pritožbeno sodišče

v tem obsegu na podlagi določbe 1. točke 365. člena v zvezi s 3.

odstavkom 343. člena ZPP zavrglo.

Dolžnica v pritožbi sodišču prve stopnje (smiselno) očita kršitev 8.

točke 2. odstavka 339. člena ZZP, saj trdi, da ji sodišče ni

(pravočasno) vročalo upnikovega odgovora na njen ugovor, da ji ni

dalo primernega časa za pripravo odgovora na to upnikovo vlogo ter da

ni bila seznanjena, na podlagi katerih listin je upnik predlagal

izvršbo, zato ni mogla (pred tem) navesti ustreznih trditev in

predlagati relevantnih dokazov, vse kasnejše navedbe in dokaze pa je

sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za prekluzijo. Pritožbeno

sodišče ocenjuje, da očitane kršitve niso podane.

V zvezi z vročanjem upnikovega odgovora na dolžničin ugovor je treba

najprej pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da ZIZ ne

predvideva odgovora dolžnika na upnikov odgovor. Tudi sicer pa po

oceni pritožbenega sodišče ni prišlo do kršitve načela

kontradiktornosti v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč narok o

ugovoru prekinilo in dolžnici omogočilo, da se je seznanila z

upnikovim odgovorom (sklep na list. št. 66), nato je dolžnico

zaslišalo, ob zaključku pa je sodišče strankama dodelilo še dodatni

osemdnevni rok, v katerem bi se stranki lahko pisno opredelili v

zvezi z vlogami in dokazi, prejetimi na naroku (zadnji odstavek

zapisnika, list. št. 72). Glede predlaganih, a neizvedenih dokazov je

treba prav tako pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da jih je

bilo zavrniti iz razloga, ker so bili podani prepozni, ob čemer

stranki nista pojasnili razlogov, da teh dokazov nista mogli

predlagati prej (1. odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da dokazni predlogi niso

niti bili ustrezno substancirani - stranka je dolžna namreč natačno

opredeliti, katera dejstva dokazuje s posameznimi predlaganimi

dokazi, česar pa dolžnica ni storila. Le glede izvedbe dokaza z

vpogledom v finančno kartico poslovanja dolžnica navaja (pa še to

šele v pritožbi), da bi dokazala, da so bile vse obveznosti, dokler

je dolžnica delala v družbi, poravnane. Četudi pa bi bil tak

substanciran dokazni predlog podan pravočasno, pa bi ga bilo po oceni

pritožbenega sodišča treba zavrniti iz razloga, ker se z njim

dokazuje za obravnavano zadevo nerelevantna dejstva: dolžničino

vestno plačevanje obveznosti družbe v obdobju, ki ni predmet tega

postopka, ne more vpivati na ugotavljanje njene pasivnosti. V zvezi z

listinami, za katere dolžnica v pritožbi trdi, da ji niso bile nikdar

vročene, pa pritožbeno sodišče glede na podatke v spisu ugotavlja

naslednje: vse listine so bile dolžnici vročene skupaj z upnikovim

odgovorom na ugovor na samem naroku, dolžnici pa je bil dodeljen (kot

že omenjeno) dodatni osemdnevni rok, v katerem bi se lahko do teh

navedb opredelila. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje izvedlo

pravočasno predlagane dolžničine dokaze, med drugim z njenim

zaslišanjem, s katerim je dolžnica oporekala trditvam in dokazom

upnika. V zvezi z listinami, na podlagi katerih je upnik sprožil

predmetni izvršilni postopek in za katere naj dolžnica ne bi vedela

do naroka, pa je treba ugotoviti, da je upnik predlagal izvršbo na

podlagi verodostojne listine (dveh akceptnih nalogov) zoper prvotnega

dolžnika. Iz priloženega spisa Ig 97/01373 izhaja, da je upnik

predlogu za izvršbo priložil tudi oba akceptna naloga (prilogi A1 in

A4 v spisu Ig 97/01373) ter obe posojilni pogodbi (prilogi A2 in A3 v

spisu Ig 97/01373), zato dolžničinim navedbam ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče pa dolžnici še pojasnjuje, da zapadlosti terjatve

niti ni več možno ugovarjati, saj je sklep o dovolitvi izvršbe že

postal pravnomočen, in sicer 22.11.1997.

Dolžnica sodišču prve stopnje očita tudi nepopolno ugotovljeno

dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava.

Tudi ti pritožbeni očitki so neutemeljeni. V celoti gre pritrditi

razlogom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je dolžnica sicer

zatrjevala dejstva v smeri svoje pasivnosti in predlagala določene

dokaze, vendar pa je sodišče ocenilo, da svoje pasivnosti ni uspela

dokazati. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede izčrpne in

prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, glede na

dolžničine navedbe iz pritožbe pa še dodaja: dolžnica je vedela, da

obstoji dolg do upnika, ter se je zavedala, da je še vedno solastnica

družbe, zato bi morala storiti vse, kar bi lahko, da bi upnikov dolg

poravnala, glede na nastalo situacijo, tudi s tožbo na izključitev

družbenika (to je celo vložila, vendar kasneje iz razlogov, ki so

ostali nepojasnjeni, tudi umaknila). Za odgovornost družbenika za

nastale dolgove izbrisane družbe resda ne zadošča zgolj dejstvo, da

je nek družbenik vpisan v sodni register, mora pa družbenik dokazati,

da je storil vse, kar bi lahko, da bi poplačala terjatev upnika. Na

podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi pa je

pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnica tega ni

uspela dokazati, zato ni uspela izpodbiti domneve iz 4. odstavka 27.

člena ZFFPod in odgovarja za obveznosti izbrisane družbe.

Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je dolžničina pritožba

neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in sklep sodišča

prve stopnje v razmerju do dolžnice potrdilo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks,

bodo predmet nadaljnjega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, saj

o tem v skladu z določbo 1. odstavka 169. člena ZPP odloča sodišče

prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških dolžnice zoper sklep z dne

16.11.2004 temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 1129/2005
• VSL sodba I Cpg 1056/2000
• VSL Sklep III Cp 1865/2005