VSL sklep IV Cp 2004/2005

Jedro

Obe izvršilni zadevi, ne glede na njuno "tehnično" ločitev, je treba

obravnavati kot celoto. Vsak predlog (torej predlog za izvršbo in

predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom) se

sicer vpiše v I vpisnik kot samostojna zadeva v skladu z zahtevo 4.

odst. 300. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 - 138/04),

kar pa na zaključek o potrebi po celotnem oziroma celovitem

obravnavanju ne more vplivati. Izvršilni postopek je sestavljen iz

dveh delov, dovolilnega in izvršilnega. Prva faza se začne s

predlogom za izvršbo, konča pa s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Druga faza izvršilnega postopka je njen izvršilni del, v katerem se

opravijo izvršilna dejanja, neposredno potrebna za opravo izvršbe.

 

Izrek

s k l e n i l o :

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor

dolžnika in odločilo, da mora sam kriti stroške postopka.

Proti sklepu se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov

pritožil dolžnik, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi

v nerazveljavljenem delu razveljavi in izvršbo ustavi, podrejeno pa,

da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo

kontradiktornosti, saj dolžniku ni dalo možnosti, da se seznani z

vsebino upnikovega odgovora na ugovor in nanj odgovori. Neutemeljeno

zavrača vsa dolžnikova pravna sredstva, čeprav je dolg v celoti

plačan. Pravnomočnost sklepa o izvršbi, opr. št. In 2002/00076 z dne

6.3.2002, še ne pomeni, da ni dovoljen noben ugovor. V 56. členu

Zakona o izvršbi (ZIZ) je predvidena možnost ugovora po izteku roka,

med drugim tudi zaradi plačila terjatve, kar uveljavlja dolžnik. V

ugovoru se je izrecno skliceval na to določbo in obrazložil vse

okoliščine, potrebne za utemeljitev ugovora po izteku roka. Sodišče

prve stopnje se z vsebinskimi razlogi ugovora sploh ni ukvarjalo. Pri

tem, ko je navedlo, da je ugovor nedovoljen, pa je prišlo tudi samo s

seboj v nasprotje. Če dolžnik res ne bi uveljavljal razlogov za

ugovor po izteku roka, bi to pomenilo neutemeljenost ugovora, ne pa

njegove nedovoljenosti. Če pa bi bil ugovor nedovoljen, bi ga moralo

zavreči, ne pa zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo dolžniku

priznati tudi vse stroške, ki so mu neutemeljeno nastali po plačilu

celotnega dolga 14.1.2003.

Pritožba proti sklepu v izvršilnem postopku je enostransko pravno

sredstvo in odgovor na pritožbo ni predviden. Zato pritožbeno sodišče

njegove vsebine ne povzema.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je dolžniku odgovor na ugovor upnikov

vročilo hkrati z izpodbijanim sklepom, ni kršilo načela

kontradiktornosti (8. točka 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem

postopku, ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju,

ZIZ). V postopku s pravnimi sredstvi pravica do izjave v postopku

narekuje dvostranost pravnih sredstev, to je ureditev, da se pravno

sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni

stranki, ki lahko nanj odgovori. Na opisani način in v skladu z 57.

členom ZIZ je tako ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je

dolžniku hkrati s sklepom o ugovoru zaradi pravice do informacije

vročilo še izvod upnikovega odgovora na ugovor. Če pa morda dolžnik

meri na obligatornost naroka v izvršilnem postopku, mu je treba

pojasniti, da ZIZ v tej točki odstopa od kontradiktornosti postopka,

saj določa, da sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za

obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka (2. odst. 58. člena

ZIZ).

Sodišče prve stopnje je zaradi izterjave dolžnikove preživninske

obveznosti na predlog upnikov s sklepom z dne 21.1.2002, opr. št. I

02/00003, ki je postal pravnomočen 12.2.2002, dovolilo izvršbo. S

sklepom z dne 6.3.2003, opr. št. In 2002/00076-7, pa je odločilo, da

se izvršba, dovoljena s sklepom z dne 21.1.2002, opr. št. I

2002/00003, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom, to je prodajo

nepremičnine vl. št. X k.o. D, parc. št. Y. Pritožbeno sodišče

ponavlja, kar je obrazložilo že višje sodišče v svojem sklepu z dne

5.11.2003, opr. št. III Cp 1623/2003, da je treba obe izvršilni

zadevi, ne glede na njuno "tehnično" ločitev, obravnavati kot celoto.

Vsak predlog (torej predlog za izvršbo in predlog za nadaljevanje

izvršbe z novim izvršilnim sredstvom) se sicer vpiše v I vpisnik kot

samostojna zadeva v skladu z zahtevo 4. odst. 300. člena Sodnega reda

(Uradni list RS, št. 17/95 - 138/04), kar pa na zaključek o potrebi

po celotnem oziroma celovitem obravnavanju ne more vplivati.

Izvršilni postopek je sestavljen iz dveh delov, dovolilnega in

izvršilnega. Prva faza se začne s predlogom za izvršbo, konča pa s

pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Tudi vsa procesna dejanja, katerih

namen je izpodbiti sklep o izvršbi (torej tudi ugovor po izteku roka,

56. člen ZIZ), so del dovolilnega dela izvršbe. Druga faza

izvršilnega postopka je njen izvršilni del, v katerem se opravijo

izvršilna dejanja, neposredno potrebna za opravo izvršbe (če je na

primer predlagana izvršba na nepremičnino, se ta opravi z zaznambo

sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti

nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz

zneska, dobljenega s prodajo, 167. člen ZIZ).

Če navedene ugotovitve prevedemo na konkretni primer, lahko

zaključimo, da je obravnavanje vseh pravnih sredstev, s katerimi se

napada sklep o izvršbi, torej sklep, opr. št. I 2002/00003, stvar

dovolilnega dela izvršbe, ki se vodi pod pravkar citirano opravilno

številko I 2002/00003; obravnavanje pravnih sredstev, s katerimi se

napada sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom -

prodajo nepremčnine - in posamezna izvršilna dejanja v zvezi s tem

izvršilnim sredstvom, pa je stvar izvršilnega dela, ki se vodi pod

opr. št. In 2002/00076. Sodišče prve stopnje se je zato v predmetni

izvršilni zadevi pravilno osredotočilo na reševanje ugovora proti

sklepu z dne 6.3.2003, opr. št. In 2002/00076. Pravilno in v skladu z

ustaljeno sodno prakso se je omejilo na ugovorne razloge v zvezi z

novim izvršilnim sredstvom oziroma predmetom izvršbe (prim. z

načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne

19.6.1996, Pravna mnenja I/96, str. 3), zato ni utemeljen očitek, da

bi se moralo ukvarjati z drugimi vsebinskimi razlogi ugovora. Kot je

bilo že uvodoma pojasnjeno, bo moralo ugovor po izteku roka meritorno

obravnavati v izvršilni zadevi opr. št. I 2002/00003. Prav tako ni

zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navedbo v

izpodbijanem sklepu o nedovoljenosti ugovora, ki sicer terminološko

ni povsem dosledna, je treba razlagati v smislu zgoraj pojasnjene

omejenosti ugovorov zoper sklep, s katerim sodišče med izvršilnim

postopkom na predlog upnika spremeni sklep o izvršbi tako, da določi

novo izvršilno sredstvo.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo

stroškov. Ker so stroški akcesorne narave, delijo usodo odločitve o

glavni stvari. Dolžnik ni uspel z nobenim od pravnih sredstev, v

zvezi s katerimi uveljavlja povračilo stroškov, zato mu iz tega

naslova ni mogoče priznati nobenih stroškov (arg. iz 6. odst. 38.

člena ZIZ).

Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni

pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 615/2000
• VSL sklep II Cpg 1221/99
• VSL sklep III Cp 4488/2005