VSL sklep III Cp 1679/2005

Jedro

Upnik mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati izrecno v zakonsko

predvidenih rokih, sicer do njihove povrnitve ni upravičen. Dokončni

obračun stroškov v smislu 1. odstavka 38.c člena ZIZ namreč ureja le

razmerje med upnikom in izvršiteljem. Le-ta predstavlja tudi podlago

za stroškovno obremenitev dolžnika, vendar s to razliko, da je pri

dolžniku vselej sodišče tisto, ki mu te stroške naloži v plačilo.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. odstavku izreka

spremeni tako, da je upnik poleg že prisojenega zneska dolžan

dolžniku v roku 15 dni vrniti še znesek 58.991,20 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18.4.2003 dalje do plačila, in poleg že

prisojenega zneska izvršilnih stroškov dolžniku plačati še nadaljnje

izvršilne stroške postopka v zvezi z nasprotno izvršbo v višini

30.212,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 dalje do

plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjem

delu, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik je dolžan dolžniku v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega

postopka v višini 12.440,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 11.5.2005 dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu

dolžnika za nasprotno izvršbo in upniku v plačilo naložilo 13.847,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2003 dalje do plačila ter

izvršilne stroške postopka v zvezi z nasprotno izvršbo v znesku

6.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 dalje do

plačila. V preostanku je dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo

zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. predlogu za

nasprotno izvršbo v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da upnik ni

upravičen do plačila obresti od glavnice v višini 19.063,00 SIT, saj

jih v predlogu za izvršbo sploh ni zahteval. Pod postavko "zakonite

zamudne obresti od vložitve tega predloga dalje do plačila" upnik

namreč ni navedel nobenega zneska, zato do plačila teh obresti ne

more biti upravičen. Nadalje dolžnik navaja, da zapisnikov o rubežu

ni prejel, obračune stroškov izvršitelja pa je prejel šele dne

7.5.2004. Izvršitelj ni upravičen do povračila stroškov za neuspešen

rubež in vse ostale stroške z dne 3.3.2003. Prav tako ni upravičen do

nagrade za rubež dne 3.4.2004, saj tega rubeža izvršitelj dejansko ni

opravil. Izvršitelj bi bil upravičen tudi do nagrade za obračun

obresti, vendar pa je njegov obračun napačen. Priglasil je nagrado za

tri obračune obresti, čeprav je predložil le enega. Prav tako

izvršitelj ni upravičen do nagrade za prevzem gotovine po računu z

dne 11.6.2003, ker takšnega prevzema dejansko ni bilo. Ker je dolžnik

svoj dolg poravnal že 17.4.2003, izvršitelj po tem datumu ni imel več

podlage za obračunavanje stroškov. Račun z dne 11.6.2003 je zato v

celoti fiktiven. Sporni so tudi priglašeni materialni stroški, saj

niso z ničemer izkazani.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbi dolžnik graja odločitev sodišča prve stopnje glede

zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje obračunalo

od glavnice v višini 19.063,00 SIT za čas od vložitve predloga za

izvršbo do dneva plačila in glede izvršilnih stroškov v skupnem

znesku 58.991,20 SIT (po obračunu stroškov z dne 3.3.2003, obračunu

stroškov z dne 3.4.2003, delno po obračunu stroškov z dne 11.6.2003

in delno po poročilu izvršitelja z dne 17.4.2003).

Pritožbene trditve v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

obračunanimi od zneska glavnice za čas od vložitve predloga za

izvršbo do plačila dne 17.4.2003, niso utemeljene. Dolžnik navaja, da

upnik teh obresti v predlogu za izvršbo ni zahteval. Iz predloga za

izvršbo pa je razvidno, da je upnik v I. delu predloga pod točko A.)

zahteval glavnico v višini 19.063,00 SIT, pod točko B.) pa zakonske

zamudne obresti in sicer od dneva zapadlosti plačila vsakega

mesečnega neplačanega računa do vložitve tega predloga v znesku

1.964,00 SIT in zakonske zamudne obresti od vložitve tega predloga

dalje. Iz tako oblikovanega izvršilnega predloga jasno izhaja, da je

upnik poleg glavnice zahteval še plačilo zakonskih zamudnih obresti

od zneska glavnice za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje do

plačila, četudi ta znesek v drugi alineji pod točko B.) ni izrecno

naveden. Sodišče prve stopnje je zato pri izračunu dolgovanega zneska

na podlagi upnikovega predloga za izvršbo in pravnomočnega sklepa o

izvršbi pravilno upoštevalo tudi zakonske zamudne obresti, obračunane

od zneska glavnice za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje do

plačila dne 17.4.2003.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbeno navedbo, da odločitev

sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za nasprotno izvršbo v

delu, ki se nanaša na izvršilne stroške, ni pravilna. Po pregledu

spisovnih podatkov je namreč pritožbeno sodišče ugotovilo, da dolžnik

v svojem predlogu za nasprotno izvršbo utemeljeno oporeka plačilu

navedenih izvršilnih stroškov, ker za njihovo plačilo ni bilo nobene

podlage.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč v petem

odstavku 38. člena določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo

povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Če zakon ne določa

drugače, se mora po sedmem odstavku istega člena ZIZ povrnitev

stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina,

najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem

izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po

katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se ti stroški ne priznajo,

sodišče pa mora o teh stroških odločiti v osmih dneh od prejema

zahteve (osmi odstavek 38. člena ZIZ). Upnik bi tako moral povrnitev

izvršilnih stroškov, ki so mu nastali v prejšnjem izvršilnem

postopku, zahtevati (izrecno in v zakonsko predvidenih rokih), sicer

do njihove povrnitve ni upravičen. Dokončni obračun stroškov v smislu

1. odstavka 38.c člena ZIZ ureja le razmerje med upnikom in

izvršiteljem ter je upnik dolžan izvršiteljeve stroške plačati že na

podlagi takšnega dokončnega obračuna. Le-ta predstavlja tudi podlago

za stroškovno obremenitev dolžnika, vendar s to razliko, da je pri

dolžniku vselej sodišče tisto, ki mu te stroške naloži v plačilo. V

skladu s prvim odstavkom 38. člena ZIZ izvršilne stroške plača

najprej upnik, njemu pa jih mora na njegovo zahtevo, o kateri odloči

sodišče, povrniti dolžnik, če so bili le ti za izvršbo potrebni. Ker

upnik zahteve za povrnitev stroškov v izvršilnem postopku pod opr.

št. I 99/00529 ni podal, sodišče v tej zadevi ni izdalo nobenega

sklepa, s katerim bi bili upnikovi izvršilni stroški (med njimi tudi

stroški izvršitelja), ki so mu nastali po izdaji sklepa o izvršbi,

naloženi v plačilo dolžniku in zoper katerega bi se dolžnik, če se z

odmero in plačilom teh stroškov ne bi strinjal, lahko pritožil. Glede

na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo dolžnikovemu predlogu za

nasprotno izvršbo ugoditi tudi glede zahtevanih izvršilnih stroškov v

višini 58.991,20 SIT, ki jih je dolžnik plačal upniku v prejšnji

izvršbi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi

ugodilo v zgoraj navedenem obsegu in izpodbijani sklep delno

spremenilo tako, da je upniku (poleg že prisojenega zneska 13.847,00

SIT) v plačilo naložilo še znesek 58.991,20 SIT (3. točka 365. člena

ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ostalem je pritožbeno sodišče

dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče moralo

spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških izvršilnega

postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da po spremembi

izpodbijanega sklepa dolžnikov uspeh v izvršilnem postopku znaša 81

%. Ob upoštevanju uspeha in že odmerjenih ter neprerekanih izvršilnih

stroškov v višini 45.777,60 SIT, je dolžnik upravičen do povrnitve

izvršilnih stroškov v višini 37.079,00 SIT. Glede na navedeno je

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tudi v delu, ki se

nanaša na plačilo izvršilnih stroškov, in sicer tako, da je upnik

dolžan dolžniku (poleg že prisojenega zneska izvršilnih stroškov v

višini 6.867,00 SIT) plačati še nadaljnje izvršilne stroške v znesku

30.212,00 SIT (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154.

člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločba o povračilu pritožbenih stroškov temelji na drugem odstavku

165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom

ZIZ. Pritožbena vrednost spora znaša 76.183,65 SIT, zato je

pritožbeno sodišče dolžniku v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS,

št. 67/2003 s spremembami) priznalo 100 točk za sestavo pritožbe in

20 točk za poročilo stranki, kar ob upoštevanju vrednosti točke

110,00 SIT znaša 13.200,00 SIT, materialne stroške v višini 2,40 točk

oz. 264,00 SIT in 20% DDV v znesku 2.692,80 SIT, skupaj torej

16.156,80 SIT. Nagrada za postavko prejem sodbe pa je že zajeta v

ostalih priznanih postavkah. Ker je dolžnik s pritožbo delno uspel in

je pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenilo s 77%, je upnik ob

upoštevanju uspeha pritožbenega postopka dolžan dolžniku povrniti še

stroške pritožbenega postopka v višini 12.440,70 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 11.5.2005 dalje do plačila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1995/2003
• VSL sklep II Cpg 300/2000
• VSL sklep III Cp 800/2002