VSL sodba II Cp 219/2005

Jedro

Tudi v primeru AO plus zavarovanje lahko zavarovalno kritje obsega

tudi odvetniške stroške, nastale v zvezi s sestavo odškodninskega

zahtevka v postopku pred zavarovalnico. Obvestitev zavarovalnice o

škodnem (zavarovalnem) primeru ni pogoj za uveljavljanje takšnih

stroškov.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu

zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek

26.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003 do

plačila in ji povrne njegove pravdne stroške v znesku 69.770,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da

Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve

stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Poudarja, da je zmotno stališče prvostopnega

sodišča, da ne gre za opustitev prijave zavarovalnega

primera. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožnika ne

zavezuje 1. odstavek 4. člena Splošnih pogojev za

zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO/97, saj tožnik ne

nastopa kot zavarovanec. Nasprotno pa je tožnik kot voznik

službenega vozila zavarovanec oz. sozavarovanec. Škodo si je

povzročil sam in ne more nastopati kot tretja oseba. Na

podlagi prijave pa bi zavarovalnica s svojo strokovno ekipo

proučila primer in podala rešitev. Na podlagi odgovora

zavarovalnice bi se šele lahko tožnik zatekel k odvetniku po

pravno pomoč. Tožnik je kršil zavarovalno pogodbo in z

nepotrebnimi odvetniškimi stroški zavarovalnici povzročil

škodo. Glede na vsebino in smisel AO plus zavarovanja se ne

morejo v celoti upoštevati določila odškodninskega prava. Ta

pridejo v poštev le pri presojanju višine negmotne škode, v

katero pa ne spadajo odvetniški stroški. Prezrto je dejstvo,

da gre v konkretnem primeru za klasičen pogodbeni odnos.

Predmet spora so odvetniški stroški za sestavo zahtevka, ki

so rezultat nespoštovanja pogodbenih obveznosti iz

zavarovalne pogodbe AO plus zavarovanja in splošnih

zavarovalnih pogojev za zavarovanje avtomobilske

odgovornosti AO 97 in splošnih pogojev za zavarovanje

voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO plus 97. Zmotna

je tudi ugotovitev, da je tožena stranka sprejela

popravljeno poravnalno ponudbo. Tožnik si je namreč sam

dovolil popraviti višino odvetniških stroškov iz zneska

52.100,00 SIT na znesek 79.200,00 SIT. Prava volja je bila

izražena v poravnalni ponudbi, v kateri so bili ponujeni

odvetniški stroški v višini 52.800,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma mora pritožbeno sodišče pritožnico opozoriti, da je

predmetni spor spor majhne vrednosti, saj vrednost tožbenega

zahtevka ne presega 200.000,00 SIT. To pa pomeni, da sodbe

ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pritožnica

tudi uveljavlja v pritožbi (glej določbo 2. odstavka 458.

člena ZPP). Med pritožbene očitke, ki jih je mogoče strniti

v takšen v tem postopku nedopusten pritožbeni razlog,

spadajo pritožbene trditve, da naj bi sodišče zmotno

ugotovilo, da je tožena stranka sprejela spremenjeno

poravnalno ponudbo tožeče stranke, torej da naj bi soglašala

tudi s plačilom odvetniških stroškov v celotnem znesku

79.200,00 SIT.

V konkretnem primeru predstavljajo materialno pravo tudi

Splošni pogoji tožene stranke za zavarovanje avtomobilske

odgovornosti AO plus 97, ki določajo tudi obseg oziroma

vrsto škod, katere povrnitev lahko upravičenec terja od

zavarovalnice. V skladu s temi splošnimi pogoji se za

ugotavljanje višine pravno priznane škode, torej obsega

zavarovalnega kritja, uporabljajo predpisi Republike

Slovenije (glej 2. točko 2. člena pogojev, ki jo je v skladu

z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS

štev. 83/2001, glede na to, da gre pri splošnih pogojih za

pogodbeno določilo po vnaprej natisnjeni vsebini, razlagati

v korist tožnika), torej nedvomno tudi Obligacijski zakonik,

v nadaljevanju: OZ), ki v zvezi s premoženjsko škodo

(navadna škoda in izgubljeni dobiček iz 168. člena OZ) ne

določa kakšnih omejitev pri priznavanju pravno relevantnih

škod (načelo popolnosti odškodnine uzakonjeno v 169. členu

OZ, ki je načelno predvideno tudi za primer zavarovalnih

razmerij premoženjskega zavarovanja, ko nastane dolžnost

zavarovalnice da plača upravičencu odškodnino - primerjaj

določbo 934. člena OZ). Tako lahko veljajo le tiste

omejitve, ki jih določajo sami navedeni zavarovalni pogoji,

med takšne omejitve zavarovalnega kritja pa v spornem

primeru ne spada odškodnina za nastale odvetniške stroške

oškodovancu. Tako zakonska ureditev kot celo samo materialno

pogodbeno pravo (splošni pogoji kot pogodbeni normativni

akt) predstavljata neposredno podlago za priznanje stroškov

sestave odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik uperil

zoper zavarovalnico.

Pravni sistem nadalje predvideva odvetniško pomoč ne

upoštevaje zahtevnost spornih razmerij ter pravno veščost

oziroma pravno usposobljenost uporabnikov odvetniških

storitev (v izpodbijani sodbi navedeni Zakon o odvetništvu,

primerjaj predvsem 2. člen zakona), upravičenost odvetnika

do nagrade pa je predvidena posebej tudi za sestavo

odškodninskega zahtevka oškodovanca (ki je kot v konkretnem

primeru lahko tudi zavarovanec) proti zavarovalnici v

postopku določitve odškodnine pred zavarovalnico (Tar. štev.

38 OT). Takšna pravna pomoč poklicno usposobljenih oseb -

odvetnikov, je predvsem predvidena za sporna razmerja, ko

gre za soočenje nasprotnih ali vsaj neskladnih interesov

udeležencev razmerij. Med takšna razmerja pa je vsekakor

mogoče uvrstiti tudi razmerje med zavarovancem in

zavarovalnico, ki nastane ob zavarovalnem primeru, ko gre

za soočenje predpostavljenega interesa oškodovanca, da

doseže čim višjo odškodnino za nastalo škodo, s

predpostavljenim interesom zavarovalnice, da se ugotovijo

vse pravno relevantne okoliščine, ki zahtevano odškodnino

lahko omejijo ali vsaj zmanjšajo. Tako tudi ni mogoče

zahtevati od oškodovanca, da bo izkoristil "pravno pomoč",

ki jo nudi zavarovalnica, ko zavarovancem omogoča prijave

škodnih primerov s posebnimi tipiziranimi obrazci. Vprašanje

potrebnosti oziroma upravičenosti stroškov nastalih v zvezi

z odvetniškim zastopanjem bi se lahko postavilo le v povsem

nezapletenih in evidentnih primerih, ko bi bila na primer

škoda in njena višina nedvoumno izkazani že na podlagi

nespornih dejstev ali evidentnih neposrednih dokazov

(listin), ki sami po sebi ne bi zahtevali kakšnega

potrebnega posega pravnega strokovnjaka pri oblikovanju

odškodninskega zahtevka. Med takšne primere pa nikakor ni

mogoče uvrstiti spornega primera, ko je sestava zahtevka med

drugim terjala njegovo specifikacijo po posameznih

postavkah pravno priznanih škod. Zato tudi ni sprejemljivo

nadaljnje pritožbeno stališče, da bi lahko tožnik sam laično

sestavil prijavo škodnega dogodka, odvetniško pomoč pa bi

uporabil šele v primeru, če bi bi bil odgovor zavarovalnice

za tožnika sporen.

Okoliščina, da tako tožnik kot sozavarovanec, niti

sklenitelj zavarovanja - gospodarska družba, pri kateri je

oškodovanec v delovnem razmerju, nista zavarovalnici

priglasila škodnega primera, tudi upoštevaje določbo 941.

člena OZ ter določbe navedenih splošnih pogojev ne

predstavljajo razloga za izključitev zavarovalnega kritja za

sporne stroške, temveč zgolj izrecno predpisano odškodninsko

odgovornost za škodo, ki bi zato morebiti nastala

zavarovalnici, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve

stopnje. Kakšne škode, ki bi ji nastala, pa tožena stranka

ni niti zatrjevala in še manj uveljavljala. Opustitev

notifikacijske dolžnosti tožnika in sklenitelja zavarovanja

je tako v spornem primeru pravno nepomembna.

Pritožbeni očitki ob povedanem ne morejo izpodbiti sodbe

sodišča prve stopnje, ki je navedlo vse pravno odločilne

okoliščine in jih tudi materialnopravno pravilno

ovrednotilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo

kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb

pravdnega postopka, je moralo stroškovno zavrniti pritožbo

in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 188/2023
• VSL Sklep I Cp 1552/2022